Dolgotrajni in neučinkoviti kazenski postopki so velik problem, s katerim se trenutno sooča slovensko pravosodje. Postopki v primerih sumov gospodarskega kriminala in korupcije se vlečejo tudi po več kot deset let oziroma se zaradi procesnih napak, zastaranja ali nesposobnosti organov odkrivanja in pregona končajo brez dokončne obsodbe.

Na to kažejo postopki proti najvidnejšim politikom v državi, kot so tisti proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju in predsedniku največje opozicijske stranke Janezu Janši. Lani smo na Pod črto objavili tudi serijo člankov o pogrebnikih podjetij, ki so upnike opeharili za na desetine milijonov evrov. Ti prav tako kažejo na neučinkovitost postopkov v primeru gospodarskega kriminala.

Reforma kazenskega postopka je torej nujna. Zanjo največjo odgovornost nosi ministrstvo za pravosodje, ki pripravlja zakonodajo na tem področju. Zato smo se na ministrico Andrejo Katič obrnili s prošnjo za pogovor, v katerem bi nam pojasnila, kako sama vidi težave kazenskega postopka pri pregonu gospodarskega kriminala in korupcije. Vprašali smo jo tudi, kakšne ukrepe pripravlja njeno ministrstvo na tem področju.

Andreja Katič, sicer članica stranke SD, je leta 1996 diplomirala na mariborski pravni fakulteti, nato pa se je zaposlila na Mestni občini Velenje. Od leta 1998 do leta 2014 je bila direktorica občinske uprave občine. Nato je v Cerarjevi vladi postala ministrica za obrambo, v Šarčevi vladi pa je prevzela pravosodno ministrstvo.

Pogovor z Andrejo Katič smo opravili sredi novembra lani. Več tednov pred intervjujem smo ji poslali seznam tematik, o katerih se želimo pogovarjati, z namenom, da se bo lahko ministrica na pogovor čim bolje pripravila.

Naj takoj na začetku povemo, da je bila analiza odgovorov ministrice Katič precejšen zalogaj. Ministrica je na naša vprašanja sicer pogosto ponudila dolge odgovore, a ti so pogosto površinski in nestrukturirani. Ministrica ob tem pogosto ne odgovarja le na zastavljeno vprašanje, ampak v odgovor meša tudi druge tematike. Z odgovori na podrobnejša podvprašanja pa ima težave.

Katič svojih stališč o različnih težavah kazenskega postopka ne ponudi strnjeno, temveč so raztresena skozi celoten intervju. Zato smo glede ministričinih stališč morali sklepati iz drobcev njenih odgovorov na različna vprašanja. To predstavlja tveganje, da bodo določeni ministričini odgovori vzeti iz konteksta. A zaradi raztresenosti odgovorov Andreje Katič drugačnega pristopa nismo mogli uporabiti.

Pet težav kazenskega postopka v primerih gospodarskega kriminala in korupcije

Naj pred analizo odgovorov ministrice najprej strnjeno predstavimo vzroke za dolgotrajne in neučinkovite sodne postopke v primerih gospodarskega kriminala in korupcije (obširno analizo si lahko preberete v našem članku iz leta 2017).

Prva težava so dolgotrajne policijske preiskave. Te lahko trajajo tudi po več let. Pri Pod črto smo na primer lani poročali o primeru suma večmilijonskega opeharjenja delavcev, podizvajalcev in države, ki so ga kriminalisti začeli preiskovati šele štiri leta po prijavi suma storitve kaznivega dejanja.

Druga težava so nepojasnjeni odstopi tožilcev od pregona. Ko policija preišče nek primer in ugotovi, da obstaja dovolj dokazov, da je osumljenec storil neko kaznivo dejanje, poda ovadbo na tožilstvo. Tožilec, ki v roke dobi ovadbo policije, se nato samostojno odloči, ali bo s pregonom nadaljeval ali bo ovadbo zavrgel. Pri Pod črto smo naleteli na več primerov, ko je tožilstvo z nenavadno ali pomanjkljivo obrazložitvijo ustavilo pregon proti osumljencu. Nadzora nad odločitvijo posameznega tožilca praktično ni. Uvedbi takšnega nadzora se ostro upirajo tudi tožilci sami.

Tretja težava je dolgotrajno odločanje tožilcev. Kot rečeno – ko tožilec v roke dobi ovadbo policije, se mora odločiti, ali bo nadaljeval pregon ali bo pregon opustil. A tožilci si za takšno odločanje vzamejo mesece, včasih pa tudi več kot leto dni.

Četrta težava so dolgotrajne sodne preiskave. Sodna preiskava je slovenska posebnost in je nekakšno sojenje pred sojenjem. Tožilci lahko namreč po končani policijski preiskavi namesto vložitve obtožnice sodišče najprej zaprosijo za izvedbo sodne preiskave. V primeru gospodarskega kriminala in korupcije se tožilci praviloma odločajo za uvedbo te preiskave, ki še dodatno podaljša postopek. V sodni preiskavi preiskovalni sodnik zasliši obdolženca in priče, lahko pa tudi postavi izvedenca. Na sojenju se nato zaslišanja še enkrat ponovijo. Če ste osumljeni kaznivega dejanja ali priča, boste tako v slovenskem sistemu zaslišani kar trikrat: najprej vas bo zaslišala policija, nato boste morali svojo izpoved ponoviti preiskovalnemu sodniku, na koncu pa še na glavnem sojenju. Sodna preiskava je popolnoma nepotreben ostanek preteklosti v slovenskem sodnem sistemu, kar dokazuje tudi dejstvo, da velika večina evropskih držav sodne preiskave bodisi nima bodisi jo je v preteklosti ukinila. Pri nas pa tožilstvo nasprotuje ukinitvi sodne preiskave.

Peta težava je nekakovostno delo policije, tožilcev in sodnikov. Prepozno začeti kazenski pregoni, procesne napake pri sojenju ali nesposobnost policije, tožilstva ali sodnikov poskrbijo za to, da osumljenci, pogosto kljub trdnim dokazom proti njim, na koncu niso obsojeni oziroma obsodbe padejo na višjih sodnih instancah.

Ministrica načeloma prevzema odgovornost za reforme

Ministrica na področju kazenskih postopkov v primeru gospodarskega kriminala in korupcije tudi sama vidi težave. Medijsko izpostavljeni postopki proti vidnim politikom ali drugim vplivnim osebam, ki bodisi trajajo že vrsto let bodisi na sodiščih padejo, po mnenju ministrice kažejo, da imamo v Sloveniji na tem področju probleme. Še več, takšni primeri jo »tudi osebno zelo zelo razjezijo«, je v pogovoru poudarila ministrica.

Naslednje pomembno vprašanje je, kdo je odgovoren za reformo postopkov. V kazenskih postopkih sodeluje več institucij – policija, tožilstvo in sodišča. Sodišča so neodvisna veja oblasti. Tudi tožilstvom naša ustava in zakoni podeljujejo precejšnjo mero neodvisnosti. Od vlade je še najbolj odvisna policija, ki je organ v sestavi notranjega ministrstva – torej pod nadzorom ministra.

Takšen sistem, ki je sicer pravilo v demokratičnih državah, nudi precej možnosti za prelaganje odgovornosti. Na primer: preiskovalno delo policije naj bi usmerjalo tožilstvo. S tem naj bi poskrbelo tudi za hitre in učinkovite policijske preiskave. Toda, kot smo zapisali, te preiskave pogosto trajajo več let, čeprav očitnih vzrokov za tako dolgo trajanje preiskave ni. Tožilstvo se v svojih letnih poročilih izgovarja, da policisti preprosto ne upoštevajo navodil tožilcev po hitrejšem delu. Policija, na drugi strani, odgovornost prelaga na pomanjkanje kadra, denarja. Torej na vlado, ki ji ne zagotovi primernih pogojev za delo.

Odgovornost drug na drugega prelagajo tudi tožilci in sodniki. Tožilci zagovarjajo obstoj nepotrebnih sodnih preiskav, saj da sami nimajo sredstev za učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj, sodišča pa opozarjajo, da bi bilo treba sodne preiskave ukiniti.

Odgovornost se prelaga tudi med sodniki samimi. Sodbe nižjih sodišč pogosto padejo na višjih instancah, a tu imajo sodniki nižjih sodišč že pripravljeno svoje pojasnilo – višje instance jih ne izobrazijo dovolj dobro, kako naj sodijo.

Zakonodajo, ki se tiče kazenskega postopka, na podlagi katere delujejo policija, tožilstvo in sodišče, pripravlja ministrstvo za pravosodje. Ministrstvo je torej tisto, ki lahko s predlogi novih predpisov najbolj vpliva na bolj učinkovito delo policije, tožilstva in sodišč in s tem na učinkovitost kazenskih postopkov.

S tem se strinja tudi ministrica Katič. Na vprašanje, kdo lahko preseka gordijski vozel prelaganja odgovornosti institucij z ene na drugo, Katič poudari, da je to »zagotovo naloga ministrstva [za pravosodje]. Se pravi ministra s celotno ekipo, torej tistih, ki na ministrstvo pridejo in ministrstvo nato tudi zapustijo z ministrom, kot tudi strokovnih sodelavcev na ministrstvu.«

Toda, kot izhaja iz poznejših odgovorov ministrice, je njena pripravljenost za sprejemanje odgovornosti le načelna.

Nasprotujoče si izjave ministrice glede nadzora nad kazenskim postopkom

Zadeve se začnejo zapletati pri vprašanju, zakaj kazenski postopek v primeru gospodarskega kriminala in korupcije ne deluje in kakšne dejanske ukrepe bi bilo treba sprejeti za izboljšanje postopkov.

Prva težava je, da na ministrstvu ne razpolagajo z analizami, zakaj točno se stvari zapletejo.

Poglejmo primer nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, ki se je znašel v vsaj dvajsetih kazenskih postopkih, ki so se vsi končali brez dokončne obsodbe. Kaj točno je krivo za to, da se je lahko nek posameznik znašel v dvajsetih postopkih, nato pa ni bil nikoli dokončno obsojen?

Težava je, da takšnih postopkov, v katere so vpleteni policija, tožilstvo in sodišče, nihče celostno ne analizira. Ministrico smo vprašali, kdo bi bil najbolj primeren za analizo takšnih kazenskih postopkov. Katič odgovarja, da vsaka institucija znotraj sebe.

Toda, kot smo opisali zgoraj, policija, tožilstvo in sodišča odgovornost pogosto prelagajo eden na drugega. Do institucij je kritična tudi ministrica. Na vprašanje, kdo je kriv za počasne in neučinkovite kazenske postopke na področju gospodarskega kriminala in korupcije, odgovarja: »Če bi se sodstvo samo soočilo tudi z nepravilnostmi v svojih vrstah, verjamem, da bi lahko bil rezultat v nekaterih kazenskih postopkih tudi drugačen. Tukaj žal je verjetno na mestu star slovenski pregovor, da svoje napake težko naslavljamo in popravljamo.«

To je prvo izmed več nasprotij, v katera zapade Katič. Trdi, da morajo institucije nadzorovati same sebe, hkrati pa, da tega te iste institucije niso sposobne storiti.

Ko ministrico soočimo s tem nasprotjem in jo vprašamo, ali bi torej moral državni zbor ali pa morda pravosodno ministrstvo analizirati posamezne sporne postopke v primeru gospodarskega kriminala in korupcije, pa Katič zatrdi, da ne državni zbor ne ministrstvo ne kakšna tretja entiteta za izvedbo takšnega nadzora ni potrebna. Takšen neodvisen nadzor bi po mnenju ministrice predstavljal celo slabitev demokratičnosti Slovenije, saj opozarja, da v primeru neodvisnega nadzora »pridemo v neko drugo državno ureditev«.

Argument ministrice, da bi izvajanje analiz na pravosodnem ministrstvu državo privedlo v neko drugo, nedemokratično ureditev, se zdi absurden. Naloga pravosodnega ministrstva je namreč prav priprava sistemske zakonodaje na področju kazenskih postopkov, kar najverjetneje ni mogoče učinkovito narediti brez ustreznih analiz in podatkov.

Odgovore od odgovornih terjamo z vašo podporo. Podprite nas v letu 2020!

Ministrica se hvali z ukrepi, a jih nato ne zna našteti

Ministrico smo nato vprašali, kateri so po njenem mnenju glavni vzroki za počasne in neučinkovite kazenske postopke v primeru gospodarskega kriminala in korupcije. Ministrica skozi celoten intervju opozarja predvsem na dve, med sabo povezani pomanjkljivosti: premalo znanja policistov, tožilcev in sodnikov, ki se ukvarjajo z gospodarskim kriminalom in korupcijo; in pa neizkoriščanje orodij, ki so že na voljo in s katerimi bi lahko naredili kazenski postopek bistveno bolj učinkovit.

Načeloma se lahko s tem opažanjem ministrice strinjamo, saj smo v preteklih preiskavah tudi sami odkrili podobne vzroke, predvsem kar zadeva pomanjkanje znanja in zavzetost posameznikov v teh institucijah. A težave nastanejo pri podrobnejših vprašanjih ministrici. Ko jo vprašamo, katera so ta orodja, ki že obstajajo in s katerimi bi lahko kazenske postopke v primerih sumov gospodarskega kriminala in korupcije naredili bolj učinkovite, ima ministrica težave z navedbo primerov.

Na koncu navede primer uporabe tako imenovanih skrajšanih postopkov pri obravnavanju ilegalnih prihodov državne meje. A ti postopki nimajo zveze z gospodarskim kriminalom in korupcijo. Navede še, da so »nekatera sodišča naredila že vrsto obrazcev, ki jih lahko sodniki koristijo« in da bi lahko te obrazce uporabljala tudi druga sodišča. Toda težav kazenskega postopka najverjetneje ni moč rešiti z izdelavo standardiziranih obrazcev.

To ni edini primer, v kateri je imela Katič težave z argumentiranjem svojih pozicij. V intervjuju se je pohvalila, da je ministrstvo kmalu po njenem nastopu funkcije pripravilo novelo zakona o kazenskem postopku, ki jo je pozneje sprejel državni zbor. Ta novela po mnenju ministrice prinaša »določene premike« za večjo učinkovitost kazenskih postopkov. Ko jo vprašamo, katera so ta določila v noveli zakona, ki bodo poskrbela za večjo učinkovitost postopkov, Katič odgovori, da bi nam »jih težko naštela«.

Nasprotujoči si odgovori ministrice na vprašanja o težavah kazenskega postopka

Ministrica se ne odreže nič bolje, ko jo začnemo podrobneje spraševati o težavah v posameznih fazah kazenskega postopka v primerih gospodarskega kriminala in korupcije. Kot smo povzeli na začetku, so to dolgotrajne policijske preiskave, počasno delo tožilstva in slabo pojasnjeni odstopi od pregona, dolgotrajne sodne preiskave ter nekakovostno delo policije, tožilstva in sodišč, zaradi česar na koncu padajo postopki.

Najprej z njo govorimo o dolgotrajnih policijskih preiskavah teh primerov in o trditvah tožilstva, da policija ne upošteva navodil tožilcev pri preiskovanju sumov teh kaznivih dejanj. »Zagotovo vidim velik problem v sodelovanju med policijo in tožilstvom,« najprej poudari Katič. Ko jo vprašamo, kakšni ukrepi bi bili primerni za izboljšanje sodelovanja, odgovori v enem stavku: »Najprej vzbuditi medsebojno zaupanje, začrtati skupno pot in se lotiti sprememb.«

Nato smo ministrico vprašali, kaj meni o počasnem delu samega tožilstva. Katič poudari, da bi »sama težko sodila, zakaj nekateri primeri trajajo predolgo«. Obenem pove, da imajo najhujši primeri gospodarskega kriminala in korupcije skoraj vedno tudi mednarodni element in da je sodelovanje z drugimi državami težavno in počasno. Toda, ker ministrstvo ne dela celovitih analiz kazenskih postopkov, nihče ne ve, v kolikšni meri ta trditev ministrice drži.

Ministrica pove še, da je vzrok za počasno delo tožilcev tudi v tem, da jih je premalo. »Tožilstvo vseskozi opozarja, da so že vrsto let podhranjeni pri številu tožilcev. Tudi zdaj mi vlada in ministrstvo za finance niso prisluhnili, so mi pa zagotovili, da se bomo spomladi pričeli pogovarjati o tem, da dobimo dodatne kvote tudi za zaposlitev novih tožilcev,« pove Katič.

Tukaj prihaja v nasprotje s stališči svojih predhodnikov na ministrstvu. Darko Stare, ki je bil državni sekretar na pravosodnem ministrstvu v času Cerarjeve vlade, je za Pod črto leta 2017 povedal, da tožilcev ni premalo. To argumentacijo je podkrepil s primerom Avstrije, ki ima podoben pravni sistem kot Slovenija. Avstrija ima na 100.000 prebivalcev po mednarodnih statistikah dvakrat manj tožilcev kot Slovenija, obenem pa avstrijski tožilci rešijo za 50 odstotkov več zadev letno kot slovenski. Slabšo učinkovitost naših tožilcev je Stare takrat pojasnjeval s slabšo usposobljenostjo in premajhno zavzetostjo slovenskih tožilcev. Katič svojega argumenta, da je tožilcev v Sloveniji premalo, ne podkrepi z nobenimi podatki ali analizami.

Slabo pojasnjenih odstopov tožilcev od pregona ministrica ni komentirala.

Nasprotja med stališči ministrice in njenih predhodnikov najdemo tudi v njenih trditvah glede sodne preiskave.

Ministrica najde razumevanje za pomisleke tožilstva glede ukinitve sodne preiskave – čeprav je te pomisleke ministrstvo pod prejšnjim vodstvom že zavrnilo. Tožilstvo po pojasnilih ministrice namreč opozarja, da nima dovolj kadra in opreme za samostojno preiskovanje kaznivih dejanj, enako trdi tudi policija. A pravosodno ministrstvo je leta 2016 v predlogu zakona, ki je predvideval omejitev uporabe sodne preiskave, zavrnilo te argumente tožilstva in policije. Pravosodno ministrstvo je takrat med drugim ugotovilo, da je policija že pred leti kupila potrebno opremo za izvedbo policijsko-tožilskih preiskav. Ministrica podrobnejših argumentov, zakaj se ne strinja več s prejšnjo oceno ministrstva, ki ga vodi, ne poda.

Težave pri pregonu gospodarskega kriminala in korupcije pa predstavlja tudi padanje postopkov na sodiščih zaradi sprememb sodne prakse. Govorimo o primerih, kot je bil primer »Farmacevtka.« Spomnimo, policisti so prisluškovali županu Zoranu Jankoviću in v prisluhe ujeli njegovo dogovarjanje z žensko, kateri je po prisluhih sodeč v zameno za seksualne usluge uredil službo v Lekarni Ljubljana. Sodišče je nato prisluhe označilo kot neveljaven dokaz, saj sta od konca prisluškovanja do vložitve zahteve za sodno preiskavo minili več kot dve leti. Sodišče je namreč nekoliko nejasno zakonodajo na tem področju v primeru Jankovića interpretiralo na način, da mora tožilstvo zahtevo za preiskavo podati v roku dveh let po koncu prisluškovanja. Pred primerom Janković pa sodišče ni bilo tega mnenja in takšnega roka ni določalo. Nenadna sprememba sodne prakse je torej povzročila, da se je Janković izognil sodnemu procesu.

Glede padanja postopkov na sodiščih ministrica spet poudari, da je problem znanje policistov, tožilcev, pa tudi sodnikov. S tem se lahko strinjamo.

Obenem pa ministrica meni, da padanje postopkov na sodiščih zaradi stalnih sprememb sodne prakse v Sloveniji ni velik problem. A na sodišču se z njo ne strinjajo. Pred časom smo pri Pod črto opravili intervju s sodnikom ljubljanskega višjega sodišča Borisom Horvatom, ki nas je opozoril prav na spreminjanje odločitev višjih sodnih instanc v postopkih gospodarskega kriminala in korupcije.

Pozneje v odgovoru na isto vprašanje pa ministrica Katič tudi sama poudari, da vrhovno sodišče na nekaterih področjih spreminja sodno prakso – torej sodi drugače, kot je v preteklosti, kar se ji zdi »skrb vzbujajoče«.

Izogibanje dejanski odgovornosti pri reformi kazenskih postopkov

Ministrica z odgovori na vprašanja o pomanjkljivostih kazenskega postopka ne pusti najboljšega vtisa. Še bolj kritični smo lahko do njenih stališč o reformi kazenskega postopka na področju gospodarskega kriminala in korupcije.

Kot smo zapisali na začetku, se Katič strinja, da se na tem področju soočamo z veliko težavami. A reforme kazenskega postopka v največji meri prepušča policiji, tožilstvu in sodiščem, pa tudi odvetnikom – pa čeprav je po drugi strani do teh institucij upravičeno nadvse kritična.

Poglejmo najprej njeno kritiko institucij. Ministrica v intervjuju najprej opozori, da te institucije niso sposobne niti oblikovanja enotnega mnenja znotraj posamezne institucije in takšnega mnenja nato zagovarjati. Kot smo že zapisali, ministrica tudi opaža, da se te institucije niso sposobne same soočati z nepravilnostmi v svojih vrstah. Na nekem drugem mestu v intervjuju Katič opiše primer delovne skupine, v kateri sodelujejo predstavniki policije, tožilstva in sodstva in ki je namenjena izboljšanju sodelovanja med policijo in tožilstvom. »Ko sem brala zadnje poročilo te komisije, ne morem reči, da sem bila zadovoljna z njim. Ljudje, ki so bili imenovani v to delovno telo, bi morali na svojem področju spremljati zadeve in tudi predlagati neke ustrezne rešitve. Ali pa vsaj nakazati, da je nekaj problem. Orodja torej imamo. Samo inputa potem ni,« je bila ministrica kritična do te delovne skupine. Pozneje v intervjuju ministrica poudari še, da se te institucije »ne zavedajo svoje odgovornosti, da morajo sodelovati v postopkih priprave zakonodaje«.

A kljub tej ostri kritiki policije, tožilstva in sodstva bi ministrica prav njim prepustila pobudo pri pripravi nujne reforme kazenskega sistema. Pove namreč, da se sama »ne bo preveč vpletala« v reformo kazenskega postopka na področju gospodarskega kriminala in korupcije in da bo pripravo nujno potrebnih sprememb »v celoti pustila stroki, z izjemo tega, da želim, da so tu rezultati«.

Kako bo dosegla želene rezultate ob dejstvu, da hkrati sama ugotavlja, da ta »stroka« oziroma posamezne institucije do danes niso bile sposobne niti predstaviti svojih stališč, kaj šele, da bi jih uskladile in pripravile celovito reformo kazenskega sistema, iz odgovorov ministrice ni jasno.

A ministrica si – če sklepamo po njenih odgovorih v intervjuju – v primeru slabih rezultatov že vnaprej poskuša pokriti hrbet. Zatrdi namreč, da je reforma kazenskega postopka projekt, ki presega eno vlado oziroma štiriletno obdobje njenega ministrovanja. Njen umik v ozadje pri pripravi reforme pa naj bi bil posledica njene taktnosti. Reforme namreč ne želi ogroziti s svojim vpletanjem. »Obljubila sem, da se kot ministrica ne bom preveč vpletala v to [reformo kazenskega postopka], da ne bo moj politični naslednik rekel, to je projekt enega ministra,« pove Katič. A glede na njeno poprejšnjo kritiko delovanja institucij si je sila težko predstavljati, da bodo tožilstvo, policija, sodišče in odvetniki kar naenkrat postali sila tvorni in pripravili dobra izhodišča za reformo kazenskega sistema, ki jo bo nato lahko prevzel drug minister.

Katič obenem ne pojasni podrobneje, zakaj bi bilo treba takšno reformo pripravljati kar štiri leta. Pove pa, da je ena izmed težav pri uveljavljanju takšne reforme trenutna manjšinska vlada. »Čas za take velike spremembe je, ko imaš zadostno podporo v parlamentu,« poudari Katič.

A ta trditev je v nasprotju z izjavami ministrice, ko se pohvali z zadnjo, že potrjeno spremembo zakona o kazenskem postopku, ki sicer ne naslavlja bistvenih težav v postopkih gospodarskega kriminala in korupcije. Ministrica namreč zatrdi, da je bila ta sprememba zakonodaje prvi primer zakonodajnih sprememb, ki je bil usklajen tako s policijo kot tudi s tožilstvom, sodišči in odvetniki. In doda: »Morda je tako tudi zato, ker imamo zdaj manjšinsko vlado, za kar trdim, da morda ni niti tako slabo, ker se vsi pripravljavci trudimo, da dosežemo čim širše soglasje. V nasprotnem primeru tudi v parlamentu predlog ne bo potrjen. Z več usklajevanja bodo tudi predlogi, ki jih bomo pošiljali v DZ, bolj kakovostni.«

Torej ministrica manjšinsko vlado uporabi kot izgovor, ki blokira reforme, obenem pa se pohvali, da prav manjšinska vlada omogoča boljše reforme pravosodja.

Vprašljiva primernost ministrice za položaj

V skladu z odgovori ministrice tako ne preseneča, da so njeni cilji za prihodnost skromni. V letu 2020 bo oblikovala posebno delovno skupino za pripravo nove zakonodaje na področju kazenskih postopkov. Obenem mora ministrstvo do konca 2020 zakonodajo prilagoditi tudi evropskim predpisom, ki uvajajo evropskega javnega tožilca. Ta bo lahko samostojno preiskoval in preganjal goljufije na področju financ Evropske unije – torej mimo sodnih preiskav. Tudi te spremembe zakonodaje bi lahko po ministričinem mnenju pospešile reforme kazenskega postopka.

A vse to so le napovedi in predvidevanja ministrice. Vprašanje pa je, v kolikšni meri se bodo uresničila – oziroma, v kolikšni meri bodo pripomogla k spremembam na bolje pri pregonu gospodarskega kriminala in korupcije.

Glede na odgovore ministrice žal nimamo razloga za optimizem. Ministrica po eni strani priznava lastno odgovornost za spremembe, po drugi strani pa se ji izogiba. Na vprašanja o posameznih problemih podaja nasprotujoče si ali površinske odgovore. Že vnaprej napoveduje, da bistvenih sprememb na področju postopkov v primeru suma gospodarskih kaznivih dejanj in korupcije pod njenim vodstvom ni za pričakovati.

Neučinkoviti in počasni kazenski postopki na področju gospodarskega kriminala in korupcije so po našem mnenju ena največjih težav slovenskega pravosodja. Rušijo zaupanje prebivalcev v pravno državo in s tem spodkopavajo temelje demokracije.

Ko smo o problematiki lani aprila govorili s premierjem Marjanom Šarcem, je ta za Pod črto povedal, da se mu zdi gospodarski kriminal najhujša in najbolj sprevržena oblika kriminala, saj gre za oškodovanje lastne države. Zagotovil je, da bo tej problematiki posvetil svojo pozornost in da je zdaj »počasi že čas, da pogledamo malo rezultate dosedanjega dela in kaj se pripravlja za naprej«.

Na podlagi odgovorov ministrice Andreje Katič lahko zaključimo, da je bilo do zdaj narejenega zelo malo in da so obeti za prihodnost slabi. Ministrica v svojih odgovorih izkazuje nepoznavanje področja, namesto tega pa precej pozornosti nameni iskanju izgovorov, zakaj se nečesa ne da narediti. Upe polaga v pravosodne institucije in obenem opozarja na njihovo neučinkovitost pri reformiranju samih sebe.

Iz odgovorov ministrice Katič tako lahko sklepamo, da občutnih sprememb na bolje pod njenim vodstvom ne bo. Odgovori ministrice tudi vzbujajo dvom v njeno sposobnost spopadanja z enim izmed perečih problemov slovenskega pravosodja. Odgovornost za ureditev kazenskih postopkov na področju gospodarskega kriminala in korupcije ter s tem tudi za položaj Andreje Katič leži zdaj na premierju Marjanu Šarcu.

Preberite prepis celotnega pogovora z Andrejo Katič