Na začetku zadnje finančne krize, leta 2009, je državni zbor na predlog vlade sprejel tako imenovano jamstveno shemo.

S poroštvi je država podjetjem ob začetku gospodarske krize želela omogočiti lažji dostop do bančnih posojil in s tem (v teoriji) hitrejše okrevanje gospodarstva. Banke so zaradi krize namreč omejevale dostop podjetij do posojil. To bi lahko ogrozilo poslovanje podjetij. Država je bankam v okviru jamstvene sheme s proračunskim denarjem jamčila za vračilo dela posojila, ki ga je pri komercialni banki najelo podjetje, vključeno v shemo.

V shemi je država v letih 2009 in 2010 več 100 podjetjem podelila za skupno 310 milijonov evrov jamstev. Na podlagi teh jamstev so podjetja dobila za skupno 840 milijonov evrov bančnih posojil.

Do danes so banke zaradi nezmožnosti vračila posojil unovčile za 75 milijonov teh državnih jamstev – torej skoraj četrtino vseh podeljenih jamstev. To je zelo visoka številka. Po navadi se v jamstvenih shemah pričakuje do pet odstotkov unovčenih jamstev. Petinsedemdeset milijonov evrov posojil, ki so jih dobila podjetja, smo tako bankam plačali davkoplačevalci.

Jamstva so dobila tudi podjetja, ki so bila že pred krizo močno prezadolžena

Pri Pod črto smo preiskali, zakaj je bila vsota unovčenih jamstev tako visoka.

Ugotovili smo, da je država jamstva dajala tudi močno zadolženim podjetjem, ki dodatnih bančnih posojil sploh ne bi smela dobiti. Več kot polovico unovčenih jamstev so na primer dobila gradbena podjetja, ki so bila že pred krizo močno prezadolžena.

Vzrokov za to je več. Ob sprejetju jamstvene sheme je državni zbor zahteval, da je ta dostopna tudi podjetjem s slabšo bančno boniteto. Bančna boniteta je ocena sposobnosti podjetja, da bo vrnilo posojilo. SID banka, ki je vodila izvedbo jamstvene sheme, pa zaradi zakonskih omejitev ni mogla preveriti poslovanja posameznih podjetij, preden jim je odobrila državno jamstvo.

Po unovčenih 75 milijonih jamstev je država od propadlih podjetij poskušala dobiti vsaj del tega denarja nazaj. Pri tem ni bila preveč uspešna. Do decembra lani je uspela izterjati le slabih 13 milijonov evrov. Ostalih več kot 60 milijonov evrov je tako ostalo na plečih davkoplačevalcev.

Zakaj je država od podjetij uspela izterjati tako nizek znesek?

Pri Pod črto smo na podlagi javno dostopnih dokumentov in dokumentacije, ki nam jo je posredovalo finančno ministrstvo, identificirali 16 podjetij, pri katerih so banke unovčile poroštva, njihov stečaj pa je razkril sporno poslovanje teh podjetij. Možno je, da je takšnih podjetij še več. Prav tako je država v nekaterih primerih zelo pozno pričela z izterjavo denarja od teh podjetij, oziroma je njihov dolg več let ignorirala.

Precej posojil iz jamstvene sheme ni bilo zavarovanih z nepremičninami podjetij ali ostalim premoženjem. Obenem smo pri Pod črto našli več primerov izredno počasnega ukrepanja države. Stečaji nekaterih podjetij, ki so dobila državna jamstva, so se začeli šele več let za tem, ko so banke zaradi neodplačevanja posojil unovčila ta jamstva. Pri nekaterih podjetjih obstajajo tudi sumi, da so njihovi lastniki skrivali premoženje podjetja pred državo.

Se lahko napake iz jamstvene sheme ponovijo? Javne institucije so še vedno razmeroma neučinkovite pri izterjavi dolgov podjetij do države. Finančna uprava je še kar preveč popustljiva do podjetij, ki državi dolgujejo davke. Sodni sistem pa do tistih podjetnikov, ki se na nezakonit način izogibajo plačilu svojih obveznosti.

Država bi morala v prihodnosti poskrbeti, da se jamstva podeljujejo le podjetjem, za katera obstaja dovolj velika verjetnost, da bodo posojila lahko odplačala. Jamstva se morajo torej podeljevati na podlagi ekonomskih in ne političnih kriterijev.

Na počasnost izterjav od podjetij, ki dolgujejo državi, pri Pod črto opozarjamo že več let. Nekateri strokovnjaki in inštitucije opozarjajo,da pristojne institucije za hitrejše ukrepanje nimajo dovolj kadra oziroma dovolj usposobljenih uslužbencev.

Pri izterjavi podjetij, ki dolgujejo državi, pa je potrebno ukrepati precej hitreje, saj sicer visoki dolgovi ostanejo neodplačani in bremenijo proračun. Prvi korak bi lahko bila izvedba analize delovanja institucij, ki so odgovorne za izterjavo in kaznovanje izogibanja plačila dolga državi – torej finančne uprave, policije, tožilstva, sodišč. Analiza bi ugotovila obseg problema, kako rešiti problem in kakšni ukrepi ter sredstva so za to potrebni. Politiki in državne institucije ta problem trenutno v veliki meri ignorirajo.

Pri Pod črto zato že več let preiskujemo, kako lahko preprečimo davčne skrivalnice, neodplačilo dolgov in skrivanje premoženja v tujini. Omogočite več podobnih preiskav, podprite naše delo z donacijo.

V seriji člankov o jamstveni shemi smo do sedaj objavili:

– Jamstvena shema: kako je država izgubila 62 milijonov evrov

– Jamstvena shema: kako so se podjetja izognila plačilu dolga do države

– Seznam podjetij s spornimi posli, ki so dobila državna poroštva

– Pod črto podkast, Epizoda 6: Kako so v jamstveni shemi izginili davkoplačevalski milijoni