Jamstvena shema: kako so se podjetja izognila plačilu dolga do države

Banke so pri podjetjih, ki niso uspela odplačati posojil, unovčile za 75 milijonov evrov državnih poroštev. Država je nato od teh podjetij uspela izterjati le slabih 13 milijonov evrov.

Podjetje Pluton gradnje je dobilo 581.000 evrov državnega poroštva, nato pa se je lastništvo podjetja izgubilo v davčnih oazah. Foto: Google Maps

Podjetje Avtohiša Moste je kmalu po začetku finančne krize v državi, decembra 2009, za ohranitev poslovanja pri Abanki dobilo 800.000 evrov posojila. Posojilo bi moralo vrniti v treh letih.

Že leto pozneje Avtohiša Moste ni bila več zmožna vračati posojila. A to ni po žepu udarilo le banke. Posojilo je bilo namreč delno zavarovano z 272.000 evri poroštva države.

Abanka je poroštvo unovčila decembra 2010. Država je banki plačala celo za 6000 evrov več od prvotnega poroštva – 278.181 evrov. Po pojasnilih finančnega ministrstva je razlog za to določilo v pogodbah o poroštvu, da država banki krije tudi neplačane obresti na posojilo in druge stroške posojila.

Čeprav Avtohiša Moste že v letu 2010 ni bila več zmožna poravnavati svojih poslovnih obveznosti, so do stečaja družbe minila še nadaljnja tri leta. Tako je avgusta 2013 ob stečaju družbe stečajni upravitelj Aleš Velkaverh ugotovil, da družba že tri leta praktično ne posluje. Morebitno premoženje podjetja pa je bilo že zdavnaj odtujeno.

Država je od Avtohiše Moste uspela izterjati le 3376 unovčenega poroštva banke. Preostalih 274.805 evrov, kolikor jih je država plačala banki, je torej pokril državni proračun. Oziroma: davkoplačevalci. Zakaj niso banke in država ukrepale prej?

Izgubljeni državni milijoni

Finančno ministrstvo je ob začetku finančne krize v prvi polovici leta 2009 zasnovalo tako imenovano jamstveno shemo. Kot smo pisali v prvem članku, je bil namen sheme omogočiti dostop do posojil podjetjem, ki so imela zaradi krize težave pri financiranju svojega poslovanja.

Zakon o jamstveni shemi je bil sprejet aprila 2009. Po zakonu je država bankam, ki so dale posojila podjetjem v okviru te sheme, s poroštvom jamčila za vračilo dela tega posojila. Če podjetje celega posojila ali njegovega dela ni moglo vrniti samo, je banki del posojila poplačala država.

Podjetja so na podlagi jamstvene sheme v letih 2009 in 2010 od bank dobila 840 milijonov evrov posojil. Država pa je za ta posojila jamčila s 310 milijoni evrov poroštev.

Do danes so banke zaradi posojil, ki niso bila vrnjena, unovčile za 75,3 milijona evrov poroštev. Teh 75 milijonov evrov je bankam izplačal državni proračun.

Unovčena je bila torej kar slaba četrtina danih poroštev. V podobnih jamstvenih shemah se sicer pričakuje, da bodo zaradi slabih posojil banke unovčile okoli pet odstotkov poroštev.

Kot smo opisali v prvem članku o jamstveni shemi, je glavni razlog za visoko unovčitev poroštev, da so bila nekatera poroštva dana močno zadolženim podjetjem. Ta podjetja zato novih posojil (in s tem poroštev zanje) sploh ne bi smela dobiti. Med podjetji, pri katerih so banke unovčila poroštva, prednjačijo propadli gradbeni velikani.

Neučinkovita izterjava

Vprašanje, ki se postavlja, pa je, zakaj si je država od podjetij, pri katerih so banke unovčile za 75,3 milijona evrov poroštev, uspela povrniti le 12,9 milijona evrov teh poroštev. Zakaj smo torej morali davkoplačevalci pokriti veliko večino unovčenih poroštev – kar 62,4 milijona evrov?

Poglejmo zgornji primer Avtohiše Moste. Banka je zaradi nezmožnosti vračila posojila leta 2010 unovčila poroštvo v višini 278.181 evrov. Namesto, da bi država ukrepala takoj in poskušala od podjetja izterjati večji delež unovčenega poroštva, tega ni storila. Prav tako za podjetje ni predlagala stečaja in poskušala poplačati vsaj dela denarja na tak način. Avtohiša Moste je v stečaju pristala šele leta 2013, ko ni imela nobenega premoženja več.

Zakaj država ni ukrepala, ni jasno. Stečajni upravitelj Avtohiše Moste Aleš Velkaverh je za Pod črto povedal, da je »reakcijski čas« bank, države in ostalih upnikov pri predlaganju stečajev zelo pozen. Po drugi strani pa je interes nekaterih poslovodstev, da se stečaj zgodi čim kasneje, saj lahko tako skrijejo sporne posle podjetja. »Pozno predlaganje stečajev je kronični problem pri nas,« je poudaril Velkaverh.

Podobna nenavadna dejstva se pojavljajo tudi pri nekaterih drugih podjetjih, pri katerih so banke zaradi nezmožnosti vračila posojila unovčile državno poroštvo. Pri Pod črto smo analizirali podjetja, pri katerih so bila unovčena poroštva, in našli 16 primerov spornega poslovanja teh podjetij ali nenavadne neaktivnosti države. V teh 16 podjetjih so banke unovčile za skupno 9.222.767 evrov poroštev. Država je nato od teh podjetij kot vračilo za unovčena poroštva uspela izterjati dobro desetino tega zneska – 1.168.056 evrov. Preostalih 8.054.711 evrov smo tako pokrili davkoplačevalci. Ob tem poudarjamo, da smo lahko podjetja analizirali le na podlagi javno dostopnih podatkov. Podjetij s spornimi praksami bi lahko tako bilo še več.

Katera podjetja s po našem mnenju spornimi posli so dobila državna poroštva? Preverite v posebnem prikazu.

Primer Montavar

Pri precej podjetjih smo našli sume skrivanja premoženja ali podatkov o preteklih poslih podjetja. Tak primer je podjetje Montavar metalna nova, ki je rekorder po višini unovčenega poroštva med podjetji s sumljivimi poslovnimi praksami.

Podjetju Montavar so posojila, zavarovana s poroštvi države, dale kar tri banke: Banka Koper, NLB in NKBM. Skupna višina posojil, ki so bila dana julija in avgusta 2009, je znašala 15,3 milijona evrov. Država je za ta posojila jamčila s 5,7 milijoni evrov poroštev.

Že dobro leto po danem posojilu so banke pričele z unovčevanjem poroštev Montavarju. Februarja 2011 je poroštva pričela unovčevati NLB. Do junija 2013 pa so banke unovčile za skupno 6,04 milijona evrov poroštev – torej tako kot v primeru Avtohiše Moste celo višji znesek od prvotno danega poroštva.

Upniki so v stečaju Montavarja sicer prijavili za kar 99 milijonov evrov terjatev. Država je od šestih milijonov unovčenih poroštev od Montavarja uspela izterjati 805.607 evrov. Več kot pet milijonov evrov smo torej bankam plačali davkoplačevalci.

Čeprav se je unovčevanje poroštev zaradi nezmožnosti odplačila posojil pričelo že v začetku leta 2011, je šel Montavar v stečaj šele julija 2013. Stečajni upravitelj Tadej Vodičar ob začetku stečaja ni mogel dobiti vse relevantne dokumentacije o poslovanju podjetja. Vodičar je pooblaščenca podjetja pozval, naj mu preda dokumentacijo. Na sestanek z Vodičarjem je prišel brat pooblaščenca, ki pa dokumentov ni predal.

Kot je za Pod črto Vodičar pojasnil v telefonskem pogovoru, zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogel ugotoviti, ali je bilo kakšno premoženje podjetja pred stečajem odtujeno na nepošten način. Je pa v stečaju vložil pet ali šest izpodbojnih tožb na prejšnje posle podjetja in s temi tožbami iztržil okoli 200.000 evrov. Zaradi teh tožb lahko v primeru stečaja Montavarja govorimo tudi o oškodovanju upnikov, je povedal Vodičar.

Po poročanju časnika Večer je poslovanje Montavarja preiskovala tudi policija. Preiskovala naj bi prav sum oškodovanja upnikov, povezan s stečajem podjetja. Pred stečajem naj bi lastniki Montavarja premoženje in posle podjetja prenesli na družbo Metalvar, Montavar pa prodali neznani nepremičninski družbi Credit Finance Group iz Prage. Na ta način naj bi premoženje Montavarja pred stečajem na nedovoljen način z 90 milijonov evrov skopnelo na 15 milijonov evrov.

Poroštva dana še pred podpisom kreditne pogodbe

Primeri, kot sta Avtohiša Moste in Montavar metalna nova, kažejo na izjemno počasno reakcijo države ob nastopu težav podjetja. Ko podjetje ne more več odplačevati posojil, pomeni, da je v hudih poslovnih težavah. Nenavadno pa je, da so šla takšna podjetja v stečaj šele leta pozneje.

Z vprašanji, zakaj je država ukrepala tako pozno, smo se obrnili na Slovensko razvojno in izvozno družbo (SID banko). SID banka je družba v lasti države in je namenjena spodbujanju poslovanja in izvoza slovenskih podjetij. Pri jamstveni shemi je bila SID banka pooblaščena za podeljevanje jamstev podjetjem in v primeru unovčenja poroštev tudi za izterjavo unovčenih poroštev od teh podjetij. SID banka je bila obenem zadolžena tudi za nadzor nad izvajanjem sheme in poslovanjem podjetij, ki so dobila posojila, zavarovana z jamstvi države.

Da bi razumeli odgovor, kako je lahko prišlo do opisanih spornih praks in kje je odpovedal nadzor, moramo najprej vedeti, kako je v praksi delovala jamstvena shema. To nam je pojasnil Bojan Pecher, eden izmed izvršnih direktorjev pri SID banki.

Podjetja so morala za pridobitev poroštev za posojila izpolnjevati določene pogoje. Posojila, zavarovana s poroštvi, na primer niso mogla biti uporabljena za odplačevanje menedžerskih kreditov. Prav tako je bila določena maksimalna višina posojila, ki ga je lahko dobilo podjetje glede na svojo velikost.

Težave so se pojavile že pri odobravanju poroštev za posojila. Po zakonu je bila SID banka obvezana dati poroštvo podjetju, če je to izpolnjevalo zakonske pogoje in če se je neka banka odločila, da bo podjetju dala posojilo. SID banka je morala v postopku odobritve poroštva slednjega odobriti takoj, ko je komercialna banka nekemu podjetju dala posojilo in še preden je lahko SID banka videla, kaj piše v posojilni pogodbi med komercialno banko in podjetjem. Hipotetičen primer – banka NLB je podjetju A odobrila milijon evrov posojila, zavarovanega s 500.000 evri državnega poroštva. SID banka pa je bila zavezana odobriti poroštvo, še preden je lahko preverila, za kaj bo podjetje A posojilo sploh porabilo in ali podjetje sploh izpolnjuje pogoje za dodelitev poroštva.

Računsko sodišče je nato v eni izmed revizij ugotovilo, da 12,2 odstotka posojil ni izpolnjevalo zakonskih pogojev za dodelitev poroštva. Zato so morale banke preklicati dana poroštva. Za dodeljevanje posojil v nasprotju s predpisi je bila po mnenju računskega sodišča odgovorna SID banka, ki naj ne bi ustrezno preverjala izpolnjevanja pogojev za pridobitev jamstva.

Druga težava je bilo zavarovanje posojil. Komercialne banke so se lahko same odločale, ali oziroma v kolikšni meri bodo za dano posojilo zahtevale zavarovanje. Banke so lahko pri nekem posojilu zahtevale zavarovanje z na primer hipoteko na nepremičnino v lasti podjetja. Lahko pa so odobrile posojilo brez vsakršnih zavarovanj.

Če je bilo posojilo zavarovano, se je ob unovčenju državnega poroštva iz tega zavarovanja sorazmerno poplačala tudi država. Če pa posojilo ni bilo zavarovano, pa je bila država v slabšem položaju. Banke so se samostojno odločale, ali bodo posojila, za katera je bilo izdano poroštvo države, zavarovala ali ne.

Edina razlika je bila, da so morala podjetja za nezavarovana posojila državi za poroštvo plačati višjo premijo kot za zavarovana posojila. Država je namreč pri vsakem danem poroštvu zahtevala plačilo premije v višini nekaj odstotkov celotnega posojila.

Zakaj je bila SID banka primorana odobriti poroštvo, še preden je videla posojilno pogodbo? To ni normalna praksa delovanja SID banke, je za Pod črto Pojasnil Bojan Pecher. Leta 2009 je Evropska unija sprejela določena začasna pravila, po katerih je bilo zaradi nastajajoče finančne krize mogoče podjetjem hitro odobriti državna jamstva. Zaradi po mnenju mnogih nujnega ukrepanja so bili tudi pogoji za pridobitev jamstva manj strogi od siceršnjih jamstvenih shem. Praviloma je SID banka ob odobritvi jamstva v ostalih shemah najprej analizira finančni položaj podjetja in posel, za katerega podjetje želi pridobiti jamstvo, in šele nato bodisi odobri bodisi zavrne izdajo jamstva.

Za izterjavo odgovorne banke

Če podjetje posojila, za katerega je SID banka izdala jamstvo države, ni moglo odplačati, je bila SID banka zavezana, da poskuša od podjetja dobiti povrnjen čim večji delež unovčenega jamstva. Toda kot so nam pojasnili pri SID banki, so to po navodilih in pod nadzorom SID banke zanjo delale komercialne banke, ki so odobrile posojilo takemu podjetju.

Pri SID banki ne znajo razložiti, zakaj je izterjava v nekaterih primerih potekala nenavadno počasi. Oziroma zakaj je pri nekaterih podjetjih od unovčenja poroštva do stečaja podjetja minilo več let, država pa je ostala v celoti nepoplačana.

Bojan Pecher tako le predvideva, da bi takšna podjetja lahko bila del lastniško povezane skupine družb, ki je imela pri istih bankah najetih več posojil. Zato se banke niso ukvarjale s posameznimi podjetji, temveč s celotno skupino. Stečaje posameznih podjetij so tako morda zahtevale šele, ko je v težave zapadla celotna skupina lastniško povezanih podjetij.

Skrivanje premoženja

Počasno ukrepanje bank pa je ponudilo priložnost za umikanje premoženja. Eno izmed podjetij, kjer se je pojavil sum umikanja premoženja, so Pluton Gradnje.

To podjetje je novembra 2009 in januarja 2010 od Abanke dobilo dve posojili v skupni vrednosti 1,66 milijona evrov. Država je za posojilo jamčila s 581.000 evri poroštva.

Avgusta 2013 pa je zaradi nezmožnosti odplačila posojila banka unovčila poroštvo. Država ji je plačala 522.701 evrov.

Le pol leta pred unovčitvijo poroštva, marca 2013, so se Pluton gradnje pripojile k družbi Ker 12. Družba Ker 12 je tako prevzela tudi dolgove Plutona. Novembra tistega leta je šla družba Ker 12 v stečaj.

Končni lastnik podjetja Ker 12 ni znan – podjetje je v lasti britanske družbe Hajuti UK Limited, to pa je v lasti podjetja Js4 LLC iz ameriške zvezne države Delaware. Lastniki Js4 niso znani.

Računsko sodišče je v revizijskem poročilu o izterjavi davka od dohodka pravnih oseb leta 2016 ugotovilo, da je družba Ker 12 eden izmed primerov, kjer so družbeniki podjetje »zlorabili s ciljem, da bi oškodovali upnike oziroma da bi v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da zaradi tega ne bodo uspeli poravnavati svojih obveznosti tretjim osebam«.

Nepravilnosti razkrivajo tudi poročila stečajne upraviteljice. Upraviteljica Ermina Bajuk je v izrednem poročilu v stečaju podjetja februarja 2014 zapisala, da je družba Pluton gradnje marca 2013 soustanovila družbo Projekt 10, d. o. o., in vanjo kot ustanovitveni vložek vložila več nepremičnin v skupni vrednosti več kot dva milijona evrov. S tem pa so bili upniki Plutona oškodovani. Upraviteljica je zato pred sodiščem sprožila tožbe za vrnitev nepremičnin v stečajno maso Plutona. Kot nam je pojasnila, so tožbe še v teku.

Upraviteljica je poskušala stopiti tudi v stik z zadnjim direktorjem družbe Ker 12, da bi pridobila poslovno dokumentacijo podjetja. Ta je sodeč po javnih evidencah bival na Hrvaškem. Vendar pa dokumentacije zaradi neodzivnosti direktorja ni mogla dobiti. Kot nam je pojasnila Ermina Bajuk, zaradi tega ne more ugotoviti, katera podjetja so dolžniki Pluton gradenj oziroma podjetja Ker 12. Z uničenjem dokumentacije bi se lahko te terjatve prikrile.

Bajuk je zaradi tega podala kazensko ovadbo zaradi suma skrivanja oziroma uničenja poslovne dokumentacije. Kot nam je pojasnila, so proti podjetju ovadbe podali tudi drugi. V kateri fazi je kazenski postopek, Bajuk ni obveščena.

Podjetje Ker 12 upnikom sicer dolguje skupno več kot 20 milijonov evrov. Država je od podjetja kot vračilo unovčenega poroštva uspela izterjati 195.185 evrov. Preostalih 327.516 evrov je pokril državni proračun.

Sporno poslovanje

Primeri podjetij, kot so Pluton gradnje, kažejo tudi na morebitno sporno poslovanje nekaterih družb v času, ko so se porabljala posojila, pridobljena s poroštvi. Kako je SID banka nadzorovala poslovanje podjetij v tem obdobju?

Bojan Pecher žogico spet podaja bankam, ki so podjetjem dale posojila. Kot je povedal, so imele banke mandat, da preverjajo pravilnost poslovanja podjetja in porabe danega posojila. SID banka je sicer vzorčno preverjala porabo posojila in v nekaterih primerih tudi ugotovila nepravilnosti.

Ob tem pa je Pecher opozoril, da je bilo v okviru jamstvene sheme porabo posojila zelo težko nadzirati. Posojila so bila namreč pogosto dana za obratna sredstva – torej za nakupe zalog, plačila računov in podobno. Zaradi razdrobljenosti teh poslov pa je zelo težko ugotoviti, ali je bil vsak evro posojila pravilno porabljen.

V SID banki ob tem opozarjajo še na sodbo višjega sodišča glede izterjave poroštev. Šlo je za podjetje, ki je posojilo porabilo nenamensko. Komercialna banka je posledično razdrla posojilno pogodbo. A kljub kršenju obveznosti podjetja je morala SID banka, ker podjetje ni zmoglo vrniti posojila, komercialni banki izplačati dano poroštvo.

Je bilo torej smiselno podjetjem dajati takšna posojila, katerih porabo je praktično nemogoče nadzorovati?

Treba je razumeti gospodarsko okolje v času, ko se je jamstvena shema izvajala, pove Bojan Pecher. Kot rečeno je Evropska unija zaradi krize takrat v nasprotju s siceršnjimi pravili državnih pomoči podjetjem omogočila precej enostavno jamstveno shemo z malo pogoji sodelovanja. Slovenija je po pojasnilih Pecherja podjetjem postavila celo strožje pogoje, kot jih je zahtevala EU.

Obenem pa Pecher priznava, da bi bilo bolje kreditne pogodbe preveriti, preden so bila tem podjetjem odobrena posojila, zavarovana z jamstvi države. SID banka bi lahko s tem predvsem neodvisno ocenila, kako dobra zavarovanja za posojila so dala podjetja. Če pa bi preverjali tudi, ali je podjetje posojilo dejansko sposobno vrniti, pa po Pecherjevem pojasnilu ne bi več govorili o jamstveni shemi za prebroditev gospodarske krize: »Potem bi govorili o rednih shemah [državnih poroštev], ki jih izvajamo še danes.«


POVZETEK POD ČRTO:

Zakaj dvomimo v učinkovitost države pri izterjavi unovčenih poroštev?

Pri Pod črto smo na podlagi javno dostopnih dokumentov in dokumentacije, ki nam jo je posredovalo finančno ministrstvo, identificirali 16 podjetij, pri katerih so banke unovčile poroštva, njihov stečaj pa je razkril sporno poslovanje teh podjetij. Možno je, da je takšnih podjetij še več. Prav tako je država v nekaterih primerih zelo pozno pričela z izterjavo denarja od teh podjetij oziroma je njihov dolg več let ignorirala.

Kdo je odgovoren za to?

Poslovanje podjetij in nato izterjavo dolga bi morala izvajati državna SID Banka. Ta je to odgovornost deloma prenesla na komercialne banke, ki so podjetjem dale posojila, zavarovana s poroštvi iz jamstvene sheme.

Kako bi lahko izboljšali izterjave?

Počasnost izterjav podjetij, ki dolgujejo državi, je rak rana državnih institucij, na katero pri Pod črto opozarjamo že več let. Izterjave potekajo prepočasi, nekateri tudi opozarjajo, da pristojne institucije za to nimajo dovolj kadra oziroma dovolj usposobljenih uslužbencev. Prvi korak bi lahko bila izvedba analize delovanja teh institucij, ki bi ugotovila obseg problema, kako rešiti problem in kakšni ukrepi ter sredstva so za to potrebni. Politiki in državne institucije sicer ta problem trenutno v veliki meri ignorirajo.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Jamstvena shema

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Banke

Preiskujemo nepravilnosti in neetičnosti v poslovanju slovenskih bank.

21 prispevkov

Kaj je razkrila naša preiskava jamstvene sheme

Preiskali smo, zakaj je protikrizni ukrep, ki naj bi pomagal zagnati gospodarstvo, davkoplačevalce stal več kot 60 milijonov evrov.

Tema: Banke
Članek,

Seznam podjetij s spornimi posli, ki so dobila državna poroštva

Pri Pod črto smo našli 16 podjetij, ki so dobila državna poroštva, nato pa so stečaji teh podjetij razkrili njihovo …

Tema: Banke
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno