V preiskavi o skritih interesih medijskih lastnikov v Sloveniji smo doslej opozorili na več možnih zlorab medijskega lastništva.

V analizi občinskih medijev smo opisali, kako  lahko nekateri župani brez posledic zlorabljajo občinska glasila za svojo promocijo in za napad na politične nasprotnike – še zlasti med lokalnimi volitvami. V analizi političnega tednika Mladina smo pokazali, da skrito lastništvo v političnem tedniku negativno vpliva na njegovo verodostojnost. V obširni analizi medijskega sistema pod okriljem politične stranke SDS pa smo ugotovili, da lahko ena politična stranka že skoraj trideset let ustanavlja propagandne medijske projekte, za katerimi ostanejo nepoplačani dolgovi in sumi različnih nepravilnosti.

Vplivov lastnikov na občinske in strankarske medije ni težko pokazati. Za takšne medije v praksi pogosto ne veljajo načela novinarskega kodeksa. Tako za občinske kot za strankarske medije je značilna popolna in nekritična podpora določenemu županu ali politični stranki. Nasprotne strani pa ti mediji večinoma bodisi ne predstavljajo – denimo programov konkurenčnih kandidatov na volitvah – ali jih prikazujejo negativno.

Pri večni drugih medijev je ugotavljanje lastniškega vpliva veliko bolj zahtevno.

V tokratni preiskavi smo analizirali tri največje slovenske dnevne časopise: Delo, Dnevnik in Večer. Vsi omenjeni mediji pokrivajo vsa področja družbe, politike in kulture, zaposlujejo tudi po več kot sto novinarjev (Delo) in vsak dan objavijo najmanj toliko različnih prispevkov. Bralci teh časopisov lahko vsak dan izvedo glavne informacije o dnevnih dogodkih, zato je zelo težko najti področje ali temo, o katerih njihovi novinarji nikoli ne pišejo ali dosledno poročajo pristransko.

Za ta del preiskave smo se skupaj pogovarjali z več kot tridesetimi sogovorniki, ki delajo ali so delali na omenjenih časopisih. Naši novinarski in uredniški viri so nam zatrdili, da so lahko pri svojem delu večinoma pisali o vseh temah, ki so jih zanimale – vsaj v okvirih časovnih in prostorskih omejitev. Zagotovili so nam, da med politiki ni bilo nedotakljivih oseb, čeprav je to po njihovih izkušnjah najpogostejši očitek bralcev in politikov samih. Nelagodje smo pri večini intervjuvancev zaznali predvsem pri enem vprašanju: kako poročajo o primerih, v katere so vpleteni njihovi lastniki.

Manj kritično o lastnikih

Kmalu po osamosvojitvi so postali zaposleni, nekdanji zaposleni in njihovi družinski člani večinski lastniki omenjenih časopisov, smo pokazali v prvem članku. V svoje podjetje so lahko vložili svoj lastniški certifikat in zelo ugodno dokupili dodatne delnice. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili tako Delo, Dnevnik in Večer v večinski lasti zaposlenih. Ti so imeli 60 odstotkov delnic, petino je preko skladov KAD in SOD ohranila država, drugo petino pa pooblaščene investicijske družbe.

Toda zaradi velikega povečanja vrednosti delnic so novinarji v prihodnjih letih prodali večino delnic. Nekateri so si lahko za vložek kupili avtomobile, stanovanja ali vikende, njihove deleže pa so odkupovali novi lastniki, ki se niso ukvarjali z mediji. Delo in Večer je postopoma prevzela Pivovarna Laško, lastnica Dnevnika je postala družba DZS.

Posledice so bile zelo negativne, smo ugotovili v drugem članku. Novih lastnikov ni zanimala medijska dejavnost, ampak so časopise kupili zaradi drugih razlogov. Sprva jih je zanimal predvsem denar, saj so časopisne družbe še v začetku drugega tisočletja zelo dobro poslovale. Toda že kmalu se je izkazalo, da so imeli za nakup časopisov tudi druge motive. To so še zlasti občutili novinarji Dela in Večera, ko je vodstvo Pivovarne Laško leta 2005 prepustilo oba časopisa interesom takrat največje vladne stranke SDS v zameno za nakup državnega deleža Mercatorja.

Takrat so poskušali lastniki z odmevnimi kadrovskimi menjavami v vodstvu in uredništvi obeh časopisov spremeniti njuno uredniško usmeritev – z leve na desno –, kar je zelo slabo vplivalo na naklado, ugled in poslovanje obeh časopisov. Hkrati je imelo to obdobje tudi močan psihološki učinek na novinarje, saj so po prodaji lastništva izgubili večino nekdanje avtonomije. Med zaposlenimi se je razširilo prepričanje, da jih lahko službe stane vsako dejanje, ki bi se utegnilo lastniku zdeti »nelojalno«. Ta strah se je v zadnjih nekaj letih še okrepil, ko so začeli časopisi odpuščati redno zaposlene novinarje.

Skoraj vsi sogovorniki so nam potrdili, da iz različnih razlogov ne morejo nepristransko poročati o interesih svojih lastnikov, naj gre za njihove poslovne interese, interese njihovih poslovnih partnerjev ali njihovo morebitno vpletenost v sporne posle.

Nekateri so se bali izgube verodostojnosti med bralci, če bi objavljali pozitivne zgodbe o lastnikih ali če bi jih zagovarjali, ko so se znašli v preiskavah. Zato so se raje izognili kakršnemu koli pisanju o lastnikih, če so le imeli to možnost. Več intervjuvancev je povedalo, da se za zaposlene v nobenem podjetju ali organizaciji (javni in zasebni) ne spodobi javno govoriti o morebitnih težavah v organizaciji (»ni lojalno«), ampak jih je treba najprej reševati interno. Slišali smo tudi več priznanj, da o lastnikih ne bi upali kritično pisati zaradi strahu pred izgubo službe, prekinitvijo (nepodaljšanjem) pogodbe ali drugimi sankcijami (mobingom, premestitvijo na drugo delovno mesto, znižanjem plače …).

Takšen strah ima zelo konkretne posledice, smo pokazali v preiskavi. Ugotovili smo, da časopisi o morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni njihovi lastniki, poročajo manj pogosto in tudi manj objektivno. Prav tako smo poiskali več primerov, ko časopisi niso nepristransko in kritično poročali o poslovnih partnerjih svojega lastnika, med katerimi so bili tudi nekateri najbolj vplivni posamezniki v državi. Kar pomeni, da je javnost slabše seznanjena z njihovim početjem.

Največ pritiskov je na Delu

Na največ takšnih primerov so nas sogovorniki opozorili na časopisu Delo, smo zapisali v tretjem članku. Tega je leta 2015 od Pivovarne Laško kupilo idrijsko podjetje FMR, del skupine Kolektor. Ugotovili pa smo, da so bili tudi novi lastniki za uveljavljanje svojih interesov pripravljeni zelo omejiti avtonomijo novinarjev Dela.

Od zaposlenih so pričakovali predvsem lojalnost podjetju, kar je pomenilo pozitivno poročanje o lastniku in njegovih poslovnih partnerjih, pa tudi kritično poročanje o njegovih nasprotnikih. Med drugim smo pokazali, da so bili na Delu določeni vplivni posamezniki deležni »posebne obravnave«. Med njimi so bili nekateri pomembni poslovni partnerji Kolektorja, ljubljanski župan Zoran Janković in nekateri znani univerzitetni profesorji, ki so prejemali visoke dodatke za stalno pripravljenost. Predstavniki lastnika in uprave pa so urednikom in novinarjem v nekaterih primerih grozili s sankcijami – od groženj z odpuščanjem do premestitve na drugo delovno mesto, prepovedi pisanja ali znižanja plače. Ali pa so grožnje tudi uresničili.

Novinarji so pred takšnimi pritiski tako rekoč nemočni. Lastnik lahko v vsakem trenutku nastavi ali zamenja odgovornega urednika, kar se je aprila zgodilo na Delu. Novinarji pa imajo ob morebitni izgubi službe zaradi »nelojalnosti« zelo malo možnosti na omejenem medijskem trgu. Ne samo zaradi krize, ki je zelo prizadela celotno panogo, ampak tudi zato, ker lahko obveljajo za »problematične« in jih ne bo hotel zaposliti noben drug medijski lastnik – tudi če zmagajo v tožbi proti delodajalcu, kar je pogosto postala skoraj edina možnost za uveljavljanje osnovnih delavskih pravic in profesionalnih standardov.

(Avtor članka je bil med letoma 2004 in 2017 zaposlen pri časopisu Delo.)

Preberite vse tri dele preiskave:

Dnevni časopisi (1. del): kako so novinarji prodali lastništvo

Dnevni časopisi (2. del): mala šola trgovanja z medijskim vplivom

Dnevni časopisi (3. del): kako lastniki Dela vplivajo na poročanje novinarjev

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.