Mediji veljajo za posebno obliko lastnine. V avtoritarnih družbah so eden izmed temeljnih ideoloških aparatov države, s katerim vladajoči utrjujejo in legitimirajo svojo oblast. V demokracijah so kanal za nagovarjanje množičnih občinstev, ki so hkrati tudi udeleženci v demokratičnih procesih: državljani, ki na volitvah izbirajo svoje politične predstavnike. Hkrati so mediji tudi orodje, s katerim lahko zasebni lastniki poskušajo vplivati na javno mnenje ali ga uporabljajo za doseganje poslovnih ciljev.

V prvem delu preiskave smo pokazali, kako so novinarji, zaposleni in nekdanji zaposleni kmalu po osamosvojitvi postali večinski lastniki treh največjih slovenskih časopisov: Dela, Dnevnika in Večera. Po vstopu omenjenih medijskih družb na borzo so svoje delnice prodali in časopise so prevzeli lastniki, ki se prej niso ukvarjali z medijsko dejavnostjo. Večinski lastnik Dnevnika je postala DZS, Delo in Večer pa je prevzela Pivovarna Laško.

V drugem delu preiskave bomo pokazali, da novih lastnikov nista zanimala samo denar ali ohranjanje podjetij v slovenski lasti (»nacionalni interes«). Svojo medijsko lastnino so začeli uporabljati tudi kot pogajalsko izhodišče za doseganje drugih poslovnih ciljev, pri čemer so bili interesi pomembnejši od politične ideologije. Najbolj nazoren je bil poskus Pivovarne Laško, ko je hotel tedanji generalni direktor pivovarne Boško Šrot leta 2005 vstopiti v lastništvo Mercatorja, največjega slovenskega trgovca. V ta namen pa je bil pripravljen prepustiti Delo in Večer vplivu politike.

Poleti 2005 so se namreč pri tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši poleg Šrota sestali še predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem (tedaj še članica SDS in predsednica nadzornega sveta KAD) ter predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar.

Ta sestanek je bil pozneje v slovenskih medijih večkrat podrobno opisan. Boško Šrot je hotel skupaj z Igorjem Bavčarjem prevzeti 30-odstotni delež v Mercatorju, ki sta ga prodajala paradržavna sklada KAD in SOD. Za takšen nakup sta potrebovala soglasje predsednika vlade, v zameno pa je bil Šrot Janši pripravljen ponuditi vpliv na največji slovenski časopis Delo (pozneje je Šrot trdil, da je Janša takšen dogovor od Laškega izsilil).

Posledice tega dogovora so se pokazale zelo kmalu. Leta 2004 je vodstvo Pivovarne Laško, ki je že obvladovalo večino Dela, odstavilo dotedanjega predsednika uprave Jureta Apiha – uradno zaradi različnih pogledov na vodenje družbe – in na njegovo mesto imenovalo televizijca Tomaža Peroviča. Oktobra 2005 je nadzorni svet Dela za novega člana uprave imenoval Danila Slivnika, urednika desnega političnega tednika Mag. Januarja 2006 je Perovič odstopil in Slivnik je postal predsednik uprave Dela. En mesec pozneje je novi predsednik uprave imenoval nekdanjega novinarja Večera Petra Jančiča za odgovornega urednika časopisa (tudi Jančič je veljal za novinarja, naklonjenega politični desnici). Še prej je Slivnik prek Dela kupil svojo revijo Mag in njihove novinarje priključil kolektivu Dela.

Toda poskus »desnega prevzema« Dela ni trajal dolgo. Maja 2007 je vlada razrešila državno sekretarko na ministrstvu za gospodarstvo Andrijano Starina Kosem, ki je pred tem postala predsednica nadzornega sveta Dela. Ta je kmalu po razrešitvi napisala pismo, v katerem je med drugim spregovorila o pritiskih na uredniško politiko časopisa in vmešavanje v delo Danila Slivnika, ki da je »preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva«. Boško Šrot je takrat podprl Starino Kosem in Delo je znova spremenilo uredniško usmeritev ter postalo kritično do Janševe vlade.

Oktobra 2007 je z mesta predsednika uprave Dela odstopil Danilo Slivnik, Boško Šrot pa je začel javno kritizirati Janšo zaradi domnevnih pritiskov, naj proda časopis. Šrot je pozneje postal ena izmed glavnih tarč propagandnih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, ki sta izhajala v predvolilnem letu 2008 in smo ju opisali v preiskavi medijskega sistema SDS. Po jesenskem porazu Janeza Janše in zmagi stranke SD pa se je tudi v Sloveniji začenjala globalna finančna kriza, ki je preprečila številne poskuse menedžerskih prevzemov. V težavah se je znašla tudi skupina Pivovarne Laško in Boško Šrot je poleti 2009 odstopil z mesta generalnega direktorja. Šrot danes prestaja šestletno zaporno kazen zaradi milijonskega oškodovanja družbe.

Odmevni dogodki na Delu so v tistem obdobju precej zasenčili dogajanje na Dnevniku in Večeru. Toda tudi na Večeru so imeli lastniki ključno besedo pri imenovanju vodstva in uredništva časopisa, ki so jo po besedah nekaterih naših sogovornikov redno uveljavljali. Ko je Nova KBM prevzela večinski delež časopisa, je leta 2000 zamenjala nekdanjega direktorja Boža Zorka z direktorjem ptujske podružnice NKBM Borisom Cekovom in za urednico imenovala Darjo Verbič. Njo pa so po navodilih Boška Šrota zamenjali kmalu po dogovoru o nakupu Mercatorja z Janezom Janšo in prvo spremembo uredniške politike, je Verbič pozneje povedala za medije.

Del zgodbe so precej let pozneje dodali še na RTV Slovenija. Leta 2015 so namreč objavili dokumente, v katerih sta se tedanji predsednik uprave NKBM Matjaž Kovačič in premier Janez Janša dogovarjala o nakupu Večera. Tega naj bi po sporu Šrota in Janše od Laškega prevzela prav NKBM.

V Dnevniku so med Janševo vlado sicer izgubili velik del oglasov državnih in z državo povezanih podjetij, kar smo podrobneje opisali v članku o političnem tedniku Mladina, vendar je DZS uspelo ohraniti lastništvo časopisa. Se je pa s prevzemi Marine Portorož in Term Čatež vse bolj širila na področje termalnega in navtičnega turizma.

Velik padec vrednosti

Politično »mešetarjenje« se je najbolj maščevalo časopisu Delo. Imenovanji Danila Slivnika in Petra Jančiča sta bili med bralci časopisa zelo slabo sprejeti, saj je Delo v javnosti veljalo za levosredinski časopis, ki novemu premierju Janezu Janši ni bil naklonjen. Danilo Slivnik in Peter Jančič pa sta bila kot novinarja blizu desnim in desnosredinskim politikom, zato je njuno imenovanje velik del bralcev in naročnikov Dela prepoznal kot politično kadrovanje.

»Nekatere organizacije, recimo borčevske in sindikalne, so javno pozivale svoje člane, naj odpovedo Delo,« nam je povedal eden izmed sogovornikov, ki je hotel ostati neimenovan. »In marsikateri član je upošteval navodilo.«

Časopisu Delo je sicer naklada – enako kot ostalim časopisom – enakomerno padala že prej, a se je krivulja padanja naklade opazno prelomila prav med zimo 2005 in pomladjo 2007, ko so se zgodile omenjene kadrovske menjave. Naklada je Delu padla s skoraj 72.000 izvodov decembra 2005 na približno 64.500 izvodov januarja 2007. Prodana naklada se je do odhoda Danila Slivnika oktobra 2007 zmanjšala še za 1500 izvodov, kar bistveno presega trende prejšnjih let.

Zgovoren je tudi podatek, da drugi časopisi takrat niso občutili tako ostrega padca naklade, saj pri njih ni bilo takšnega medijsko odmevnega kadrovanja. Dnevnik je tako pozimi 2005 kot pozimi 2007 prodal približno 49.000 izvodov. Večeru – prav tako v lasti Pivovarne Laško – se je v tem obdobju znižala revidirana prodana naklada z dobrih 50.000 na 44.300 izvodov, a brez tako izrazitega preloma kot na Delu.

Politično kadrovanje na Delu ni škodovalo samo tej medijski hiši, ampak celotnemu časopisnemu trgu.

Pri Dnevniku so sprva pričakovali, da jim bodo težave Dela koristile. Prevzeli so nekaj znanih novinarjev Dela, ustanovili sobotno prilogo Objektiv in spremenili časopisni slogan v »Svoboda pisane besede«, kar je bil jasen namig na Delovo »nesvobodo«. Vendar je Dnevniku prodana naklada med zimo 2005 in jesenjo 2007 – enakem obdobju, v katerem je Delo izgubilo 9.000 izvodov – v povprečju zrasla samo za približno tisoč izvodov (najvišjo naklado so dosegli jeseni 2006 in pomladi in jeseni 2007). Ostalih 8.000 kupcev Dela je bilo izgubljenih za celoten časopisni trg.

V prihodnjih nekaj letih so strmoglavile tudi naklade ostalih časopisov, sledil je padec oglasnih prihodkov in selitev bralcev na digitalne platforme in storitve.

Zaradi številnih lastniških in kadrovskih pretresov so bili vsi trije časopisi zelo slabo pripravljeni na gospodarsko krizo, ki je Slovenijo zajela kmalu po koncu prve vlade Janeza Janše leta 2008. Njihovi lastniki so morali reševati lastne poslovne težave ter niso bili pripravljeni vlagati v razvojne in vsebinske projekte, ki bi omilili posledice padajočih naklad. Uprave časopisov so poskušale predvsem ohranjati pozitivne bilance, kar so dosegale s postopnim zmanjševanjem števila zaposlenih, najprej z upokojevanjem in odpravninami in potem še z odpuščanjem.

Leta 2009 se je začelo tudi novo obdobje lastniških sprememb. Jeseni 2009 je urad za varstvo konkurence ugotovil, da bi Delo z nakupom večinskega deleža Večera povzročilo koncentracijo in omejevalo učinkovito konkurenco na trgu založništva in izdajanja dnevnih publikacij s splošnoinformativno vsebino, pa tudi na trgu oglasnega prostora v Sloveniji. Zato je urad naložil Delu, da mora prodati 75-odstotni delež Večera (Delo je bilo tedaj lastnik nekaj manj kot 80 odstotkov Večera).

Iskanje kupca je trajalo več let, tudi zaradi previsoke cene, ki so jo za delež Večera zahtevali na Delu, smo izvedeli med preiskavo. Delo je leta 2005 za 20-odstotni delež Večera plačalo približno 665 milijonov tolarjev ali 2,8 milijona evrov. Ko je nato Delo (kot odvisna družba od Pivovarne Laško) leta 2008 kupilo še skoraj 60 odstotkov Večerovih delnic, kupnine niso razkrili, a so naši sogovorniki ocenili vrednost nakupa na približno 18 milijonov evrov, kar so pozneje poročali tudi mediji. Kar pomeni, da je Delo za Večer skupaj plačalo skoraj 21 milijonov evrov.

Leta 2010 so iz Pivovarne Laško sporočili, da bodo celoten delež Večera prodali manjšemu računalniškemu podjetju 3Lan iz Murske Sobote za približno deset milijonov evrov. Vendar je Ministrstvo za kulturo naslednje leto ustavilo prodajo večera družbi 3Lan in v Laškem so morali iskati novega kupca.

Na kulturnem ministrstvu so tedaj zapisali, da kupcu manjkajo znanje in specifične izkušnje, prav tako se niso strinjali s predlagano strategijo upravljanja Večera. Pri 3Lan so namreč hoteli upravljati časopis skupaj z družbo Delo Revije, ki jo je vodil Matej Raščan, sicer eden izmed vlagateljev v propagandni strankarski brezplačnik Ekspres. A je Delo Revije še pred pridobitvijo soglasja o prevzemu večera razglasilo stečaj, Raščan pa zaradi zlorabe položaja in poslovne goljufije prestaja štiriletno zaporno kazen, saj je Delo revije oškodoval za več kot 34 milijonov evrov.

Leta 2013 so se pogajali z nemško založbo Medici iz Hamburga, ki je bila pripravljena za Večer ponuditi približno pet milijonov evrov, a do sklenitve posla ni prišlo. Zato je Večer dobil kupca šele poleti 2014, ko sta časopis za približno milijon evrov kupila Uroš Hakl (eden izmed nekdanjih direktorjev oglaševalske agencije Pristop) in Sašo Todorović (nekdanji direktor telekomunikacijske družbe T-2). To je dvajsetkrat manj, kot je za Večer na vrhuncu »časopisne vojne« plačala Pivovarna Laško. Tudi tokrat pa je bilo ob nakupu Večera več ugibanj, kako sta nova lastnika sploh zbrala denar in kdo je bil dejanski kupec časopisa.

S podobno izgubo so se morali v Pivovarni Laško sprijazniti tudi ob prodaji časopisa Delo. V poslovnem poročilu za leto 2008 je Pivovarna Laško ocenila vrednost Dela na približno 93 milijonov evrov, kar je bila za morebitne nove kupce popolnoma nesprejemljiva cena. Pri oceni smo si pomagali tudi s prevzemno ceno delnice Dela ob javni ponudbi Pivovarne Laško, ki je leta 2007 skupaj z Radensko in Talisom (oba pod nadzorom pivovarne) od drugih delničarjev odkupila 333.306 delnic Dela (skoraj natanko 50 odstotkov vseh izdanih delnic) po ceni 135,5 evra za delnico. Kar pomeni, da so takrat za polovico Dela plačali 45,2 milijona evrov.

Vodstvo Pivovarne Laško je Delo prodajalo od leta 2010, tako doma kot v tujini, a niso prejeli nobene zavezujoče ponudbe. Prodajo Dela so morali pospešiti po letu 2015, ko je večinski delež pivovarne prevzela nizozemska pivovarska nadnacionalka Heineken, saj je naložba v časopisu ni zanimala. Nov lastnik Dela je tako jeseni 2015 postala družba FMR, del idrijske skupine Kolektor. Za Delo so plačali 7,3 milijona evrov. To je manj kot desetina vrednosti, ki jo je za Delo plačala Pivovarna Laško.

Istega lastnika je že od leta 2005 ohranil samo Dnevnik. To je do danes ostala družba DZS.

Po osamosvojitvi so imeli novinarji edinstveno priložnost, da bi po končanem lastninjenju treh največjih časopisov postali in ostali lastniki svojega medija, si zagotovili avtonomijo, uveljavljali novinarske standarde ter skrbeli za razvoj podjetja. Vendar se to ni zgodilo, v veliki meri zaradi kratkoročnih koristi novinarskih delničarjev, a tudi zaradi pomanjkanja znanja o upravljanju in vodenju podjetij. Zato so svoje deleže prepustili lastnikom, ki jih novinarstvo ni zanimalo, temveč so v časopisih iskali hiter zaslužek ali pa so medijsko lastnino uporabljali za doseganje različnih poslovnih in političnih interesov.

Ko je Pivovarna Laško pospešeno iskala kupca za Delo in Večer, so imeli zaposleni možnost popravnega izpita: znova odkupiti svoji medijski podjetji, čemur je bilo naklonjeno tudi vodstvo Laškega. V primeru Dela je bila zaposlenim pripravljena pomagati Delavska hranilnica, a se novinarji niso odločili za takšen korak, nam je povedal sogovornik, ki je bil seznanjen s pogajanji. Za nakup Dela se je ob zadnjem poskusu prodaje potegovalo tudi slovaško medijsko podjetje Joj Media House, ki je leta 2016 prevzelo hrvaški časopis Novi list.

Po oceni dveh sogovornikov so Slovaki pripravili solidno in razvojno usmerjeno prevzemno ponudbo, a je na koncu Delo v »domačih rokah« ohranil idrijski poslovnež Stojan Petrič, dolgoletni predsednik uprave Kolektorja. Ta je, podobno kot nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško Tone Turnšek, prav tako pomemben član Foruma 21 in zagovornik »nacionalnega interesa«.

Ugotavljanje lastniškega vpliva na vsebino

Na primeru Pivovarne Laško smo pokazali, da so bili lastniki pod vodstvom Boška Šrota za doseganje poslovnih ciljev preprodajati lastniške deleže v Delu in Večeru ter s kadrovskimi menjavami vplivati na ideološko usmeritev časopisa. Pokazali smo tudi, da takšno upravljanje slabo vpliva na ugled in poslovanje medijskih podjetij, saj so odmevne kadrovske menjave povzročile padec naklade in nižanje vrednosti njihove medijske naložbe.

Vendar pa so imeli vodilni v Pivovarni Laško s prevzemom Dela in Večera še en namen. Z nakupom lastniškega deleža so si poskušali med drugim zagotoviti pozitivno medijsko poročanje o prevzemu Pivovarne Union, ki naj bi jo Pivovarna Laško v imenu »nacionalnega interesa« ubranila pred prevzemom belgijske pivovarske družbe Interbrew.

Takšen motiv so predstavniki Pivovarne Laško sicer večkrat javno zanikali, saj da je bila njihova medijska naložba izključno finančna. Toda leta 2005 je Anica Šrot Aužner, žena tedanjega predsednika uprave pivovarne Boška Šrota, v svoji diplomski nalogi Prevzemi in kapitalske povezave Pivovarne Laško med drugim zapisala, da se je Pivovarna Laško za prvi nakup Delovih delnic leta 2003 odločila tudi zaradi vpliva, ki ga ima časopisna hiša na oblikovanje javnega mnenja in s tem na politiko. To nama je med zbiranjem gradiva za knjigo Monopoli, ki sva jo leta 2005 izdala avtor članka in Sandra Bašić Hrvatin, potrdilo več sogovornikov, ki so bili seznanjeni s tedanjimi nakupi medijskih hiš.

Toda ugotavljanje neposrednega vpliva lastnika na vsebino je v medijski teoriji izjemno zahtevno. Vplivi lastnika so redko tako očitni kot v primeru občinskih ali strankarskih medijev, ki smo jih predstavili v prejšnjih preiskavah. Pri večjih splošnoinformativnih časopisih pa je teže dokazati sistematične vplive lastnika na vsebino časopisa – o čem novinarji poročajo, o čem ne poročajo in na kakšen način to počnejo. Ti časopisi namreč pokrivajo vsa področja družbe, politike in kulture, zaposlujejo tudi po več kot sto novinarjev in vsak dan objavijo prav toliko različnih prispevkov.

V Delu, Dnevniku ali Večeru lahko njihovi bralci večinoma izvedo glavne informacije o dnevnih dogodkih. Zelo težko je najti področje ali temo, o katerih njihovi novinarji nikoli ne pišejo. Naši novinarski in uredniški sogovorniki so nam zatrdili, da so lahko pisali o vseh temah, ki so jih zanimale – pač v okvirih časovnih in prostorskih omejitev. Ter da niti med politiki ni bilo nedotakljivih oseb, čeprav je to po njihovih izkušnjah najpogostejši očitek bralcev. Nelagodje smo pri več intervjuvancih zaznali samo pri enem vprašanju: kako poročajo o primerih, v katere so vpleteni njihovi lastniki.

Skupaj smo se za ta (drugi) članek pogovarjali z več kot dvajsetimi sogovorniki z vseh treh omenjenih medijev (sedanjimi in nekdanjimi novinarji ter uredniki). Velika večina se ni hotela javno izpostaviti zaradi strahu pred odpuščanjem ali drugimi posledicami zaradi domnevne »nelojalnosti«.

Sogovorniki so imeli različne zadržke glede poročanja o lastnikih. Nekateri so se bali izgube verodostojnosti med bralci, če bi objavljali pozitivne zgodbe o lastnikih ali če bi jih zagovarjali, ko so se znašli v preiskavah. Zato so se kakršnemu koli pisanju o lastnikih raje izognili, če so imeli to možnost. Več intervjuvancev je povedalo, da se za zaposlene v nobenem podjetju ali organizaciji (javni in zasebni) ne spodobi javno govoriti o morebitnih težavah v organizaciji (»ni lojalno«), ampak jih je treba najprej reševati interno. Slišali smo tudi več priznanj, da o lastnikih ne bi upali kritično pisati zaradi strahu pred izgubo službe, prekinitvijo (nepodaljšanjem) pogodbe ali drugimi sankcijami (mobingom, premestitvijo na drugo delovno mesto, znižanjem plače …).

Ta strah se je v zadnjih nekaj letih še okrepil, ko so začeli časopisi odpuščati tudi redno zaposlene novinarje. Med zaposlenimi se je zato razširilo prepričanje, da jih lahko službe stane vsako najmanjše dejanje, ki bi se utegnilo lastniku zdeti »nelojalno«.

Takšna previdnost ima lahko zelo konkretne posledice: samocenzuro. Časopisi morda o morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni njihovi lastniki, poročajo manj pogosto in tudi manj objektivno. Kar pomeni, da je javnost slabše seznanjena z dejanji nekaterih vplivnih posameznikov v državi, med katere sodijo tudi sedanji lastniki treh časopisnih hiš.

Manj objektivno o lastniku

Toda omenjeni primeri so anekdotični in še ne dokazujejo sistematične pristranskosti medijev, ko poročajo (ali ne poročajo) o svojih lastnikih. V Sloveniji po nam dostopnih podatkih in po besedah sogovornikov še ni bilo raziskave, ki bi analizirala vplive lastništva na medijsko poročanje. Najverjetneje edini takšen poskus pa sta 2016 opravila dva študenta ekonomije Filip Batič in Živa Debevec, ki sta za svoje magistrsko delo Finančna in lastniška vpletenost podjetij v tiskanih medijih in poročanje medijev o njihovih spornih poslih ugotavljala, ali so slovenski medijski lastniki res varni pred kritičnim poročanjem njihovih novinarjev.

Omejila sta se na dve slovenski zasebni skupini podjetij, kjer se je koncentracija lastništva medijev najbolj odražala: na skupino DZS, ki jo vodi Bojan Petan, in na skupino Laško, ki jo je obvladoval Boško Šrot. Prvi je bil v izbranem časovnem obdobju lastnik Dnevnika (kar je še danes), drugi je imel v lasti medijski hiši Delo in Večer. Batič in Debevec sta analizirala objektivnost in pogostnost pisanja medijev o domnevnih spornih poslih lastnikov med letoma 2008 in 2014. Bojan Petan se je takrat zapletel v sporno lastninjenje Term Čatež in Marine Portorož, Boško Šrot pa v nezakonit menedžerski prevzem Pivovarne Laško, zaradi katerega je zdaj v zaporu.

Rezultati so pokazali, da so lastniško povezani mediji pristransko poročali o spornih poslih obeh lastnikov Bojana Petana in Boška Šrota. Na Dnevniku so o Petanu pisali bistveno manj in manj objektivno (močno favorizirano) kot v ostalih medijih. O Šrotu so njegovi mediji količinsko pisali precej več kot Dnevnik o Petanu, vendar so »lastni mediji z veliko količino subjektivnih člankov hkrati relativizirali problem oziroma polirali njegovo javno podobo«, sta zapisala avtorja. Ugotovila sta še, da so o obeh lastnikih pogosteje poročali »nasprotni« mediji, torej Delo in Večer o Petanu in Dnevnik o Šrotu, kar pomeni, da se morajo bralci določenega časopisa o domnevnih spornih poslih lastnika tega časopisa informirati pri konkurenčnih medijih.

Vendar to še ne pomeni, da so lahko nasprotni mediji zadosten korektiv, so nas opozorili nekateri sogovorniki. Mediji neradi pišejo o drugih medijih, zlasti ne o spornih poslih njihovih lastnikov, saj tudi sami niso brez greha, se je s svetopisemsko prispodobo izrazil eden od intervjuvancev. Lastništvo nad mediji je zato za lastnike še vedno koristno, čeprav se finančno ne splača. Medijskim lastnikom namreč lahko olajša »izvajanje poslovnih nakan in prikrivanje spornih poslov ali blaži negativne medijske odzive nanje«, menita Batič in Debevec. In dodajata, da sta Petan in Šrot »svoj medijski izlet financirala s sredstvi prevzetih podjetij«, zato ju lastništvo časopisov osebno ni stalo nič.

Mediji tako zaradi svoje lastniške in finančne odvisnosti vse bolj postajajo aparat za vpliv na javno mnenje in ne opravljajo več svoje primarne funkcije raziskovalnega novinarstva, zaključujeta Batič in Debevec.

Omenjena raziskava sicer ima nekaj pomanjkljivosti in omejitev, nam je povedal profesor Jože P. Damijan, ekonomist in mentor magistrske naloge. Pogostost poročanja o neki zadevi je razmeroma dober pokazatelj, vendar ga je treba primerjati še z velikostjo medija in s frekvenco poročanja v ostalih medijih. Prav tako je lahko problematična vsebinska obravnava, saj sta se morala avtorja subjektivno odločiti, ali je bil nek zapis nevtralen, pozitiven ali negativen. Kljub temu je sklenil, da je naloga potrdila pričakovanja in izhodiščno hipotezo: mediji so predvsem »dober kanal, s katerim si tajkuni operejo svoje ime in tako vplivajo na javno mnenje«, kot sta zapisala Batič in Debevec.

S spornimi posli obremenjeni lastniki slovenskih časopisov

Filip Batič in Živa Debevec sta pokazala, da ima večinsko lastništvo zasebnega sektorja v medijih večinoma negativen vpliv na objektivnost pisanja medijev o spornih poslih njihovih lastnikov. Opazila pa sta še nekaj drugega: boljše kot je gospodarsko stanje v državi, bolj objektivne so objave medijev na temo spornih poslov njihovih lastnikov – in obratno.

Trije največji slovenski časopisi so v zadnjih petnajstih letih izgubili veliko nekdanje vrednosti in naklade. Sedanja zdravstvena kriza zaradi koronavirusa pa je po prvih ocenah še zmanjšala prodajo časopisov, zlasti v kolportaži, in bo vplivala na dodaten padec oglasov zaradi gospodarskega zastoja. Vse to pomeni, da so časopisna podjetja in njihovi novinarji še bolj občutljivi na pritiske lastnikov, kot so bili v obdobju, ki ga analizirata avtorja raziskave.

Leta 2015 sta nove lastnike dobila tako Delo kot Večer. Delo je kupila idrijska družba FMR, del skupine Kolektor, ki jo pooseblja dolgoletni predsednik uprave Kolektorja Stojan Petrič. Večer sta prevzela mariborska poslovneža Uroš Hakl (eden izmed nekdanjih direktorjev Pristopa) in Sašo Todorović. Dnevnik je še vedno v lasti istega lastnika – Bojana Petana in DZS. Tako novi kot stari lastniki pa so bili v času lastniških sprememb osumljeni različnih kaznivih dejanj, povezanih z gospodarskim kriminalom.

Najdaljši seznam domnevnih spornih poslov ima Bojan Petan.

Poleti 2014 so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) začeli obsežno akcijo, v kateri je 140 kriminalistov in policistov obiskalo 34 naslovov pravnih in fizičnih oseb, kjer so iskali dokumentacijo, povezano z domnevno nezakonitimi posli DZS v zvezi s povezanimi družbami Terme Čatež in Marina Portorož. Pri NPU so se odzvali na prijavo manjšinskih delničarjev Marine Portorož in ocene, da je Bojan Petan s pomočjo enajstih osumljencev oškodoval lastniško povezani družbi Terme Čatež in Marina Portorož za skoraj 54 milijonov evrov. Pri tem naj bi se DZS nezakonito okoristila za najmanj 24 milijonov evrov.

Spornih poslov sta ali sta bila osumljena tudi oba druga lastnika časopisov, Stojan Petrič in Uroš Hakl.

Specializirano državno tožilstvo je zaradi primera Pomurje leta 2015 vložilo zahtevo za sodno preiskavo proti solastniku Večera Urošu Haklu. Hakla so skupaj z nekaterimi drugimi posamezniki preiskovali zaradi suma spornih poslov pri porabi državnega denarja za razvoj Pomurja.

V kazenske postopke so se zapletli tudi lastniki Dela. Maja 2016 so preiskovalci NPU opravili 13 hišnih preiskav, v katerih so iskali dokaze za domnevna kazniva dejanja pri lastniškem prevzemu ljubljanskega proizvajalca akumulatorjev Etra 33, ki ga je Kolektor kupil leta 2010. Kriminalisti so takrat petim osebam odvzeli prostost, oglasili so se tudi na domu Stojana Petriča. Ob tem so Petriču očitali tudi zlorabo položaja in davčno zatajitev pri vodenju skupine Kolektor Group ter plačevanje fiktivnih uslug in storitev.

Pri vseh treh medijskih lastnikih smo hoteli pridobiti komentarje glede omenjenih preiskav in izvedeti, ali so primeri že pravnomočno zaključeni.

Od DZS in Bojana Petana nismo prejeli odgovora. Uroš Hakl nam je odpisal, da so bili po njegovih informacijah vsi postopki zoper njega v zadevi pomurski zakon zaključeni v predkazenskem postopku, brez vložitve obtožnice. In dodal, da zoper njega ne policija in ne tožilstvo ne vodita več nobenega postopka.

Odzvali so se tudi pri Kolektorju. Potrdili so, da so odgovorne osebe skupine Hidria leta 2011 vložile več kazenskih ovadb zoper Stojana Petriča, katerih »namen je bil medijska diskreditacija g. Petriča in koncerna Kolektor«. Teh ovadb je bilo več, a so organi pregona po njim znanih informacijah predlagali uvedbo preiskave samo v zadevi prevzema družbe Etra 33, so pojasnili v Kolektorju.

Ali torej postopki proti Bojanu Petanu in Stojanu Petriču še potekajo? Na policiji nam zaradi varstva osebnih podatkov niso odgovorili na vprašanja. Na specializiranem državnem tožilstvu in sodišču pa smo izvedeli, da postopki v primeru domnevnega oškodovanja Term Čatež in Marine Portorož ter domnevnih nepravilnosti pri lastninjenju Eltre 33 še niso zaključeni.

Lastniki vplivajo na vsebino

Kaj to pomeni za obveščenost javnosti in avtonomijo novinarskega dela?

Več sogovornikov z Dnevnika nam je potrdilo, da se pisanju o Bojanu Petanu in DZS na časopisu večinoma izogibajo, oziroma so se spominjali uredniških sestankov, ko so se morali odločiti, kako se odzvati na pisanje drugih medijev o njihovem lastniku (nihče od sogovornikov se ni hotel javno izpostaviti). Nekajkrat so se odločili za daljše pogovore s Petanom, kjer so mu postavili tudi »neprijetna vprašanja«, vendar so bili odzivi bralcev in kolegov iz drugih medijev po objavi prej negativni kot pozitivni (»takšni intervjuji so se jim vedno zdeli prijazni in premalo kritični«). A so hkrati dodali, da se Petan po njihovem občutku nima interesa vmešavati v vsebino časopisa oziroma informacije o takšnih poskusih večinoma niso prišle do novinarjev. Zanimal naj bi ga predvsem denar in utrjevanje moči v sistemu DZS.

Podobne odgovore smo dobili od sogovornikov na Večeru. Na novinarsko delo da lastniki vplivajo predvsem posredno, denimo z ustvarjanjem negotovosti in strahu pred odpuščanjem, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih med napovedano in nato opuščeno združitvijo Dnevnika in Večera. Sama vsebina časopisa pa lastnikov niti ne zanima, ampak jo prepuščajo uredništvu.

Precej drugače je na Delu.

Več intervjuvancev se je spominjalo, da je Stojan Petrič že na prvih srečanjih z uredniki po prevzemu leta 2015 zelo jasno povedal, kako si predstavlja vodenje časopisa. Poudaril je, da Delo »ni nikakršen javni servis«, ampak zasebno podjetje, ki je najprej odgovorno lastniku oziroma delničarjem. Od novinarjev da bo pričakoval predvsem lojalnost podjetju, kar je pozneje javno povedal v pogovoru za Sobotno prilogo Dela. Posledice takšne zahteve po novinarski lojalnosti pa bomo predstavili v naslednjem delu preiskave.

(Avtor članka je bil med letoma 2004 in 2017 zaposlen pri časopisu Delo.)

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.