Ko je zdaj že upokojeni lokalni dopisnik časopisa Delo pred približno tridesetimi leti sedel na vlak proti Ljubljani, je imel svojo torbo ves čas na očeh. Pri sebi je imel večji znesek v gotovini, ki je bil takrat vreden več tisoč nemških mark.

Doma so ga svarili, naj se ne igra z družinskimi prihranki, saj sta z ženo gradila hišo, morala pa sta tudi skrbeti za majhnega otroka. Kljub temu se je pustil prepričati nekaterim kolegom, da je v Delo poleg lastniškega certifikata smiselno vložiti še nekaj denarja za nakup delnic. Vodstvo družbe je namreč zelo spodbujalo notranji odkup.

»Če se prav spomnim, smo za odkup delnic prejeli nekakšno trinajsto plačo, ki smo jo morali porabiti v ta namen. Dobili smo tudi možnost ugodnega bančnega kredita, če bi se odločili za nakup dodatnih delnic. Pri tem pa smo dobili še polovični popust, če bi delnice kupili z gotovino. Če je bila nominalna vrednost tisoč tolarjev, smo jih lahko mi kupili za petsto,« je pripovedoval sogovornik, ki je hotel ostati neimenovan.

Ker so morali delnice kupiti z gotovino, je pobral prihranke in vzel nekaj dodatnega kredita. Ko je moral odšteti denar, se je vseeno ustrašil morebitnega prehudega tveganja in je polovico vrnil nazaj v torbo. Pozneje si je včasih očital strahopetnost, saj se mu je naložba izdatno povrnila. »Že če si v delnice vložil samo certifikat in tisto trinajsto plačo, si si lahko po vstopu Dela na borzo z denarjem od prodaje kupil dober avto. Bolj pogumni vlagatelji pa so si kupili stanovanja in zgradili vikende ali hiše,« je dejal.

O konkretnih številkah ni želel govoriti. Povedal je le, da je zaradi tistega obdobja njegova družina še danes dobro materialno preskrbljena.

Podobne spomine smo med preiskavo pridobili tudi od več drugih novinarjev, ki so po v prvih letih po osamosvojitvi delali na enem izmed treh največjih slovenskih časopisov: Delu, Dnevniku in Večeru. Skupaj smo se za ta (prvi) članek pogovarjali z več kot desetimi sogovorniki z vseh treh omenjenih medijev (nekdanjimi delničarji, novinarji in uredniki). Velika večina – razen izjem, ki smo jih podpisali z imeni in priimki – se ni hotela javno izpostaviti zaradi strahu pred odpuščanjem ali drugih posledic zaradi domnevne »nelojalnosti«.

Nekdanji državni časopisi so po osamosvojitvi postali zasebna podjetja. Zaposleni so imeli možnost vanje vložiti lastniške certifikate in sodelovati pri notranjem odkupu delnic. Po končani prvi fazi lastninjenja, so imeli zaposleni v lasti večinski, 60-odstotni delež Dela. Po deset odstotkov sta dobila dva paradržavna sklada Kapitalska (KAD) in Slovenska odškodninska (SOD) družba, preostalih dvajset so si razdelile zasebne pooblaščene investicijske družbe (PID) in nekateri drugi vlagatelji. Podobno je bilo na Dnevniku in Večeru, kjer so bili novinarji in drugi zaposleni sprva večinski lastniki obeh časopisnih družb.

Po končanem prvem delu lastninjenja se je začelo trgovanje z delnicami na notranjem in sivem trgu med zaposlenimi in zunanjimi kupci, ki so prikrito povečevali lastniške deleže. Ko so vse tri družbe vstopile na borzo in se je začelo javno trgovanje z delnicami, je njihova vrednost izjemno zrasla.

Denimo: zaposleni na Delu je lahko med lastninjenjem v družbo vložil certifikat. Ob tem je smel za gotovino kupiti še delnice s polovičnim popustom (za 500 tedanjih tolarjev namesto za tisoč). Takšno delnico pa je lahko po vstopu Dela na borzo januarja 1999 prodal tudi za več kot 20.000 tolarjev, torej za štiridesetkrat več denarja, nam je povedalo več nekdanjih delničarjev Dela.

Naši sogovorniki imajo dobre spomine tudi na delovno okolje v tistem času. Časopisne družbe so bile kmalu po osamosvojitvi zelo dobičkonosne. Samo Delo je imelo tudi po več kot sto tisoč izvodov dnevne naklade. Družba je po besedah tedanjega predsednika uprave Jureta Apiha v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dosegala več kot 25-odstoten donos na kapital. Enkrat so zaposlenim poleg trinajste izplačali tudi štirinajsto plačo. Zelo velika je bila po Apihovih besedah tudi avtonomija uredništva, saj uprava zaradi močnega sindikata in novinarskega lastništva časopisa pogosto ni imela odločilne besede.

Ko je začela Slovenska oglaševalska zbornica poleti 2004 spremljati naklade slovenskih tiskanih medijev, je imelo Delo dobrih 78.000 izvodov prodane naklade (Slovenske novice še blizu dodatnih 90.000). Pri Dnevniku so prodali nekaj manj kot 47.000 izvodov, pri Večeru pa skoraj 51.000. Skupaj so tako vsi trije dnevniki vsak dan v povprečju prodali približno 176.000 izvodov tiskanega časopisa.

Današnji sodelavci Dela, Dnevnika in Večera bodo čez trideset let pripovedovali precej drugačno zgodbo.

Skupna dnevna naklada treh dnevnikov je do danes po ocenah poznavalcev padla na približno 60.000 izvodov. Novinarji nimajo v podjetju nikakršnega lastniškega deleža ali odločevalske moči več. Vsi trije dnevniki imajo lastnike, ki večine prihodkov ne ustvarijo z medijsko dejavnostjo. Delo je v lasti podjetja FMR, ki je del idrijske skupine Kolektor, znane po izdelavi delov za avtomobilsko industrijo in gradbeništvo. Dnevnik obvladuje družba DZS, ki izdaja učbenike in se ukvarja s turistično dejavnostjo. Lastnika Večera prav tako izhajata iz drugih področij, prodaje programske ter zdravstvene opreme in turistike.

Vse tri lastnike povezuje tudi to, da so jih organi pregona v zadnjih letih preiskovali zaradi suma kaznivih dejanj, povezanih z gospodarskim kriminalom. In da so, zlasti na Delu in Dnevniku, večkrat poskušali posredno ali neposredno vplivati na vsebino novinarskih prispevkov, kadar je bilo to v njihovem poslovnem interesu, so nam povedali sogovorniki.

V našem četrtem delu preiskave skritih interesov medijskih lastnikov bomo zato pokazali, kako so novinarji v samo nekaj letih prepustili delnice treh največjih časopisnih dnevnikov novim lastnikom. Ti niso znali upravljati z medijsko lastnino, še zlasti ne v času velikih tehnoloških sprememb na medijskem trgu, ki so ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja zajele časopisno panogo, predvsem prihod komercialne televizije in interneta. Naklade pa se omenjenim slovenskim časopisom niso zmanjšale samo zaradi spremenjenih medijskih navad in staranja njihovih bralcev.

Zelo negativne posledice je imela tudi izguba verodostojnosti, saj so poskušali lastniki z agresivnimi kadrovskimi posegi pogosto vplivati na uredniško usmeritev časopisa.

Trije pomembni nacionalni mediji so zato v obdobje trenutne zdravstvene krize vstopili finančno in kadrovsko oslabljeni ter izjemno občutljivi na pritiske politike in kapitala. To je še zlasti kritično v času, ko nekatere ključne položaje v vladi prevzemajo posamezniki, ki so v zadnjih treh letih zgradili medijski sistem pod okriljem stranke SDS, ki smo ga podrobno opisali v prejšnji preiskavi. Ta sistem je zadnjih nekaj let sistematično napadal številne novinarje, politike in civilnodružbene organizacije, širil dezinformacije in strah pred migranti. Vzdržujejo pa ga z denarjem, povezanim z vladajočo madžarsko politično stranko Fidesz ter njenim premierjem Viktorjem Orbánom, političnim podpornikom in simpatizerjem SDS.

Novinarji postanejo lastniki … a ne za dolgo

Na začetku devetdesetih let so se zdele razmere v treh največjih dnevnikih po besedah nekaterih naših sogovornikov skoraj idealne. Novinarji so postali v procesu lastninjenja večinski lastniki časopisa, kar bi jim moralo, vsaj teoretično, zagotavljati največjo avtonomijo. Vodstvo podjetja je imelo dolgoletne izkušnje s časopisno dejavnostjo, prav tako uredniki, novinarji in ostali medijski delavci. Manjkala pa so nekatera znanja, ki so postala z liberalizacijo medijskega trga vse bolj pomembna, so nam povedali sogovorniki.

Mediji v socializmu niso bili tržna dejavnost. Izdajatelj vseh dnevnih časopisov v nekdanji Jugoslaviji je bila Socialistična zveza, ki je določala vsebinsko zasnovo časnika, imenovala glavnega urednika in določala prodajno ceno časopisov, nam je povedal Slavko Vizovišek, ki je bil na Večeru predsednik kluba malih delničarjev. Časopisi so prejemali državne subvencije, država je zaradi inflacije časopisom pokrivala tudi del stroškov plač, tiska, papirja in distribucije. Toda zaradi postopnega ukinjanja državnih subvencij so postajali časopisi vse bolj odvisni od prodanih naklad in komercialnih edicij.

To je pomenilo, da so morali novinarji in ostali zaposleni že pred dejansko privatizacijo delovati v vse bolj tržnem sistemu ter se prilagajati bralcem in konkurenci, zlasti televiziji. Pri tem so bili sprva zelo uspešni, sta povedala Slavko Vizovišek in Jure Apih, ki je bil od leta 1991 član uprave, od leta 2001 do 2004 pa tudi predsednik uprave Dela.

Pri Delu so 1991 ustanovili visokonakladni tabloid Slovenske novice, sledile so dnevne barvne priloge (Ona, Vikend …), s katerimi so bistveno povečali oglasne prihodke. Pri Dnevniku pa so izdajali Nedeljski dnevnik, ki je imel po ocenah sogovornikov po osamosvojitvi blizu 200.000 izvodov naklade (po prvih podatkih SOZ je imel Nedeljski dnevnik jeseni 2004 približno 130.000 izvodov prodane naklade in skoraj 150.000 natisnjene naklade). Vse to je med zaposlenimi vzbujalo optimizem in zaupanje v podjetje, so nam potrdili sogovorniki z vseh treh časopisov. Zato so bili v podjetje pripravljeni vložiti svoj certifikat in prihranke.

Tedanji direktor in odgovorni urednik Dela Tit Doberšek je konec decembra 1993 zaposlenim poslal dopis »Kdor daje svojemu podjetju, daje (na dolgo roko) sam sebi,« s katerim je sodelavce seznanil z načrtovanim potekom lastninjenja podjetja ČZP Delo, nam je dogajanje opisal novinar, ki je tedaj delal v gospodarski redakciji Dela in se ni želel javno izpostaviti. Z osnovnim ciljem Delovega lastninjenja – da naj bi podjetje obvladovali notranji lastniki –, se je takrat v anketi strinjalo kar 93 odstotkov zaposlenih na Delu. Podobno je bilo na Večeru, saj so po Vizoviškovih besedah leta 1996 vsi zaposleni vložili certifikate v delnice Večera ter v to prepričali tudi številne upokojence in nekdanje zaposlene, ki so imeli po zakonu to pravico.

Vendar je imelo začetno navdušenje tudi skrite pasti. V vseh treh časopisih se je takoj po zaključenem lastninjenju in pred vstopom na borzo razvil nepregleden in nereguliran notranji trg. Tam so delnice od kolegov najprej odkupovali podjetnejši zaposleni, nato pa še zunanji kupci, ki jih je prav tako pritegnilo dobro poslovanje družb.

»Že na notranjem trgu je neuradni tečaj delnic v nekaj letih zrasel s 1000 na 7000 tolarjev. Vrednost je nato že v prvih nekaj tednih borzne kotacije zrasla za več kot dvesto odstotkov. Pozneje, ko je bilo lastništvo Dela vse bolj stvar prestiža, političnega poželenja in različnih kalkulacij, je tečaj delnic šinil še višje. Posledice poznamo: novinarji in drugi notranji delničarji so svoje delnice po letu 2000 v celoti prodali. Marsikdo je z izkupičkom kupil stanovanje, vikend ali avto,« je dejal sogovornik z Dela.

Podobno je bilo na Dnevniku in Večeru.

Kmalu po izpeljanem notranjem odkupu so se začeli po hodnikih Dnevnika »sprehajati trgovci z novci – neznani možakarji s kovčki z gotovino, v oblekah in kravatah ter s pripravljenimi formularji za odkup delnic,« je povedal upokojeni novinar Dnevnika Zoran Senković. Zaposlenim so najprej ponujali tolar za delnico, nekaj mesecev pozneje pa so jih že odkupovali tudi za 7 ali 8 tolarjev. »Malo bolj zavedni sindikalisti smo poskušali prepričati zaposlene, naj delnic ne prodajo novopečenim kapitalistom, ki jih ne zanima Dnevnik, ampak zgolj in izključno dobiček. A žal plazu prodaje ni bilo mogoče ustaviti.« Sploh po tem, ko se je po Dnevniku razširila informacija, da je treba s prodajo pohiteti, ker da bo cena delnic padla in zanje ne bo več zanimanja.

»Na Večeru so se začeli problemi že prvi dan po zakonski sprostitvi prodaje s certifikati kupljenih delnic,« je povedal Vizovišek. Družba Infond, pooblaščena investicijska družba Nove KBM, je na oglasnih deskah Večera objavljala ponudbe za odkup delnic. Začelo se je s 600 tolarji (nominalna vrednost je bila tisoč tolarjev), nato so ponudbo zviševali prihodnja štiri leta na 8000 in nato do skoraj 14.000 tolarjev. Vrednost delnice je napihovala nekakšna vojna za nakup Večera med avstrijsko tiskarno Leykam in Infondom, je pojasnil Vizovišek. Na koncu so mali delničarji (novinarji in zaposleni) izgubili večinski delež in Infond je skupaj z nekaterimi drugimi povezanimi kupci prevzel mariborski časopis.

Razlogov za razprodajo delnic je bilo več, so nam povedali sogovorniki. Številni so si s prodajo uredili življenjske razmere, saj so si ustvarili družino ali poskrbeli za starost. Med novinarji pa je bilo razmeroma malo interesa in znanja, da bi sami upravljali podjetje ali se izognili prevzemnim manevrom prihodnjih lastnikov. Mali delničarji so se težko organizirali. Prav tako se niso uresničili nekateri ambiciozni načrti, da bi se uspešne slovenske časopisne družbe širile po regiji (Delo se je denimo pogajalo o nakupu hrvaške Slobodne Dalmacije, nam je povedal Apih) ali se povezale s tujimi strateškimi lastniki. Za Delo so se po Apihovih besedah zanimali pri nemškem Handelsblattu, ki bi bil po njegovem takrat primeren strateški partner.

Čeprav so se za nakup slovenskih časopisov do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja zanimale nekatere nemške in avstrijske medijske družbe (Handelsblatt in pozneje še WAZ), je lastniški delež na koncu pridobila samo avstrijska Styria, ki je še danes približno četrtinska lastnica Dnevnika. Takrat se je v slovenskih medijih začela tudi praksa skrivanja lastniških deležev s pomočjo »parkirišč«: podjetij, pri katerih končni imetniki začasno skrijejo (»parkirajo«) svoje delnice.

Lastniške spremembe v slovenskih medijih in uporabo »parkirišč« sva avtor tega članka in Sandra Bašić Hrvatin podrobno opisala v knjigi Monopoli, družabna igra trgovanja z mediji, ki je izšla leta 2005. V njej sva med drugim pokazala, da je bila med najbolj iznajdljivimi uporabniki parkirišč družba DZS, ki je preko kompleksne mreže lastniško prepletenih podjetij, med katerimi je bil tudi Dnevnik, v veliki meri postala lastnica same sebe. Podobno je parkirišča uporabljala tudi Pivovarna Laško, ko je s pomočjo Nove KBM (oziroma Infonda) prevzemala Delo in Večer, kar bomo pokazali v nadaljevanju.

Prevzemniki so imeli za uporabo parkirišč različne razloge. Z njimi so bodisi skrivali svojo lastnino, se izogibali morebitnim ukrepom urada za varstvo konkurence ali se zgolj na papirju držali lastniških omejitev, ki jih je za medijska podjetja predpisoval tedanji zakon o javnih glasilih. Takrat je bilo parkirišča sicer teže preiskovati, ker so bili registri še večinoma analogni (sodni register) in podatkovne zbirke niso bile povezane. Vendar je v času priprave knjige več naših tedanjih sogovornikov poudarilo, da je za preiskovanje lastniških parkirišč v medijih manjkalo predvsem politične volje, saj je tako levi kot desni politiki ustrezala možnost nepreglednega, a vsaj navidez zakonitega političnega trgovanja z mediji.

Novinarji izgubijo lastništvo

Kdo so torej postali novi lastniki največjih treh časopisov?

Najstarejša delniška knjiga, ki smo jo o družbi Delo pridobili na KDD, je bila objavljena 25. septembra 1998, dobro leto pred vstopom Dela na borzo. KAD in SOD sta ohranila svoje 10-odstotne deleže, novinarji in zaposleni so imeli še vedno večino, pojavili pa so se že prvi novi lastniki. Dobrih 20 odstotkov je imela PID Skala, ki jo je ustanovila Krekova družba in se je leta 1998 razdelila na PID Zvon 1 in Zvon 2. Od enega do treh odstotkov pa so imeli še LB Maksima, Delo prodaja, Publikum, PID Infond Zlat, Petrol, Zvon in Poteza.

Na Dnevniku je bilo, v nasprotju z Delom in Večerom, med zaposlenimi manj volje in poskusov, da bi časopis ostal v lasti zaposlenih, so nam povedali sogovorniki. To kaže že delniška knjiga iz 28. avgusta 1996, ko Dnevnik ni bil več v večinski lasti zaposlenih. Po dobrih 15 odstotkov sta imela Slovenska odškodninska družba in ZPIZ, po dobrih 12 odstotkov sta imela Kmečki sklad 2 in PID Kmečka družba, dobrih šest odstotkov je imel neimenovani lastnik. Zaposlenim je ostalo še slabih 40 odstotkov delnic.

Konec leta 2000 so novinarji v vseh treh časopisih večinoma prodali svoje deleže in v delniških knjigah so se pokazali poznejši lastniki in njihova »parkirišča«. V Delu je delež krepila Krekova družba (preko Zvona 1 in 2), ki je imela konec leta približno 25-odstotni delež. Hkrati s Krekovo družbo se je v Delu povečeval še lastniški delež Infonda, ki je prevzemal tudi Večer. V Dnevniku pa je svoj 26-odstotni lastniški delež razkril njihov sedanji lastnik, družba DZS.

Pozimi 2003 je v lastništvo Dela vstopila Pivovarna Laško, ki je od pida Zvon 1 kupila 24,98-odstotni delež družbe. Dejanski delež pivovarne je bil sicer precej večji, saj je bila lastniško povezana s skupino Infond, pri poznejših nakupih Dela pa so sodelovala tudi nekatera podjetja, denimo Gorenje, ki so Pivovarni Laško pomagala v »pivovarski vojni«: tekmo za prevzem Pivovarne Union med Pivovarno Laško in belgijskim pivovarskim podjetjem Interbrew. Junija 2005 je imela Pivovarna Laško skupaj z Infond Holdingom in nekaterimi manjšimi povezanimi lastniki že večino Delovih delnic.

Maja 2005 je Delo od avstrijske tiskarne Leykam kupilo približno 20-odstotni delež Večera ter si skupaj z Infond Holdingom in Infond ID zagotovilo večinski delež v mariborski časopisni družbi. Spomladi 2007 je Pivovarna Laško skupaj z Radensko in Talisom (obe družbi sta bili v večinski lasti pivovarne) še javno objavila ponudbo za prevzem Dela. Sama Pivovarna Laško pa je bila lastniško povezana z Infond Holdingom, ki je bil tudi večinski lastnik Večera. Po javni ponudbi je skupina Infond prodala svoje delnice Pivovarni Laško, ki je do konca leta 2007 tudi dejansko – brez pomoči »parkirišč« – obvladovala dva največja slovenska časopisa, Delo in Večer.

Podobno je vpliv v Dnevniku vse bolj krepila DZS. Leta 2003 sicer DZS ni uspelo kupiti četrtinskega deleža časopisne hiše od KD Holdinga, ki je delnice prodal avstrijskemu založniku Styria Medien AG. Vendar je imela DZS do konca leta 2003 kljub temu že večinski delež v Dnevniku. Preko Dela prodaje pa je pridobila še približno 6,5-odstotni delež Večera, ki je bil hkrati 6,5-odstotni lastnik Dnevnika.

Ta izmenjava lastniških deležev med Dnevnikom in Večerom je bila posledica prvega poskusa povezovanja obeh regionalnih časopisov, da bi skupaj laže konkurirala Delu. Ideja o takšnem povezovanju se je ponovila pred dvema letoma, ko so se lastniki obeh časopisov že dogovorili o združitvi obeh medijev in sta združitev dovolila tako kulturno ministrstvo kot varuh konkurence. Vendar so se pogajanja na začetku letošnjega leta brez pojasnil ustavila.

Lastnika treh največjih slovenskih časopisov sta tako do konca leta 2007 postali pivovarna in nekdanja državna založba, znana predvsem po uradnih obrazcih, knjigah in učbenikih. Ne Pivovarna Laško ne DZS nista imeli izkušenj z mediji. Zakaj sta torej prevzeli časopise?

Motivov za prevzem je bilo več, so nam povedali sogovorniki. Prvi je denar, saj so vse tri časopisne družbe na prelomu tisočletja zelo dobro poslovale in so bile kot take tudi privlačne za zasebne vlagatelje. »Vodstvo Pivovarne Laško je hotelo iz Dela potegniti milijardo tolarjev,« se je spominjal Jure Apih. »Hoteli so denar in jih vsaj sprva ni zanimalo, kaj je v časopisu.« Podobno je prvotne motive Infonda opisal Slavko Vizovišek: »Hoteli so imeti vse večje dividende.« Toda poleg denarja so imeli lastniki po mnenju naših intervjuvancev tudi druge razloge: od domnevne obrambe »nacionalnega interesa« do ideoloških in osebnih interesov.

Časopisne figure na šahovnici

Zakaj so novi lastniki kupovali časopise, čeprav se prej niso ukvarjali z medijsko dejavnostjo? Med zbiranjem gradiva za knjigo Monopoli so nama tedanji sogovorniki izpostavili več dejavnikov, ki so vplivali na nakupe in prodajo lastniških deležev v medijih.

V delu politike in gospodarstva je bila takrat zelo vplivna ideja »nacionalnega interesa«, po kateri si je bilo treba prizadevati za ohranitev domačih podjetij v lasti slovenskih lastnikov. Nekatera politično sprejemljiva podjetja so namreč usklajeno kupovala in prodajala lastniške deleže, praviloma brez prevzemnih ponudb in soglasja regulatorjev, pri tem pa so si pogosto pomagala z bančnimi krediti, ki so jih odobrile banke v državni lasti, sva ugotovila v knjigi. V imenu obrambe nacionalnega interesa je bilo dovoljeno marsikaj, tudi uporaba »parkirišč« in načrtno izigravanje protimonopolne zakonodaje. Med najbolj znanimi takšnimi primeri pa je bila že omenjena »pivovarska vojna« med leti 2001–05, ko sta za prevzem Pivovarne Union tekmovala Pivovarna Laško in belgijski Interbrew.

To ni veljalo samo za industrijo pijač, ampak je Pivovarna Laško uporabila podobno strategijo tudi za medija (prevzem Dela in Večera), ki ju je lastniško obvladovala skupaj s skupino Infond.

Med opravljanjem intervjujev za knjigo nama je več tedanjih sogovornikov povedalo, da sta del leve slovenske politike na področju časopisov skrbela zlasti dva scenarija, po katerih bi izgubili pomemben del medijskega vpliva: da bi časopise kupila tuja medijska podjetja ali da bi jih prevzela nasprotna (desna) politična opcija.

Ta možnost se je zdela na prelomu drugega tisočletja zelo realna. Avstrijska družba Styria – založba v lasti graške nadškofije – se je zanimala tako za nakup Večera (prek tiskarne Leykam) kot tudi Dnevnika. Pomembne (približno četrtinske) lastniške deleže v Delu in Dnevniku pa sta imeli Krekova in Kmečka družba, ki sta veljali za »desni« lastnici in sta bili delnice pripravljeni prodati lastniku s podobno ideološko usmeritvijo, torej tudi graški Styrii.

Pri medijskih nakupih sta se tako združila »nacionalni« in politični interes. Čeprav so se mediji in njihovi lastniki ves čas trudili dokazati, da politika nima nikakršnega vpliva na delovanje medijev, so bile odločitve za nakupe in prodaje lastniških deležev tudi politično motivirane, sva ugotovila v knjigi. Tedanji predsednik uprave DZS Bojan Petan je bil pomemben član stranke LDS. Tedanji predsednik uprave Pivovarne Laško Tone Turnšek in takratni predsednik uprave Nove KBM Črt Mesarič pa sta bila med ustanovnimi člani Foruma 21, združenja slovenskih levih intelektualcev, podjetnikov, kulturnikov in akademikov, ki mu predseduje nekdanji politik Milan Kučan.

Po končani drugi fazi lastninjenja so »levi« slovenski podjetniki prevzeli tri največje slovenske časopise. Hkrati so začeli ti lastniki uporabljati medije tudi kot pogajalsko izhodišče za doseganje drugih poslovnih ciljev, pri čemer so bili interesi pomembnejši od politične ideologije.

Najbolj nazoren in dobro dokumentiran je poskus Pivovarne Laško, ko je hotel tedanji generalni direktor pivovarne Boško Šrot leta 2005 vstopiti v lastništvo Mercatorja, največjega slovenskega trgovca. V ta namen pa je bil pripravljen politiki prepustiti največji slovenski dnevnik Delo, kar bomo pokazali v naslednjem prispevku.

(Avtor članka je bil med letoma 2004 in 2017 zaposlen pri časopisu Delo.)

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.