Zakonodaja omogoča izsiljevanja pri javnih naročilih

Slabo pripravljeni razpisi so eden izmed razlogov za nepoplačane podizvajalce in stečaje gradbincev.

Ljubljana – Javna naročila so pogosto izvedena neprimerno. Razlog za to je neznanje javnih uslužbencev, ki jih pripravljajo, nevključevanje strokovnjakov v njihovo pripravo in prezapletena zakonodaja.

Prvič objavljeno 12. januar 2012 v časniku Delo

5856649637_230d651952_b
Foto: Images of money

Primer propadlih gradbincev in njihovih neplačanih podizvajalcev gradbenih del lepo ilustrira neučinkovitost javnega naročanja pri nas. Gradbinci, ki so dobili posel za gradnjo ljubljanske Opere, Dunajskih kristalov, Stanovanjske soseske Brdo in še nekaterih drugih objektov, so podizvajalcem dolžni najmanj 17 milijonov evrov. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki spremlja ta dolg, poudarja, da je srž problema v izbiri ponudnika, ki temelji izključno na kriteriju ponujene cene. Da bi dobili posel, so se gradbinci na razpis prijavili s tako nizko ceno, da ni mogla pokriti niti stroškov gradnje. Zato so mnogi izmed njih, na primer SCT, Vegrad in GPG, zdaj v stečaju. Država pa podizvajalcev noče poplačati, kljub temu da se je s prevzemom cesijskih pogodb zavezala, da bo dolgove do podizvajalcev poplačala sama. Zato so se mala gradbena podjetja tudi znašla v finančnih težavah.

»Država je menila, da bo dobila zgrajen objekt za izjemno nizko ceno, izkazalo pa se je, da so se nekatere investicije zaradi sklepanja aneksov k pogodbam podražile, končane pa so bile prepozno. Spet druge so nasedle. Obenem je zaradi neplačil propadlo veliko podjetij, kar pomeni manjše prihodke v proračun in večjo brezposelnost. Zaradi nedomišljenih naložb in poslovnih modelov države tudi padamo na lestvicah konkurenčnosti, kar odvrača tuje investitorje in nam znižuje bonitetno oceno. Zadnje pa pomeni dražja posojila, tako za državo kot tudi za gospodarstvo,« poudarja izvršna direktorica GZS Alenka Avberšek.

Preprosto in varno, 
a negospodarno

Kriterij najnižje cene je za naročnika, ki pripravlja dokumentacijo javnega naročila, najbolj preprosto in varno merilo. Tako mu ni treba zagovarjati in tehtati dodatnih pogojev, povezanih s kvaliteto izvedbe del, razlaga predsednica Državne revizijske komisije Miriam Ravnikar Šurk. Osebno pa meni, da se naročniki prepogosto odločajo za merilo najnižje cene. Ločiti je namreč treba med nakupom blaga, naročanjem storitev in gradbenimi deli. Izkušnje so pokazale, da pri zapletenih naročilih, kot je gradnja objektov, merilo najnižje cene ni najboljše, saj ne pokaže vse kompleksnosti naročila. Pri nakupu preprostega potrošnega blaga, na primer kemičnih svinčnikov, pa je kriterij najnižje cene smiseln in učinkovit. »A pri nas se vse vrste naročil mečejo v isti koš,« poudarja sogovornica.

Pozor pred nerealno 
nizkimi cenami!

Predsednica revizijske komisije in predsednik računskega sodišča Igor Šoltes se strinjata, da bi morali naročniki paziti, da ponujene cene prijaviteljev na razpise niso nerealno nizke. Če te zelo odstopajo od povprečja, so naročniki dolžni preveriti, ali je ponudnik sposoben izvesti naročilo za ponujeno ceno. V primeru neplačanih podizvajalcev so bili naročniki ministrstvo za kulturo, ministrstvo za šolstvo in šport, ministrstvo za zdravje in Stanovanjski sklad RS. Zaradi velike vrednosti naročil bi bilo smiselno, da bi pred objavo naročila ti preverili cene materiala in storitev na trgu gradbenih del. A ker se naročanja niso lotili dovolj strokovno, niso sodelovali s strokovnjaki, ki bi jim lahko izdelali analize trga, na podlagi katerih bi lahko oblikovali ustrezne pogoje za izbor ponudnika.

Druga skrajnost pa so neralno visoke cene. Javni uslužbenci imajo premalo znanja, da bi se postavili po robu ponudnikom in izpogajali bolj ugodne cene, ali pa temu namenijo premalo pozornosti. Ceno pa višajo tudi pogoji v številnih javnih naročilih, ki namenoma ali ne namenoma omejujejo konkurenco. Zato je večina javnih naročil pripravljenih brez koncepta in potrebne strokovnosti, ugotavlja Alenka Avberšek.

Posledice neutemeljenih zahtev za revizijo

Raziskava trga, ki bi poskrbela za učinkovite in gospodarne pogoje v naročilu, bi morala biti alfa in omega vsakega postopka javnega naročanja. To določa zakon, poudarja direktor agencije za javno naročanje Sašo Matas. A javni uslužbenci so preveč osredotočeni na to, da je postopek formalno in pravno pravilen, namesto da bi posvečali pozornost tudi kvaliteti in pravočasni pridobitvi dobrine. »Nekateri ne razumejo, da je javno naročanje le pot k cilju in da ni samo sebi namen.«

Zaradi pretiranega poudarjanja formalne in pravne plati naročila tako naša zakonodaja dovoljuje neupravičene razloge za revizijo javnega naročila. To s pridom izkoriščajo podjetja, ki z grožnjami z revizijo pogosto izsiljujejo javno upravo. Zahtevki za revizijo, čeprav so neutemeljeni, namreč ustavijo celoten postopek naročanja. Neko ministrstvo lahko tako, denimo, po poteku pogodbe ostane brez dobavitelja električne energije, še preden je javno naročilo zaključeno. Zato je primorano podaljšati pogodbo z obstoječim ponudnikom, čeprav ta ni najugodnejši.

Postopek naročanja dodatno upočasnjujejo preveč zapleteni zakoni. Zakon o javnem naročanju (ZJN) se prepogosto spreminja in dopolnjuje, saj ga politiki spremenijo na podlagi konkretnih primerov, in ne na podlagi splošnih načel.

Učinkovito sodstvo 
bi rešilo probleme

Tako so zaradi slabih izkušenj s gradbenimi posli dopolnili ZJN z določilom, da podizvajalce v določenih primerih poplača neposredno država. Čeprav se zdi všečno, takšno reševanje težav po mnenju Igorja Šoltesa in Miriam Šurk ni dobro. Sprememba zakona namreč ne velja za nazaj, torej ne zagotavlja poplačila tistim podizvajalcem, ki so že bili oškodovani. Obenem stalne spremembe ZJN dodatno zapletajo pravno ureditev in s tem tudi postopke javnega naročanja. Odnose med podizvajalci in tistimi izvajalci, ki so zmagali na javnem razpisu, na primer že urejata zakon o javnih financah in obligacijski zakonik. Zato bi morali podizvajalci na podlagi teh dveh zakonov terjati svoje dolgove na sodišču.

A sodni postopki pri nas v takšnih primerih trajajo več let, zato bi bilo bolje, da sprejme politika ukrepe za učinkovitejše sodstvo, kot pa da s spremembami zakonov poskuša reševati probleme, ki jih na takšen način ni mogoče rešiti. Propadli gradbinci in njihovi neplačani podizvajalci gradbenih del so na lastni koži izkusili neučinkovitost javnega naročanja pri nas.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev