Gradnja športne dvorane in nogometnega stadiona je bila brez dvoma ena izmed najpomembnejših predvolilnih obljub Zorana Jankovića v času njegove prve kandidature za župana Ljubljane leta 2006. Moderna dvorana in stadion sta bila takrat želja mnogih Ljubljančanov. In tudi z napovedjo uresničitve te želje je Janković upal na zmago na županskih volitvah – zmago, ki jo je nato že v prvem krogu volitev tudi dosegel.

Nogometni stadion in dvorana sta danes zgrajena. A epiloga projekt še ni dosegel. Ob športnih objektih se bohoti napol zgrajeni trgovski center, ki ga že prerašča plevel. Podjetje, ki je gradilo Stožice, je za seboj pustilo na desetine milijonov evrov dolgov.

Po drugi strani pa Zoran Janković trdi, da »bolj uspešnega tovrstnega projekta, kar se tiče cene, na svetu ni«.

Ta izjava ljubljanskega župana je absurdna, saj je težko verjeti, da je ljubljanska občina preučila vse podobne projekte na svetu.

Pri Pod črto smo želeli projektu Stožice priti do dna. Pridobili in preučili smo dokumentacijo o projektu. Za pogovor in razjasnitev nejasnosti smo prosili tudi župana Jankovića, ki je našo prošnjo odklonil. Kljub temu lahko po našem mnenju na podlagi dostopnih podatkov dovolj dobro sklepamo o poteku in posledicah posla.

Iz podatkov gre tako sklepati, da je bila resnična cena Stožic precej večja od uradnih 114 milijonov evrov (podatki občine). K temu so botrovala tako sporna ravnanja gradbincev kot tudi ljubljanske občine in župana Jankovića. Ljubljana je tako po eni strani dobila moderna športna objekta. A zanju smo davkoplačevalci za pokritje bančne luknje, ki je nastala zaradi projekta, plačali 135 milijonov evrov. Dolgovi do podizvajalcev znašajo nadaljnjih 30 milijonov evrov. Še več – ker Stožice niso rentabilne, Ljubljančani za njihovo obratovanje še zdaj plačujejo 850.000 evrov na leto.

Prvo poglavje: slabo načrtovanje projekta

Projekt Stožice je bil za ljubljansko občino velik projekt. Kako velik? Proračun ljubljanske občine v letošnjem letu znaša 320 milijonov evrov. To pomeni, da je bil projekt gradnje športnih objektov v Stožicah – torej javni del projekta – s končno ceno 114 milijonov evrov vreden več kot tretjina celotnega zdajšnjega letnega proračuna Mestne občine Ljubljana (MOL). Za primerjavo: državni projekt gradnje TEŠ 6 s svojo ceno 1,4 milijarde evrov predstavlja slabih 15 odstotkov od 9,6 milijarde evrov vrednega proračuna države. Stožice so bile tako za občino dvakrat večji projekt kot je gradnja termoelektrarne v Šoštanju za državo.

Glede na velikost projekta pa je bil ta načrtovan pomanjkljivo.

Ideja projekta Stožic je bila relativno preprosta. Občina bo v okviru javno-zasebnega partnerstva zasebnemu partnerju dala zemljišče ob severni ljubljanski obvoznici. Zasebni partner pa bo v zameno za to na tem zemljišču občini zgradil stadion in dvorano. Ob tem bo lahko na zemljišču ob športnih objektih postavil trgovski center in s prodajo oziroma najemom prostorov v trgovskem centru pokril stroške, ki jih bo imel z gradnjo športnih objektov.

Manj kot leto dni po volitvah leta 2006, 1. oktobra 2007, je Mestni svet MOL sprejel Akt o javno-zasebnem partnerstvu za gradnjo Stožic. Jankovićeva lista je imela takrat v mestnem svetu absolutno večino. Vendar je ta akt le splošno določal, za kakšen projekt točno bo šlo.

Na to splošnost sta v pravnem mnenju, pripravljenem po naročilu MOL, opozorila Rajko Pirnat in Aleksij Mužina. Akt o javno-zasebnem partnerstvu je bil po njunem mnenju (pre)splošen – da bi se izognili možnim zlorabam zasebnih partnerjev, bi morala po njunem mnenju občina bolj natančno določiti, kaj točno se bo gradilo in kako bo potekal nadzor nad projektom.

Po mnenju policije, ki je v zvezi s Stožicami podala kazensko ovadbo na tožilstvo, ni bilo dovolj natančnih podatkov o projektu Stožice niti v javnem razpisu, s katerim je občina iskala zasebnega partnerja. Po ugotovitvah kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) je takrat občina razpolagala le s tako imenovano idejno zasnovo projekta – občina torej ni vedela, kakšne športne objekte točno bi moral zgraditi zasebni partner.

Po ugotovitvah računskega sodišča so predstavniki MOL oglede primerljivih objektov v tujini, ki naj bi bili podlaga za izbiro tipa športnih objektov v Stožicah, opravili šele po izbiri zasebnega partnerja v projektu. Računsko sodišče je leta 2009 v svojem revizijskem poročilu o poslovanju MOL tako opozorilo na možne podražitve projekta gradnje Stožic – objekti, ki jih je občina izbrala po ogledih v tujini, so bili namreč po ocenah revizorjev dražji od prvotno predvidenih stroškov projekta. Kot je znano danes, so bila opozorila revizorjev žal utemeljena – projekt se je s predvidenih 81 milijonov evrov podražil na 114 milijonov evrov.

Občina po ugotovitvah računskega sodišča prav tako ni pripravila nobene analize vzdrževanja in financiranja delovanja športnih objektov v Stožicah. Tudi ta kritika se je nato izkazala za upravičeno – v letu 2017 je približno polovico sredstev za delovanje Stožic prispevala MOL, saj športni objekti le s tržno dejavnostjo ne morejo pokriti svojega delovanja.

Drugo poglavje: mahinacije pri prijavi na javni razpis

Ljubljanska občina je javni razpis za izbiro zasebnega partnerja objavila oktobra 2007. Na razpis se je prijavil tudi konzorcij treh podjetij – Gradisa skupine G, Energoplana in Merkurja – ki je pozneje posel tudi dobil.

Policijska ovadba v primeru Stožice, ki smo jo pri Pod črto objavili avgusta lani, pa kaže na nenavadno sodelovanje vseh treh podjetij v konzorciju. Oziroma, kaže na prevaro.

Po javnem razpisu bi moral imeti zasebni partner za izgradnjo Stožic zagotovljenih 200 milijonov evrov za izgradnjo Stožic. Obenem bi moral imeti zasebni partner vsaj 300 milijonov evrov letnega prometa. S temi pogoji naj bi si občina za gradnjo Stožic dobila dovolj velikega partnerja, ki bi bil projekt sposoben tudi financirati.

Družbi Gradis in Energoplan sami teh pogojev nista izpolnjevali. V letu 2006 sta imeli skupaj namreč le 137 milijonov evrov letnega prometa – torej več kot polovico manj, kot je zahteval javni razpis.

Kako sta rešili ta problem? Po ugotovitvah policije sta sklenili nekakšno fiktivno partnerstvo z Merkurjem – podjetjem, ki je v letu 2006 imelo več kot 800 milijonov evrov prihodkov.

Gradis, Energoplan in Merkur so tako 10. decembra 2007 najprej podpisali pogodbo o predložitvi skupne ponudbe na javni razpis za gradnjo Stožic. V pogodbi so se vse tri družbe zavezale, da prevzemajo »skupno neomejeno in solidarno odgovornost« za ponudbo in v primeru izbire tudi izvedbo del. Ob prijavi na razpis so tudi podpisale izjave, da imajo zagotovljenih skupno 211 milijonov evrov za gradnjo Stožic. Merkur je podpisal izjavo, da za gradnjo zagotavlja 75 milijonov evrov.

Toda le dan pozneje, 11. decembra 2007, so omenjene tri družbe podpisale še eno pogodbo. V tej pogodbi so določile, da Merkur ne nosi nikakršne obveznosti iz skupne prijave na razpis in da lahko kadar koli do podpisa pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu brez kakršnih koli stroškov izstopi iz konzorcija.

Merkur je torej občini javno zagotovil, da bo prispeval svoj denar za gradnjo Stožic. Nato pa se je z Gradisom in Energoplanom dogovoril, da Merkur teh obveznosti v bistvu nima.

V tej drugi pogodbi so se tri družbe že dogovorile, da bosta Gradis in Energoplan od Merkurja za gradnjo Stožic kupila za 30 milijonov evrov blaga.

Je bilo teh 30 milijonov evrov predvidenih nakupov v resnici plačilo Merkurju v zameno za fiktivno sodelovanje podjetja na javnem razpisu?

Z vprašanji o dejanski vlogi Merkurja v partnerstvu za gradnjo Stožic smo se pri Pod črto najprej obrnili na nekdanjega člana uprave Merkurja Milana Jelovčana. Jelovčan je namreč v imenu Merkurja podpisoval pogodbe v zvezi s Stožicami. Jelovčan nam je v telefonskem razgovoru povedal, da je pogodbo podpisal namesto nekoga drugega in da v to zgodbo ni vpleten. Povedal je, da je v času svojega službovanja v Merkurju pogosto podpisoval pogodbe namesto drugih članov uprave. Da naj podpiše dokumentacijo v zvezi s Stožicami, sta mu po njegovih besedah naročila nekdanji predsednik uprave Bine Kordež in nekdanji član uprave Goran Čelesnik.

Zato smo se z našimi vprašanji obrnili tudi na Kordeža in Čelesnika. Slednji na našo elektronsko pošto ni odgovoril. Odgovoril pa nam je Kordež. Povedal je, da je šel Merkur v projekt Stožice » kot partner, ki je videl priložnost v dobavi materiala«. Na vprašanje, ali je šlo pri poslu za vezano trgovino – Merkur navidezno prevzame del obveznosti gradnje Stožic, v zameno pa dobi za 30 milijonov evrov poslov – je Kordež odgovoril, da »ja, vsaka trgovina je na nek način vezana – nekaj daš, da nekaj dobiš, in ne vem, po katerem zakonu naj bi bilo to sporno«.

Na naše dodatno vprašanje, ali se mu sklenitev dveh nasprotujočih si pogodb, v katerih se je Merkur najprej javno zavezal k prispevanju 75 milijonov evrov za gradnjo Stožic, nato pa tajno od te zaveze odstopil, ne zdi sporna, je Kordež odgovoril, da se podrobnosti in določil takratnih pogodb ne spomni. »Pogodbe so sestavljale pravne službe, in na kakšen način so zadostile pogojem razpisa, je bila njihova naloga,« je v odgovoru zapisal Kordež.

Tretje poglavje: pogodba

Na javnem razpisu za gradnjo Stožic je nato konzorcij Gradisa, Energoplana in Merkurja tudi zmagal. Konzorcij je občini ponudil, da bo v zameno za zemljišče za izgradnjo javne infrastrukture, torej dvorane in stadiona, namenil 81 milijonov evrov lastnega denarja. Svojo ponudbo je oddal še konzorcij pod vodstvom podjetja Red., d. o. o. Ta je za izgradnjo javne infrastrukture ponudil bistveno manj: 45,1 milijona evrov.

Župan Zoran Janković je sicer pred pričetkom projekta Stožice občanom Ljubljane zagotovil, da projekt občine ne bo stal niti evra. Toda, uradna pogodba za gradnjo Stožic ni bila napisana v tem duhu.

Akt o javno-zasebnem partnerstvu pri gradnji Stožic, ki ga je sprejel Mestni svet MOL, je določal, da mora zasebni investitor v celoti zagotoviti financiranje projekta izgradnje športne infrastrukture. Pogodba, ki jo je MOL konec marca 2008 podpisala s konzorcijem podjetij Gradis, Energoplan in Merkur, pa je to zahtevo obšla. Če bodo stroški izgradnje športnih objektov znašali več kot 81 milijonov evrov, bo razliko poravnala občina, je bilo zapisano v pogodbi.

Občina je torej s to pogodbo nase prevzela celotno tveganje podražitve projekta, namesto da bi morali za morebitne podražitve odgovarjati (in jih plačati) zasebni partnerji, kot je to določal akt o gradnji Stožic. In ta pogodba je tudi povzročila večmilijonska plačila občine za dokončanje Stožic – plačila, za katera je župan Janković obljubil, da jih ne bo.

Po podpisu pogodbe za gradnjo Stožic sta Gradis in Energoplan ljubljanski občini dala pobudo, da bi obveznosti izgradnje stadiona in dvorane prenesli na podjetje Grep. Lastnika Grepa sta bila le Gradis in Energoplan, ne pa tudi Merkur. S tem korakom bi torej iz posla tudi formalno izločili Merkur. Uradno pa je bil razlog za prenos posla iz konzorcija treh podjetij na Grep »večja preglednost in transparentnost poslovanja«.

Pravna služba ljubljanske občine je ob tem predlogu opozorila, da je ob takem prenosu pogodbe treba preveriti, ali Grep izpolnjuje pogoje iz razpisa. Torej, med drugim tudi to, da je moral imeti v letu 2006 vsaj 300 milijonov evrov prometa. Tega pogoja Grep sicer ni izpolnjeval – v letu 2006 je imel le 21 evrov prihodkov. Kljub temu je župan Janković konec maja 2008 podpisal soglasje za prenos poslov na Grep.

Po ugotovitvah policije je sicer Uroš Ogrin, direktor Gradisa, ljubljanski občini v vlogi za prenos posla izgradnje Stožic s konzorcija Gradis, Energoplan in Merkur na podjetje Grep lažno prikazoval, da tudi Merkur jamči za dobro izvedbo posla Grepa. Konec aprila so namreč Gradis, Energoplan in Merkur med seboj podpisali še eno pogodbo, po kateri je Merkur izstopil iz posla, gradnjo Stožic pa je prevzel Grep. Po tej pogodbi sta za izvedbo gradnje Stožic v celoti odgovarjala le še Energoplan in Gradis.

Četrto poglavje: podražitve in finančne težave

Končna posledica vseh sklenjenih pogodb je torej bila, da sta gradnjo Stožic prevzela dva gradbinca, ki nista bila dovolj finančno močna za dokončanje tako velikega posla. Spomnimo, pogojem javnega razpisa sta uspela zadostiti le s (fiktivno) udeležbo Merkurja v konzorciju, saj skupaj nista imela ne 300 milijonov evrov letnega prometa ne 200 milijonov evrov zagotovljenih sredstev za gradnjo Stožic.

Vendar pa je v prvi polovici leta 2008 kazalo, da se bo stvar za oba gradbinca končala dobro. Junija 2008 je namreč podjetje Grep s srbsko družbo Delta Real Estate, d. o. o., podpisalo pogodbo o prodaji vseh trgovsko-poslovnih objektov, ki naj bi jih zgradili ob dvorani in stadionu. Grep bi Delti po tej pogodbi trgovsko-poslovne objete prodal za 242,5 milijona evrov. Novembra 2008 sta družbi sicer kupnino nekoliko znižali – na 223 milijone evrov.

S prodajo Delti bi Grep dobil potreben denar za gradnjo. Delta bi obenem po pogodbi že med gradnjo Stožic Grepu nakazovala denar za gradnjo.

A ta prodaja je nato padla v vodo. V začetku leta 2009 – po mnenju policije, ki je preiskovala posel, je bila za to kriva finančna kriza – je Delta Grepu najprej prenehala nakazovati denar za gradnjo Stožic. Nato je še odstopila od pogodbe. Grep je tako izgubil glavni vir financiranja gradnje tako stadiona in dvorane kot tudi zasebnega, trgovskega dela Stožic.

Hkrati s pričetkom finančnih težav Grepa so se pričele tudi podražitve projekta. Junija 2009 se je projekt izgradnje dvorane in stadiona s prvotni načrtovanih 81 milijonov evrov podražil na 89,5 milijona evrov. Leto dni pozneje, septembra 2010, pa se je celoten projekt podražil na kar 120 milijonov evrov.

Javni del projekta se je tako podražil za kar 39 milijonov evrov. To povišanje stroškov pa bi, kot rečeno, morala po pogodbi kriti ljubljanska občina.

Po policijskih ovadbah sodeč so se finančne težave Grepa pričele kazati med gradnjo Stožic. Kako točno je Grep financiral gradnjo, ni jasno, saj gre za zasebno družbo. Kot gre sklepati iz policijskih ovadb, pa je imel Grep težavo zagotoviti potrebno višino lastnih sredstev, na podlagi katerih je lahko črpal bančna posojila za Stožice. Po določilih kreditnih pogodb je moral namreč Grep za črpanje posojil v Stožice vložiti tudi milijone evrov lastnega denarja.

Pri Pod črto smo lani razkrili vsebino policijske ovadbe v zvezi s prodajo prostora za centralno hladilno strojnico v Stožicah. Po ovadbi naj bi župan Janković Hrvoja Draškovića, takratnega direktorja Energetike Ljubljana, javnega podjetja v lasti MOL, v letih 2010 in 2011 prepričal, da je od Grepa odkupi prostor v Stožicah, v kateri se je nahajala ta strojnica. S kupnino dobrih treh milijonov evrov za prostor, ki ga Energetika domnevno ni potrebovala, naj bi Grepu omogočili črpanje novih bančnih posojil.

V medijih pa se je pisalo tudi o ovadbi zaradi suma preslepitve pri pridobitvi bančnega posojila. Po poročanju medijev sodeč naj bi pet osumljenih, med njimi Janković in Ogrin, podpisalo 1,8 milijona evrov vredno domnevno fiktivno pogodbo, po kateri naj bi ljubljanska občina in nekatera javna podjetja plačala Grepu za letni najem parkirišč in nekaterih drugih površin v Stožicah. Podpis te pogodbe naj bi nato Grepu omogočil črpanje dela 115-milijonskega bančnega posojila za dokončanje Stožic.

Zaradi finančnih težav Grep javnega dela Stožic ni mogel v celoti dokončati do prvotnega roka, dogovorjenega s pogodbo: 30. junija 2010. Samo dvorano in stadion je MOL sicer odprla avgusta 2010. A Grep takrat še ni končal nekaterih drugih dogovorjenih del na javnem delu projekta. Pogodba je za primer prekoračitve roka predvidela pogodbeno kazen 1,875 milijona evrov na mesec. Kazen bi lahko po pogodbi znašala do 25 milijonov evrov.

Namesto zaračunavanja pogodbene kazni pa je MOL Grepu večkrat podaljšala rok za dokončanje Stožic. Zadnji rok za dokončanje javnega dela Stožic je potekel konec avgusta 2012. Grep bi moral takrat zaradi več kot dveletne zamude občini torej plačati celotnih 25 milijonov evrov pogodbene kazni. A občina kazni ni uveljavila – uradno je ob vsakem preseganju roka ocenila, da so razlog za to tudi nepredvidljive okoliščine, za katere Grep ni odgovoren. Zato mu tudi ni zaračunala pogodbene kazni.

Nasprotno pa je policija v ovadbi v zvezi s Stožicami zapisala, da je eden glavnih razlogov za zamudo prav slaba finančna situacija Grepa. Ta pa je posledica dejstva, da sta Janković in MOL privolila v prenos pogodbe o gradnji Stožic na podjetje, ki ob pričetku gradnje ni imelo zadosti denarja za financiranje gradnje.

Zanimivo pa je, da je ob stečaju Grepa leta 2016 MOL stečajni upraviteljici nato kljub vsemu prijavila 25 milijonov evrov dolga Grepa do občine zaradi pogodbene kazni v primeru zamujanja rokov gradnje. Kot je razvidno iz javno dostopnih dokumentov o stečaju Grepa, občina v stečajnem postopku ni dobila povrnjenega niti centa zahtevane pogodbene kazni.

Peto poglavje: posledice

Dodatna posojila Grepu, domnevno nezakonito financiranje podjetja, izogibanje zaračunavanju pogodbenih kazni, pa tudi devet milijonov evropskih sredstev, ki jih je za projekt Stožice pridobila ljubljanska občina, niso omogočili končanja celotnega projekta Stožice. Večina javnega dela projekta – med njima košarkarska dvorana in nogometni stadion – je zgrajenih. Namesto nakupovalnega središča kraljujejo napol zgrajene etaže. Grep in njegova lastnika – Gradis in Energoplan – pa so končali v stečaju oziroma prisilni poravnavi.

Javni del projekta je na koncu stal 114 milijonov evrov – torej 33 milijonov evrov več, kot je predvidevala prvotna pogodba za gradnjo Stožic. Teh 33 milijonov evrov je po pogodbi morala pokriti ljubljanska občina. Jankovićeva obljuba, da občani Ljubljane za Stožice ne bodo prispevali nič, se torej ni uresničila.

Še hujše so finančne posledice Stožic za banke in podizvajalce. Poročilo posebne komisije državnega zbora, ki je preučevala zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, je ugotovilo, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo. Podizvajalcem na projektu pa ni bilo plačanih za 30 milijonov evrov materiala in storitev. Cena za novo dvorano in stadion v Ljubljani je bila torej visoka – precej višja od 114 milijonov evrov, kolikor so stala dela na javnem delu projekta.

Se je pa popolnemu finančnemu polomu pri projektu Stožice uspel izogniti Uroš Ogrin, direktor Grepa. Ogrin je dal Factor banki leta 2010 osebno poroštvo za pridobitev šestih milijonov posojila Gradisu za gradnjo Stožic. Ker je Gradis prav tako končal v stečaju, je ostal Ogrin banki z obrestmi vred dolžan sedem milijonov evrov. Ker tega dolga ni mogel plačati, je končal v osebnem stečaju. Vendar je še pred tem dve svoji nepremičnini – dobrih 300 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Mesarski ulici v Ljubljani in stanovanjsko hišo v Ribčevem Lazu v Bohinju – najprej prenesel na svoje nekdanje podjetje Savol. Obe nepremičnini naj bi bili skupaj vredni dobrih 600.000 evrov. Nato je lastnica Savola postala veriga podjetij, ki se konča v ameriški zvezni državi Delaware. Ta tuja podjetja pa so Ogrinu dovolila, da je v zemljiško knjigo zase in za svojo družino vpisal tako imenovano dosmrtno služnost stanovanja. Rezultat tega je, da stečajna upraviteljica Ogrinu teh nepremičnin ne more zapleniti za poplačilo vsaj dela dolga do bank, obenem pa lahko Ogrin z družino v njih prebiva do svoje smrti.

Dejstvo je tudi, da javni del projekta Stožic še danes ni rentabilen. Podatke o poslovanju Stožic smo pridobili od Javnega zavoda Šport Ljubljana, ki je v lasti ljubljanske občine in upravlja s športnim parkom Stožice. Stožice trenutno na trgu zaslužijo le okoli polovico sredstev za svoje delovanje. V letu 2016 so tako z oddajo dvorane, stadiona in drugimi komercialnimi aktivnostmi v Stožicah zaslužili 815.000 evrov. Še 859.000 evrov pa je za delovanje Stožic prispevala ljubljanska občina: 509.000 evrov za izvajanje letnega programa športa v MOL, 350.000 evrov pa kot sofinanciranje stroškov obratovanja Stožic. Podobno je bilo v lanskem letu: iz komercialne dejavnosti so Stožice dobile 938.000 evrov, za izvajanje programa športa MOL 503.000 evrov, 350.000 evrov pa spet kot sofinanciranje stroškov obratovanja Stožic. Stožice ljubljanski občini tako še danes delajo izgubo.

Šesto poglavje: PR-spini in reinterpretacija dejstev

Poglejmo torej končne ugotovitve. Projekt Stožice je bil slabo načrtovan, tako da se je cena iz predvidenih 81 milijonov evrov dvignila na končnih 114 milijonov evrov. Zaradi pogodbe o gradnji Stožice in v nasprotju s sklepom mestnega sveta je morala podražitve kriti ljubljanska občina. Obenem je projekt v banke izvrtal 135 milijonov evrov veliko luknjo, podizvajalci pa niso dobili plačanih dodatnih 30 milijonov evrov za svoje delo in blago. Danes so Stožice nerentabilne – občino letno stanejo dodatnih 850.000 evrov.

To niso vsi stroški gradnje Stožic. Zaradi težav Grepa sta se v težavah znašla tudi njegova lastnika: Gradis in Energoplan. Gradis je končal v stečaju, upnikom dolguje skoraj 290 milijonov evrov. Stečaj Gradisa še ni končan, zato ni jasno, koliko dolga bo uspel povrniti upnikom. Energoplan pa se je zaradi dolgov v skupni višini 260 milijonov evrov znašel v postopku prisilne poravnave. Jasno pa je, da bodo tudi upniki teh dveh podjetij izgubili na desetine milijonov evrov.

Pred objavo članka smo ljubljanskega župana Zorana Jankovića večkrat prosili za osebni pogovor o gradnji Stožic, kjer bi ga soočili z vsemi našimi ugotovitvami in pridobili njegova pojasnila. Na občini so pogovor zavrnili. Poslali so nam le ne prav dolgo pisno pojasnilo v zvezi s projektom, ki je povzetek prejšnjih izjav Jankovića in občine o projektu.

Bistvo pojasnila MOL je v trditvi, da »bolj uspešnega tovrstnega projekta, kar se tiče cene, na svetu ni,« saj so dobili kakovostne športne objekte, od otvoritve pa je Stožice obiskalo že okoli tri milijone obiskovalcev.

Kako je mogoče, da MOL in Janković projekt, ki se je z 81 milijonov evrov podražil na 114 milijonov evrov, povzročil 135-milijonsko bančno luknjo in za 30 milijonov evrov dolgov do podizvajalcev, vidita kot najbolj uspešen projekt gradnje tovrstnih športnih objektov?

MOL in župan trdita, da občina zaradi podražitev ni plačala dodatnih 33 milijonov evrov, temveč le tri milijone evrov. Kako je tak izračun mogoč?

Poglejmo najprej že znana dejstva. Kot smo zapisali, je pogodba o gradnji Stožic določila, da mora 81 milijonov evrov za gradnjo javnega dela plačati zasebni partner (torej podjetje Grep), morebitne podražitve projekta – torej 33 milijonov evrov – pa mora plačati občina.

Teh 33 milijonov evrov je MOL res plačala. Toda, kot so nam sporočili z MOL, je treba ob tem upoštevati tudi povračila v občinski proračun, ki so nastala zaradi projekta Stožice. MOL je s projektom Stožice kandidiral in nato tudi pridobil devet milijonov evrov evropskih sredstev. Grep je moral obenem občini plačati tudi 19 milijonov visok komunalni prispevek za uporabo komunalnih priključkov v Stožicah. Del tega zneska je Grep plačal v denarju, del pa v delih, ki jih je opravil za občino. Še dva milijona evrov je MOL dobila od Družbe za avtoceste Republike Slovenije (Dars) kot povračilo za »izgradnjo vpadnice«.

Ko seštejemo te zneske – devet milijonov evropskih sredstev, 19 milijonov komunalnega prispevka in dva milijona sredstev Darsa – res dobimo vsoto 30 milijonov evrov, ki jih je MOL zaradi gradnje Stožic dobila na svoj račun. Če k temu prištejemo še 81 milijonov evrov, kolikor je za gradnjo plačal Grep, res pridemo do številke 111 milijonov evrov. In to pomeni, da je MOL ob končni ceni projekta za Stožice res plačala neto le 3 milijone evrov občinskega denarja. A podrobnejši pregled dejstev kaže na očitno zavajanje občine.

Poglejmo najprej evropska sredstva za projekt Stožice. Ker MOL javnega dela projekta Stožice ni mogla končati s predvidenimi 81 milijoni evrov, ji je na pomoč priskočila država z devetimi milijoni evropskih sredstev. Toda, to pomeni, da teh devet milijonov evrov ni bilo na voljo za druge projekte izgradnje športne infrastrukture v Sloveniji. Slovenija namreč v okviru evropskega proračuna vsakih sedem let dobi fiksno vsoto evropskih sredstev, ki jih lahko nato porabi tudi za gradnjo infrastrukture. Če torej država teh devetih milijonov evrov ne bi porabila za Stožice, bi jih lahko porabila za na primer obnovo ali gradnjo športnih objektov v drugih delih Slovenije. Ker pa je morala z njimi krpati finančno luknjo v Stožicah, je te milijone odtegnila drugim projektom. Ljubljanska občina teh sredstev torej ni dobila »iz neba«, ampak na račun drugih projektov v Sloveniji.

Nekoliko drugačna je zgodba z 19 milijoni evrov komunalnega prispevka Grepa. Iz pogodb v zvezi z gradnjo Stožic, ki smo jih pridobili od MOL, gre sklepati, da bi moral Grep po teh pogodbah komunalni prispevek občini plačati poleg 81 milijonov evrov, kolikor jih je moral po pogodbi vložiti v gradnjo javnega dela projekta Stožice. Torej: po prvotnem načrtu bi moral Grep dvorano, stadion in druge javne objekte v Stožicah zgraditi za 81 milijonov evrov (brez podražitev), ob tem pa občini še plačati za uporabo komunalne infrastrukture za Stožice. S komunalnim prispevkom namreč neko podjetje občini plača za uporabo komunalne infrastrukture na nekem območju, ki jo je že pred tem zgradila (in s tem tudi plačala) občina. Trditve občine, da lahko torej z 19 milijoni evrov komunalnega prispevka kar kompenziramo podražitev Stožic, so zato vsaj zavajajoče.

Glede dvomilijonskega prispevka Darsa za gradnjo vpadnice pa iz pojasnil MOL ni jasno, kako naj bi bila ta gradnja povezana s stroški gradnje Stožic.

Torej: po prvotnem scenariju bi Grep javni del projekta Stožice zgradil za 81 milijonov evrov. Ob tem pa bi v občinski proračun nakazal še komunalni prispevek. Dejansko pa je morala MOL s komunalnim prispevkom Grepa krpati podražitve gradnje Stožic, obenem pa je za to državi vzela še devet milijonov evropskih sredstev.

Epilog »uspešnega« projekta

Toda, župan Janković celoten projekt še vedno vidi kot nadvse uspešen. Kot razlog za to uspešnost na svoji osebni spletni strani navaja še en podatek: če ne bi gradila Stožic, bi lahko MOL zemljišče oziroma gramozno jamo, na kateri zdaj stoji športni center, prodala za le 12 milijonov evrov. Tolikšna je bila namreč po trditvah Jankovića ocena vrednosti zemljišča.

Kaj to pomeni? Ponovimo še enkrat – po pogodbi o gradnji Stožic je moral zasebni partner v zameno za to zemljišče dati 81 milijonov evrov lastnega denarja za gradnjo športne dvorane in stadiona. Toda, kot trdi Janković, je bilo to zemljišče v resnici vredno le 12 milijonov evrov. MOL je torej Grepu zemljišče, vredno 12 milijonov evrov, prodala za 81 milijonov evrov.

Janković to vidi kot dobro kupčijo. »Zasebni partner bo, kot kaže, končal v stečaju, kar dokazuje, da so bila pogajanja izvedena v korist Mestne občine Ljubljana […],« je v zvezi s tem zapisal na svoji spletni strani in ob tem dodal, da si sicer želi, da bi Grep uspel dokončati tudi trgovsko središče ob dvorani in stadionu.

Kupčija bi bila morda res dobra, če posledic stečaja zasebnega partnerja, ki je torej glede na občinske ocene vrednosti zemljišča za sedemkrat preplačal zemljišče v Stožicah, ne bi plačali davkoplačevalci s krpanjem 135-milijonske luknje v bankah. In pa podizvajalci, katerim je Grep še kar dolžan denar za dela v Stožicah.

Zamislite si torej, da ste direktor banke. K vam pride podjetnik, ki želi neko stvar, vredno 12 milijonov evrov, kupiti za 81 milijonov evrov. Za ta nakup pa bi od vas rad dobil posojilo. Bi dali posojilo takšnemu podjetniku?

Zoran Janković se je sodeč po poročilu posebne komisije državnega zbora v zvezi s projektom Stožice dogovarjal tudi z bankirji. Nekdanji predsednik uprave NLB Božo Jašovič se je po lastnih izjavah dvakrat sestal z Jankovićem in predstavniki Grepa na temo Stožic. Janković se je sestal še s takratnim predsednikom nadzornega sveta NLB Markom Simonetijem, večkrat se je sestal s takratnim predsednikom kreditnega odbora NLB Markom Jazbecem in takratnim predsednikom uprave NKBM Matjažem Kovačičem. Ti banki sta poleg nekaterih ostalih nato dali posojila Grepu za gradnjo Stožic. Parlamentarna komisija je ugotovila, da so bila ta posojila Grepu dana »v nasprotju z dobro bančno prakso«.

Vprašanje je, ali je Janković tudi bankirjem ob predstavljanju projekta Stožice in pridobivanju posojil za Grep povedal, da je MOL zemljišče, katerega ocenjena vrednost naj bi bila 12 milijonov evrov, Grepu prodala za 81 milijonov evrov.

Tu se skriva tudi preprosto bistvo projekta Stožice. MOL je želela preveč in ponudila premalo, Grep pa je to ponudbo sprejel. Če drži ocena, da je zemljišče vredno 12 milijonov evrov, bi bila edina pametna poslovna odločitev vsakega gradbinca, da zemljišče kupi za to ceno in na njem postavi trgovsko središče. Nakup zemljišča po skoraj sedemkratni ocenjeni vrednosti pa težko vodi drugam kot v propad.

Leta 2007 je pred pričetkom gradnje Stožic Zoran Janković na vprašanje o financiranju Stožic odgovoril: »Če kaj obvladam, so to investicije.« Ob bok tej trditvi postavimo sledeča dejstva. Gradnja košarkarske dvorane in nogometnega stadiona s pripadajočimi javnimi objekti, kot so parkirišča in ogrevalna dvorana, je skupaj stala 114 milijonov evrov. Projekt je obenem v banke navrtal 135 milijonov evrov veliko luknjo, ki smo jo sanirali davkoplačevalci. Še 30 milijonov evrov je dolga do podizvajalcev. Skupna »škoda« projekta torej znaša okoli 165 milijonov evrov – če posledic propada lastnikov Grepa – Energoplana in Gradisa – niti ne upoštevamo. Ceneje bi torej bilo, če občina ne bi sklenila javno-zasebnega partnerstva z Grepom in bi 114 milijonov evrov za Stožice plačali neposredno davkoplačevalci iz občinskega in državnega proračuna. Tako bi Stožice Slovence stale le 114 milijonov evrov. Torej manj, kot je višina bančne luknje, ki jo je nato povzročil propad Grepa. Da o neplačanih podizvajalcih sploh ne govorimo.