Če dobi nekdo opozorilo, da s svojimi dejanji krši zakone, bo, če je razumen, s temi dejanji prenehal. Policija oziroma ministrstvo za notranje zadeve pa vidita stvar nekoliko drugače – namesto prenehanja izvajanja nezakonitih aktivnosti bi te uzakonila. Pa čeprav je ta uzakonitev v nasprotju z ustavo.

A pojdimo po vrsti. Na spletnem portalu podcrto.si smo januarja letos objavili poročilo Informacijskega pooblaščenca, ki ugotavlja ponavljajoče nezakonito ravnanje policije pri pridobivanju podatkov od upravljavcev spletnih portalov. Policija je namreč informacije o identiteti bralcev in piscev komentarjev na spletnih portalih od upravljavcev portalov v veliki večini primerov zahtevala brez sodne odredbe. Zakon o elektronskem poslovanju na trgu pa določa, da lahko policija take podatke pridobi le s sodno odredbo. A policija je po ugotovitvah informacijskega pooblaščenca v letu 2012 informacije o bralcih s sodno odredbo pridobila le štirikrat. V preostalih 31 primerih pa jih je zahtevala mimo sodišč.

Precej medijev tem ugotovitvam ni namenjalo pozornosti. To je razumljivo – mediji, ki upravljajo s spletnimi portali, so namreč v 23 primerih podatke o identiteti svojih bralcev policiji tudi posredovali, čeprav slednja zanje ni imela sodne odredbe. Tako so tudi sami sodelovali pri kršenju zakonov.

Bolj pa preseneča odziv policije in ministrstva za notranje zadeve, ki je policiji nadrejen organ. Namesto ugotavljanja odgovornosti in kaznovanja krivcev v policiji za ponavljajoče se kršenje zakonov so se na ugotovitve informacijskega pooblaščenca odzvali s kreativnim razlaganjem zakonodaje, ki da pa morda vendarle omogoča pridobivanje informacij mimo sodišč. Tako so na plano privlekli 149.b člen zakona o kazenskem postopku. Tretji odstavek omenjenega člena policiji daje možnost, da le z njeno pisno zahtevo od operaterjev zahteva podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih. Za pravno latovščino se skriva preprost namen: zakonodajalec je želel policiji delo olajšati v primerih, ko policija ima telefonsko številko osumljenca, ne more pa ugotoviti njegovega imena in priimka, ker številke ni v telefonskem imeniku. Policija oziroma MNZ pa sta si določbo kreativno razlagala: pod operaterje bi lahko šteli tudi upravljavce spletnih portalov, zato morajo slednji podatke dati tudi brez sodne odredbe.

To rešilno bilko policije je na koncu po seriji dopisovanj med ministrstvi za pravosodje, za gospodarstvo, in za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z namenom ugotoviti definicijo operaterja, zlomilo slednje. Povedalo je, da Zakon o elektronskih komunikacijah operaterja definira kot nekoga, ki skrbi za komunikacijsko omrežje. Tega pa spletni portali seveda ne počnejo. MNZ je zdaj zmanjkalo izgovorov in tako je konec februarja Informacijskemu pooblaščencu priznal, da je policija v skoraj vseh primerih pridobivanja podatkov ravnala nezakonito.

A zgodba se tu ne konča. MNZ se je namreč odločil nezakonito početje policije uzakoniti. In sicer s spremembo zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagana novela ZKP, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, bi tako v omenjeni tretji odstavek 149.b člena vključila tudi ponudnike storitev. S tem bi morali po tolmačenju MNZ podatke policiji na le njeno pisno zahtevo posredovati tudi upravljavci spletnih portalov. Do zdaj nezakonita praksa bi torej postala zakonita.

A ta argumentacija ima eno težavo – Ustavo Republike Slovenije. Kot opozarja Informacijski pooblaščenec, Ustava v 37. členu zagotavlja tajnost pisem in drugih občil, samo zakon pa lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Nadalje je ustavno sodišče v svoji odločbi iz leta 1997 odločilo, da ni zagotovljena le tajnost vsebine komunikacije, torej na primer vsebine pisma, temveč tudi okoliščine komunikacije, torej kdo je s kom komuniciral in kdaj. Tako so tudi podatki o tem, kdo je dostopal do nekega spletnega portala ali na njem puščal svoje komentarje, ustavno zaščiteni komunikacijski podatki. Policija pa jih lahko zato pridobi le s sodno odredbo, ne glede na to, kakšen zakon si napiše. Ustava je namreč kot najvišji pravni akt nad zakonom. In glede na izkušnje z jugoslovanskimi tajnimi službami je razumljivo, zakaj je ustava tako stroga pri pridobivanju komunikacijskih podatkov.

Namere policije oziroma notranjega ministrstva pri spreminjanju zakona o kazenskem postopku so zato skrb vzbujajoče. Ne toliko z vidika želje organov po lažjem pridobivanju podatkov o bralcih spletnih portalov, ampak zaradi namena očitnega izigravanja ustavnih določil. Slednja so temelj pravne države, njihovo teptanje pa nas kot družbo spravlja v veliko nevarnost.

Zato bi organi pregona morali, v kolikor si komunikacijske podatke želijo pridobivati mimo sodišč, to željo doseči po pravni poti. Tako, da predlagajo spremembo Ustave. Ta pot je seveda neprimerno težja kot dopolnitev zakona – terja namreč soglasje dveh tretjin poslancev državnega zbora. A je edina dopustna. In edina, ki bi sprožila ustrezno javno razpravo o predlaganih spremembah.

Če bi bil predlog spremembe ZKP kljub temu sprejet in bi policija nato komunikacijske podatke v nasprotju z ustavnimi določbami začela pridobivati mimo sodišč, pa se bomo soočili še z eno težavo. Tako pridobljenih dokazov sodišča ne bodo smela upoštevati, saj bodo pridobljeni nezakonito. Zaradi nezakonito pridobljenih dokazov pa so na primer bili oproščeni akterji v zadevi balkanski bojevnik. Policija na sodišču ni znala pojasniti, kako je dobila telefonske številke obdolžencev, katerim je nato prisluškovala. Številke namreč niso bile javno objavljene. V skladu z ustavo bi morala dokazati, da jih je dobila zakonito – bodisi s sodno odredbo od mobilnega operaterja bodisi na kak drug zakonit način, na primer od policijskih sodelavcev. Sodniki so nato odločili tako, kot so po ustavi in zakonu dolžni. Nezakonito pridobljene prisluhe so zavrgli in večino obdolžencev oprostili. Po takratnih besedah direktorja uprave kriminalistične policije Jurija Fermeta je policijo sodba »šokirala«. No, zgodovina se zdaj ponavlja, novi šoki pa nas, kot kaže, čakajo že za naslednjim vogalom.