Pred približno dvema letoma – junija 2017 – je v slovenskem državnem zboru potekalo precej neobičajno zaslišanje.

Predsednica parlamentarne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic Jelka Godec je zaslišala nekatere ključne osebe tednika Mladina. Poslanko Godec so najbolj zanimale lastniške povezave med enim izmed ponudnikov žilnih opornic Mark Medical in Mladino, saj sta imeli nekoč obe podjetji istega lastnika: goriški finančni holding KB 1909 (ta sicer v času zaslišanja ni bil več lastnik Mark Medicala). Na njena vprašanja pa so med drugim odgovarjali odgovorni urednik tednika Grega Repovž, direktorica Mladine Denis Tavčar in predstavnik lastnika KB 1909 Boris Peric.

Kako se je slovenski politični tednik znašel na zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala domnevno korupcijo v zdravstvu?

Komisijo so ustanovili konec marca 2016 na pobudo skupine poslancev stranke SDS. Pobudniki so trdili, da je podjetje Mark Medical oskrbovalo slovenske zdravstvene ustanove in bolnišnice – še zlasti ljubljanski univerzitetni klinični center – z domnevno predragimi žilnimi opornicami, za katere so zaračunavali do trikrat višjo ceno kot je bila cena primerljivih izdelkov na nekaterih drugih evropskih trgih (1300 evrov za opornico namesto 460 evrov, kolikor takšen izdelek po podatkih komisije stane na Poljskem). Zato so zahtevali parlamentarno preiskavo, v kateri bi preiskali domnevno negospodarno in netransparentno naročanje žilnih opornic.

Pobudnike ni zmotila samo domnevno previsoka cena opornic. Trdili so, da so slovenski davkoplačevalci s preplačanimi opornicami posredno financirali tudi druge dejavnosti lastnika – konkretno izdajanje tednika Mladina. Solastnik podjetja Mark Medical je bilo namreč goriško podjetje KB 1909, ki je bilo hkrati tudi večinski lastnik družbe Mladina. Prihodke od prodaje opornic pa naj bi lastniki KB 1909 posredno uporabili za nakup lastniškega deleža v Mladini leta 2007 in poznejšo dokapitalizacijo omenjene družbe. Kar pomeni, da so bile koruptivne prakse in negospodarna poraba javnega denarja v zdravstvu po mnenju predlagateljev posredno povezane s financiranjem levo usmerjenega političnega tednika.

Parlamentarni komisiji ni uspelo dokazati morebitnega financiranja Mladine preko Mark Medicala ali vpliva lastnika na poročanje njenih novinarjev o zdravstvu, kar je odločno zanikal tudi urednik Grega Repovž. Toda zaslišanje v državnem zboru je zelo nazorno pokazalo, zakaj je lastništvo v medijih pomembno. Še zlasti v tistih, ki so jasno politično ali svetovnonazorsko opredeljeni, kar velja tudi za Mladino.

Mladina je zdravstvu – podobno kot večina drugih medijev – v preteklih letih namenila veliko prostora. Stališče tednika je nazadnje povzel urednik Grega Repovž v aprilskem uvodniku Umazana igra, kjer je kritiziral domneven poskus privatizacije javnega zdravstva prek zdravstvenih sindikatov. Toda v tedniku Demokracija, ki ga izdajajo v stranki SDS, so njegov uvodnik takoj opisali kot pristranski, ker da naj bi imela Mladina finančne koristi od neurejenih razmer in korupcije v javnem zdravstvu (kar je preiskovala komisija). Zato da uredništvo nasprotuje spremembam, ki bi lahko ogrozile interese njihovega lastnika KB 1909 – nekoč prodajalca domnevno predragih žilnih opornic.

Podobno izpostavljena je Mladina na več drugih področjih. Med preiskavo smo v javni knjižnici fotografirali vse naslovnice slovenskih političnih tednikov – Mladine, Reporterja in Demokracije –, ki so izšle v letih 2018 in 2019. Če naslovnice najbolj jasno odražajo uredniške smernice, potem so tudi v Mladini, tako kot v ostalih dveh tednikih, največ poudarka namenili notranji politiki. Zlasti kritični so bili do predsednika SDS Janeza Janše in sedanjega premierja Marjana Šarca. Naklonjeni pa so bili stranki Levica, ki so jo javno podprli med lanskimi parlamentarnimi volitvami.

Takšno uredniško stališče ni problematično samo po sebi, saj je določena svetovnonazorska opredelitev značilna za vse slovenske in številne tuje politične tednike. Javno izražen svetovni nazor ali politična pripadnost prav tako še ne pomeni nujno slabega ali pristranskega novinarskega dela. Vendar so lahko takšni mediji izjemno ranljivi, če imajo neznane lastnike ali če njihove lastnike obtožujejo korupcije in drugih kaznivih dejanj.

Člani parlamentarne komisije v zaključnem poročilu niso pokazali, da je lastnik kakor koli zlorabil Mladino: da bi z vplivanjem na uredniške odločitve pospeševali prodajo žilnih opornic ali vplivali na rezultate javnega naročanja v zdravstvu. Vendar so na zaslišanju – najbrž nehote – odprli veliko širšo problematiko lastništva slovenskih medijev, ki ga kaže primer Mladine.

Politični tedniki ostajajo tudi v elektronski dobi pomemben del medijske ponudbe, saj lahko bralcem ponujajo poglobljene analize, preiskovalne zgodbe in komentarje družbenih trendov, ki so pomembni za boljše razumevanje kompleksnih sodobnih družb. Politični tedniki novinarjem omogočajo bolj poglobljeno delo kot dnevni ali elektronski mediji, ker so časovni pritiski manjši in je mogoče predstaviti več različnih plasti nekega dogodka ali problema. Največja konkurenčna prednost takšnega tednika je zato verodostojnost.

Že samo namig, da ima lastnik medija finančne ali politične interese na področjih, o katerem poročajo (ali ne poročajo) njegovi novinarji, lahko močno zmanjša zaupanje bralcev v poročanje njegovih novinarjev. Pred takšnimi napadi se lahko medij najlaže brani, če ima javno znanega strateškega lastnika – profitnega ali neprofitnega –, ki večino prihodka ustvari iz medijske dejavnosti. V drugih primerih se bistveno poveča skušnjava, da bi lastniki uporabili medijsko moč za doseganje drugih ciljev: za pritisk na politiko, vplivanje na regulatorje, sprejemanje zakonov ali državnih strategij. Še večji problem so neznani ali prikriti lastniki, saj se novinarji zelo težko branijo pred očitki – upravičenimi ali ne – da na njihovo poročanje vplivajo skrite interesne skupine. Očitanje takšnega vpliva »stricev iz ozadja« je namreč v Sloveniji postala najbolj pogosta strategija za vzbujanje dvoma v medije in novinarska razkritja.

Je torej Mladini mogoče zaupati? Ta dilema je neločljivo povezana z vprašanji, ki jih je – četudi morda s političnim namenom vzbujanja dvoma v novinarsko delo Mladine – odprla parlamentarna komisija. Kdo so dejanski lastniki Mladine? Kako in zakaj je v slovenski politični tednik vstopil zamejski finančni holding, kakršen je goriški KB 1909? Zakaj so ostali lastniki Mladine kljub na videz nesmotrni finančni naložbi, saj takšne družbe praviloma iščejo kapitalski donos, Mladina pa jim je od prevzema leta 2007 po javno dostopnih podatkih ustvarila več izgube kot dobička? In navsezadnje – od koga so Mladino sploh kupili?

Vse to so informacije, ki bi morale biti na zdravem medijskem trgu znane in javno dostopne. Toda javno dostopni podatki in zapisniki parlamentarnega zaslišanja nam niso prinesli jasnega odgovora, kdo so lastniki Mladine in od koga so jo kupili leta 2007. Prav tako nam pri iskanju podatkov niso bili pripravljeni pomagati predstavniki Mladine (ti imajo edini vpogled v delniško knjigo) in KB 1909, ki se niso odzvali na naše prošnje za pogovor.

Zato smo morali zgodbo o lastništvu rekonstruirati iz naših preteklih preiskav, medijske dokumentacije ter sedemnajstih pogovorov s posamezniki in posameznicami, ki so bili z Mladino povezani v različnih obdobjih ali z njo sodelujejo še danes. Večinoma se niso hoteli javno izpostaviti, a so nam bili pripravljeni pojasniti ozadja in potrditi (ali ovreči) določene informacije. Pomagali pa so nam sestaviti zgodbo, ki zelo dobro pokaže nekatere značilnosti razvoja slovenskega medijskega trga po osamosvojitvi. In opozarja, kako zelo je slovenski politični tisk odvisen od interesnih skupin, ki mu omogočajo preživetje.

Zamejski lastniki političnega tednika

Kdo so torej lastniki družbe Mladina, ki poleg političnega tednika Mladina izdaja še mesečnika Global in računalniško revijo Monitor?

Po javno dostopnih podatkih je bila maja letos največji lastnik družbe Mladina podjetje Transmedia, ki ima v družbi nekaj več kot 70-odstotni delež. Ostali lastniki so manjši, med njimi je še družba Salomon ter nekaj novinarjev ali članov uredništva Mladine in Monitorja. Lastnik slovenske izpostave Transmedie pa je goriška družba Transmedia, ki ji predseduje Boris Peric, predsednik uprave goriškega finančnega holdinga KB 1909. Transmedia je sicer del skupine Distriest, preko katere je KB 1909 leta 2007 kupil večinski delež Mladine. Lastnica Distriesta, KB 1909, ima zamegljeno lastništvo.

Kakšno podjetje je KB 1909? Boris Peric je na parlamentarnem zaslišanju povedal, da je KB 1909 nastala iz goriške Kmečke banke, ki jo je ustanovila slovenska narodna skupnost v Gorici leta 1909 in je bila uničena med drugo svetovno vojno (Peric se ni odzval na našo prošnjo za pogovor, zato povzemamo zapisnik njegovega pričanja). Po vojni se je začela banka postopno razvijati, dokler ni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zašla v težave zaradi krize takratnega jugoslovanskega sistema. Takrat so se začele italijanske banke združevati v večje skupine in majhne banke, kakršna je bila tudi Kmečka banka, so nehale poslovati. Lastniki so se zato odločili, da bodo bančno dejavnost prenesli na Čedadsko banko, preostanek družbe pa spremenili v delniško družbo, ki se bo ukvarjala s holdinškimi posli in finančnim poslovanjem. To je bil začetek KB 1909.

KB 1909 je imela naložbe na področju elektronike, nepremičnin, živilske industrije, medijev, distribucije in medicinske opreme – med drugim v podjetju Mark Medical, ki so ga v drugi polovici devetdesetih let odkupili od skupine Safti in »nekaterih zasebnikov«, kot se je izrazil Peric. Mark Medical so nato leta 2015 odprodali.

Peric je povedal, da so v KB 1909 ohranili večinsko slovensko lastništvo. Lastnikov KB 1909 je bilo takrat po Pericevih besedah približno 340: večinoma zgodovinskih lastnikov Kmečke banke iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja (podatki o lastnikih rednih delnic niso javni). Med manjšimi lastniki je bila v času pričanja slovenska banka NLB, med večjimi pa neprofitni sklad Trinko, ki je imel v družbi približno 18-odstotni delež KB 1909, je ocenil Peric. Ta sklad so sredi osemdesetih let kot fundacijo ustanovili posamezniki iz Gorice, zato nima lastnikov, ampak skupščino članov in upravo, ki upravlja s premoženjem sklada (podatki o članih niso javni). Neprofitni sklad Trinko je od KB 1909 prejemal dividende, s katerim je financiral dejavnosti slovenske skupnosti v Italiji: vzdrževal kulturne domove in gledališča, podpiral športne organizacije in štipendiral študente.

Peric je zatrdil, da je bil nakup Mladine predvsem poslovna priložnost, saj da so hoteli povezati več medijskih projektov v čezmejno zaokroženo celoto: poleg Mladine bi v tej skupini sodelovale še Primorske novice in Primorski dnevnik. Po poročanju medijev so takrat za približno 40-odstotni delež Mladine plačali nekaj manj kot milijon evrov. V zaslišanju je Peric večkrat zanikal, da so poskušali kot lastniki kakor koli vplivati na uredniško delo Mladine ali da so delovanje revije financirali iz prihodkov Mark Medicala – denimo za nakup Mladine, pokrivanje izgub in dokapitalizacijo.

Parlamentarni komisiji na koncu ni uspelo dokazati, da bi lastniki Mladine preko Mark Medicala financirali nakup in delovanje revije. Pokazali so le, da je Mark Medical pridobil nekaj večjih naročil (in s tem prihodkov) ravno v obdobju pred nakupom Mladine – v letih 2007 in 2008. Posredno povezavo med podjetjema smo našli še med pregledovanjem poslovnih registrov, saj so pri tedanjem prevzemu Mladine sodelovale tudi nekatere osebe, ki so bile povezane z Mark Medicalom.

Prva nova članica uprave Mladine, ki so jo aprila 2008 imenovali lastniki KB 1909, je bila Estela Cetin – podjetnica, ki je magistrirala na temo financiranja prevzema podjetij, in nekdanja članica nadzornega sveta Istrabenza (KB 1909 je decembra 2012 od Petrola kupil 16,31-odstotni delež Istrabenza, članica nadzornega sveta omenjene družbe je tudi predsednica uprave Mladine Denis Tavčar, ki je na Mladini po nekaj mesecih zamenjala Estelo Cetin). Cetin – sicer tudi nekdanja soproga bivšega ministra, politika in publicista Žige Turka – je nato med letoma 2011 in 2014 postala zastopnica podjetja Pro Medens. To podjetje je bilo prav tako del KB 1909 (preko podjetja Indules) in je bilo povezano z Mark Medicalom, saj je direktor podjetja Pro Medens Damiano Klanjšček nekdanji poslovodja v Mark Medicalu in eden izmed vodilnih v podjetju Auremiana, predhodniku Mark Medicala.

Toda KB 1909 za Mladino ni bil problematičen lastnik zaradi prodaje medicinskih pripomočkov.

Člani parlamentarne komisije so v zaslišanju zelo poudarjali zgodovinske povezave KB 1909 s Tržaško kreditno banko in holdingom Safti, ki velja za enega izmed najpomembnejših virov financiranja nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti – znane tudi pod imenom Udba.

To obdobje je med drugim podrobno opisal pokojni arhitekt slovenskega bančnega sistema in ustanovitelj Tržaške kreditne banke Niko Kavčič v avtobiografiji Pot v osamosvojitev ter v dolgem pogovoru za dokumentarni film Vzporedna ekonomija novinarke Ljerke Bizilj. Na KB 1909 so namreč po propadu Tržaške kreditne banke in njenega finančnega holdinga Safti v začetku devetdesetih let prenesli nekatera podjetja, ki so preživela takrat zelo odmevno »afero Safti« (vodilne so med drugim obtožili utaje davkov in pranja denarja). To povezavo pa so kritiki Mladine že večkrat uporabili za napad na poročanje (ali neporočanje) njenih novinarjev ali kot domnevni dokaz, da »leve medije« še vedno obvladujejo nekdanji politiki in gospodarstveniki bivšega družbenega sistema.

Poleg tega je KB 1909 takrat vstopil tudi na druga področja slovenskega gospodarstva kot solastnik ali nadzornik številnih podjetij, med njimi Istrabenza, Banke DBS, Hranilnice in posojilnice Vipava, KDD ter informacijske družbe Actual.

A tudi brez omenjenih zgodovinskih in poslovnih povezav je bila Mladina pod novim lastnikom ranljiva, saj je KB 1909 zaradi nekaterih slabih in tveganih naložb močno prizadela globalna finančna kriza po letu 2010. Zato se je podjetje konec 2017 znašlo v likvidaciji.

KB 1909 je takrat po poročanju Primorskih novic dolgoval bankam več kot 24 milijonov evrov in do danes ni znano, ali bo podjetje preživelo in kako bo poplačalo upnike. Njegovo vodstvo se je po mnenju enega izmed naših sogovornikov, ki je dobro seznanjen z razmerami v zamejstvu (hotel je ostati neimenovan), prepustilo tveganemu kapitalizmu in povzročilo veliko krizo, saj so izgubili veliko denarja, ki ga je več generacij varčevala zamejska skupnost. Slabe naložbe pa bodo vplivale tudi na usodo Mladine, saj ni znano, komu in pod kakšnimi pogoji bodo pri KB 1909 prodali svoj delež v Mladini. Je pa Peric za Finance v začetku letošnjega leta napovedal, da bo delež v Mladini najverjetneje naprodaj. Kar pomeni, da Mladina po dobrih desetih letih spet išče novega lastnika.

Le razlogi so bili precej drugačni.

Politično oglaševanje

Bilo je kmalu po parlamentarnih volitvah jeseni 2004, ko je po več mandatih liberalne demokracije prvič zmagala stranka SDS in je predsednik vlade postal Janez Janša. »Spomnim se, da me je takrat klical kolega iz Bruslja in me vprašal, ali je z nami vse v redu,« se je v pogovoru z nami spominjal Marcel Štefančič jr., dolgoletni novinar in še vedno manjši solastnik Mladine. »Zanimalo ga je, ali imamo še kak oglas v reviji, ker da je Janez Janša menda ukazal vsem direktorjem, naj ne oglašujejo več v Mladini.«

»Pomiril sem ga, da tega ne more storiti, saj imamo s podjetji podpisane pogodbe. A sem se zmotil. Zgodilo se je dobesedno v enem tednu. Ena številka revije je bila še polna reklam, v drugi ni bilo skoraj nobene več.«

Njegove navedbe potrjujejo tudi javno dostopni finančni podatki. Ugotovili smo, da so se Mladinini prihodki od prodaje v dveh letih po menjavi vlade zmanjšali za skoraj milijon evrov. Leta 2005 so ustvarili za približno 3,7 milijonov evrov prihodkov, leta 2007 samo še 2,7 milijona. Leta 2005 so prvič zabeležili izgubo, ki se je v naslednjih letih povečevala in 2008 presegla 200.000 evrov. Finančne rezultate smo primerjali tudi z distribuirano naklado revije, a se je naklada med 2004 in 2008 ves čas gibala okrog 14.000 izvodov. Zato velikega padca prihodkov ni mogoče pripisati znižanju naklade – kar je za tržnike oglasnega prostora vsaj v teoriji najpomembnejše merilo za zakup oglasov.

So bili torej razlogi za umik oglasov iz Mladine dejansko politični?

Tedanji vpliv politike na oglaševanje v medijih sta v knjigi In temu pravite medijski trg (2007) opisali medijski raziskovalki Brankica Petković in Sandra Bašić Hrvatin.

Avtorici ugotavljata, da država vpliva na oglaševanje v medijih v Sloveniji preko oglaševalcev in zakupnikov oglasnega prostora ter z objavami razpisov državnih ustanov. Med največjimi oglaševalci v Sloveniji so bili namreč tudi telekomunikacijska podjetja, zavarovalnice, banke, energetika in druga podjetja, ki so bila posredno ali neposredno (v celoti ali deloma) v državni lasti. V tistem obdobju je bil, denimo, zelo pomemben oglaševalec državno podjetje Mobitel – največji operater mobilne telefonije –, ki se je leta 2006 uvrstil na četrto mesto glede na vrednost oglaševanja.

Petković in Bašić Hrvatin sta pokazali, da se je oglaševanje državnih in paradržavnih podjetij v levih in levosredinskih medijih (Mladini, časopisu Dnevnik) po menjavi oblasti močno zmanjšalo ali se je popolnoma ustavilo. Nasprotno se je oglaševanje teh podjetij bistveno povečalo v političnem tedniku Mag – predhodniku današnjega Reporterja – in tedniku Demokracija, strankarskem glasilu stranke SDS. Vodstvo in novinarji omenjenih medijev so se sicer pred menjavo vlade prav tako pritoževali, da so bili zaradi svoje desne politične usmeritve v nemilosti oglaševalcev. Oziroma politike, ki vpliva na oglasne tokove.

Sogovorniki z Dnevnika in Mladine so jima povedali, da so se na nove želje oblastnikov najprej odzvali pri Mobitelu, Siolu in Telekomu, pa tudi v Petrolu, zavarovalnici Triglav in nekaterih bankah. Takratni direktor Mladine Andrej Klemenc je potrdil, da do sredine leta 2007 niso imeli več niti enega oglasa državnih podjetij. Največji upad prihodkov so imeli zaradi skupine Telekom – Telekoma, Mobitela in Siola –, saj je samo Mobitel znižal vrednost zakupljenih oglasov z 238.293 evrov v letu 2004 na ničlo v prvi polovici leta 2007. Klemenc je tedaj povedal, da je poskusil večkrat prepričati predstavnike Mobitela, naj oglašujejo v Mladini, a je vsakič izvedel, da »ne smejo«.

Pri usmerjanju oglasnih tokov imajo pomembno vlogo zakupniki medijskega prostora, ugotavljata raziskovalki. Ta podjetja so nekakšni posredniki med oglaševalci – tistimi, ki dejansko naročijo in plačajo oglas – in mediji, ki ta oglas objavijo. Zakupniki strankam ponujajo svetovanje in upravljanje z oglaševalskim proračunom, medijske analize, količinske popuste in druge ugodnosti v primerjavi z neposrednim dogovarjanjem med mediji in oglaševalci. Vendar imajo lahko tudi vlogo oglasnih vratarjev, saj se pri razporejanju proračuna ne ozirajo nujno samo na merljive podatke: naklado, doseg in dosežene demografske skupine potrošnikov.

Z nepreglednim razporejanjem denarja je mogoče močno vplivati na poslovanje zlasti manjšega medija, poskrbeti za njegovo preživetje ali mu otežiti delovanje. Takšno nalogo je leta 2005 po mnenju avtoric prevzelo novo podjetje Media Polis, ki ga je tistega leta ustanovila mariborska komunikacijska agencija Spem.

Media Polis se je tedaj izjemno hitro povzpel med največje medijske zakupnike (trg sta tedaj obvladovala Media Pool in Media Publikum), saj je po javno dostopnih finančnih podatkih že leta 2006 ustvaril za več kot 15 milijonov evrov prihodkov od prodaje, v naslednjih dveh letih pa za okrog 20 milijonov. Predvsem zato, ker so za naročnike pridobili nekatera velika državna podjetja (skupino Telekom, Petrol, Zavarovalnico Triglav …). Podobne družbe so bile tudi naročnice Spemovih storitev, saj so takrat med drugim svetovali Kadu, Sodu, Novi KBM, Luki Koper, Pošti Slovenije in Pivovarni Laško.

Čeprav so se pri Spemu zagovarjali, da so si uspeh na trgu zaslužili z boljšo storitvijo in nižjimi cenami, to po mnenju Petkovič in Bašič Hrvatin ne razloži tako hitre rasti prihodkov in množičnega prehoda državnih podjetij na novega zakupnika, ker je takšno dejanje v popolnem nasprotju z običajnimi poslovnimi praksami. Namesto tega ponudita drugačno razlago: Media Polis je imel pomembno vlogo pri poskusu desnosredinske vlade Janeza Janše, da bi preusmerili oglaševalske tokove v »primernejše« medije ali disciplinirali »nasprotnike«. To hipotezo potrjuje tudi podatek, da so se prihodki Media Polisa po porazu Janeza Janše na volitvah leta 2008 enako hitro zmanjšali. Podjetje je leta 2010 razglasilo stečaj.

Dejanske vplive medijskih zakupnikov je zelo težko dokazati. Med preiskavo smo več mesecev iskali sogovornike, ki bi nam pojasnili delovanje oglaševalskega trga in metode vplivanja politike na (pre)razporejanje oglasov v medije, a se nihče ni bil pripravljen javno izpostaviti. Dva sogovornika in ena sogovornica – vsi so v tistem obdobju delali na medijskem zakupniku ali marketinški agenciji – so nam potrdili, da se spomnijo klicev s Telekoma in Mobitela, da v določenih medijih ne smejo več naročati oglasov. A so dodali, da so takšna navodila skoraj vedno ustna in neformalna, zato niso nikjer dokumentirana. Enako velja tudi za nasprotne zahteve: v katerih medijih je treba objavljati oglase.

Pri političnem oglaševanju ne veljajo nikakršna pravila stroke, so povedali sogovorniki. Nista pomembna doseg ali naklada, cena oglasnega prostora ali analiza, kakšne demografske skupine nagovarja medij. Njegov namen je discipliniranje kritičnih medijev ali prikrito subvencioniranje medijskih podjetij, ki brez takšnih oglasov ne bi preživela na trgu.

»V resnici je zelo preprosto,« nam je na vprašanja glede vloge Spema in Media Polisa med obdobjem desnosredinske vlade Janeza Janše 2004–2008 odgovoril soustanovitelj Spema Božidar Novak. »Direktorji državnih podjetij bodo naredili vse, da jih novi oblastniki morda ne bodo zamenjali, če bodo sodelovali in izpolnili nova navodila.« Kar se je takrat zgodilo tudi v primeru Mobitela, je potrdil Novak. A so direktorja podjetja Antona Majzlja kljub temu odstavili v začetku poletja 2006.

Kaj je vse to pomenilo za Mladino?

Vedeli smo, da v takšnih razmerah ne bomo preživeli še enega mandata Janeza Janše, nam je povedal tedanji direktor Mladine in zdaj sekretar stranke SMC Andrej Klemenc. Še v začetku leta 2008 se je zdelo, da ga čaka še ena volilna zmaga. Gospodarski kazalci so se zdeli nenormalno dobri, krize pri nas še ni bilo na obzorju, končevalo se je predsedovanje EU. Nič ni kazalo, da se lahko razmere kmalu spremenijo, in Mladina je nujno potrebovala svež kapital, če je hotela preživeti, je dodal. Toda kdo bi bil pripravljen dokapitalizirati medij, ki je ves čas kritiziral vlado, in tvegati posledice spora s premierjem Janezom Janšo? Zdelo se je, da nihče. Zato so začeli lastnika iskati v tujini.

Medij išče lastnika

Urednik Mladine Grega Repovž je v parlamentarnem zaslišanju povedal, da so se med iskanjem novega kapitala najprej obrnili na znanega poljskega oporečnika Adama Michnika, urednika poljskega časopisa Gazeta Wyborcza, ki je po svetovnem nazoru blizu Mladini.

Na sestanek sta se odpeljala skupaj s tedanjim direktorjem Mladine Andrejem Klemencem. A poljskih založnikov ni zanimalo vlaganje v manjši politični tednik, ker so takrat iskali večje strateške projekte – poleg Mladine bi jih zanimal še najmanj dnevni časopis ter radijska ali televizijska postaja (pot na Poljsko sta nam potrdila tako Repovž kot Klemenc). Zato so se začeli pogovarjati z novimi potencialnimi vlagatelji KB 1909, s katerimi jih je po pripovedovanju več sogovornikov povezal tedanji član nadzornega sveta Mladine in poznejši predsednik uprave Dela Jurij Giacomelli.

Giacomelli je imel veliko stikov z zamejsko skupnostjo v Italiji in je med drugim poznal tudi vodstvo KB 1909 – takrat še uspešnega goriškega finančnega holdinga. Giacomelli nam je povedal, da sta se z Borisom Pericem takrat veliko pogovarjala o vlagateljskih priložnostih v Sloveniji, med katerimi so bili tudi mediji. Ker je vedel, da je Mladina v težavah zaradi izgube oglasnih prihodkov, je Perica povezal s Klemencem in začeli so se prvi pogovori. »Načrti so bili sprva zelo ambiciozni, pri KB 1909 so bili pripravljeni na večja vlaganja in širitev. Peric je želel sodelovati pri slovenskem L’Espressu, kakršna naj bi postala Mladina,« je pripovedoval Giacomelli. Vendar so pri KB 1909 kmalu ugotovili, da nakup političnega tednika v Sloveniji ni tako preprost. Lastniki so bili razpršeni in nihče ni čisto vedel, kdo odloča o prodaji, je še dejal Giacomelli, ki podrobnosti prodaje ni bil pripravljen komentirati.

Peric je parlamentarni komisiji povedal, da so deleže Mladine leta 2007 odkupovali od prejšnjih lastnikov – največ od tedanjega direktorja Mladine Andreja Klemenca, »večjih delničarjev« in še enega »gospoda, ki je bil lastnik«. Za to transakcijo so posodili denar uredniku Mladine Gregi Repovžu, ki je v svojem imenu odkupil ta delež in ga nato prepisal na končnega lastnika.

Zakaj takšna transakcija, namesto da bi pri KB 1909 kupili delež neposredno od »gospoda, ki je bil lastnik«? In kdo so bili takrat sploh lastniki, od katerih je moral KB 1909 odkupiti deleže? Ne vemo, saj nam na KB 1909 in na Mladini niso poslali tega podatka, Mladina pa je bila takrat zaprta delniška družba, ki ni razkrivala podatkov o lastništvu. Resnično lastništvo Mladine je bilo tako zakrito, še preden je to medijsko družbo kupila KB 1909.

Ker v javno dostopnih virih nismo mogli ugotoviti, kdo so bili pred prodajo KB 1909 lastniki Mladine, smo poskušali lastniško zgodovino sestaviti iz skopih podatkov v novinarski dokumentaciji in zgodovinskih podatkov v medijskem razvidu ter pogovorov s sogovorniki, ki so bili povezani z Mladino v zadnjih dvajsetih letih.

Naša preiskava razkriva, da je mogoče na primeru Mladine pokazati vse značilnosti slovenske medijske zgodovine po osamosvojitvi. V prvi fazi je skupina posameznikov privatizirala nekdanje družbeno premoženje in zaposleni so postali lastniki zasebnega medijskega podjetja. V drugi fazi so deleže prodali posameznikom, ki so v prihodnjih letih postali del tranzicijskih političnih in gospodarskih elit. V tretji fazi so medije prevzemali podjetniki, ki so zrasli v prvih desetih letih po osamosvojitvi. Na koncu pa so številna podjetja – tudi medijska – poniknila v davčnih oazah in mednarodnih naložbenih skladih, katerih pomembna naloga je tudi skrivanje dejanskega lastništva.

In s tem interesnih skupin, ki so pripravljene financirati delovanje političnega tednika.

Tranzicija v malem

Delo novinarjev in sodelavcev Mladine je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaznamoval nenavaden odnos z lastniki. Ustanoviteljica Mladine je bila Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), njen izdajatelj pa Mladinska knjiga, smo izvedeli iz pogovorov. Mladina je bila tedaj del mladinske periodike, skupaj s Cicibanom, Pionirskim listom in Pionirjem, le da je bila namenjena mladincem in so njihovi uredniki naročali avtorjem tudi nekoliko zahtevnejše družbene teme.

Več sogovornikov nam je povedalo, da je bilo razmerje med uredništvom, novinarji, izdajateljem in založnikom ves čas konfliktno. Takrat je odraščala cela generacija piscev, za katere je bila Mladina edina priložnost za delo. Zanje ni bilo prostora v tedanjem Delu, Dnevniku ali na nacionalni televiziji, se je spominjal Marcel Štefančič jr. Ti novinarji in kolumnisti so – v duhu tedanjih družbenih gibanj – odpirali prepovedane teme. Na izdajateljski ZSMS so se tedaj že pojavljala prihodnja politična imena, ki so pozneje postala pomembni člani LDS – med njimi Gregor Golobič, Tone Anderlič in Jožef Školč – ki so po navedbah naših intervjuvancev potihem simpatizirali s pisanjem Mladine. Drugače so razmišljali založniki: starejši zaposleni na Mladinski knjigi, ki so jim nenehne grožnje z zaplembo revije in zagovori pred partijskimi funkcionarji zelo presedale.

»Na Mladinski knjigi nas nikakor niso marali, ampak so komaj čakali, da gremo stran,« je poslovno osamosvojitev Mladine opisal Robert Botteri, tedanji direktor, urednik in še danes pomemben član uredništva. Na Mladinski knjigi so si namreč prostore nekaj časa delili s Cicibanom. Niso imeli niti osnovnih delovnih orodij (računalnikov, faksa …), vodstvo pa jim ni hotelo odobriti nobenega projekta, ker so se bali, da bodo morali odgovarjati zaradi financiranja Mladininega pisanja. Vendar se takrat okrog Mladine niso gibali samo predstavniki različnih civilnodružbenih gibanj, ampak tudi prihodnji znani pravniki, finančniki in poslovneži, ki so zelo podrobno spremljali spremembe zakonov, še zlasti v gospodarskem pravu (med njimi so bili denimo Stojan Zdolšek, Franci Perčič in Matjaž Gantar).

Ko je vlada zadnjega predsednika Jugoslavije Anteja Markovića leta 1989 sprejela zakon, ki je omogočal ustanavljanje zasebnih podjetij in lastninjenje nekoč družbenega premoženja, so bili na Mladini pripravljeni.

Od Mladinske knjige so odkupili bazo naročnikov in registrirali delniško družbo, ki sta jo leta 1990 registrirala Franci Zavrl in Franci Perčič. Novinarjem in sodelavcem – tudi nekdanjim – so poslali ponudbo za vstop v novo delniško družbo. Deležniki – poleg novinarjev in publicistov še nekateri lektorji in fotografi – so v Mladino vložili po približno deset tisoč tedanjih nemških mark, ki so jih lahko po obrokih odštevali od plače, je povedal Botteri. Ker pa je bila takrat naklada Mladine izjemno visoka in je lastniku prinašala veliko denarja – v najboljših tednih je presegla 80.000 izvodov – so prvi vložek razmeroma hitro odplačali. Mladina je tako postala prvi slovenski medij, ki se je olastninil iz nekdanjega uradnega glasila družbenopolitične organizacije. Nekdanji izdajatelj ZSMS pa je kljub protestom vodstva ostal brez lastniškega deleža v novi medijski družbi.

»Mladinski knjigi smo pustili staro čajno kuhinjo, medtem ko smo blagovno znamko, ljudi in dejavnost brezplačno prenesli na novo delniško družbo. To je bilo takrat zakonsko možno, ker smo izvedli oddelitev družbenega premoženja. Tega pa smo sami ocenili, na kolikor smo ga pač ocenili. Po današnjih merilih bi bila to velika kraja, ker smo ukradli blagovno znamko, prenesli dejavnost brez soglasja in se prezaposlili na črno v novo družbo. Ampak takrat je to Mladino najbrž rešilo,« nam je tedanje dogajanje komentiral Franci Zavrl. Ta je pozneje soustanovil slovensko tiskovno agencijo STA, agencijo Pristop in več drugih podjetij.

Ko se je po osamosvojitvi evforija polegla, se je za Mladino – in za mlado državo – začelo novo obdobje. Marcel Štefančič jr., Robert Botteri in Franci Zavrl so nam zelo podobno opisali politični razkol, ki je vplival na prihodnost Mladine.

Med nekoč složnimi osamosvojitvenimi gibanji, ki jim je Mladina pomenila pomembno publicistično platformo, so se pokazale globoke razlike. Država se je ideološko razdelila na domovinski in demokratični del – na nacionaliste in na tiste, ki so od nove države pričakovali predvsem demokracijo, skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, so se spominjali omenjeni sogovorniki. Ker Mladine nobena politična stran ni zares sprejela za svojo – za nacionaliste je bila premalo domovinska, za levičarje preveč kapitalistična in za liberalce preveč leva – je revija v samo nekaj mesecih po osamosvojitvi izgubila velik del naklade.

Z razkrivanjem afere Depala vas se je zamerila Janezu Janši, ki je moral zaradi škandala odstopiti kot obrambni minister. Marca 1994 so štirje pripadniki slovenske vojske (Darko Njavro, Robert Suhadolnik, Simon Krejan in Andrej Podbregar) v Depali vasi pretepli in aretirali tajnega policijskega sodelavca in bivšega člana specialne brigade Moris Milana Smolnikarja, ki naj bi imel v avtu zaupne dokumente z ministrstva za obrambo. Pozneje se je izkazalo, da so bili dokumenti načrtno ponarejeni, kazensko ovadeni pripadniki vojske pa so bili deset let pozneje oproščeni, ker je zadeva zastarala.

Podobno so si s poročanjem o domnevni davčni utaji organizatorjev predsedniške kampanje Milana Kučana leta 1992 – vodil jo je nekdanji soustanovitelj Mladine Franci Perčič, ki je pozneje vodil tudi predsedniško kampanjo Danila Türka – domnevno zaslužili prvi oglaševalski bojkot, le da so takrat oglase umaknila podjetja iz neformalnega »Kučanovega kroga«. Tedanja agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje je ob reviziji Studia Marketinga ugotovila, da je podjetje ob izvedbi volilne kampanje utajilo za več kot 17 milijonov tolarjev davkov (skupaj z obrestmi). Na Studiu Marketing pa so trdili, da so denar za kampanjo upravičeno prikazali kot strošek razvoja, saj da so pri promociji kandidata uporabljali nove in eksperimentalne metode političnega marketinga.

Za takratni umik oglasov sta nam povedala dva tedanja sodelavca Mladine. Po njuni razlagi naj bi bila kriva užaljenost nekaterih vpletenih, ker da je Mladina napadla »svoje ljudi«. Franci Perčič pa nam je odgovoril, da so bile govorice o tedanjem kazenskemu umiku oglasov iz Mladine samo »urbana legenda«, saj da na Studiu Marketing niso uporabljali takšnih prijemov.

Padec naklade in zmanjšanje prihodkov so v prihodnjih letih razblinili tudi prvotne ambiciozne načrte, po katerih naj bi Mladina postala velika medijska družba. Torej založnik, ki bi poleg revije izdajal še knjige in časopis ter se ukvarjal s trženjem oglasnega prostora in drugimi storitvami, s katerimi bi financiral novinarsko delo, nam je pojasnil Zavrl.

Podobno neuspešna je bila zamisel, da bi z združitvijo Mladine in Infomedijev leta 2002 ustvarili založnika, ki bo poslovanje gradil na več stebrih – na političnem tedniku, računalniškem tisku in popularni kulturi, ki jo je mogoče prodati oglaševalcem –, saj so se omenjena področja po začetku novega tisočletja hitro selila na svetovni splet. Po propadu projekta Escape, v katerem so poskušali združiti poljudno računalniško revijo PC&Mediji ter filmsko revijo Oskar, sta zato založniku ostala samo politični tednik Mladina in računalniški mesečnik Monitor.

»Za novinarje so bila devetdeseta leta težko obdobje. Po srcu so bili še vedno uporniški in so hoteli razkrivati politične afere in korupcijo. Niso pa se znali ali hoteli ukvarjati s trženjem in s poslovnim delom, ki bi omogočil takšno poročanje. Zato so večinoma pasivno sprejemali lastniške spremembe, prodajali deleže in se sprijaznili s konfliktom interesov, v katere so jih pripeljali lastniki. Tudi zato, ker v osamosvojitvenih časih marsikdo ni dokončal študija in so se v novih časih znašli brez izobrazbe. Brez papirja pa so bile njihove poklicne izbire zelo omejene,« je prva leta po osamosvojitvi opisal eden izmed tedanjih vodilnih v Mladini, ki je hotel ostati neimenovan.

Skrivanje lastništva

Skrivanje – ali vsaj prikrivanje resničnih lastnikov – je za Mladino značilno že skoraj od ustanovitve, ko je revija postala po celi Jugoslaviji sopomenka za pogumno, preiskovalno in politično nekorektno novinarstvo, s katerim je spodkopavala tedanji politični režim.

Več sogovornikov nam je povedalo, da so bili lastniški deleži v Mladini po ustanovitvi delniške družbe leta 1990 sprva enakomerno razdeljeni med ustanovnimi člani: novinarji, kolumnisti in drugimi sodelavci revije. Ko so ustanovitelji odhajali iz Mladine ali so hoteli prodati svoj delež, so ga morali najprej ponuditi ostalim »Mladincem«. V Mladini se je takrat izoblikoval nekakšen notranji trg, ki ni bil nikoli prav zelo transparenten, nam je povedal Ali Žerdin, nekoč dolgoletni novinar Mladine, zdaj urednik Sobotne priloge Dela (Žerdin ni imel lastniškega deleža v Mladini). Prodaje deležev namreč niso bile nujno vidne v delniški knjigi, ampak je bilo mogoče na lastniške spremembe včasih sklepati zgolj posredno. Če si je, denimo, kdo kupil kako večjo dobrino (avto, stanovanje …), ali če so določeni delničarji na glasovanju na skupščini družbe delovali v interesu dejanskega lastnika delnic.

Deleže zaposlenih naj bi takrat skoraj brez izjeme kupoval Franci Zavrl, prvi direktor, urednik in soustanovitelj Mladine (to nam je potrdilo več nekdanjih sodelavcev Mladine in en nekdanji lastnik, ki je delež prodal Zavrlu). Razlogov je bilo več. »Bili smo stari 25 let, zanimale so nas čisto druge reči in marsikdo niti ni imel denarja,« je vzdušje na reviji opisal Robert Botteri. Toda Zavrlovega lastništva ni bilo mogoče potrditi z javno dostopnimi viri, saj je bila Mladina zaprta delniška družba, ki ni bila dolžna razkrivati podatkov o lastništvu.

Zavrl nam je v pogovoru potrdil le, da je kupoval deleže Mladine od ostalih ustanoviteljev. Podatki o poslovanju Mladine iz leta 2000, ki smo jih pridobili od enega izmed takratnih vodilnih v podjetju, kažejo, da je imel Zavrl tistega leta v lasti približno tretjino Mladine. Ostali del Mladine je bil v lasti nekaterih ostalih zaposlenih v Mladini.

Leta 2002 sta Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić objavila novo analizo lastništva Mladine. Ugotovila sta, da sta največja delničarja Mladine javnosti neznana Tanja Kralj in Marko Novak, ki sta imela skupaj v lasti kar 40 odstotkov Mladine. O obeh posameznikih nismo tedaj izvedeli ničesar, med ugibanji so bile tudi trditve, da vodita frizerski salon in da delnice samo »parkirata« za skritega lastnika. Takšne razlage so se širile tudi jeseni 2002, ko je časopisna družba Dnevnik (v lasti DZS) po poročanju medijev kupila dobrih 25 odstotkov Mladine – kar je bil ravno delež Tanje Kralj. Navedbe o lastniških deležih obeh posameznikov smo pridobili tudi iz zgodovinskih zapisov v medijskem razvidu.

Za koga naj bi Novak in Kralj parkirala te delnice? Glede na to, da je deleže nekdanjih delničarjev kupoval skoraj izključno Zavrl, bi imel lahko samo on tako velik delež, ki bi ustrezal deležu obeh neznanih lastnikov. Vprašali smo ga, zakaj je svoje lastništvo prepisoval na druge lastnike – med drugim na Tanjo Kralj in Marka Novaka –, a nam je odvrnil, da se omenjenih oseb ne spomni in da nista bila njegovi »parkirišči«. Je pa potrdil, da je kupoval deleže od drugih ustanovnih vlagateljev, ki so včasih ostali formalni lastniki tudi po tem, ko jim je že dal denar. »Recimo takole: ljudje so rabili denar, meni pa ni bilo do tega, da bi se v tistem obdobju videl kot prevelik lastnik.«

Franci Zavrl nam je pojasnil, da se je kmalu po osamosvojitvi umaknil iz direktorske in uredniških funkcij na Mladini, ker se je hotel posvetiti svojim drugim podjetniškim projektom (v tistem obdobju je soustanovil Slovensko tiskovno agencijo in agencijo Pristop). »V nekem obdobju sem bil lastnik medijev in agencij. Potem sem prodal medijske naložbe, Mladino in STA, ker je bilo to za tiste čase nujno,« je dejal Zavrl. Toda poznejši dogodki so pokazali, da je kljub uradnemu umiku in prodaji medijskih naložb še dolgo ostal aktiven lastnik Mladine; med drugim je ostal predsednik nadzornega sveta družbe.

Leta 2002 se je Mladina pripojila družbi Infomediji, ki je izdajala računalniške revije in knjige. Takrat so v lastništvo Mladine vstopili tudi nekateri delničarji Infomedijev, predvsem direktor Infomedijev in poznejši direktor Mladine Andrej Klemenc. Podatka o tem, kdo so bili lastniki Mladine pred združitvijo z Infomediji, nismo uspeli pridobiti. A ko so Lenart J. Kučić, Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković aprila 2004 znova preverili medijski razvid, je bila največja lastnica Mladine družba Factor Leasing (z 18,77-odstotnim deležem), drugi največji lastnik je bil Andrej Klemenc s 14,45 odstotka, sledili so še Delo TČR s 7,53 odstotka in trije člani uredništva s približno sedmimi oziroma desetimi odstotki (v razvidu so bili navedeni samo lastniki najmanj 5-odstotnega deleža). Enak podatek smo pridobili v zgodovinskem izpisu iz medijskega razvida.

Ti podatki potrjujejo navedbe dveh naših sogovornikov, da je bil z Mladino v tem obdobju povezan prvi predsednik državnega zbora v samostojni Sloveniji, nato pa podjetnik Herman Rigelnik (Rigelnik je po pripovedovanju dveh sogovornikov veljal, poleg Zavrla, za drugega morebitnega lastnika deleža, ki je bil napisan na Tanjo Kralj in Marka Novaka). Factor Leasing je bil namreč prek Factor Banke del Rigelnikovega holdinga ACH. Factor Banka je nato končala v likvidaciji in so jo leta 2016 pripojili družbi za upravljanje terjatev bank. Takrat je imela do države še za 176 milijonov evrov neporavnanih obveznosti.

Kljub omenjenim podatkom je Grega Repovž komisiji povedal, da je za KB 1909 kupil prav Zavrlov delež. Toda kako, če Zavrla uradno sploh ni bilo med lastniki Mladine?

Zavrl nam je potrdil, da se je lastniško dokončno umaknil iz Mladine leta 2007, ko je svoj zadnji delež prodal odgovornemu uredniku Mladine Gregi Repovžu. Zakaj osebno Repovžu? Ker sva imela dogovor, da svoj delež prodam samo odgovornemu uredniku Mladine, ne nekomu zunanjemu ali korporaciji, je dejal Zavrl. »A me je Repovž takrat nategnil, saj mojega dela ni kupil on, ampak je imel v ozadju dogovor z Goričani.«

A tudi Zavrl ni prodajal svojega deleža neposredno. Grega Repovž je v pričanju pred komisijo povedal, da so mu prek KB 1909 odobrili kredit v vrednosti 200.000 evrov, s katerim je osebno – v resnici pa za družbo KB 1909 – odkupil Zavrlov delež Mladine. Uradni lastnik tega Zavrlovega deleža je bilo takrat tedanje Zavrlovo podjetje Falcone iz Luksemburga.

Podjetje Falcone v času prve vlade Janeza Janše ni bilo neznano, saj je Zavrlov Falcone leta 2007 za 1,15 milijona evrov kupilo podjetje Promart Design – dobavitelja poslovnih daril Telekomu Slovenije in drugim državnim podjetjem. Ta so po besedah enega izmed naših sogovornikov morala kupovati poslovna darila pri Promart Design – menda zato, ker je bil lastnik Promarta Rajko Janša, brat premierja Janeza Janše.

Mladina se je tako med prvim mandatom Janeza Janše znašla v zelo nenavadnih okoliščinah. Revija je zaradi strahu direktorjev državnih podjetij pred izgubo položaja izgubila velik del oglasnih prihodkov. Dejanski večinski lastniki Mladine pa pred nastopom prve Janševe vlade sploh niso bili znani. Pomembni lastniki so bili med drugim politično povezani Factor Leasing, dva domnevno slamnata lastnika in Franci Zavrl.

Ta se je prav tako znašel v konfliktu interesov. Po eni strani mu je grozila izguba nekaterih pomembnih strank v podjetju Pristop, ki so se morale zaradi političnih pritiskov preseliti h konkurenčnemu mariborskemu Spemu (oziroma Media Polisu). Na drugi strani je preko luksemburške družbe prikrito posloval z bratom tedanjega premierja Rajkom Janšo, ki je nekaterim državnim podjetjem – spet zaradi njihovih ubogljivih direktorjev – prodajal poslovna darila (v medijih so kot njegove stranke največkrat omenjali Telekom Slovenije in Slovenske Železnice). Kar kaže, da sta tranzicijski »levica« in »desnica« v Sloveniji včasih presenetljivo prepleteni.

Kaj vse to pomeni za prihodnost slovenskega političnega tiska?

Ranljivi politični tedniki

Na primeru Mladine smo pokazali, da so slovenski mediji – zlasti politični – zelo občutljivi na politične razmere v državi. Politika ima preko državnih podjetij veliko možnosti vpliva na tokove oglaševalskega denarja, s katerimi lahko bodisi financira »prijateljske« medije ali kaznuje »sovražne« z umikom oglasov, kar velja za oba politična pola. Umik oglasov pa je lahko za medije usoden, saj prihodkov na slovenskem trgu ne morejo nadomestiti z večjo prodajo. Delno zaradi medijskih navad slovenskih potrošnikov, ki niso pripravljeni plačati za vsebine, a tudi zaradi pogosto nelojalne konkurence spletnih in elektronskih medijev, ki v Sloveniji niso ustrezno regulirani.

Ti mediji so zato prisiljeni iskati vlagatelje ali lastnike, ki bodo omogočili njihovo preživetje. Pri tem večinoma nimajo dobrih izbir, saj se vlagatelji zaradi strahu pred vplivom politike večinoma niso pripravljeni izpostavljati, zato političnega medija nočejo financirati ali svoje sodelovanje pogojujejo z anonimnostjo. Še slabša možnost je neposredna navezava na interesno skupino ali politično stranko, saj takšen medij niti teoretično ne more opravljati svoje kritične vloge čuvaja demokracije.

Ena izmed možnosti za zagotovitev avtonomije delovanja Mladine bi bila neprofitna medijska fundacija ali zadruga, kjer bi bili interesi lastnikov in uredništva jasno razmejeni. Več sogovornikov nam je potrdilo, da so med morebitnimi vlagatelji krožile zamisli o ustanovitvi posebne medijske fundacije, ki bi odkupila delež KD 1909. Pri Mladini so se večkrat pogovarjali o ustanovitvi medijske zadruge, ampak so izračunali, da takšna možnost na sedanjem medijskem trgu ni realistična.

Dva sogovornika, ki sta seznanjena z dogajanjem na Mladini, sta potrdila navedbe nekaterih medijev, da se za nakup deleža od KB 1909 v imenu – spet – neznanega lastnika zanima tuji finančni sklad York. Ta po Sloveniji že nekaj časa odkupuje terjatve države od DUTB, med drugim od družb DZS, Delo prodaja, Terme Čatež, holdinške družbe Sava, holdinga Istrabenz in NFD Holdinga. Vse to zelo spominja na obdobje, ko je v Mladino vstopil sedanji lastnik KB 1909, javnosti skoraj neznani goriški finančni sklad, ki je tudi z nakupom političnega tednika iskal vlagateljske priložnosti in vpliv na slovenskem trgu. To pomeni, da bo Mladina najverjetneje znova končala v rokah neznanega končnega lastnika.

Zakaj je to slabo?

Za verodostojnost kritičnega političnega tednika in njegovega novinarstva je ključno tudi lastništvo in upoštevanje dobrih poslovnih praks, med katere ne sodi skrivanje lastništva v anonimne naložbene sklade. Bralci morajo poznati imena njihovih lastnikov in vse druge informacije, ki so pomembne za zaupanje v delo medija: morebitne politične in gospodarske povezave ter vire financiranja. Teh na Mladini že od ustanovitve naprej ne razkrivajo. Prav tako za transparentnost medijskega lastništva ni poskrbela država, saj javno dostopni podatki v medijskem razvidu že od uvedbe razvida ne pokažejo dejanske slike medijske krajine, na kar kaže tudi primer Mladine. Ministrstvo za kulturo, ki skrbi za medijski razvid, namreč ne zahteva, da se vanj vpišejo dejanski končni lastniki posameznih medijskih družb. Vse to daje resničnim lastnikom medijev možnost, da svoje lastništvo skrijejo pred javnostjo.

Skritim lastnikom ni najbolj naklonjen niti premier Marjan Šarec. Ko si je na nacionalni televiziji ogledal oddajo Brezno o bančni luknji, je namreč na družabnem omrežju Twitter podvomil o smiselnosti prodaje Abanke – še zlasti, če so kupci »vprašljivi skladi«.

V prihodnjih mesecih čaka vlado sprememba medijske zakonodaje, v kateri bo imel Šarec med drugim možnost poskrbeti tudi za transparentno lastništvo v slovenskih medijih. Kar med drugim pomeni tudi varovalke pred »vprašljivimi skladi«, kakršni najverjetneje vstopajo tudi v lastništvo levega političnega tednika.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.