Sumi korupcije ponavadi ne pridejo do sodišča

Ugotovljene nepravilnosti državnih organov ponavadi ne dobijo sodnih epilogov. Sankcij tako rekoč ni.

Tako Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) kot računsko sodišče ugotavljata, da je področje javnih naročil zelo občutljivo na korupcijo. Naročniki, torej javni uslužbenci, pogosto prirejajo razpisne pogoje tako, da neupravičeno zmanjšajo konkurenco. Tako lahko posel oddajo svojemu favoritu. Podjetja in politika pa predvsem pri večjih naročilih pritiskata na javne uslužbence, da posel dodelijo »pravemu« podjetju.

Prvič objavljeno 16. januarja 2012 v časniku Delo

justice_hammer_1

Za to, da se spornih naročil ne umakne, so kriva predvsem podjetja sama. Če ponudnik meni, da so pogoji v javnem naročilu neupravičeno ostri, lahko ukrepa tako, da poda predlog za revizijo najprej organu, ki je spisalo naročilo, nato pa tudi Državni revizijski komisiji. A pritožiti se je treba, še preden je postopek za izbiro ponudnika končan, podjetja pa največkrat zahtevke za revizijo vlagajo šele po odločitvi, kdo bo dobil posel. Takrat sicer izpostavljajo nepravične razpisne pogoje, a po oddaji javnega naročila revizijska komisija ne more več razveljaviti teh pogojev, opozarja Miriam Ravnikar Šurk, predsednica revizijske komisije. Revizijska komisija brez prijave ne more niti ustaviti javnega naročila, čeprav opazi, da so pogoji razločno nepošteni.

Tudi protikorupcijska komisija dobi večino prijav šele po končanem postopku, takrat pa naročila ne morejo več razveljaviti. Tako kot urad za varstvo konkurence, računsko sodišče in finančno ministrstvo lahko protikorupcijska komisija postopek ustavi le, če je bil sum podan pred koncem postopka izbire ponudnika.

Sankcij tako rekoč ni

Če KPK ugotovi znake korupcije, sprejme načelno mnenje, priporočila oziroma predstavi ugotovitve. Če pa sumi, da naročilo vsebuje znake kaznivega dejanja, ga posreduje policiji ali redkeje tožilstvu. A kot kaže zadnje letno poročilo KPK, učinka skoraj ni. Komisija je policiji med letoma 2005 in 2010 odstopila 900 prijav, pri katerih je ugotovila sum korupcije. Policija je v tem obdobju vložila 400 kazenskih ovadb s tega področja, tožilstvo je nato spisalo 107 obtožnih predlogov, neposrednih obtožb in zahtev za preiskavo. Sodišče pa je obsodilno sodbo sprejelo v le 43 primerih.

Tudi računsko sodišče je več primerov že posredovalo sodišču, a do zdaj ni bil obsojen še nihče. »Naše zadeve ponavadi niti ne pridejo do obravnave. Ne sprašujte me, zakaj, ker nimam odgovora, čeprav smo poskušali ugotoviti razloge. Se pa dogaja že kar nekaj let, da se posredovane zadeve ne razpletejo. In to je velik problem, posebno ko so oškodovane javne finance,« pove Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča. Upa, da bo nedavna sprememba kazenskega zakonika, ki uveljavlja kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev, omogočila bolj učinkovit sodni pregon.

Naročnike, od julija lani pa tudi ponudnike in podizvajalce, lahko z globo kaznuje tudi Državna revizijska komisija. Lani so imeli odprtih že 60 prekrškovnih postopkov, kar je več kot prejšnja leta. A ker je proti odločitvi revizijske komisije možno postopek nadaljevati na sodišču, ne vedo, koliko se jih bo v resnici končalo s plačilom globe.

Na splošno gledano kaznovanje ni uspešno, priznava Miriam Šurk. Sodišču morajo namreč dokazati neposreden naklep, torej da je nekdo javno naročilo zavestno prikrojil tako, da je zmagal njegov favorit. »To je v prekrškovnem postopku zelo težko dokazati, in to je problem. Zato upam, da bomo s kakšno novelo zakona določili, da je za obsodbo dovolj eventualen naklep, torej da bi morala neka oseba pričakovati negativne posledice slabo izvedenega javnega naročila.«

Neetično ni nujno nezakonito

Zaradi nedelovanja sodstva in restriktivne zakonodaje je korupcijo v največji meri možno preprečevati le preventivno. To je temeljna naloga protikorupcijske komisije in zato ji zakon omogoča, da kot koruptivna označijo tudi dejanja, za katera kazenski zakonik ne omogoča pregona. »Da je nekdo obsojen korupcije, mu mora biti dokazan naklep oziroma motiv. Za nas pa je dovolj, da ugotovimo kršitev zakona o javnem naročanju in neupravičeno korist ponudnika, da izdelamo načelno mnenje,« razloži Jure Škrbec s KPK.

Z mnenji definirajo nove oblike korupcije, predlagajo lahko tudi spremembe zakona, če vidijo, da je določeno področje še posebno tvegano za korupcijo. Širša definicija korupcije jim še omogoča, da javnim uslužbencem razložijo, kakšna so neetična ravnanja. »Zakon na primer dopušča, da pri naročilih majhne vrednosti naročnik z razpisom seznani najmanj tri potencialne ponudnike. Če jih je v neki občini pet in so trije izmed njih tvoji favoriti, boš z naročilom seznanil le te tri. Takšno ravnanje torej ni kaznivo, a je neetično in lahko vodi v korupcijo,« pojasnjuje Škrbec.

Da je izobraževanje ključno, meni tudi Igor Šoltes. Že med študijem bi morali uvajati predmete o javnem naročanju, javno-zasebnih partnerstvih in podeljevanju koncesij. »Lahko spremenimo milijon zakonov, a če ne spremenimo odnosa do javnega naročanja v glavah, ne bomo storili nič. Na žalost pa je izobraževanje na tem področju pri nas podcenjeno«.

Razvoj javnega naročanja je slab še zato, ker je država leta 2003 ukinila urad za javno naročanje, ki je spremljal statistiko in je tako imel celovit pregled nad javnimi naročili. Z ukinitvijo smo tako močno zmanjšali dostop do informacij za naročnike in ponudnike, opozarja Šoltes. Računsko sodišče je več primerov kršitev javnega naročanja že posredovalo sodišču, a do zdaj ni bil obsojen še nihče.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev