O revščini v Sloveniji se vse prevečkrat govori, kot da gre za fenomen, ki obstaja mimo nas. V javni zavesti je revščina še vedno starejši gospod v parku, ki prosi za dva evra. A revščina je veliko globlji problem: skrita je povsod, samo bližje moramo pogledati.

Nekje v Sloveniji živi mama, ki je med nosečnostjo izgubila službo. Brez dohodkov ni mogla redno odplačevati kredita in z možem sta izgubila stanovanje, za katerega sta redno plačevala deset let. Danes težko nahrani družino, kaj šele zagotovi primerno stanovanje.

Obstaja starejša gospa, ki se zanaša na to, da ji bo sosed podaril vrečo krompirja, da ne bo lačna.

Med nami živi oče samohranilec, ki zaradi bolezni ne more imeti redne službe in je brez stalnega prihodka. Socialna delavka mu je vseeno odredila, da mora vrniti že izplačani otroški dodatek. Danes skorajda ne kupi izdelka, če ta ni v akciji.

Obstaja mlajši gospod, ki si je pri delu poškodoval hrbtenico. Zaradi počasnejšega opravljanja dela je v službi deležen mobinga in manjše plače. Iz meseca v mesec on in njegova družina preživijo s pomočjo ostarelih staršev.

Revščina ni abstrakten pojem – revščina je naš sosed, je gospa, ki jo pozdravimo na avtobusu, morda celo naš znanec. Za enega izmed sedmih Slovencev je revščina vsakodnevna realnost.

Po letu dni preiskovanja: socialna država zataji prevečkrat

Na Pod črto revščino v Sloveniji preiskujemo že dobro leto. Naše uredniško stališče je, da je revščina družbeni problem in da bi si kot družba morali prizadevati za čim boljšo zaščito vseh članov naše družbe, posebno najranljivejših. Država mora vsem državljanom omogočiti možnosti, da si z lastnim trudom in delom zagotovijo udobno življenje, tistim, ki delovne aktivnosti niso več sposobni, na primer starejšim ali bolnim, pa mora s solidarnostnim sistemom zavarovanja in socialnimi transferji omogočiti dostojno življenje. A naša raziskava je pokazala, da sistem socialne države prevečkrat zataji.

V zadnjem letu so se statistike revščine rahlo izboljšale, a v Sloveniji je tako splošna stopnja tveganja revščine kot tudi stopnja dolgotrajne revščine in globina revščine na višji ravni kot je bila pred krizo. Stopnja tveganja revščine je pred krizo, leta 2007, znašala 11,5 odstotkov, leta 2015 znaša 14,3 odstotkov. Stopnja dolgotrajne revščine se je med leti 2008 in 2015 povišala za 0,4 odstotne točke, globina revščine pa za eno odstotno točko.

Visok je tudi odstotek oseb, ki živijo tik nad pragom revščine. Uradno določena ločnica med revnimi in ne-revnimi državljani je 60 odstotkov mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev. Ta prag je leta 2015 znašal 617 evrov za enočlansko gospodinjstvo. Pod tem pragom se je lani znašlo 14,3 odstotka Slovencev. A že malo nad uradnim pragom tveganja revščine, na meji 70 odstotkov mediane razpoložljivega dohodka, živi 20,2 odstotkov oziroma vsak peti Slovenec. Ena tretjina Slovencev je odgovorila, da jim stanovanjski stroški predstavljajo veliko breme, še več, skoraj polovica oziroma 42,9 odstotka Slovencev ne more poravnati nepričakovanih življenjskih izdatkov. Za polovico Slovencev je revščina oddaljena le eno nesrečno naključje stran.

Za revščino so vse prevečkrat krivi zunanji dejavniki, kot so izguba službe ali nastanek bolezni, zaradi katerih posameznik začasno izgubi dohodek. Medtem se finančne obveznosti kopičijo in oseba težko poplača dolgove, kaj šele varčuje za prihodnost. Začasno stanje se tako kmalu spremeni v mesece in leta. Humanitarni in socialni delavci govorijo o »začaranem krogu revščine,« iz katerega je nemogoče uiti.

V Sloveniji namreč nimamo mehanizmov, ki bi takšnega posameznika pravočasno prepoznali in mu pomagali, da se postavi na noge. Socialni delavci, ki naj bi bili prva pomoč za posameznike, ki zaidejo v stisko, so se od spremembe v organizaciji centrov za socialno delo leta 2012 naprej prisiljeni bolj kot s človekom ukvarjati s sprejemanjem vlog in oddajanjem obrazcev. Zato njihovo delo vse bolj prevzemajo humanitarne organizacije, ki pa imajo bistveno bolj omejen doseg kot centri za socialno delo. V preteklem letu je le 5 odstotkov slovenskih gospodinjstev prejelo pomoč humanitarnih organizacij.

Revni invalidi, upokojenci, brezposelni … in zaposleni

Najslabše se v Sloveniji godi tistim, ki ne morejo več delati. V Sloveniji vsak šesti starostnik živi pod pragom tveganja revščine, kar je visoko nad evropskim povprečjem. Povprečna starostna pokojnina se namreč giblje nekje okoli praga tveganja revščine. Ogromno starostnikov se je odpovedalo varnostnemu dodatku – dodatku, do katerega je upravičen vsak, čigar dohodki ne dosegajo 470 evrov – saj v tem primeru za pomoč zastavijo svojo nepremičnino. Situacija je že sedaj nevzdržna, ob trendu staranja populacije pa bo postajala še bolj problematična. Pokojninska blagajna je trenutno vzdržna zgolj še do leta 2022.

Naslednja ranljiva skupina so invalidi. Državne pomoči za invalide, ki niso več sposobni delati, so prenizke, da bi jim omogočili dostojno življenje. Po drugi strani invalidi, ki lahko delajo, na trgu dela ne dobijo možnosti – zgolj tretjina jih je zaposlenih.

Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da si je revščina udomačila tudi v domovih zaposlenih Slovencev. Minimalne plače so tako nizke, da eno gospodinjstvo težko preživi tudi v primeru, ko sta zaposlena oba odrasla. Še več, minimalne plače so tako nizke, da je v nekaterih primerih družina z dvema minimalnima plačama po mesečnem dohodku enaka družini, kjer ni zaposlen nihče, pa je zaradi tega upravičena do vseh denarnih pomoči (subvencionirana šolska prehrana, plačan RTV prispevek, zavarovanja). V določenih primerih za izhod iz revščine ne zadostuje niti delo.

Trg dela pa ni neprizanesljiv samo do nižje izobraženih. Slovenski trg dela, ki je bil po raziskavi Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj pred krizo, leta 2007, sedmi najbolj varen, je leta 2013 postal dvanajsti najmanj varen. Atipične ali prekarne oblike dela so v porastu: lansko leto je bilo skoraj tri četrt prvih zaposlitev podpisanih v obliki dela za določen čas, veča se odstotek zaposlenim s krajšim delovnim časom, vse bolj se uveljavlja agencijsko delo. Trg dela je izjemno segmentiran, saj netipične oblike zaposlitve predstavljajo kar 41 odstotkov trga dela. Ob tem se kažejo razlike v ekonomski  in socialni varnosti med redno in atipično zaposlenimi delavci, saj samozaposleni nimajo minimalne plače, zagotovljenega dopusta ali bolniške prvih trideset dni bolezni. V tem trenutku skoraj vsak četrti samostojni podjetnik Slovenec živi pod pragom tveganja revščine, mnogi delavci pa so prisiljeni odpirati s. p., ker je to edini način, da delo sploh dobijo.

Socialno ogroženim so na voljo sistemi, ki naj bi jim lajšali situacijo. Eden od pomembnejših so neprofitna stanovanja, namenjena Slovencem, ki si stanovanja na trgu ne morejo privoščiti. A stanovanjski skladi se po eni strani soočajo s pomanjkanjem prostora – na neprofitno stanovanje čaka okoli 6600 prosilcev, – po drugi strani pa s tem, da vse več najemnikov ne zmore redno odplačevati mesečne najemnine. V tem primeru pride do deložacije najemnika. Ob tem v Sloveniji praktično nimamo rešitev za tiste, ki tudi neprofitno stanovanje težko plačujejo.

Trenutno je v Sloveniji preveč ranljivih skupin, ki jim grozi revščina ali pa v revščini že živijo. Potrebne so korenite sistemske spremembe, ki bodo po eni strani zagotavljale primerno nagrado za delovno aktivne Slovence in po drugi strani omogočale dostojno preživetje tistim, ki ne morejo (več) delati.

Ministrstvo problem večinoma ignorira

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bistvenih sprememb ali rešitev do danes ni ponudilo. Nekateri predlogi so absurdni: za deložirane družine, ki si same ne morejo privoščiti strehe nad glavo, na ministrstvu predlagajo iskanje zasebnih donatorjev za plačilo stanovanj in opreme. Socialno funkcijo države naj bi torej prevzeli donatorji. Na voljo naj bi bilo le 20 stanovanj, skoraj vsa so na zahodu države.

Na ministrstvu so pripravili tudi pokojninsko reformo, ki pa prej kot socialno varnost zagotavlja ekonomsko stabilizacijo. Reforma je zaenkrat sicer res še osnutek, a že ta ne rešuje problema revščine med starejšimi, saj ne predvideva zvišanja pokojnin za tiste, ki živijo pod pragom revščine.

Ena redkih svetlih izjem je predlog zakona, ki naj bi omogočil prejemanje varnostnega dodatka upokojencem in invalidom, katerih nepremičnina ne presega vrednosti 120.000 evrov, tako da jim država ob njihovi smrti ne bo zaplenila nepremičnine za poplačilo izdatkov za varstveni dodatek.

Na ministrstvu obljubljajo še nov sistem dela centrov za socialno delo, ki naj bi zaposlenim omogočal več dela s tistimi, ki pridejo k njim po pomoč. Sistem je bil v pripravi že konec prejšnjega leta, v uporabo naj bi prišel naslednje leto. Če bo nov sistem socialnim delavcem dejansko zagotovil več časa za delo s pomoči potrebnimi, bo vsekakor dobrodošla sprememba. A zaenkrat še ni znano, kakšne posledice bo nov sistem dejansko prinesel v praksi, in kdaj točno bo vpeljan.

Še ena ideja ministrstva je paket programov socialne aktivacije, ki ga bodo financirali iz evropskih sredstev. Ministrstvo želi s programom brezposelnim olajšati vključevanje na trg dela. Program naj bi se pričel prihodnje leto, zato njegove uspešnosti še ne moremo oceniti. Zaenkrat pa ministrstvo predvideva obravnavo najmanj 19.000 Slovencev, pri čemer naj bi jih četrtina po aktivaciji vstopila na trg dela ali kako drugače izboljšala svoj položaj. A te številke so nizke: trenutno je po podatkih statističnega urada (SURS) samo registrirano brezposelnih več kot 73.000 Slovencev.

Za problem prekarizacije trga dela je ministrstvo novembra predlagalo določene spremembe: višje globe za delodajalce, ki bodo zaposlovali prekarne delavce, a tudi te po izračunih Delovno-pravne klinike Pravne fakultete niso višje od vsote, ki bi jo delodajalec plačal za prispevke redno zaposlenega delavca. Poleg tega bi oglobili prekarnega delavca, delodajalec pa bi bil ob odkritju kršitve takega delavca prisiljen zaposliti. A ti ukrepi ob velikem pomanjkanju inšpektorjev za delo ne morejo imeti večjih učinkov.

Trenutno ima Slovenija probleme tako pri zagotavljanju primernega plačila za opravljeno delo kot pri pomoči tistim, ki so dela nezmožni. Problemi zahtevajo sistemske rešitve. V primerih, kjer je očitno, da se osebe ne bodo mogle več zaposliti (upokojenci, nekateri invalidi) in je denarna pomoč prenizka, jo je potrebno dvigniti na raven, ki bo omogočala dostojno preživetje. V primerih, kjer je aktivacija še mogoča, pa je treba poskrbeti za čimprejšnjo vključitev v trg dela. Delo pa more posameznika nagraditi tako z ekonomsko kot socialno varnostjo.

Sploh za tiste, ki padejo pod prag tveganja revščine zaradi dejavnikov, kot sta izguba zaposlitve ali bolezen, potrebujemo pravočasne rešitve. Ko se posameznik znajde v »začaranem krogu revščine,« je prepozno. Socialnim delavcem, ki so trenutno najbolj obremenjeni z birokracijo, je zato potrebno omogočiti, da se z ljudmi, ki potrebujejo njihovo pomoč, dejansko ukvarjajo. Z 288 evri denarne pomoči oseba, ki nima finančne podpore prijateljev ali družine, ne more prav dolgo preživeti, kaj šele prizadevati si za lepšo prihodnost. Zato nujno potrebuje sistem, ki bi ji pomagali, da se postavi na noge. V tem trenutku ji ob pomanjkanju mehanizmov socialne podpore in časa socialnih delavcev ne preostane drugega kot pomoč in paketi hrane humanitarnih organizacij.

Na socialne probleme, ki jih kot družba moramo rešiti, bomo na Pod črto opozarjali tudi v letu 2017. Podprite naše delo.