Deložacije revnih: nekaterim pomagajo nevladne organizacije, za drugimi se izgubi sled

V Sloveniji nimamo nobenih sistemskih rešitev za pomoč posameznikom, ki se morajo zaradi dolgov prisilno izseliti. Ministrstvo pripravlja nenavaden antideložacijski program, njegova uspešnost je vprašljiva.

Ilustracija: Ajda Erznožnik
Ilustracija: Ajda Erznožnik

Pravica do stanovanja od leta 1991 ni več zapisana v ustavi in zato ne velja več za temeljno človeško pravico. Slovenija to sicer do neke mere kompenzira z oseminsedemdesetim členom Ustave RS, ki določa, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. A država tistim, ki si strehe nad glavo niso več sposobni privoščiti, ponuja zelo malo pomoči.

Pomoči potrebnih pa je zmeraj več. Gospodarska kriza Sloveniji ni prizanesla. Brezposelnost se je zvišala, revščina je vse globlja in dolgotrajnejša. Leta 2015 po podatkih statističnega urada že skoraj polovica slovenskih gospodinjstev ni bila zmožna pokriti nepričakovanih izdatkov v višini 600 evrov. Še več, eno od desetih gospodinjstev si ni sposobno privoščiti niti mesnega (ali enakovrednega vegetarijanskega) obroka vsak drug dan. Že osnovni življenjski stroški so torej za mnoge postali neobvladljivi. Zaradi nezmožnosti plačevanja posojil ali položnic veliko Slovencev živi v strahu pred izgubo strehe nad glavo.

Koliko natančno je ljudi, ki so zaradi izgube dohodka izgubili svoj dom, se ne ve. Statistike, koliko ljudi v Sloveniji vsak dan deložiramo, ni. Svojo statistiko sicer vodijo posamezni lastniki neprofitnih stanovanj – javni stanovanjski skladi ali občine – medtem ko državne statistike ni.

Samo ljubljanski, mariborski in republiški stanovanjski sklad so lani skupno deložirali 92 družin ali posameznikov: 21 deložacij je izvedel republiški stanovanjski sklad, 27 ljubljanski in 44 mariborski stanovanjski sklad. Leto prej so trije največji slovenski stanovanjski skladi skupno izvedli 67 deložacij, leta 2013 pa 78. V zadnjih treh letih se je bilo tako primoranih iz svojega doma izseliti najmanj 237 gospodinjstev.

Številka ni majhna. Sploh če upoštevamo, da statistika zajema samo ljudi, ki so se bili primorani izseliti iz neprofitnega stanovanja, ne pa tudi tistih, ki so se prisilno izselili iz tržnih stanovanj in hiš.

Kaj se z njimi zgodi? »Lani sta zakonca z otrokom prišla na vrata zavetišča za brezdomce, ker sta bila deložirana. Prosila sta, če bi ju lahko v zavetišču nastanili vsaj dokler ne najdejo drugega stanovanja,« pove Ljubomir Gagić, [v času nastanka članka, op. uredništva] vodja zavetišča za brezdomce v Mariboru. Zavetišče nima kapacitet, da bi poskrbelo za celo družino, zato so jih morali odvrniti. Kje so danes, nihče ne ve.

Za mnogimi deložiranimi družinami in posamezniki se izgubi vsaka sled. Alenka Petek s Karitasa sporoča, da je poskušala kontaktirati družine, za katere ve, da so bile deložirane, a ugotavlja, da je to nemogoče. »Od dveh družin nimam več pravega telefona. Naslova, kamor so se preselili, pa tudi ne,« sporoči.

Kje so torej danes? V Sloveniji nimamo nobene javne službe, ki bi bila prisilno izseljenim posameznikom dolžna pomagati, da se postavijo na noge. Stanovanjski skladi se s tem ne ukvarjajo, njihovo delo z najemniki je končano, ko se ti izselijo iz njihovega stanovanja. Za večino ne vedo niti centri za socialno delo – ti so dolžni posredovati le v primeru, da je deložirana družina z mladoletnimi otroki. Humanitarne organizacije pomagajo, če ljudje pristopijo do njih, a večina organizacij nima možnosti, da bi zagotovila pomoč v obliki nastanitve. Nihče ne ve zagotovo, kaj se z družinami ali posamezniki dogaja po prisilni izselitvi. Nekateri pa zagotovo postanejo brezdomci.

Država prihaja na pomoč

Razmere kličejo po ukrepih. Ministrstvo za delo pripravlja nov program, ki bo priskrbel nov dom izbranim družinam, ki bodo pristale na cesti. A program je precej nenavaden.

Ministrstvo ima pri programu le vlogo koordinatorja. Povezalo je republiški stanovanjski sklad, centre za socialno delo in humanitarne organizacije. Republiški stanovanjski sklad je zagotovil enajst stanovanj, v katera bodo za obdobje enega leta naselili enajst najbolj ranljivih družin. V tem času bodo z njimi sodelovali centri za socialno delo in humanitarne organizacije, ki naj bi te družine opolnomočili do te mere, da bodo spet lahko prevzeli vajeti nad svojim življenjem in finančnim stanjem.

Ministrstvo programa ne bo financiralo samo, temveč bo za to pridobilo donacije posameznikov in podjetij. Rdeči križ je odprl transakcijski račun, na katerega bodo donatorji nakazali sredstva, s katerimi bodo financirali 11 stanovanj, njihovo opremo in tekoče stanovanjske stroške. Od tega, kdaj bodo zbrali dovolj sredstev, je odvisen datum pričetka izvajanja programa, sporočajo z ministrstva.

Program je sicer še vedno zgolj pilotni, a njegove pomanjkljivosti so očitne. Najbolj očitna je ta, da je stanovanj občutno premalo. Glede na to, da so le trije največji stanovanjski skladi samo lani deložirali 92 gospodinjstev, bo borba za 11 razpoložljivih stanovanj verjetno huda.

Stanovanja so poleg tega zelo neenakomerno porazdeljena po državi. V Mariboru, kjer je daleč največ deložiranih družin in posameznikov, ni zagotovljenega niti enega stanovanja. V celotni vzhodni polovici države, kjer je gospodarska kriza udarila najmočneje in je zato socialno ogroženih največ, sta na voljo vsega skupaj dve stanovanji. In zakaj stanovanj ne bo na voljo tam, kjer so potrebe po njih največje? Ministrstvo odgovarja, da lokacija stanovanj ni bila kriterij pri izbiri stanovanj.

Še več, ministrstvo trenutno še ne ve, kako natanko bodo te družine opolnomočili, niti kaj se bo z njimi zgodilo, če si po enem letu, ko bodo morali zapustiti stanovanje, ne bodo zmogli najti svojega. Ne ve se niti, na kakšen način bo potekala selekcija družin, ki bodo dobile nadomestno stanovanje.

Kakšne rešitve so trenutno na voljo?

Pilotni program je prvi poskus reševanja problematike deložacij v Sloveniji. Trenutno namreč nimamo prav nobene sistemske rešitve, ki bi družini, ki zapade v tako visoke dolgove, omogočili, da se ponovno postavi na noge.

Doroteja (ime je spremenjeno) je mama šestih otrok. Z možem sta se še pred rojstvom otrok dogovorila, da si bosta delo razdelila: obema največ pomeni družina, zato bo ona skrbela za dom in otroke, medtem ko bo mož skrbel za finančno stabilnost družine.

A samo z eno plačo in otroškimi dodatki je težko preživeti šest otrok. Tržna najemnina je zanju postala preveliko breme in zaprosila sta za neprofitno stanovanje. Na razpisu sta uspela in kmalu sta se preselila. Najemnina v višini 300 evrov za 78 kvadratnih metrov veliko stanovanje je bila veliko bolj obvladljiva, in vse je kazalo, da so finančni problemi za njimi.

Do prve zime v stanovanju. Takrat so se obratovalni stroški povzpeli tudi na neverjetnih 700, celo 800 evrov, pove Doroteja. Že ko je bil mož zaposlen, so se zaradi visokih izdatkov komaj prebijali iz meseca v mesec. Pred petimi leti pa je doživel nesrečo s službenim tovornjakom. Dve leti je bil na bolniški, nato so ga odpustili iz službe. V roku parih mesecev je družina ostala brez vsega.

»Mi enostavno nismo mogli več,« pove Doroteja. »Plačali smo stroške, pa nam je ostala najemnina. Ali pa smo plačali najemnino, pa so stroški ostali. To je kot začaran krog, nekaj plačaš, a vsega ne moreš. Vsi dolgovi počasi rastejo in nikakor se ne moreš izkopati.«

V tistem obdobju je bila osemčlanska družina prisiljena shajati samo z 900 evri, kolikor so znašali socialni transferji. Pozimi so se tej vsoti približali samo obratovalni stroški, kje je šele hrana za osem otrok in oba starša. In ko sta Doroteja in njen mož izbirala med tem, ali bosta plačala najemnino ali pa otrokom kupila kosilo, sta izbrala slednje. Neplačane položnice so obležale v predalu in v enem letu je dolg narasel na 3000 evrov. Od sklada sta prejela zadnji opomin pred deložacijo.

Vsota dolga, pri kateri je posameznik ali družina deložirana, ni striktno določena – odvisna je od vsakega posameznega primera. Cene najemnin in stroškov namreč variirajo od stanovanja do stanovanja, prav tako imajo najemniki različno visoke subvencije. Za nekoga, ki plačuje 8 evrov najemnine, je lahko dolg v višini 200 evrov previsok, pove Sašo Rink, direktor ljubljanskega stanovanjskega sklada. Kako velik dolg je prevelik dolg, je zato relativno. V Mariboru recimo znaša povprečni dolg, pri katerem je najemnik deložiran, 6000 evrov.

Doroteja ni nameravala čakati, da se pri njej zglasijo rubežniki. Po pomoč se je obrnila na center za socialno delo Vič-Rudnik. Center je zanjo našel rešitev, pove: njo in otroke bodo namestili v materinski dom. Kaj pa njen mož? Zanj žal ne morejo poskrbeti. Za namestitev celotne družine nimajo nobenih kapacitet.

Rešitev, ki jo je center ponudil Doroteji, je edina, ki sploh je na voljo. V primeru deložirane družine se, če tej na pomoč ne morejo priskočiti sorodniki in prijatelji, družino vedno loči. Če center za socialno delo prostor za družino najde v varnem ali materinskem domu, se očeta loči od mame in otrok. Če prostora ni, se otroke pošlje v rejništvo in se jih tako loči od obeh staršev. Mama in oče sta v tem primeru prepuščena sama sebi.  A to se zgodi redko in samo takrat, ko se ne najde prav nobena druga rešitev, pove Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije.

Center lahko ponudi samo tisto, kar je na voljo. Ne more pa zagotoviti dodatnih kapacitet. »To je naloga tistih, ki pišejo politiko,« pojasni Sendi Murgel. Pred deložacijo lahko center pomaga s subvencijami in izrednimi denarnimi pomočmi. Po tem, ko pride do deložacije, pa so roke centrov bolj ali manj zvezane. Glavna naloga centra je poskrbeti za mladoletne otroke, na kakršenkoli način že, pove Sendi Murgel.

Skladi gredo dlje od predpisov

Čeprav so stanovanjski skladi v usode deložiranih po predpisih vpleteni predvsem tako, da vlagajo opomine pred deložacijo in izvršbe na stanovanje, skladi naredijo precej več. Že pred napovedano in izvedeno deložacijo skušajo stanovanjski skladi poskrbeti, da do prisilne izselitve ne bi prišlo.

Tako zagotavljata Sašo Rink, direktor ljubljanskega, in Tanja Vindiš Furman, direktorica mariborskega medobčinskega stanovanjskega sklada. »Mi nismo strokovnjaki za socialno področje, smo pa vseeno socialno usmerjeni,« pove Tanja Vindiš Furman. Rink z ljubljanskega stanovanjskega sklada se strinja. »Vsekakor se zavedamo, da smo mi tista zadnja varnostna mreža, ki posameznika loči od odprtega brezdomstva,« pove.

Ljubljanski in mariborski stanovanjski sklad v primeru neplačevanja najemnika postopata podobno: takoj, ko zaznajo, da je najemnik ne plačuje redno, mu pošljejo opomin za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti in ga pozovejo, da se zglasi na skladu, da se dogovorijo za nadaljnjo postopanje. Oba sklada sodelujeta s centri za socialno delo: ljubljanski sklad o zadolženosti obvesti pristojen center takoj, ko dolg posameznika ali družine doseže 500 evrov. Pri nizkem dolgu centri z denarnimi pomočmi še lahko pomagajo družinam, da obdržijo stanovanje.

Sklada imata v lasti tudi bivalne enote – začasna stanovanja, v katera lahko za obdobje šestih mesecev naselijo družine, ki so se prisiljene izseliti iz neprofitnega stanovanja. Ljubljanski sklad upravlja s 306 bivalnimi enotami, ki so vse oddane. Na bivalno enoto trenutno časa 263 prosilcev. Lani je ljubljanski sklad bivalno enoto dodelil 12 deložiranim družinam, a še leto poprej zgolj trem. Mariborski sklad, ki ima v lasti 61 začasnih bivalnih enot, zadnji dve leti deložiranim družinam ni dodelil niti ene bivalne enote.

Oba sklada imata še nekaj skupnega: v zadnjih letih sta zaznala, da te rešitve, ki so predpisane, niso zadostne in sta se na lastno pest povezala s humanitarnimi organizacijami, da bi svojim najemnikom lahko zagotovila več pomoči. Ljubljanski sklad je z društvom Kralji ulice oblikoval poseben antideložacijski program, mariborski pa sodeluje z Društvom prijateljev mladine, ki ima tudi svojega predstavnika v strokovni komisiji sklada. Kralji ulice pomagajo na vse možne načine: so posrednik med skladom in najemniki, donirajo kose pohištva ali pomagajo pri selitvi. Društvo prijateljev mladine po drugi strani lahko pomaga s paketi hrane ali plačilom položnic. Njihova predstavnica v komisiji sklada soodloča o usodah najemnikov in deložirancev.

Humanitarne organizacije ne morejo pomagati vsem, a tistim, ki pomagajo, nudijo veliko bolj celovito pomoč kot javne službe. Za ranljive posameznike so nevladne organizacije zadnja rešilna bilka: kadar so lačni, jim podarijo hrano, kadar so pozimi na mrzlem, jim plačajo kurjavo, v izrednih primerih so celo posrednik med družinami in stanovanjskimi skladi in jim tako ob deložaciji v nekaterih primerih pri stanovanjskem skladu zagotovijo novo domovanje. Skladi so namreč po izkušnjah nekaterih sogovornikov deložiranim precej bolj pripravljeni pomagati, če jih za to zaprosi nevladna organizacija.

Humanitarne organizacije vskočijo, kjer država ne pomaga

Sara je mama petih otrok. Sarin mož je delal na gradbišču in je samo eden od mnogih, ki so med krizo imeli stabilno zaposlitev samo na papirju. Plačo je prejel približno vsakih šest mesecev, pa še takrat ni bila izplačana v celoti. Ona je dobivala zgolj otroške dodatke. Premalo za stroške in najemnino, četudi neprofitno.

»In pač nisva položnic poravnala,« pove Sara. »Otroka pač moreš nahranit! On ne ve, a ti imaš ali nimaš, jesti pač mora.«

Deložirana je bila leta 2013. Obrnila se je na vse pristojne državne službe, a tam ni našla nobene pomoči. A imela je srečo. Tik pred deložacijo ji je referentka na centru za socialno delo povedala za Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste in Sara se je nemudoma zglasila pri njih.

»Če ne bi bilo Anite, bi mi pristali na cesti,« pove Sara. »Ne vem, s kom je govorila, ampak naslednji dan je prišel nekdo s kombijem, ki nam je prinesel sedem paketov hrane. Ne vem, kdo je bil, samo rekel mi je: gospa Anita mi je dala naslov. In čez dva dni smo dobili to stanovanje,« se ozre po majhni sobi z vlažnim stropom in oguljeni sedežni nasproti kuhinjskih elementov, ki jo vsak večer z možem raztegneta v zakonsko posteljo. Sare to ne gane: vesela je, da je ponoči otrokom toplo, četudi se šestčlanska družina stiska na 52 kvadratnih metrih. »Ne vem, kaj je Anita naredila in koga je poklicala, a moja dolžnost je, da sem ji do konca življenja hvaležna,« pove.

Sara govori o Aniti Ogulin, predsednici Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste in pobudnici programa Botrstvo, ki zadnja leta skrbi za redke srečne zgodbe ranljivih posameznikov v Sloveniji. ZPM in druge nevladne organizacije v Sloveniji namreč opravljajo levji delež dela z ranljivimi posamezniki.

Nevladne organizacije so obliž, ne zdravilo

A vendar: humanitarne organizacije niso javna služba. Imajo interna pravila, po katerih se odločajo, kdo je še upravičen do pomoči, zato je jasno, da mnogi iz sistema izpadejo. Ker so prisotne večinoma v večjih mestih, vsi do njih nimajo dostopa. Še več, tudi tisti, katerim so humanitarne organizacije pripravljene ponuditi pomoč, morda zanje ne vedo ali pa do njih preprosto niso pripravljeni pristopiti.

Sendi Murgel s skupnosti centrov za socialno delo tako ocenjuje, da se v humanitarnih organizacijah zglasi manj kot pet odstotkov vseh ljudi, s katerimi se srečujejo na centrih. Ostali so prepuščeni javnim službam – v primeru deložacij to bolj ali manj pomeni, da so prepuščeni sami sebi.

Štefan Lepoša z ministrstva sicer ocenjuje, da humanitarne organizacije zelo blažijo revščino v Sloveniji. A Jožica Mikić Horvat, dolgoletna prostovoljka pri Društvu prijateljev mladine Maribor in upokojena socialna delavka, je do takega odnosa zelo kritična. »Vse humanitarne organizacije so samo potuha državi,« pove ostro.

Zato je nevarno, da se država zanaša na to, da bodo revščino blažile humanitarne organizacije. Še bolj nevarno je, da redke srečne zgodbe, ki jih pišejo humanitarne organizacije, preglasijo veliko več neslišanih glasov tistih, za katerimi se po izgubi strehe nad glavo izgubi tudi vsaka sled. Družina z mladoletnim otrokom, ki se zglasi na vratih zavetišča za brezdomce ali družina, za katero se sicer ve, da je izgubila dom, a katere novega naslova vseeno nihče ne pozna, so zgodbe, ki se v socialni državi ne smejo dogajati. Program ministrstva, ki želi zagotoviti le enajst stanovanj, financiranih s prostovoljnimi donacijami, zagotovo ne bo rešil problema deložacij revnih. Slovenija nujno potrebuje sistemsko rešitev, da bo lahko tistim, ki izgubijo streho nad glavo, ponudila rešitev stanovanjske problematike tako dolgo, dokler ne bodo zmožni spet poskrbeti sami zase.

 

[Opomba uredništva: Na dan objave članka, 8. 4. 2016, Ljubomir Gagić, s katerim smo se v času nastajanja članka pogovarjali kot s strokovnim vodjem Zavetišča za brezdomce Maribor, ni več vodja tega zavetišča.]

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

37 prispevkov

Domovi za starejše: kaj smo ugotovili

Vsi domovi za starejše ne spremljajo kakovosti svojega dela. Še tisti sistemi, ki so implementirani, so med seboj različni. Delo …

Tema: Socialna država, Zdravstvo
Članek,

Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine

Država približno dva tisoč samozaposlenim v kulturi priznava pravico kritja prispevka za socialno varnost, za kar nameni letno dobrih sedem …

Tema: Socialna država
Article,

1 komentar

Ana 15. 4. 2016, 11.24

Kdo se spravi imet 6 otrok v teh časih? Skrajno neodgovorno tudi z njune strani!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno