Spletni portal predlagam.vladi.si: mnogo predlogov, malo učinka

Pred osmimi leti je zaživel spletni portal, ki naj bi omogočal večjo vključenost prebivalcev v oblikovanje vladnih politik. Kmalu je postalo jasno, da je posluh vlade za predloge državljanov izredno majhen.

Foto: Državni zbor

Predstavljajte si, da zagledate nekaj, kar vas tako vznemiri, da ostanete brez sape, pred očmi se vam stemni, začnete se potiti, klecnejo vam noge, včasih tudi omedlite. Nekaj minut ste skoraj popolnoma neodzivni. Tako je svoje težave opisal eden od uporabnikov spletnega portala predlagam.vladi.si, ki deluje pod okriljem urada vlade za komuniciranje (Ukom). Kaj ga tako spravi iz tira? Pleše. Ker ga pomanjkanje las tako šokira, predlaga prepoved razkazovanja pleše – najbolje kar z zapovedjo zakritja pleše, če ne gre drugače, pa bo dovolj tudi denarna kazen.

Na predlagateljevo nesrečo in srečo vseh plešastih ljudi je pobuda dobila preveč glasov proti ostalih uporabnikov. Glede na to, da se je predlog na spletni strani pojavil ravno v času, ko se je del politike ukvarjal z vprašanjem prepovedi nošenja burke in nikaba v javnosti, gre najverjetneje za parodijo. Čeprav to ni edini med bolj bizarnimi predlogi, pa večina predlogov, objavljenih na portalu, ni tako nenavadnih. Kljub temu so le redki uresničeni.

S tehnološkim napredkom so se pojavili novi prostori za sodelovanje državljanov pri oblikovanju politik. Možnost dialoga med državo in civilno družbo se je z razvojem spleta povečala. Vključitev državljanov v oblikovanje državne ureditve je pomemben del sodobne demokracije, saj prispeva k večjemu družbenemu konsenzu ter k temu, da se državljani ne počutijo odrinjeni iz politične sfere in da lahko v njej bolj aktivno sodelujejo. Tudi spletna stran predlagam.vladi.si, na kateri lahko prebivalci oddajo svoje predloge in mnenja o tem, kako urediti javno življenje, je primer orodja, namenjenega tovrstnemu opolnomočenju državljanov. Kljub obetavni ideji pa je iz prakse razvidno, da projekt ni kaj dosti pripomogel h krepitvi državljanske participacije. Glasovi državljanov namreč največkrat ostanejo preslišani.

Implementirani le štirje pomembnejši predlogi

Ste študent, ki prihaja iz socialno šibkejše družine in prejema državno štipendijo. Ker pri študiju dosegate dobre rezultate, se odločite, da se boste potegovali za Zoisovo štipendijo. Z njo bi dobili 140 evrov na mesec. To je, če je povprečni mesečni dohodek člana vaše družine denimo 550 evrov neto, 70 evrov več, kot dobite z državno štipendijo. Ker veste, da Zoisove štipendije ni mogoče uveljavljati istočasno kot državne, se odpoveste državni štipendiji. Če tega ne bi storili, bi vam namreč že takoj zavrnili vlogo za Zoisovo štipendijo. Sledi šok. Vaša vloga za pridobitev Zoisove štipendije je bila zavrnjena. Za državno štipendijo pa ne morete več zaprositi. Tako na koncu ostanete brez obeh štipendij.

Nevarnosti, da bi se vam to zgodilo, ni več. Zaradi predloga uporabnice, ki se je pritožila nad nepravičnostjo opisane situacije, je od leta 2016 v uporabi sprememba Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Kot so zapisali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je obravnavalo predlog, se upravičenec do državne štipendije po novem tej lahko odpove tudi za nazaj – torej, ko že ve, ali bo dobil Zoisovo štipendijo. Center za socialno delo v takšnem primeru izda odločbo, s katero določi, da državna štipendija neha veljati s prvim šolskim oziroma študijskim dnem. Posameznik mora vrniti že prejeta sredstva za tekoče šolsko oziroma študijsko leto. Sprememba zakona preprečuje, da bi se znašel v položaju, v katerem bi ostal brez obeh štipendij.

Predlog je vlada torej uslišala. Njegovo avtorico je sicer tudi zanimalo, zakaj pristojni organ zahteva, da se vlogo za Zoisovo štipendijo odda do točno določenega datuma, organ pa ne upošteva nobenih rokov, vendar glede tega ni bilo nobene spremembe.

Žal pa je zgornji predlog eden redkih, ki so bili dejansko implementirani in so po naši oceni tudi pomembni za določen segment prebivalstva. Poleg njega omenjena kriterija izpolnjujejo le še trije od 6947 predlogov, ki smo jih zajeli v analizo. Preučili smo predloge, objavljene od začetka delovanja portala, 11. novembra 2009, do konca leta 2017.

Naslednji od štirih pomembnejših predlogov je zahteval, da se pri oprostitvi plačila letne dajatve za vozila za prevoz invalidov ne upošteva delovne prostornine motorja. Nekdaj je bilo namreč tako, da je moralo imeti vozilo, s katerim se je prevažal invalid, do 1900 kubičnih centimetrov delovne prostornine dizelskega motorja. Če je delovna prostornina presegala to omejitev, invalid ni bil upravičen do oprostitve plačila dajatve. Podobno je bilo pri bencinskih motorjih, le da njihova delovna prostornina ni smela biti večja od 1800 kubičnih centimetrov. S sprejemom Zakona o dajatvah za motorna vozila so bili pri uveljavljanju oprostitve za vozila invalidov ukinjeni pogoji, ki se nanašajo na delovno prostornino motorjev. Invalidi, ki pred tem niso bili upravičeni do oprostitve, bodo sedaj prihranili od 153 do 565 evrov letno. Glede na skromne dohodke invalidov to ni malo denarja.

Zgornji predlog spada med enega prvih, saj je bil objavljen že takoj 11. novembra 2009. Dokončno pa je bil implementiran šele lansko jesen. To ni edini primer, pri katerem je minilo veliko časa od privolitve organa v predlog do njegove dejanske realizacije. Vmes je ministrstvo sicer obveščalo portal o tem, kako napredujejo z zadevo, tako da očitno ne gre za to, da bi pozabili nanj.

Pri naslednjem predlogu, spisan je bil avgusta 2016, je avtorja zmotil del predloga Zakona o kolektivnih tožbah, ki je predvideval veljavnost zakona z dnem njegove uveljavitve. To bi, kot piše uporabnik, pomenilo, da bi bila večjim skupinam v aktualnih zadevah preprečena uporaba zakona. Uporabnik je bil mnenja, da bi bilo treba to omejitev umakniti iz predloga. S pravosodnega ministrstva so po sprejemu zakona sporočili, da je bila predlagateljeva želja uresničena. V 65. členu Zakona o kolektivnih tožbah, ki je bil sprejet lani septembra, tako piše, da se določbe zakona uporabljajo tudi za primere množičnih oškodovanj, ki so nastali pred trenutkom njegove uveljavitve.

Zadnji med pomembnejšimi implementiranimi predlogi se je dotikal neprofitnih stanovanj. Avtor je v pobudi iz decembra 2016 zapisal, da bi se morala neprofitna stanovanja dodeliti le tistim, ki si profitna dejansko težko privoščijo. Predlagal je, da se redno preverja finančno sposobnost najemnikov neprofitnih stanovanj in da se ustrezno prilagaja višino najemnin. Maja 2017 je državni zbor sprejel spremembe Stanovanjskega zakona.

Z njimi sicer ni omogočil pogostejšega preverjanja dohodkovnega stanja najemnikov, kot je v prvem odzivu na predlog napovedalo ministrstvo za okolje in prostor. Obdobje še vedno ostaja dolgo pet let. Je pa drugače to, da so imeli najemodajalci prej vsakih pet let možnost od najemnika zahtevati predložitev dokazil, medtem ko so zdaj to dolžni storiti. Novost je tudi to, da je preverjanju podvrženih več najemnikov. Po prejšnji ureditvi je bilo mogoče preverjati le najemnike, ki so stanovanje pridobili po uveljavitvi Stanovanjskega zakona, torej po 14. oktobru 2003. Zdaj se lahko preverja vse najemnike neprofitnih stanovanj razen bivših imetnikov stanovanjske pravice. Kot smo konec prejšnjega leta poročali pri Pod črto, sta samo ljubljanski in mariborski stanovanjski sklad med preverjanjem najemnikov, ki so v neprofitnem stanovanju živeli že pred letom 2003, našla več kot 150 najemnikov, ki so bili zaradi visokih dohodkov neupravičeni do neprofitne najemnine. Tem so začeli zaračunavati tržno najemnino.

Kako poteka postopek

Za odgovor na vprašanje, zakaj je bilo uresničenih tako malo predlogov, moramo najprej razumeti, kako poteka celoten postopek od oddaje predloga do morebitne realizacije. Če želi državljan oddati predlog, se mora registrirati na predlagam.vladi.si. Predlog se mora nanašati na spremembo sistemske ureditve zadeve v pristojnosti vlade oziroma njenih ministrstev in vladnih služb, vendar ne sme posegati na področje kadrovskih zadev. Pred objavo ga pregleda moderator, ki preveri, ali je v skladu s pravili. Ob registraciji se oseba namreč zaveže, da ne bo objavljala vsebin, ki bi spodbujale h kakršnikoli diskriminaciji ali nestrpnosti, groženj, oglaševalskih sporočil, avtorskih del, za katere nima avtorskih pravic, in podobnega. Pravila med drugim tudi določajo, da se oseba ne sme izražati slabšalno, prostaško, poniževalno ali žaljivo.

Če predlog ne krši pravil, je objavljen in najprej stopi v 15 dni dolgo fazo razprave. V tej fazi ga lahko njegov avtor spreminja glede na mnenja ostalih uporabnikov. Razpravi sledi glasovanje, dolgo 14 dni, v katerem spremembe niso več mogoče. Konec marca letos je bilo v razpravi sicer 19, v glasovanju pa 21 predlogov.

Predlog je posredovan pristojnemu ministrstvu ali vladni službi, če dobi več glasov za kot proti in če zanj glasujejo vsaj trije odstotki aktivnih uporabnikov (to so uporabniki, ki so se v zadnjih 30 dneh prijavili v sistem). Od leta 2015 pri presoji določenih predlogov sodeluje tudi odbor za državno ureditev in javne zadeve. Za vključitev odbora, ki ga sestavljajo ministri oziroma njihovi državni sekretarji, so se na Ukomu odločili zaradi zavedanja, da je bilo uresničenih le malo predlogov. Odbor enkrat mesečno pregleda predloge, za katere Ukom oceni, da si zaslužijo posebno pozornost. Običajno so to predlogi, ki so bili na portalu najbolj odmevni ali pa se nanašajo na trenutno aktualna vprašanja in po mnenju urada zahtevajo politični premislek o implementaciji (recimo na zakone v pripravi).

Sklep vlade obvezuje ministrstva in vladne službe, da odgovor pripravijo v 20 dneh. Nato ostane še 10 dni časa za morebitno usklajevanje odgovora med Ukomom in pristojnimi organi. Odgovor na predlog mora biti po pravilih spletne strani tako objavljen v 30 dneh.

Med predlogi, ki smo jih analizirali, je največ takšnih, ki so jim uporabniki portala (uporabnikov je bilo na začetku tega leta okoli 16.500) namenili premalo pozitivnih glasov, da bi bili poslani v presojo pristojnemu organu. Teh 2894 predlogov so tako zavrnili že sodržavljani. Najmanj, zgolj 74, pa je takšnih, ki so dobili pozitiven odziv pristojnega organa. Pri tem je treba izpostaviti, da še zdaleč niso bili vsi predlogi, ki so prejeli pozitiven odziv organa, tudi dejansko implementirani. Če bi predloge s pozitivnim odzivom v spodnjem diagramu razdelili na kategorije, bi ugotovili, da je bilo med 6947 predlogi le 0,37 odstotka oziroma 26 takšnih, ki so bili implementirani. Ostali so bodisi še v reševanju bodisi njihova realizacija ni uspela ali kaj tretjega. Tudi med implementiranimi predlogi je dosti takšnih, ki so bili realizirani le deloma ali pa imajo zanemarljiv vpliv. Kot smo že zapisali, so po našem mnenju le štirje predlogi takšni, da bi jim lahko pripisali neko težo.

Vsi predlogi, ki naj bi bili implementirani, so skupaj s kratkim opisom metodologije analize podrobneje predstavljeni v tem prispevku.

Vir: Ukom

Brez pozitivnega odziva več kot 90 odstotkov predlogov, poslanih organom

Eden od razlogov za nizko število uresničenih predlogov je neresnost organov, ki odgovarjajo nanje. Minulo leto je eden od uporabnikov predlagal, da vlada v zakonodajni postopek vloži nov predlog zakona, ki bo nadomestil Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ta po njegovem diskriminira samske ženske, ki imajo težave z zanositvijo. Po mnenju uporabnika bi morala biti umetna oploditev z biomedicinsko pomočjo omogočena tudi samskim ženskam. Ker je v preteklosti že vložil podoben predlog in je pristojni organ nakazal možnost njegove uresničitve, vendar le ob pogoju, da bo dosežen splošen konsenz, je uporabnik zahteval, da naj sprememba ureditve ne bo pogojena s splošnim konsenzom, saj ta ne bo nikoli dosežen. Ministrstvo za zdravje je avtorja predloga odpravilo z enim stavkom: »Priložnost za ponovno preverjanje sedanjega koncepta zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo bo v sklopu priprave sprememb zakonodaje.«

Med analiziranimi predlogi je 2457 takšnih, ki jim pristojni organi niso namenili pozitivnega odziva. To pomeni, da je med predlogi, poslanimi pristojnim organom, več kot 90 odstotkov takšnih, katerih implementacijo so državni organi zavrnili. Kadar organi zavrnejo predlog, pri tem najpogosteje uporabijo enega od treh razlogov: ali obravnavano vprašanje ni v pristojnosti vlade, ali je zadeva že urejena oziroma so postopki za njeno ureditev že sproženi, ali pa vlada še išče ustrezno ureditev izpostavljene problematike oziroma je predlog ena od možnih rešitev problematike. Iz zadnjega argumenta torej izhaja, da tudi če organ predlogu prvotno ne nameni pozitivnega odziva, še vedno ostaja nekaj možnosti, da bo uresničen.

Kot so nam povedali na Ukomu (pogovarjali smo se z vodjo Sektorja za vladno komuniciranje Brankom Vidrihom in moderatorjem portala Blažem Palirjem), se večkrat zgodi, da ministrstva in vladne organe prosijo za dopolnitev obrazložitev odgovorov, če se jim ti ne zdijo dobri. Poslali so jim tudi napotke, kako oblikovati ustrezen odgovor. Ta mora vsebovati kratko analizo veljavne ureditve področja, analizo predloga in razloge za njegovo primernost ali neprimernost. Kadar organ meni, da je predlog primeren, v odgovoru tudi napove nadaljnje postopke za njegovo uveljavitev. Način in časovni okvir realizacije predloga sta v njegovi pristojnosti.

Ministrstva in vladne službe imajo navodila, kako spisati ustrezen odgovor, vendar ima to tudi slabo stran. Veliko odgovorov je namreč napisanih po istem kopitu. Kot je dejala strokovnjakinja za digitalno demokracijo Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, v takem primer sploh ne potrebuješ človeka, da napiše odgovor, temveč je dovolj algoritem. Pravi, da se pri implementaciji novih tehnologij pogosto dogaja, da se jih ne jemlje čisto zares. Pričakuje se, da bodo uporabniki že sami poskrbeli za to, da bodo zadevo razumeli, kar je napačno razmišljanje. Če vladni organ odpre nek nov prostor za državljane, mora tudi poskrbeti za to, da bo ta ustrezno razumljen, sprejet in uporabljen. Dodaja: »Organe, ki so del samega portala, bi morali najprej ustrezno opremiti, jih na vpeljano novost pripraviti in sočasno tudi zavezati k odzivu, sicer se streljate v koleno. Ali si predstavljate, da se teh nekaj tisoč državljanov, ki v vseh 10 letih oblikuje konkretne predloge, aktivira in začnejo resno pritiskati na organe, da ne uresničujejo postopkov, znotraj katerih so se znašli?«

Težave z odzivnostjo ministrstev

Na Ukomu se težav zavedajo. Pravijo, da jim probleme povzroča odzivnost ministrstev tako v smislu časovnih rokov kot v smislu vsebine odgovorov. Že v poročilu o prvem letu delovanja portala so izpostavili, da se dogaja, da organi, katerim pošljejo predloge v reševanje, zavrnejo pripravo odgovorov, češ da problematika ne spada v njihovo pristojnost. V takšnih primerih je ministrstva zelo težko prepričati, da vseeno preučijo predlog. V enem primeru je urad za mnenje o pristojnosti zaprosil vladno službo za zakonodajo, vendar tudi njihova ugotovitev, da predlog res sodi v področje dveh ministrstev, katerim je bil poslan, ni pomagala. Kot piše v poročilu, sta ministrstvi še vedno zavračali pristojnost za pripravo odgovora.

Neresnost ministrstev in vladnih služb je tudi eden od razlogov, da so leta 2015 v proces vključili omenjeni odbor za državno ureditev in javne zadeve. Kot so povedali na Ukomu, so s tem želeli dvigniti renome orodja. Na odboru so bili že prvi odzivi na predloge bolj resni in zdaj tudi drugi organi resneje pristopajo k predlogom. Odbor je dal predlogom neko dodatno težo, njegova vključitev deluje kot dodatna spodbuda.

Čeprav na Ukomu menijo, da se je vključitev odbora izkazala za učinkovito sredstvo za implementacijo predlogov, v isti sapi dodajajo, da obstaja velika verjetnost, da bodo predlogi, ki so dobili soglasje odbora, kasneje pri ministrstvih in vladnih službah zavrnjeni. Še več, kot je dejal Palir, se z vključitvijo odbora slepijo, da bodo na ministrstvih bolj resno pristopili k predlogom.

Ko nek predlog dobi soglasje odbora, postopka še ni konec. Predlog je poslan v presojo še pristojnemu ministrstvu ali vladni službi, od katerega je odvisna njegova nadaljnja usoda. Vloga odbora je tako pravzaprav precej majhna, še posebej glede na to, da odbor obravnava le izbrane predloge. Od svoje vključitve v postopek leta 2015 do sredine februarja 2018 je odbor preučil le 36 predlogov. Vsem je dal soglasje in jih posredoval pristojnim organom, katerim je naložil, da v roku 30 dni poročajo o možnostih njihove implementacije. Večina predlogov je tako še vedno poslana direktno ministrstvom ali vladnim službam. Kot so povedali na Ukomu, je predlogov namreč veliko, zato odbor ne more pregledati vseh.

Organi zamujajo pri pripravi odgovorov na 158 predlogov

Da se organi večkrat ne držijo zapovedanega postopka, lahko ugotovimo tudi iz zamud pri odgovarjanju. To in druge pomanjkljivosti so opazili tudi uporabniki, kar se odraža v tem, da je bilo spisanih že nekaj predlogov, ki kličejo k ukinitvi ali vsaj pošteni prevetritvi portala. Pri enem od tovrstnih predlogov, ki je pozival k zaprtju spletne strani, bi moral biti odziv organa objavljen najkasneje do septembra 2013. Glede na njegovo vsebino in prakso v podobnih primerih sklepamo, da bi moral odgovor pripraviti kar Ukom. Za predlog je glasovalo 45 uporabnikov, tudi v komentarjih mu je bilo izraženo veliko podpore. Uporabniki so med drugim zapisali, da je »ta portal samo pesek v oči ljudem, da bi izpadlo, da v skladu z nekimi sodobnimi demokratičnimi trendi skuša naša država čim bolje prisluhniti svojemu ljudstvu,« ter da »gre za čisto sprenevedanje in aroganco, kar dokazujejo tudi odzivi organov«. Predlog po štirih letih in pol ostaja brez odgovora.

Med 160 predlogi, ki čakajo na odziv organa, je kar 158 takšnih, pri katerih organi zamujajo z odzivom. Na enega bi bilo treba odgovoriti že leta 2011, na 11 leta 2012, na 13 leta 2013, na 16 leta 2014, na 31 leta 2015 in tako dalje. Tudi na Ukomu si želijo, da bi se ministrstva bolj držala predpisanih rokov, saj to predstavlja precejšen problem.

Skoraj nobene promocije spletne strani

Portal ni bil niti ob vzpostavitvi niti kasneje deležen kakšne posebne predstavitve. Največ so zanjo pravzaprav naredili mediji s svojim občasnim poročanjem o njem. Oblak Črnič verjame, da je bil portal vzpostavljen z resno namero odpreti prostor za sodelovanje državljanov, vendar se je že takoj ob njegovem lansiranju zdelo, da gre za iniciativo, narejeno skozi stisnjene zobe: »Preprosto zato, ker portal ni imel absolutno nobene javne promocije.« Na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na FDV so ga spremljali od samega začetka in se jim je zdela evidentna »ravno ta molčečnost ali pa odsotna promocija«.

Filipu Dobraniću z inštituta Danes je nov dan, ki se med drugim ukvarja z digitalno politično participacijo, se zdi pomenljivo, da se država odloči, da nima interesa, da bi kaj takega širila med ljudi: »Mislim, da je tukaj ravno to ključno, da ni bilo nobene kampanje, kar pomeni, da neke ideološke funkcije ta stran verjetno nima ali pa je država sploh noče.« Očitno je, da nobenemu ni v političnem interesu, da bi govoril o portalu. »Nihče si ne predstavlja, da bo dobil politične točke, če bo omenil ta portal, pa kako ga vlada uporablja,« pravi Dobranić, ki izpostavlja praznino spletne strani. Zdi se mu, da se na njej nič ne dogaja, pa ne samo z vidika predlogov, temveč tudi z vidika dizajna, promocije in podobnega.

Na Ukomu pomanjkanje promocije pojasnjujejo s tem, da je projekt zaživel v času, ko je bila javnost občutljiva glede porabe javnih sredstev. Zaradi tega in zaradi majhnega proračuna so se odločili, da ne bodo izvedli kakšne posebne kampanje, spletno stran bodo samo predstavili na tiskovni konferenci. Pričakovali so, da bodo posamezniki, ki so za takšne stvari zainteresirani, že sami našli portal. Ko so videli, da je bilo že v prvih 24 urah delovanja portala oddanih okoli 80 predlogov, se jim je zdelo, da projekt niti ne potrebuje promocije. Na uradu so mnenja, da je po osmih letih obstoja portala seznanjenost z njim v določenem delu javnosti še vedno velika, čeprav morda ne dosega prvega leta njegovega delovanja.

Na začetku sta se s portalom ukvarjala dva človeka, kasneje le en, pa še to samo približno petino svojega delovnega časa. Nekaj časa nazaj je začela pri projektu občasno sodelovati še ena oseba. Oblak Črnič meni, da je nerealno pričakovati, da bo za portal lahko poskrbel samo en človek: »Verjetno bi državljani, če bi vedeli, kaj se znotraj strukture dogaja, nehali pisati in objavljati predloge.« Na Ukomu sicer pravijo, da portalu namenijo toliko časa, kot ga ta zahteva, in da v delu ni zastojev. Zmanjšanje števila sodelujočih pri portalu sicer sovpada s kleščenjem kadrov na uradu za komuniciranje. Leta 2014 je število zaposlenih padlo s 44 na 33.

Do lanskega julija je bilo za projekt predlagam vladi porabljenih malo manj kot 38.000 evrov, so zapisali na Ukomu. Denar je dobilo estonsko podjetje Interest Marketing, ki je razvilo tehnično rešitev projekta. Največ denarja, 23.250 evrov, je bilo namenjenega vzdrževanju spletnega orodja. Za vzpostavitev in prilagoditve portala je šlo 8320, za nadgradnje pa 6410 evrov. Letni strošek znaša 3000 evrov, vsak mesec je namreč treba odšteti 250 evrov za vzdrževanje portala.

Tudi na Ukomu razmišljali o ukinitvi portala

V povprečju je na leto objavljenih skoraj 772 predlogov. Pregled predlogov glede na leto njihove objave kaže naslednjo sliko:

Vir: Ukom

Daleč največ predlogov je bilo objavljenih leta 2012. S 1503 predlogi je to edino leto, ko je število preseglo 1000. Po tem letu je številka nekaj let zapored padala. Dno je dosegla leta 2015 s 599 predlogi, kar je tudi sicer najmanjši izkupiček v vseh letih, če ne upoštevamo prvega, pomanjkljivega leta delovanja. Glede na podatke iz začetnega obdobja, od leta 2009 do leta 2012, državljanom ne bi mogli očitati neodzivnosti, pravi Oblak Črnič. Padec, ki je sledil, po njenem govori o tem, da portal v očeh državljanov preprosto ne funkcionira: »Na ravni samega portala in predvsem odziva oziroma bolje rečeno neodziva organov se je zadeva pokazala kot nerelevantna.«

Predlogi so razdeljeni v 16 kategorij. Daleč največ predlogov, kar 1794, prihaja iz kategorije davki in finance. Na 100 predlogov jih je približno 25 takšnih, ki sodijo v to kategorijo. Sledijo socialne zadeve, ki imajo več kot pol manj predlogov, tesno za njimi je kategorija splošno. »Ta zgornji vrh, predvsem davki in finance, pa potem socialne zadeve, kaže tematike, ki jih zelo intenzivno regulira država. Torej gre za področje, kjer državljani vidijo, da je nujno pogledati še z drugega zornega kota na raznotere zgodbe, ki jih obstoječi mehanizmi regulacije silijo v neko enovito tvorbo,« meni Tanja Oblak Črnič. Na zadnjem mestu po številu predlogov je obramba s 65 predlogi, sledijo ji zunanje zadeve in kultura.

Oblak Črnič se čudi, da je portal sploh še živ, da še obstajajo dovolj trmasti in angažirani državljani, ki skušajo nekaj spremeniti in ki vztrajajo pri platformi. »Možnost, da s svojim predlogom karkoli dosežeš, je nična. Zakaj bi potem to sploh počel,« se sprašuje. Glede na to, da je okoli 90 odstotkov predlogov, posredovanih organom, dobilo negativen odziv, je možno, da državljani in vlada govorijo povsem drugačen jezik. Državljani nekaj želijo, vendar tega ne izrazijo na način, kot pričakujejo vladni organi. »Če je tako, potem je portal farsa,« pravi sogovornica, ki ne izključuje tega, da avtorji projekta niso pričakovali takšnega navala predlogov.

Na Ukomu pritrjujejo, da jih je velik začetni odziv državljanov presenetil in ujel nepripravljene. Presenečeni niso bili samo na uradu, temveč tudi na ministrstvih in vladnih službah. Pravijo, da so si v vseh teh letih delovanja tudi sami večkrat zastavili vprašanje, zakaj portala preprosto ne ukinejo. Vendar menijo, da je to najlažje storiti. Glede na to, da se je portal obdržal toliko časa, se jim zdi smiselno nadaljevati z njim, zato bodo poskušali vztrajati tudi v prihodnosti. Menijo namreč, da je predlagam.vladi.si kljub težavam, ki jih ne skrivajo, dobro orodje, ki omogoča državljansko participacijo. Portal se jim zdi koristen, ker z njim dobiš vpogled v razmišljanje državljanov. Po Vidrihovem mnenju je vsega spoštovanja vredno, da se nekdo usede ter napiše argumentiran in strokoven predlog. Preseneča ga, da so predlogi tako dobro napisani. Urad spodbuja ministrstva in vladne službe, da si vzamejo čas za predloge in napišejo argumentiran odziv nanje, tudi če jih na koncu ne uresničijo.

Predlagam.vladi.si ali predlagam.sebi.si?

Na Ukomu že nekaj časa načrtujejo nadgradnjo spletne strani. Že lani so hoteli uvesti drugo tehnološko rešitev, vendar jim ni uspelo. Računajo na to, da jo bodo uvedli letos. Z njo bodo ljudje lahko do portala dostopali prek mobilnih telefonov in tablic. Spremenila se bo vizualna podoba portala, poleg tega želijo tudi bolj izpostaviti pozitivne zgodbe.

Pomen predstavitve realiziranih predlogov prav tako poudarja Oblak Črnič, ki meni, da bi se uporabniki na ta način lahko seznanili, kako napisati predlog, da bo imel več možnosti za pozitiven odziv. Portal se ji zdi primer dobre prakse znotraj našega digitalno relativno nerazvitega prostora. Pravi, da imamo v Sloveniji zelo malo učinkovitih digitalnih praks, ki bi bile narejene s strani politike za državljane, zato vsako takšno pobudo sprejme kot resen poskus aktivacije državljanov. A dodaja: »Kot lastnica takega portala bi bila skrajno zaskrbljena nad dolgoletno statistiko neuspelih predlogov. Skušala bi ga posodobiti in transformirati postopke na tak način, da bi si portal res zaslužil naslov, ki ga nosi.« Vladni portal bi po njenem moral imeti ustrezno podporo v smislu kadra. Želi si, da bi se v naslednji vladni garnituri portal z neko bolj angažirano politiko transformiral, posodobil, poenostavil. Dodaja, da je morda ciljanje direktno na vladne organe preveč ambiciozno in bi bilo treba zadevo umestiti v nek vmesni posvetovalni prostor.

Dobranić poudarja, da je elektronska demokracija več kot zgolj to, da s pritiskom na gumb glasuješ za nekaj. Pomembni so tudi odprti podatki. Pravi, da je sedanja vlada zelo omejila dostop do zapisnikov s svojih sej: »Težko bom jaz kaj predlagal vladi, če mi vlada ne pove, kaj počne na svoji seji. To je zelo absurdno izhodišče.« Po njegovem mnenju ideja portala predlagam.vladi.si ni slaba. Takoj ko nekdo objavi predlog, se je namreč en državljan več aktivno angažiral. »Je pa težko verjeti, da je to nek učinkovit del večje strategije, ki bo prinesel to, da bomo čez 15 ali pa 50 let imeli več aktivnih državljanov ter več družbene in politične moči v rokah nepolitičnih ljudi.«

Ob vsem tem je na mestu vprašanje, ali predlagam.vladi.si res pomaga pri krepitvi državljanske participacije in opolnomočenju državljanov ali gre zgolj za lažni občutek participacije. Glede na skromno število uresničenih predlogov in odnos institucij do spletne strani odgovor ne more biti optimističen. Morda stanje še najbolje opiše Oblak Črnič, ki pravi: »Če skušamo to karikirati, to potem niti ni portal predlagam.vladi.si, ampak predlagam.sebi.si.«

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #E-demokracija #Predlagam vladi

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Politika in mednarodni razvoj

Na tem mestu objavljamo politične analize slovenskega in mednarodnega prostora ter članke o mednarodni razvojni problematiki.

14 prispevkov

Predlagam.vladi.si: opis vseh uvedenih predlogov državljanov

Kakšnim predlogom je uspelo dobiti soglasje pristojnih organov? V drugem prispevku o portalu predlagam.vladi.si analiziramo predloge, na katere so organi …

Tema: Politika in mednarodni razvoj
Članek,

Tanja Oblak Črnič, FDV: Predlagam.vladi.si bolj deluje kot predlagam.sebi.si

Z doktorico komunikologije in profesorico na Fakulteti za družbene vede (FDV) Tanjo Oblak Črnič smo se pogovarjali o spletnem portalu …

Tema: Politika in mednarodni razvoj
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno