O čem govorimo, ko govorimo o e-demokraciji?

Sam pojem sega že dlje v zgodovino, natančneje v zgodnja 90. leta, ko je bil skovan kot neke vrste optimističen odgovor na že takrat nakazano krizo demokracije, predvsem v smislu, da navadni državljani niso dovolj jasno in ustrezno nagovorjeni s strani političnih skupin. Ker je hkrati to obdobje sovpadalo s časom razvoja internetnega omrežja in širjenja spleta kot novega javnega prostora za politično izražanje mnenj, so se v študijah novih medijev pojavili različni koncepti, kot so digitalna demokracija, cyber demokracija in elektronska demokracija, ki naj bi prvenstveno dali moč ravno državljanom. Se pravi, če se politiki, politične stranke in politične institucije znajo predstavljati v spletnih okoljih, potem naj se predstavljajo na način, da imajo državljani nanje neposreden vpliv. Bodisi da odprejo bolj transparentno politiko informiranja, da državljani hitreje, lažje, preprosteje pridejo do informacij, ki so zanje relevantne, bodisi zato, ker je v omrežje interneta integrirana ideja interaktivnosti, pride do zbližanja politične sfere, ki naj bi bila odtujena, s civilno družbeno sfero in z državljani, ki se čutijo zapostavljene. Internet je bil tedaj še razumljen kot pozitivna platforma, ki bi lahko pospešila, obogatila in celo transformirala obstoječe politične strukture z namenom opolnomočenja državljanov. Od takrat do danes so se razmere seveda bistveno spremenile, tudi zato ker so na internetni trg vstopili akterji, ki s samo koncepcijo opolnomočenja državljana nimajo veliko skupnega. S tem mislim predvsem na korporacije, kot so Google, Facebook, Amazon. Njihov glavni namen je opolnomočiti sebe, ne pa uporabnikov, zato so današnji koncepti e-demokracije bistveno bolj zapleteni in manj optimistični. Kar pa ne pomeni, da niso možni. V potencialu samega internetnega omrežja še vedno obstajajo tudi potencialne rešitve ali pa primeri dobrih praks, četudi je kontekst popolnoma drugačen kot v devetdesetih. Če smo takrat bili v začetni fazi razmisleka in poskusov implementacije e-demokracije, smo danes na točki, ko lahko s kar veliko mero suverenosti in zanesljivosti te neuresničene potenciale analiziramo.

Torej ima e-demokracija danes vseeno neko pomembno vlogo v politični participaciji državljanov?

V konceptualnem smislu se je ideja bolj konkretizirala in teoretsko razgradila na posamične ravni, predvsem pa ni več iluzije, da prihaja doba tako imenovane digitalne demokracije, kjer temeljnih predstavniških demokratičnih struktur, kot so poslanci ali vlada, ne potrebujemo več, ker politična odločanja potekajo izključno v spletnih razmerjih. So se pa razmere znotraj reprezentativnega modela demokracije v tem času poslabšale do te mere, da se je še bolj izkazalo, kako tehnologija ne more biti zadostno zdravilo za viruse in epidemije, ki jih demokracija kot politični sistem doživlja. Lahko je neke vrste korektiv, lahko je orodje, ki – v slovenskem prostoru se je to večkrat pokazalo – nudi učinkovite možnosti za civilnodružbene iniciative in intervencije v politiko. Žal pa je v istem obdobju odzivanje vladnih in političnih struktur ostalo skorajda nespremenjeno. V želji ali pa tudi pod pritiskom, da morajo biti predstavljene v vseh novodobnih platformah, kot so Facebook, Twitter, Instagram, YouTube, politične institucije logike svojega delovanja niso bistveno spremenile. Še vedno gre prvenstveno za prostore, kjer promovirajo sebe oziroma internet izkoriščajo kot lasten medij, ne da bi v komunikacijo privabile tudi državljane.

Koliko so državljani sploh seznanjeni s portalom predlagam.vladi.si?

Portal predlagam.vladi.si je verjetno bil vzpostavljen z resno namero odpreti prostor za sodelovanje državljanov pri predlaganju tematik oziroma predlogov, ki se jim zdijo relevantni, vendar se je že ob lansiranju portala zdelo, da gre za iniciativo, narejeno skozi stisnjene zobe. Preprosto zato, ker portal ni imel absolutno nobene javne promocije. Na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na FDV smo ga spremljali od začetka, ko se je leta 2009 vzpostavil, in ravno ta molčečnost ali pa odsotna promocija je bila evidentna.

Kako gledate na to, da si uporabniki lahko izberejo, ali se bodo predstavljali s svojim pravim imenom ali z nadimkom?

Ko sem pozorno spremljala začetke objav in podajanja predlogov na portalu, se mi je zdelo ključno ravno to, da postopek ni anonimen. Prepričana sem, da se konstruktivni predlogi in dobre kritike v javnem prostoru lahko izrazijo samo takrat, ko so transparentne, se pravi podpisane z imenom in priimkom. Ta identifikacija ne nazadnje postavi posameznika ali skupino v odgovoren položaj. Če imaš predlog, za katerega meniš, da bi ga bilo treba nujno izpeljati, potem se pod to podpišeš. Če imaš predlog, ki nagovarja ali pa skuša kritizirati neko ustaljeno prakso, potem je ta kritika bistveno bolj odgovorna, če ni anonimna. Vidim pa, da je ena od sprememb, ki je bila narejena na predlog državljanov samih, to, da se je glasovanje v spletnem orodju vzpostavilo kot anonimno. Po vseh izkušnjah, ki jih imamo na različnih komentatorskih mestih znotraj medijskih platform, je znano, da uporaba nadimkov ali kakršnokoli skrivanje identitete prinaša večjo možnost za neodgovorna dejanja, večjo polarizacijo mnenj in bolj ekstremno izražanje, ki ni nujno argumentirano, lahko je celo žaljivo, sovražno, rasistično, šovinistično, seksistično in za javni prostor neprimerno. Če gre za portal, ki ga ustvarja vlada, potem seveda mora lastnik portala paziti, kaj se na njem dogaja. Anonimnost je v tem kontekstu lahko dvorezen meč.

V nekaj primerih sem opazila, da uporabniki niso fizične, ampak pravne osebe, recimo civilne iniciative in društva. Kako gledate na to?

Z vidika samega problema demokratičnega deficita se mi zdi nujno, da je prostor bistveno bolj odprt in da ne nagovarja izključno posameznikov. Ravno društva, zavodi, interesne skupine lahko bolje vedo, kaj na njihovem področju šepa, kaj je treba popraviti, katere ukrepe in prakse izboljšati. Poleg tega imajo tudi v administrativnem smislu več znanja in kompetenc, sploh v odnosu do zakonodajnih regulativnih okvirov. Zato bi takšne pobude, ki prihajajo iz skupnosti, znale bolj kompetentno nagovoriti vladna pričakovanja, kot pa lahko to uspe navadnemu državljanu, ki se s tem jezikom težje sooči. V tej luči je bil začetek portala ustrezen, ko je nagovarjal ravno ta most med individualnimi državljanskimi pobudami in kolektivnimi predlogi.

Kako komentirate nizko število uresničenih predlogov?

Kar nekaj možnih sklepov bi lahko potegnili. Najprej na ravni celotnega razreza predlogov. Zdi se, da večina predlogov sploh ni poslana pristojnim organom. Skoraj 42 odstotkov predlogov ne pride dlje od portala …

Oziroma še več, ker so nekateri predlogi že na začetku zavrnjeni kot neustrezni …

Tako je, če prištejemo še to petino, to pomeni, da je okoli 60 odstotkov predlogov bodisi neustreznih bodisi neposlanih pristojnim organom, kar predstavlja veliko večino pobud. Če skušamo to karikirati, to potem niti ni portal predlagam.vladi.si, ampak predlagam.sebi.si. To je rezultat, ki ga velja poglobljeno obravnavati in analizirati, saj je manj kot 40 odstotkov predlogov poslanih organom. S tega vidika me čudi, da je portal še živ, da so še dovolj trmasti, vztrajni in angažirani državljani, ki skušajo nekaj spremeniti in delujejo na platformi. Če pa govoriva samo o predlogih, ki so poslani dalje, je rezultat res destimulativen – niti en odstotek predlogov ni uresničenih. Možnost, da s svojim predlogom karkoli dosežeš, je torej nična. Zakaj bi potem to sploh počel?

Preberite: Analiza uspešnosti delovanja portala predlagam.vladi.si

Na portalu so napisali, da imajo včasih težave s tem, da pristojni organi nočejo odgovoriti na predlog, češ da ta ni v njihovi pristojnosti. Poleg tega organi zamujajo s pripravo odgovorov v več kot 150 primerih.

To pomeni, da je portal padel v vakuum, v prostor, ki nanj ni bil pripravljen. Organe, ki so del samega portala, bi morali najprej ustrezno opremiti, jih na vpeljano novost pripraviti in sočasno tudi zavezati k odzivu, sicer se streljate v koleno. Ali si predstavljate, da se teh nekaj tisoč državljanov, ki v vseh 10 letih oblikujejo konkretne predloge, aktivira in začnejo resno pritiskati na organe, da ne uresničujejo postopkov, znotraj katerih so se znašli? Ampak to je pogosto problem pri implementaciji novih tehnologij. Ne jemlje se jih čisto zares. Kot da je vse na plečih uporabnikov, ki bodo sami poskrbeli za to, da bodo zadevo razumeli. Narobe. Če kot vladni organ odpreš prostor za državljane, potem moraš poskrbeti, da bo portal med vsemi vpletenimi ustrezno razumljen, sprejet in uporabljen. In ko vidiš, da pozornost do portala raste, se moraš kot akter odzvati in transformirati svojo kadrovsko strukturo, ne da jo oklestiš in namesto dveh oseb zaposliš eno. Verjetno bi državljani, če bi vedeli, kaj se znotraj strukture dogaja, nehali pisati in objavljati predloge.

Nekateri predlogi od teh 26, ki naj bi bili uresničeni, v resnici sploh niso bili v celoti uresničeni. Recimo pri predlogu s parkirnimi mesti niso uvedli parkirišč za nosečnice, so pa uvedli parkirišča za starše z otroki v vozičkih.

Bilo bi zanimivo izvedeti, kako se predlagatelji sami odzivajo na uresničevanje sprejetih predlogov. Kaj 26 posameznikov oziroma skupin, ki so za predlogi, meni o tem? Kakšna je njihova izkušnja? Kaj bi svetovali državljanom na eni in producentom portala na drugi strani? Sam portal in celotna ideja, povezana z njim, je sicer primer dobre prakse znotraj našega digitalno relativno nerazvitega prostora. Zelo malo učinkovitih digitalnih praks imamo, ki bi jih politika naredila za državljane. Tu nismo niti v sredini, še manj v vrhu znotraj Evrope. Zato vsako pobudo, ki pride iz političnega kroga, sprejmemo kot resno iniciativo oziroma kot iskren poskus aktivacije državljanov. Bilo bi zelo dobrodošlo, če bi portal izpostavil teh 26 pobud kot primere dobre prakse. Na ta način bi državljani lažje prepoznali, kako napisati svojo pobudo v smislu, da bo dosegla večji in pozitivnejši odziv. Ne da imamo 6000 odzivov, ki ne pridejo nikamor.

Omenili ste nerazvitost slovenskega digitalnega prostora. Kaj nam manjka v primerjavi z bolj razvitimi državami Evropske unije? Katere pa so tiste prakse, ki so dobre?

Prakse, ki so dobre, izhajajo v večji meri iz civilnodružbenih gibanj. Zadnji tak primer, sicer kontroverzen, je bil recimo portal Zlovenija, ki je Slovenijo na nek način predrugačil v črnogledo državo, nastrojeno proti beguncem, tujcem in vsem drugačnim ter zelo preprosto izkoristil blogosfero kot prostor za opozorilo na sovražno nastrojene državljane. Dober primer je tudi orodje Parlameter, ki s pomočjo premišljene digitalne platforme dopušča kritičen vpogled v delo poslancev. A vsi omenjeni primeri so plod nevladnih organizacij oziroma alternativ, ki se napajajo v digitalnem aktivizmu. Na ravni političnih struktur pa pogrešam dolgoročnejšo vizijo ter bolj drzne in ambiciozne strategije na področju digitalnega komuniciranja nasploh. Ta odsotnost vizije se najbolje vidi v času volilnih kampanjah in načinih, kako se politiki predstavljajo v digitalnih okoljih. Ko začneš to resno analizirati, vidiš, da to ni zgolj dolgočasen prostor, ampak tudi precej neinovativen. Manjka kreativnosti, manjka drznosti in manjka pobud, ki bi bile vodene tako, da ne težijo k enotnemu univerzalističnemu modelu komuniciranja.

Bi se glede na vse povedano za portal predlagam.vladi.si sploh lahko trdilo, da prispeva k državljanski participaciji in opolnomočenju državljanov?

Predlagam.vladi.si z vidika večine uporabnikov bolj deluje kot predlagam.sebi.si. Tisti srečneži, ki dosežejo odziv, se morajo zelo potruditi, imeti določene kompetence in znanja. Kot da je portal narejen na način, da ga navaden državljan ne more ustrezno uporabiti. Kot lastnica takega portala bi bila skrajno zaskrbljena nad dolgoletno statistiko neuspelih predlogov. Skušala bi ga posodobiti in transformirati postopke na tak način, da bi si portal res zaslužil naslov, ki ga nosi. Verjetno bi bilo treba samo strukturo, tudi ministrstva in pripadajoče organe, kadrovsko okrepiti in jim v delovnem smislu omogočiti, da se na predloge ustrezno odzivajo.

Kolikor vem je Ukom ministrstvom dal smernice, kako oblikovati odgovore, ampak potem je problem, da so vsi odgovori približno isti.

To zopet deluje kot destimulativen ukrep. Potem ne potrebujete več človeka, da oblikuje odgovor, ampak imate lahko algoritem, ki bo preprosto postopkovno prepoznal, ali predlog vsebuje ustrezne elemente, in če jih ne, je vržen v koš. Portal ima osem let in menim, da z njim ne moremo ravnati zgolj v rokavicah, ampak moramo biti do njega tudi kritični. Morda pa se bo v naslednji garnituri z neko bolj angažirano politiko transformiral, posodobil, poenostavil, morda bo dobil drugačno formo in nov namen. Morda pa je bilo že izhodiščno ciljanje na vladne organe preveč ambiciozno zastavljeno in bi veljalo portal umestiti v nek vmesni posvetovalni prostor.