Novo leto, nove nepravilnosti pri delovanju policije in tožilstva, o katerih smo poročali pri Pod črto. V tem letu smo se ukvarjali z nezakonitim hranjenjem profilov DNK v policijskih bazah in počasnimi kazenskimi postopki proti bogatim in vplivnim.

Preiskovanja delovanja organov odkrivanja in pregona se pri Pod črto lotevamo sistematično in dolgoročno. V Sloveniji namreč primanjkuje nadzora civilne družbe nad delovanjem obeh inštitucij. Eden izmed razlogov za to je tudi dejstvo, da mediji precej malo poročajo o nepravilnostih v delovanju policije in tožilstva.

A teh nepravilnosti je veliko. V preteklih letih smo na Pod črto razkrili primere nezakonitega pridobivanja podatkov o bralcih spletnih portalov in slabo zaščitenost policijskega komunikacijskega sistema Tetra. Pisali smo o spornih poslih s sistemom Tetra in o nezakonitih vdorih policijskega informatorja Dejana Orniga v zasebno korespondenco posameznikov po naročilih in s pomočjo kriminalistov.

Skupna značilnost vseh primerov je bila odsotnost sprejemanja odgovornosti pri policiji. Po ugotovljenih nepravilnostih so te v nekaj primerih odpravili. A za nezakonito delo ni bil sankcioniran nihče.

Padli postopki zaradi hrambe profilov DNK

Podobna zgodba se ponavlja tudi v primeru, o katerem smo pisali v zadnjem letu. Preiskovali smo nezakonito hranjenje profilov DNK posameznikov, zaradi katerih padajo primeri na sodišču.

Spomnimo: letos spomladi smo razkrili zgodbo o primeru posilstva, kjer je bil zaradi napačne hrambe profila DNK obtoženec na sodišču oproščen.

Posilstvo se je zgodilo že leta 2014. Policija je uspela pridobiti biološke sledi storilca. Nato je te sledi primerjala z lastno bazo profilov DNK in s tem ugotovila identiteto posiljevalca.

Toda policijska baza v primeru profila DNK posiljevalca ni vsebovala podatka, s kakšnim namenom je policija tej osebi prvotno odvzela vzorec DNK in nato njegov profil shranila v bazo. Zato policija na sodišču ni mogla dokazati, da je profil DNK posiljevalca v lastnih bazah hranila zakonito. Posiljevalec je bil na sodišču tako zaradi nezakonito pridobljenih dokazov proti njemu oproščen.

To ni bil edini takšen primer. S pomočjo bioloških sledi je policija našla tudi storilca, ki je leta 2009 pred policijsko postajo v Kranju odvrgel ročno bombo. Tudi ta postopek je nato na sodišču na koncu padel zaradi nezakonite hrambe profila DNK v policijski evidenci. Storilec pa je za čas, ki ga je že odslužil v zaporu, od države nato iztožil 46.200 evrov odškodnine.

Zaradi nezakonite hrambe profila DNK je padel tudi postopek proti napadalcem aktivista za pravice istospolno usmerjenih Mitje Blažiča. Napad se je prav tako zgodil leta 2009.

Zaradi nezakonite hrambe profilov DNK na sodišču padajo postopki proti nevarnim in nasilnim kriminalcem. In to že kar nekaj let. Kako je ukrepala policija?

Naše ugotovitve so skrb vzbujajoče. Kot smo ugotovili ob preverjanju pri policiji in tožilstvu, ne eden ne drugi niti ne vesta, koliko kazenskih postopkov je že padlo zaradi nezakonite hrambe profilov DNK v policijskih bazah. Policija in tožilstvo torej v preteklih letih nista naredila niti analize primerov – kaj šele, da bi sprejela kakšne ukrepe na podlagi teh analiz.

So pa na policiji za Pod črto spomladi priznali, da v svojih bazah po lastnih ugotovitvah trenutno še kar nezakonito hranijo vsaj nekatere profile DNK posameznikov. Koliko takšnih profilov je še v bazah, policiji ni znano. So se pa pri policiji zavezali, da bodo vse takšne profile iz baze umaknili do konca letošnjega leta. Sprogramirati morajo namreč rešitev, ki bo prepoznala nezakonite profile in jih izbrisala iz baze.

Glede na pretekle izkušnje s policijo se nam vzbuja upravičen dvom, če jim bo to uspelo. Vsekakor bomo policijsko delo na tem področju skrbno spremljali.

Počasni postopki proti bogatim in vplivnim

Pri Pod črto se v zadnjih dveh letih ukvarjamo tudi s problemom počasnosti sodnih postopkov proti bogatim in vplivnim. Primeri politikov in poslovnežev, ki so obtoženi gospodarskega kriminala in korupcije, se v Sloveniji vlečejo leta in leta. Na primer – ovadbe proti Zoranu Jankoviću je policija dobila že v začetku tega desetletja. Osem let pozneje zadeve še niso zaključene. Še več, v večini primerov se sojenje Jankoviću ni še niti začelo.

Škoda zaradi dolgotrajnih postopkov je velika. Prebivalci izgubljajo zaupanje v pravno državo – torej, da bo država sankcionirala neetične posle. Obenem pa osebe, ki so v postopku, v času tega pogosto obdržijo moč in vpliv v družbi, ki jo imajo. In to lahko vodi v nova nezakonita dejanja.

Razlogov za  počasnost postopkov je več. Prvi je počasno delo policije, ki v nekaterih relativno preprostih primerih za preiskavo porabi več let. Potem je tu tožilstvo, ki se pogosto prav tako dolge mesece odloča, ali bo začelo kazenski pregon proti osumljencu ali pa bo postopek ustavilo. Tu so še zamudne sodne preiskave, ki so zastarel del kazenskega postopka in lahko tega podaljšajo za več let.

Vzroki za počasne postopke so tako bolj ali manj znani. Skrb vzbujajoča pa je nepripravljenost odgovornih, da bi te vzroke odpravili.

Kdo je odgovoren za počasne kazenske postopke? Z njimi se ukvarjajo tri inštitucije: policija, tožilstvo in sodišča. Gre torej za deljeno odgovornost. A najbolj odgovorno za ureditev razmer je tožilstvo. Zakaj? To je, tako kot v mnogo drugih demokratičnih državah, tako imenovani gospodar kazenskega postopka. Tožilstvo usmerja policijo pri preiskovanju sumov kaznivih dejanj. Nato pa tožilstvo na sodišču zastopa interes družbe – torej poskuša doseči obsodbo tistih, ki so ravnali v nasprotju s pravili družbe.

Zato bi moralo biti tožilstvo tisto, ki bi prvo in najglasneje opozarjalo na počasnost oziroma neučinkovitost kazenskih postopkov proti bogatim in vplivnim. Hkrati bi moralo imeti največji interes, da ugotovi, kaj gre v teh postopkih narobe in kako jih pohitriti.

A tega ni storilo. Še več, konec lanskega leta je aktivno nasprotovalo zakonskim spremembam za pohitritev postopkov, ki jih je predlagalo pravosodno ministrstvo – omejitvi sodne preiskave in večjemu nadzoru nad delom tožilcev. Predlagana zakonodaja je tudi zato v državnem zboru nato padla.

Namesto konstruktivnega delovanja tožilstvo ob omembi lastnega počasnega dela ponuja izgovor, da je tožilcev oziroma pomočnikov tožilcev premalo. A sodeč po podatkih iz drugih držav, ta argument ne zdrži. Tožilcev in tožilskih pomočnikov je v sosednji Avstriji, ki ima primerljiv kazenski sistem z našim, manj. Obenem pa v Avstriji povprečen tožilec sprocesira več primerov kot v Sloveniji.

Torej: spet pridemo do izogibanja odgovornosti in iskanja zunanjih vzrokov za slabo delo. In to se mora spremeniti.

Spremembe na bolje dosegamo z vašo pomočjo. Podprite naše delo v letu 2019!

Kako doseči ukrepanje odgovornih

Kako lahko spremenimo delovanje policije in tožilstva na način, da bosta sprejela odgovornost in pričela odpravljati sistemske pomanjkljivosti lastnega delovanja?

Pomembno vlogo tu igrajo mediji. Kot rečeno, so bile konstruktivne kritike delovanja policije in tožilstva v medijih v preteklosti redke. Medijsko poročanje ima svoj učinek. Poglejmo le primer vdiranja policijskega informatorja Orniga v zasebno elektronsko korespondenco posameznikov. Vdiranje smo razkrili pri Pod črto. Ob tem smo ugotovili, da je policija Ornigovo početje želela pomesti pod preprogo. Obenem je policija vseskozi trdila, da policisti, ki so sodelovali z Ornigom, niso kršili zakona.

Na podlagi našega poročanja se je s policisti, ki so Ornigu naročali vdore, pričel ukvarjati posebni oddelek tožilstva, pristojen za pregon policistov. Ta posebni oddelek je septembra letos vložil obtožnico proti dvema policistoma. Policija se tako zdaj ne more več izgovarjati, da njeni pripadniki niso kršili zakona.

A medijski pritisk ni dovolj. V prihodnosti moramo kot celotna družba več pozornosti nameniti delovanju organov odkrivanja in pregona. Volivci moramo od odgovornih za ta področja zahtevati sprejem ustreznih ukrepov za izboljšanje delovanja policije in tožilstva.

Vse se namreč konča pri politikih. Policija je organ v sestavi notranjega ministrstva, tega pa seveda vodi minister. Za kazensko zakonodajo je pristojno ministrstvo za pravosodje, ki ga prav tako vodi politični funkcionar.

Če bodo teme o učinkovitosti organov odkrivanja in pregona – in predvsem konstruktivna kritika njihovega delovanja – postale pomembne za volivce, se bodo nanje morali odzvati tudi politiki. V nasprotnem primeru pa lahko pričakujemo še več padlih postopkov proti nasilnežem ter ljudem z močjo in denarjem, ki poskušajo slednje pridobiti na kazniv način.