Sašo Matas o spremembah pri javnem naročanju

Pri javnih naročili, ki niso zelo kompleksna, bi celotno dokumentacijo moral oddati le tisti ponudnik, ki je dal najugodnejšo ponudbo.

Ljubljana – Javno naročanje je treba korenito prevetriti, tako z namenom poenostavitve dušečih birokratskih postopkov, kakor tudi zaradi preprečevanja zlorab z namenom osebnega okoriščanja.

Prvič objavljeno 10. septembra 2012 v časniku Delo

Foto: Images Money
Foto: Images Money

Država na leto kupi za več kot štiri milijarde blaga in storitev. Zato so se nekateri ob vladni ukinitvi Agencije za javno naročanje (AJN) 1. julija letos zbali, da želi politika blokirati pregleden in ekonomičen način kupovanja blaga in storitev porabnikov davkoplačevalskega denarja. Ta strah je po mnenju Saša Matasa, nekdanjega direktorja AJN in zdajšnjega direktorja direktorata za javno naročanje na finančnem ministrstvu, ki so ga ustanovili namesto agencije, odveč.

Kako je preoblikovanje samostojne Agencije za javno naročanje v direktorat finančnega ministrstva vplivalo na vaše delo?

Naloge so ostale bolj ali manj enake. Najpomembnejša je izvajanje skupnih javnih naročil, torej blaga in storitev za več inštitucij hkrati, in nekaterih posameznih naročil, svetovanje, priprava vzorčnih dokumentacij. Zdaj poskušamo vplivati tudi na potrošnjo. Opažamo namreč, da imajo nekatere državne inštitucije prevelike želje. Z integracijo v finančno ministrstvo lahko nalagamo varčevalne ukrepe tudi ostalim ministrstvom. Direktorat za javno naročanje zdaj pokriva tudi oblikovanje zakonodaje. Prvič smo prišli do ureditve, kjer se lahko mi kot poznavalci prakse javnega naročanja pogovarjamo s tistimi, ki pripravljajo zakonodajo.

Težava AJN je bilo pomanjkanje kadrov.

V preteklosti smo imeli precej teh problemov. Upam, da bom zdaj našli kadrovske rezerve na finančnem ministrstvu. Upam tudi, da se bodo s poenostavitvijo zakonodaje, ki jo pripravljamo, kadrovske potrebe zmanjšale.

Strokovnjaki opozarjajo, da je zakon o javnem naročanju prekompleksen in ustvarja preveč administrativnih ovir. Kakšne spremembe se obetajo?

Trenutno poskušamo popraviti, kar se v trenutni zakonodaji da popraviti, jeseni pa bomo pripravili celovito reformo javnega naročanja. Že zdaj pa bomo predlagali spremembo, da mora pri javnih naročili, ki niso zelo kompleksna, celotno dokumentacijo oddati le tisti ponudnik, ki je dal najugodnejšo ponudbo. V trenutnem sistemu imamo cel kup naročil, v katerih morajo vsi, ki se na razpis prijavijo, pripraviti debele fascikle dokumentacije, ta pa se nato dejansko preveri le pri tistem, ki je dobil posel. To je ena ključnih debirokratizacij sistema. Že ta teden bomo testirali tudi elektronsko dražbo javnih naročil, ki jo pripravljamo skupaj z ministrstvom za pravosodje in javno upravo. V roku enega leta bomo poskušali vzpostaviti tudi bazo e-dosje, v katero bodo lahko ponudniki elektronsko vlagali potrebne dokumente. Trenutno mora na primer nek ponudnik, ki sodeluje na desetih javnih naročilih, za vsako oddati povsem enake dokumente, kar je popolnoma nepotrebno.

Kaj pa dolgoročna reforma? Nekateri menijo, da je treba zaradi prenormiranosti trenutnega zakona tega napisati popolnoma na novo.

Se popolnoma strinjam. Žal smo tudi pri nas vzpostavili sistem javnega naročanja, ki je skorajda samemu sebi namen. Temelji na formalnostih in se precej oddaljuje od smisla naročanja, gospodarnosti. Evropska unija trenutno prenavlja celoten sistem javnega naročanja, nova direktiva je že usklajena, predvidoma bo sprejeta do konca leta. Tudi mi bomo do konca leta poskušali pripraviti obširno reformo, ki bo debirokratizirala in informatizirala javno naročanje. Računamo, da mora biti nov zakon sprejet najpozneje prihodnje leto.

Ali v tej vladi obstaja interes za ureditev javnega naročanja in predvsem večjo centralizacijo postopkov, kar prinaša prihranek in večjo profesionalnost naročanja?

Zagotovo je pri prihrankih in zagotavljanju profesionalnosti še nekaj rezerve. Mogoče je še prezgodaj za ocenjevanje podpore vlade, zagotovo pa zaradi javnofinančnih težav vlada želi, da najdemo prihranke, kjer je le mogoče. Trenutno se poskušamo ponovno pogajati o nekaterih večjih pogodbah, da bi zmanjšali obseg predvidenih sredstev. Centralni organ naredi to veliko lažje, kot pa če bi se pogajalo vsako ministrstvo samo.

Bi bilo smiselno večino naročil za državo speljati prek vašega direktorata?

Direktorat za javno naročanje bi lahko opravil naročila za večji del javnega sektorja. Ministrstva niso vzpostavljena zato, da vsako posebej naroča tisto, kar rabijo vsa. Delež skupnih naročil v javni upravi je okoli 15 odstotkov, a bi lahko bil večji. Pri naročilih za posamezno ministrstvo pa je vse odvisno od naših zmogljivosti.

Če se dotakneva še naročil vzdravstvu in naročil informacijske tehnologije, ki so najbolj podvržena nepravilnostim, ali bi lahko vsi ti postopki tekli prek direktorata za javno naročanje, da omejimo korupcijska tveganja?

O tem se še pogovarjamo. Trenutno gremo v smer, da nudimo pomoč ministrstvom, da poskušajo ta področja bolje urediti in v primeru zdravil vzpostaviti skupna javna naročila. Je pa še odprto, kako bomo rešili to zadevo.

Javna naročila mora pri nas voditi več kot 6000 javnih uslužbencev, mnogi izmed njih nimajo izkušenj in znanja. Razpršenost naročanja obenem otežuje nadzor in omogoča korupcijo. Kako se boste s tem spopadli?

Nemogoče je, da bi vsa naročila v državi potekala prek enega centra. Zelo dobro sodelujemo s protikorupcijsko komisijo, za jesen načrtujemo skupaj z upravno akademijo pripravo strategije izobraževanja s področja vsebin in postopkov za javne uslužbence, ki pripravljajo javna naročila.

Kaj pa odgovornost naročnikov, ki jedanes praktično ni? V Kazenskem zakoniku je od letos tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Bo to pripomoglo k večji odgovornosti javnih uslužbencev?

Res je, da so korupcijska tveganja pri javnem naročanju največja, določba v kazenskem zakoniku pa bo nedvomno pripomogla k omejevanju korupcije. Predvsem pa moramo nehati dušiti postopke z vztrajanjem pri nepotrebnih formalizmih in svojo pozornost usmeriti na tiste primere, kjer gre res kaj narobe. In poskrbeti, da bo mogoče za to tudi kdaj kdo odgovarjal.

Nekateri opozarjajo tudi na problem lobijev, ki jim ustreza zapletena zakonodaja javnega naročanja. Svetovalci in odvetniki lahko s pripravo vseh mogočih dokumentov za svojo stranko dobro zaslužijo… Lahko ti blokirajo spremembe zakonodaje?

Takšnih pritiskov še nismo bili deležni. Upam, da jih tudi ne bo. V našem prekompleksnem sistemu javnega naročanja se skriva marsikateri interes. Zato je treba postopke poenostaviti in predvsem stremeti k gospodarnosti. Pričakujem, da bo vlada podprla poenostavitev predpisov, oziroma bo prepoznala kot pomemben cilj.

Pa revizija? Podjetja, a tudi naročniki pogosto tarnajo, da jo nekateri zlorabljajo za oviranje postopka.

Tudi tu bodo potrebne spremembe. Nekatere države, na primer Češka, imajo pritožbeno postopek urejen tako, da se lahko postopek razveljavi samo v primeru, če je kršitev tako bistvena, da vpliva na izbiro ponudnikov. Žal imamo mi sistem, kjer se tisti, ki posla ni dobil, pritoži ne zato, ker smo mu kratili pravice, ampak le zato, ker posla ni dobil. Trenutno je kar 17 odstotkov večjih javnih naročil predmet pritožbe. Težko rečemo, da je teh 17 odstotkov naročil slabo pripravljenih. Mogoče je bilo temu tako deset let nazaj, danes pa še zdaleč ne. Pritožbeni organi se ne ukvarjajo z resnimi problemi, ampak z malenkostmi, in to duši celoten sistem. Vsak ima sicer pravico, da se pritoži, a praksa odločanja o pritožbah mora vsem jasno pokazati, da bodo uspele le tiste, ki pomembno vplivajo na izbiro ponudnika in da pritožbe zaradi malenkostnih formalizmov ne spremenijo ničesar. Upam, da bo s takim odločanjem pritožb manj, saj bodo neutemeljene pritožbe vlagatelju povzročile le strošek.

Do manipulacij prihaja tudi z razpisnimi pogoji. Na primer, ljubljanska občina je lani v javnem naročilu za nakup protokolarnega vozila predpisala pogoje: da mora imeti vozilo avtomatsko odpiranje prtljažnih vrat, 19-palična platišča in nekatere druge, s katerimi je konkurenco omejila na le enega ponudnika. Kako urediti to problematiko?

To je bistveno vprašanje, in z njim se moramo ukvarjati. Če naročnik ne more utemeljiti pogojev v javnem naročilu, potem to kaže na možno diskriminacijo. In za te stvari potrebujemo dobro delujoč sistem pritožb. Ključna je tudi udeležba neodvisnega strokovnjaka s področja predmeta nakupa pri pisanju naročila. Zato je pomembno čim več naročil izvesti kot skupna, saj za te najlažje najdemo strokovnjake.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev