Šaleška dolina: se bo s TEŠ6 ponovila zgodba EKK?

Energokemični kombinat Velenje: v šestdesetih letih je »velenjski lobi« že poskrbel za nasedlo investicijo.

Ljubljana – Ob trenutnih peripetijah s projektom TEŠ6 smo pozabili, da se je v šaleški dolini v šestdesetih letih že zgodila »največja nenaravna gospodarska katastrofa v Sloveniji.« Gradili so Energokemični kombinat Velenje (EKK), njegovi stroški so dosegali 6 odstotkov BDP Slovenije in so ga v drugi polovici 60. vendarle zaustavili in ukinili.

Prvič objavljeno 6. avgusta 2012 v časniku Delo

tes

Cena projekta TEŠ6 se je od leta 2006 do danes dvignila s 600 milijonov evrov na 1,3 milijarde evrov. Okoljevarstveniki opozarjajo, da niso bili upoštevani ekološki učinki pri analizi smotrnosti projekta, o rentabilnosti dvomijo tudi nekatere ekonomske študije. Ob projektu se lomijo politična kopja, s tako imenovanim »šaleškim lobijem« na čelu.

A TEŠ6 ni prvi velik projekt v šaleški dolini, ki je sprožil burne odzive. Zelo podobna je zgodba iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko si je takratni šaleški oziroma velenjski lobi pod vodstvom nekdanjega partizanskega borca in dobitnika več visokih državnih odlikovanj Franca Leskoška prizadeval za gradnjo Energokemičnega kombinata Velenje (EKK).

Zgodbo sta v več delih opisala zgodovinarja Božo Repe in Jože Prinčič. Zaradi prevelike odvisnosti od poslovanja s tujino so se kmalu po drugi svetovni vojni začele pojavljati ideje, da bi v Velenju zgradili obrat za pridobivanje plina iz lignita, stranski produkt pa bi bile še osnove za kemijska gnojila ter električna energija, bencin in kurilno olje. Projekt je bil konec štiridesetih let ekonomsko smiseln (z ekološkim vidikom takšnih projektov se v tistih časih niso ukvarjali), a takrat zanj niso imeli denarja. Zato ga niso vključili v tako imenovano prvo petletko gospodarske aktivnosti. Kljub pomanjkanju denarja sta Rudnik premoga Velenje in Termoelektrarna Šoštanj leta 1954 sklenila, da se sama lotita izvedbe projekta. Elaborat projekta je bil razvit šele leta 1960.

Čedalje dražja investicija

V šestdesetih letih so bile razmere na trgu energentov že drugačne: v Alžiriji in na Nizozemskem so odkrili velike zaloge poceni zemeljskega plina, zato projekt EKK ni bil več rentabilen. To so spoznale tudi banke, ki niso kazale zanimanja za financiranje projekta. Kljub temu je velenjskemu lobiju politike uspelo prepričati o smiselnosti projekta, med drugim tudi z organiziranjem in financiranjem simpozijev domačih strokovnjakov, katerih sklepi so potrjevali smotrnost investicije v EKK. Predvideni stroški gradnje so medtem rasli: od dobrih 21 milijard takratnih dinarjev leta 1960 na 36 milijard leta 1963, kar je pomenilo kar 6 odstotkov celotnega BDP Slovenije. Šest odstotkov BDP bi leta 2011 pomenilo več kot 2,1 milijarde evrov. Posojila za začetni nakup opreme za EKK so na podlagi političnega pritiska dale Splošna gospodarska banka (SGB) in nekatere tuje banke, zavarovala jih je Jugoslovanska investicijska banka. A SGB ni imela dovolj denarja za celotno financiranje projekta, ki je bil takrat še večja investicijska obremenitev za Slovenijo, kot je danes TEŠ6. Banka je tako financirala projekt le od konca 1964. do sredine 1965. leta, nato pa ji je zmanjkalo sredstev. Predvideni stroški investicije so medtem zrasli na 45 milijard, leta 1966 celo že na 77 milijard. Dvignila se je tudi predvidena cena velenjskega plina, s prvotnih 15 dinarjev na 25 dinarjev na enoto.

EKK kot huda nenaravna katastrofa

Leta 1966 so se banke in politika končno zedinili, da je investicija nerentabilna in prevelik zalogaj za Slovenijo, zato so jo ukinili. Zaradi raztresenosti dokumentov o projektu po vsej Jugoslaviji se je do natančnih stroškov ukinitve skoraj nemogoče dokopati, poudarja Božo Repe. A stroški so bili veliki, naročena oprema pa zaradi svoje specifičnosti v večini neuporabna. Samo likvidacijski stroški so znašali vsaj 14 milijard takratnih dinarjev, pred tem je bilo v projekt vloženih že več milijard. Štirinajst milijard dinarjev je bilo leta 1966 vrednih okoli 11,2 milijona dolarjev po takratnem tečaju oziroma 80 milijonov dolarjev po zdajšnjem. Rado Pušenjak, poslanec Socialistične republike Slovenije, je leta 1967 EKK označil za največjo nenaravno gospodarsko katastrofo pri nas.

Kljub temu, da so nekateri poslanci zahtevali ugotavljanje osebne odgovornosti za škodo, se komisija, ki je bila ustanovljena s tem namenom, do osebne odgovornosti vpletenih ni opredelila.

EKK podoben TEŠ6?

Gradnja EKK je nekoliko podobna gradnji TEŠ6, meni Jože Prinčič. V obeh primerih so k izvedbi projekta prigovarjali močni politični lobiji, kar je zameglilo ekonomska dejstva in odločanje o investiciji. Razlika pa je to, kot pravi Prinčič, da se takrat ni kradlo. V šestdesetih letih je bil glavni problem, da investitorji niso mogli pridobiti natančnih podatkov, ali je investicija ekonomsko rentabilna, zato so v mnogo primerih, tudi v primeru EKK, investirali na slepo. Pri TEŠ6 pa imamo dokaj dobre ekonomske ocene projekta, ni pa jasno, koliko je projekt podražila korupcija.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Okolje

Kako dobro skrbimo za naše okolje? Sistematično analiziramo okoljska vprašanja v državi.

48 prispevkov

Epizoda 43 – Poplave v Sloveniji: Selitve z ogroženih območij

V novi epizodi Pod črto podkasta smo šli v Zgornjo Savinjsko dolino. Preverili smo, kakšno je stanje štiri mesece po …

Tema: Okolje, Podkast
Podcast,

Fine particles in the air: Ljubljana among the most polluted European cities

Fine particle pollution causes premature births, illness, and, in Slovenia, more than 800 preventable deaths every year.

Tema: Okolje
Article, Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno