Medijska podjetja veljajo za zelo specifično tržno dejavnost, saj imajo nekakšno »dvojno naravo«. Po eni strani gre za zasebna podjetja, s katerimi lastniki ustvarjajo dobiček. Po drugi pa v predstavniških demokracijah opravljajo tudi javno funkcijo, saj skrbijo za obveščanje državljanov in izmenjavo mnenj. Zato jih številne države obravnavajo drugače kot ostala podjetja in skrbijo, da posamični medijski lastniki ne bi pridobili prevelikega tržnega deleža in s tem prevelikega vpliva na javno mnenje.

Tudi slovenska medijska zakonodaja pozna nekaj varovalk, s katerimi je hotel zakonodajalec preprečiti ali vsaj zamejiti zlorabo medijske moči. Med njimi je najpomembnejša prepoved združevanja različnih medijskih področij. Dnevni časopisi ne smejo hkrati opravljati še radijske ali televizijske dejavnosti (ali obratno). Televizije ne smejo delovati na radijskem trgu, telekomunikacijski operaterji ne smejo izdajati televizijskega programa. Takšno združevanje bi namreč zmanjševalo število medijskih glasov in negativno vplivalo na medijski pluralizem: torej na pravico državljanov do kar najširše izpostavljenosti različnim mnenjem in stališčem o pomembnih družbenih vprašanjih.

Poleg omenjenih omejitev pri združevanju časopisne, radijske in televizijske dejavnosti je medijski zakon predvidel še eno pomembno zahtevo. Državljani imajo pravico vedeti, kdo so lastniki medijev: kdo jih informira o dogajanju v družbi in ali jim je mogoče zaupati. Takšna informacija je ključna za kritično spremljanje medijev, saj smo v naših preteklih preiskavah medijskega lastništva v Sloveniji pokazali, da mediji manj pogosto in manj objektivno poročajo o svojih lastnikih: o njihovih poslovnih interesih, poslovnih interesih njihovih partnerjev in morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni. V primeru nejasnega lastništva so možnosti zlorabe medijske moči še toliko večje, saj državljani ne morejo vedeti, kakšne interese ima lastnik njihovega medija in v katere dejavnosti je vpleten.

Tako pravi teorija.

V novi preiskavi medijskega lastništva pa ugotavljamo, da v Sloveniji obstaja medijska skupina, ki deluje v nasprotju z vsemi omenjenimi prepovedmi in zahtevami: skupina Media24. Omenjena skupina namreč združuje vse tri medijske dejavnosti, saj med drugim izdaja splošnoinformativni dnevni časopis (Svet24), številne radie (RGL, Salomon, Aktual …) in televizijo (TV Veseljak).

Ob tem izdajajo še približno šestdeset drugih medijev, med katerimi so športni dnevnik Ekipa/SN, več regionalnih tiskanih časopisov (Dolenjski list, Novi tednik …), številne znane revije (Zarja/Jana, Zvezde/Lady, Vklop/Stop, Obrazi …), radijske postaje (RGL, Aktual, Veseljak …), televizijo in politični tednik Reporter.

Natančno število vseh medijev v skupini Media24 in njihov skupen delež na slovenskem medijskem trgu je težko ugotoviti. Med risanjem lastniške mreže in iskanjem njihovih lastnikov smo našteli več kot petdeset različnih podjetij in posameznikov, ki sodelujejo kot solastniki ali pooblaščene osebe v omenjenih medijih. Medije v skupini Media24 izdaja več kot deset različnih izdajateljev, od katerih imajo številni sedež na istem naslovu. Izdajatelji v medijski skupini Media24 so povezani v kompleksno mrežo solastništev in imajo velikokrat skupne direktorje ali zastopnike, skupino pa domnevno obvladuje ena oseba: Martin Odlazek.

Martina Odlazka sicer po javno dostopnih podatkih v večini primerov ni več med lastniki ali upravljavci medijev v njegovi skupini. Vsaj formalno se je umaknil z vodstvenih položajev in vodilne funkcije prepustil družinskim članom ter drugim posameznikom, ki v podjetjih skupine Media24 opravljajo različne naloge, od vodstvenih do uredniških. Kljub formalnemu prenosu vodstvenih funkcij pa o vseh ključnih zadevah glede nakupov, prodaje, kadrovanja in poslovanja podjetij še naprej odloča Martin Odlazek.

Zakaj je to problem?

Prvič zato, ker bralec Svet24, poslušalec Aktuala, kupec tednika Reporter ali naročnik Dolenjskega lista iz javno dostopnega razvida medijev ne more ugotoviti, da so vsi omenjeni mediji lastniško povezani in jih domnevno obvladuje ena oseba, ki je zelo sporen medijski lastnik.

Omenjeni podjetnik, ki je začel kmalu po osamosvojitvi izdajati zelo uspešen Salomonov oglasnik (bil je eden izmed treh ustanoviteljev), je v javnosti zelo malo znan. Medijem se izogiba, ene izmed njegovih redkih fotografij so novinarji posneli pred kranjskim sodiščem leta 2013, ko je bil pravnomočno obsojen zaradi gospodarskega kriminala. Martin Odlazek je bil v preteklosti vpleten tudi v odmevne stečaje tiskarskih podjetij, za katerimi so ostali milijonski dolgovi. Njegovi poslovni interesi pa niso omejeni samo na medijsko in tiskarsko dejavnost, temveč se ukvarja tudi z zbiranjem in predelavo odpadkov, organizacijo dogodkov, zaposlovanjem invalidov in posredovanjem dela.

Med preiskavo nam je več sogovornikov zatrdilo, da v medijih skupine Media24 ni mogoče prebrati ničesar o morebitnih spornih poslih Martina Odlazka in njegovih partnerjev. Kar pomeni, da mediji v skupini Media24 ne morejo opozarjati na morebitne nepravilnosti, v katere je morda vpleten njihov pravnomočno obsojeni lastnik – kar je ena izmed ključnih nalog medijev v demokratičnih družbah.

In drugič: takšno skrito lastništvo skupini Media24 omogoča tudi nedovoljeno združevanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti. Med preiskavo smo namreč ugotovili, da slovenski regulatorji zelo ozko razlagajo prepovedi in omejitve medijskega zakona, saj med posameznimi medijskimi podjetji v skupini Media24 ne iščejo – ali ne najdejo – spornih povezav. V enem izmed postopkov so na medijskem inšpektoratu sklenili, da časopis Svet24 ni povezan z drugimi mediji v skupini in z družino Odlazek, čeprav je edina lastnica časopisa bivša žena Martina Odlazka. Podobnih odločitev je bilo še veliko, zato so lahko lastniki skupine Media24 vsako medijsko dejavnost prenesli na drugo podjetje in se izognili zakonskim omejitvam.

Takšno nepregledno kopičenje medijskega lastništva je zelo problematično, saj lastniku omogoča nenadzorovano povečevanje vpliva na javno mnenje in postopno ustvarjanje prevladujočega položaja na trgu, pred katerim zaradi nedejavnih regulatorjev ni učinkovite varovalke. Takšna praksa je še zlasti sporna v obdobju, ko na slovenski medijski trg vstopajo novi lastniki in neovirano prevzemajo ali so že prevzeli nekatera največja domača medijska podjetja: Planet TV, Pop TV, Nova24TV ali radijsko mrežo Infonet. Vendar je že primer skupine Media24 pokazal, da pristojne ustanove niso sposobne obvarovati slovenskih državljanov pred zlorabami medijske moči.

Preberite oba dela preiskave:

Mediji Martina Odlazka (1. del): nepregledna mreža radiev, tiskovin, televizije

Mediji Martina Odlazka (2. del): ni varovalk pred zlorabo kopičenja medijev

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.