»Niti preobuti se nisem uspel. Naenkrat sem bil do kolen v vodi, ko je udarilo še iz kanalizacije. Voda se je izredno hitro dvignila in poplavila pritličje do dobrega metra. Zelo je smrdelo po nafti, saj je povodenj v kleteh prevračala cisterne s kurilnim oljem. Podgane so lezle po fasadi in prišle do drugega nadstropja. Trajalo je tri dni, preden je voda odtekla in sem lahko stopil na dvorišče,« nam je izkušnjo s poplavami iz leta 2010 opisal Jože, ki stanuje na ljubljanskih Vrhovcih.

Njihovo hišo je zalilo tudi štiri leta pozneje, ko so Ljubljano zajele druge velike poplave. Tudi takrat je voda zelo hitro narasla. Le da je prej odtekla in povzročila manjšo škodo, ker so po sanaciji prejšnjih poplav za en meter dvignili peč in električne naprave. »Videli smo, da nam lahko pomaga samo takšna prilagoditev. Tudi če bi imeli pripravljene črpalke, ne bi mogli izčrpati toliko vode, saj se vse zgodi v desetih minutah,« je dejal sogovornik.

Med prilagoditvami na poplave je naštel še obvezna nočna dežurstva, ki ga čakajo ob vsaki napovedi večjih nalivov. »Zadnjih nekaj let se s sinom ponoči izmenjavava in na računalniku ali mobilniku spremljava podatke o pretoku vode na merilnih postajah. Zdaj že vemo, da je treba ukrepati, če vodostaj na merilnem mestu Dvor na Gradaščici preseže določeno mejo. Pri 250–260 centimetrov je že zelo kritično, že pri 220–230 centimetrih pa je dobro prestaviti avtomobile in pripraviti škornje,« je dejal Jože. In upati, da zjutraj na avtomobilih ne bodo našli kazni zaradi nepravilnega parkiranja, ker jih lahko umaknejo samo na pločnike na bližnjem hribu.

Ko voda odteče, čaka prebivalce vsaj dva tedna dela, preden počistijo naplavljeno umazanijo in se poplavljeni prostori posušijo. Obe poplavi sta Jožetu skupaj povzročili za več kot deset tisoč evrov škode. »Po prvih poplavah leta 2010 pri domačih zavarovalnicah ni bilo več mogoče zavarovati hiš v naši soseski. Zavarovanje proti poplavam sem moral skleniti pri eni izmed tujih zavarovalnic, a sem moral najprej fotografirati vse protipoplavne nasipe in druge ukrepe v okolici in predložiti veliko dokumentacije, da je območje varno pred običajnimi nalivi,« je še dodal.

Njegova izkušnja ni bila edina, saj so poplave jeseni 2010 in 2014 poplavile velik del jugozahodnega dela Ljubljane. V obeh primerih se je sočasno zgodilo več dejavnikov, ki so povečali moč poplave. Na Ljubljanskem barju so se najprej razlile kraške poplave, ki se pojavljajo po nekajkrat na leto in se zadržijo po več dni ali tednov. Kraškim so se pridružile hudourniške poplave, ko so Gradaščica, Glinščica in Mali Graben hitro narasli zaradi močnih padavin nad Polhograjskimi dolomiti. Voda se ni mogla neškodljivo razliti po barju ali dovolj hitro odteči, za kar je bila krivo tudi slabo vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, denimo nepretočni kanali, v katerih je ponekod raslo grmovje ali celo drevje.

Na nacionalni direkciji za vode so nam povedali, da so poplave leta 2010 povzročile za približno 190 milijonov evrov škode. Še več škode so zabeležili leta 2014 (255 milijonov evrov), v zadnjih 25 letih pa je voda po državi odnesla za približno 1,8 milijarde evrov (brez DDV). Od tega je večina škode nastala v zadnjih desetih letih, saj so večji poplavni dogodki v letih 2007, 2009, 2010, 2012 in 2014 povzročili za dobro milijardo evrov škode.

V zadnjem desetletju so poplave v povprečju vsako leto povzročile za približno 120 milijonov škode, ocenjujejo na direkciji. Če neposredni škodi dodamo še posredno škodo – izpad prihodkov gospodarskih subjektov, propad podjetij, prekinjene infrastrukturne in komunikacijske povezave in druge dolgoročne posledice – se letna ocena poviša na približno 150 milijonov evrov. V obdobju 1991–2008 je neposredna škoda zaradi poplav vsako leto dosegla skoraj pol odstotka celotnega BDP, ugotavljata raziskovalca geografskega inštituta na ZRC SAZU Matija Zorn in Blaž Komac – kar skupaj pomeni približno 800 evrov na prebivalca.

V skupni preiskavi o segrevanju evropskih mest, ki smo jo letos izvedli z evropskim združenjem podatkovnih novinarjev EDJNet, smo pokazali, da so se povprečne temperature v Sloveniji v primerjavi s predindustrijsko dobo povišale. Zaradi višjih temperatur pa se ne bodo stopnjevale samo suše in vročinski valovi, ki smo jih predstavili v prejšnjem prispevku, ampak bodo intenzivnejši tudi močni lokalni nalivi, ki bodo po državi – ter v obeh slovenskih največjih mestih Ljubljani in Mariboru – povzročali pogostejše in močnejše poplave.

Škoda zaradi močnejših neurij in poplav bo v prihodnosti vse večja, saj je država v zadnjih desetletjih zanemarjala vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, občinske in mestne uprave pa so večkrat nepremišljeno izdajale dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih in legalizirale črne gradnje. Še večje tveganje bodo pomenile spremembe padavinskega in vodnega režima, saj bodo poplave po napovedih prizadele tudi področja, ki niso veljala za poplavna in nimajo zgrajene ustrezne protipoplavne infrastrukture.

Poplave bodo močnejše in pogostejše

Na slovenski okoljski agenciji (ARSO) so 20. novembra letos predstavili prve rezultate projekta Ocena podnebnih sprememb v 21. stoletju. Predstavniki okoljskega ministrstva in ARSO so med drugim povedali, da meritve že kažejo znatno povišanje temperature zunanjega zraka, spremembe pri pojavljanju padavin in pogostejše ter intenzivnejše skrajne vremenske dogodke.

Višina padavin na letni ravni se bo zato do sredine 21. stoletja znatno povečala: do dvajset odstotkov v primerjavi z obdobjem 1981–2010, najbolj pa pozimi in na vzhodu države. Že v sredini stoletja se bodo v vzhodni Sloveniji zimske padavine povečale do 40 odstotkov, do konca stoletja lahko količina zimskih padavin narase tudi nad 60 odstotkov. Napovedali so tudi, da se bo povečala tako jakost kot pogostost izjemnih padavin.

»Če na naše napovedi pogledamo optimistično, potem Sloveniji do konca stoletja najbrž ne bo zmanjkalo pitne vode,« se je pošalil vodja oddelka za hidrološke napovedi na ARSO Janez Polajnar. »Manj spodbuden je podatek, da na vseh merilnih postajah beležimo povečano višino vodotokov ob skrajnih vremenskih dogodkih, kar pomeni večjo obremenitev za vodno infrastrukturo in večjo verjetnost poplav – tudi na območjih, kjer jih doslej nismo bili vajeni«.

Druga večja sprememba bo dviganje morske gladine – ta se je v zadnjih 30 letih dvignila za 20 cm – ki ne bo le poplavila ulic v obmorskih mestih, temveč bo močno obremenila tudi kanalizacijski sistem, je pojasnil Polajnar. Enak problem čaka celinska mesta, saj kanalizacija marsikje ne bo požirala meteorne vode ob močnejših nalivih – kar je v preteklih letih večkrat občutila Ljubljana, ko je voda poplavila podvoze in podhode po mestu.

Na močnejše nalive bo med drugim vplivalo segrevanje Jadranskega morja, saj bodo v Kvarnerskem zalivu pogosteje nastajale nevihtne gmote z visoko energijo, ki jih bodo vetrovi odnesli proti severu ali severovzhodu. Zadnji takšen primer so bile nedavne poplave v Jelendolu pri Tržiču. »Južni veter je bil nekaj dni zelo močan in se je ujel v pobočje Košute. To je povzročilo zelo intenzivne padavine, erozijo rečne struge in razdejanje po vsej dolini,« je pojasnil Polajnar in dodal, da bo podobnih dogodkov v Sloveniji zaradi njene geografske lege in ozemlja vse več.

Polajnar meni, da smo za vse večjo poplavno ogroženost najbolj krivi sami, saj smo v preteklosti premalo upoštevali naravo. »Včasih je voda neškodljivo poplavila neposeljena območja, zdaj pa jih poplavlja škodljivo. Največji problem je poselitvena politika. Do druge svetovne vojne je bila Slovenija agrarna družba. Po vojni je sledila intenzivna deagrarizacija: povečanje mest in naselij, ki so jih pogosto gradili ob rečnih strugah.« Zakaj? Zaradi lobiranja nekaterih investitorjev, prevelikega zaupanja v gradbene protipoplavne ukrepe in izgube zgodovinskega spomina, je prepričan hidrolog na ARSO.

Zadnje velike poplave so Slovenijo zajele med dvema svetovnima vojnama, leta 1926 in 1933. Nato smo imeli do devetdesetih let razmeroma suho obdobje, zato so ljudje pozabili na izkušnje prednikov in množično poseljevali poplavne ravnice. Ko so se mesta širila in so se prebivalci naseljevali v novih stanovanjskih soseskah, večinoma niso niti pomislili, da živijo na tveganem poplavnem območju. To nam je potrdil tudi Jože, ki se je na Vrhovce z družino preselil v sedemdesetih letih. »Sicer sem vedel, da živimo na robu Ljubljanskega barja, ampak je območje veljalo za varno, ker da so ga že zdavnaj izsušili in uredili s kanali in nasipi. Imeli smo vsa dovoljenja in zavarovanja, na poplave pa nismo niti pomislili.«

Pozidana poplavna območja

V preteklosti smo ljudje bolj upoštevali naravne omejitve, je prepričan tudi geograf Igor Žiberna. Vedeli smo, da rekam poleg samega korita pripada še poplavna ravnica ob vodotoku. Tam so prevladovale ekstenzivne oblike rabe tal (logi, pašniki), medtem ko smo za njivske površine, naselja in komunikacije izbirali višje lege, ki jih poplave niso dosegle.

S prehodom iz pretežno agrarne v industrijsko družbo, koncentracijo prebivalstva in prenosom človeških dejavnosti na dno dolin in kotlin se je začela uporaba poplavnih zemljišč hitro spreminjati. Ta proces se je še pospešil po osamosvojitvi, saj so postala poplavna območja zanimiva za številne javne in zasebne investitorje, ki so tam prepoznali potencialna (poceni) zemljišča za nove stanovanjske soseske in obrtno-industrijske cone. Hkrati so ljudje opuščali nekdanja kmetijska zemljišča, kar ni povzročilo samo ozelenjevanja, zaraščanja in ogozdovanja (vse to vpliva na vodotoke), ampak tudi pozidavo nekdanjih travnikov in polj.

Žiberno je zato zanimalo, kako se je dejansko spreminjala raba tal na poplavnih območjih in kakšno potencialno škodo bodo zaradi neustreznega prostorskega načrtovanja povzročile poplave. Za analizo je izbral območja z veliko poplavno nevarnostjo (OVPN): Ljubljansko barje ob Ljubljanici, Krško-Brežiško polje ob Savi, območje med Malečnikom in Ptujem ob Dravi ter spodnji tok Vipave in Mure ob slovensko-hrvaški meji. V raziskavi o rabi tal na OVPN pa je med drugim ugotovil, da se je v letih 2000–2014 povečal delež pozidanih površin, pri katerih poplave povzročijo največ škode (največ novih pozidav je zraslo na nekdanjih njivah, vrtovih in travnikih).

Najbolj skrbi dejstvo, da je slaba polovica pozidanih površin zrasla na novo, meni Žiberna – kljub javno objavljenim poplavnim kartam in jasnim opozorilom, ki so jih pustile pretekle poplave. Neustrezna raba tal še povečuje veliko škodo zaradi vsakoletnih naravnih nesreč. Neodgovorno okoljsko načrtovanje pa bo imelo tudi finančne posledice. V celoti se je škodni potencial na OVPN v letih 2000–2014 povečal za dobrih 16 milijonov evrov – na dobrih 180 milijonov evrov. Od tega se je najbolj (za skoraj 28 milijonov evrov) povečal škodni potencial pozidanih površin, ki ga je Žiberna leta 2014 ocenil na dobrih 98 milijonov evrov. Kar pomeni, da pozidane površine predstavljajo več kot polovico vsega škodnega potenciala, čeprav obsegajo le dobre tri odstotke vsega OVPN (sledijo njive in vrtovi).

Podobno študijo sta za Ljubljansko barje izdelala Matija Zorn in Maruša Goluža z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo Ljubljansko barje zelo redko poseljeno. V drugi polovici šestdesetih let pa se je začela Ljubljana širiti in na barju se je začelo obdobje večjih načrtovanih in stihijskih poselitev. Prvo veliko načrtovano poselitev je pomenila izgradnja stanovanjskega naselja Murgle, hkrati so se v Rakovi jelši in ob Cesti dveh cesarjev začele množiti številne črne gradnje, ki so jih v devetdesetih letih legalizirali. Število prebivalcev se je na poplavno ogroženem delu Ljubljane do začetka novega tisočletja povečalo z nekaj tisoč na več kot 30.000.

V zadnjih dvajsetih letih sta bližina mesta in razmeroma nizka cena zemljišč pritegnili večje investitorje, ki so gradili nove stanovanjske soseske. Poplave iz leta 2010 so zato samo na stavbah in drugih objektih na območju Ljubljanskega barja povzročile za več kot milijon evrov škode. Kljub temu se na Barju še vedno gradi, sta ugotovila Zorn in Goluža.

V katastru stavb sta primerjala spremembe v poselitvi na določenih območjih poplavne ogroženosti med letoma 2003 in 2015. Največ novih stavb je bilo zgrajenih na območju Črne vasi in ob Ižanski cesti (število prebivalcev Črne vasi se je namreč od osamosvojitve več kot podvojilo). Posamezne nove stavbe ali skupine novogradenj sta našla tudi v nekaterih drugih naseljih: Iški vasi, Iški, Bevkah, v vaseh Vrbljene in Matena, na Lavrici in v Vnanjih Goricah. Skupaj sta naštela 157 novih stavb na območju srednje poplavne nevarnosti, 111 na območju majhne poplavne nevarnosti in dve stavbi na področju visoke poplavne nevarnosti.

Za oceno škodnega potenciala sta upoštevala 157 novogradenj, ki so zrasle na območju krajinskega parka Ljubljansko barje, je povedala Maruša Goluža. Od tega jih 17 nima hišne številke, za devet objektov pa nista uspela pridobiti vrednosti iz registra nepremičnin. Vrednosti v registru nepremičnin sta uporabila tudi za skupno oceno škode, ki jo lahko na stavbah povzročijo poplave. Ugotovila sta, da se je škodni potencial od leta 2003 povečal za 22 milijonov evrov, čeprav je država sprejela več zakonov, pravilnikov in strategij, s katerimi naj bi omejevala gradnjo na poplavnih območjih.

Za vse večjo poplavno škodo so krivi štirje dejavniki: neustrezno prostorsko načrtovanje, pomanjkljiv nadzor, nezadostna zavarovalniška politika ter pogosto popuščanje lokalne politike interesom določenih gradbenih investitorjev, meni Matija Zorn. »Načrtovanje novogradenj na območju poplavne varnosti je neodgovorno. Prav tako izdajanje gradbenih dovoljenj na takšnih področjih. Najlaže je reči, da se moramo zaradi podnebnih sprememb sprijazniti s poplavami in vse večjo škodo, ki jo bodo povzročale. Hkrati pa kljub zakonu o prostorskem načrtovanju in strategiji razvoja prostorske poselitve še vedno poseljujemo področja, ki jih ogrožajo naravne nesreče. Izdaja gradbenega dovoljenja daje človeku lažen občutek varnosti, da gradi na varnem območju. Vendar nobeno poplavno območje ni popolnoma varno, ne glede na gradbene ukrepe.«

Po poplavah pa ne odgovarja nihče. Še najmanj uradnik, ki je izdal gradbeno dovoljenje ali odobril spremembo namembnosti v občinskem prostorskem načrtu, je bil oster Zorn.

Na ljubljanski mestni občini (MOL) so nam odgovorili, da nimajo točnega podatka o »pravnem statusu vseh nepremičnin na poplavnih območjih«. Povedali so še, da gradnja stanovanjskih objektov na območjih nižje ali srednje poplavne ogroženosti ni nedopustna. Le investitorji in kupci nepremičnine morajo upoštevati predpisane protipoplavne ukrepe, ki jih nadzirajo državni organi. In prevzeti zavestna tveganja, ki jih prinaša gradnja na poplavnem območju.

Sporno izdajanje dovoljenj

Gradnja na območjih s srednjo in nižjo poplavno ogroženostjo ni prepovedana, vendar morajo investitorji v takem primeru predvideti in izgraditi ustrezne protipoplavne ukrepe: zgraditi nasipe in suhe zadrževalnike vode, izbrati ustrezne gradbene materiale in poskrbeti za plavne pregrade. Če so ti ukrepi pravilno načrtovani, izvedeni in vzdrževani, so stavbe razmeroma varne pred poplavami. Izjema so redke katastrofalne poplave s petdesetletno ali stoletno povratno dobo (»stoletne poplave«), pred katerimi ni učinkovite zaščite.

Stoletne katastrofalne poplave se statistično pojavljajo enkrat na sto let. To pomeni, da je vsako posamično leto približno en odstotek verjetnosti, da bo močna povodenj opustošila območje stoletnih poplav. To se morda ne zdi veliko, a že preprost verjetnostni izračun pokaže, da je verjetnost za takšno poplavo v prihodnjih dvajsetih letih približno 18-odstotna. Dvajset let pa je kratko obdobje, če upoštevamo pričakovano življenjsko dobo neke stavbe ali objekta, ki naj bi bilo zgrajen vsaj za petdeset let. Kaj torej motivira investitorje in kupce, da se odločajo za izgradnjo ali nakup nepremičnine na poplavnem območju? In zakaj je mogoče pridobiti dovoljenja za takšno gradnjo?

Razlogov za sedanjo pozidanost poplavnih območij je več, je dejal Tomaž Prohinar, direktor državne direkcije za vode, ki izdaja priporočila in soglasja za gradnje na vodnih zemljiščih. Po osamosvojitvi so začeli investitorji povsod po državi kupovati močvirna in poplavna zemljišča, ker so bila prazna in poceni, potrebe po prostoru pa velike. Po nakupu so oddajali vloge za spremembo občinskega prostorskega akta, da bi degradirana zemljišča spremenili v zazidljiva. Potem so uspeli pridobiti še prostorski izvedbeni akt in gradbeno dovoljenje. »Ko so imeli vse papirje in soglasja, so lahko zgradili objekte in jih prodali. Če bi nove lastnike čez nekaj let poplavilo, to ni bil več problem investitorja,« je nekdanji »poslovni model« gradnje na poplavnih območjih opisal Prohinar.

Razmere so se nekoliko izboljšale po letu 2008, ko je država s poplavno uredbo omejila gradnjo na poplavnih območjih in postavila strožje pogoje. »Stroka je poskušala na vsakem koraku ustaviti ali vsaj omejiti takšno gradnjo, a pogosto ni bila uspešna«, je dejal direktor vodne direkcije. Veliko je bilo tudi prelaganja odgovornosti. Če se na občini niso hoteli več ukvarjati z vztrajnim investitorjem, so potrdili prostorski načrt in računali, da bodo gradnjo pozneje ustavili na direkciji.

Na direkciji so bili zato »zasuti z zahtevki«, saj so morali presojati ustreznost protipoplavnih ukrepov in odgovarjati na pritožbe. Teh je bilo veliko, saj so investitorji skoraj vedno pridobili pozitivna mnenja projektantov ter naročali lastne poplavne karte in analize. Zasledili so tudi primere, ko so investitorji na črno zgradili protipoplavne nasipe in čez nekaj let naročili izdelavo poplavnih kart, s katerimi so dokazovali, da je njihova parcela varna pred poplavami.

Veliko težav jim povzročajo tudi stari prostorski akti, saj skoraj ni mogoče spremeniti namembnosti zazidljivih zemljišč. Lastniki se namreč niso pripravljeni odpovedati zazidljivim parcelam in izgubi njihove vrednosti. »Lastniku zazidljive parcele, ki ima vse ustrezne dokumente, zelo težko zavrnete soglasje za gradnjo. Prav tako ni lahko zavrniti soglasja za izgradnjo ceste do že zgrajenih objektov, čeprav jo bodo morali potegniti čez poplavno območje. Še teže je posegati v področja, ki so bila zgrajena še pred izdelavo natančnih poplavnih kart in lahko lastniki trdijo, da sploh niso vedeli, da so gradili ali kupovali na poplavnem območju,« je dodala vodja načrtovanja na direkciji Neža Kodre.

V praksi to pomeni, da morajo velikokrat sprejeti zatečeno stanje, smo izvedeli na direkciji. Preveriti morajo, če je investitor »izkazal interes in predstavil ukrepe«, s katerimi bo poskrbel za poplavno varnost. Ne morejo pa dokazovati, da ti ukrepi ne bodo učinkoviti, ampak lahko kvečjemu odsvetujejo gradnjo. Po logiki zatečenega stanja deluje tudi legalizacija črnih gradenj na poplavnih območjih, na katere so nas opozorili vsi sogovorniki. V »črno« hišo se je bilo mogoče vseliti, pridobiti komunalne in druge priključke ter celo hišno številko. Po več letih uporabe pa so takšne objekte večinoma legalizirali.

Če bi morali za vsako hišo najprej pridobiti uporabno dovoljenje, preden bi se sploh smeli vseliti in pridobiti vse priključke, bi bilo bistveno laže izvajati nadzor in usmerjati prostorsko politiko in preprečevati stihijsko poselitev, je prepričan Tomaž Prohinar. Veliko spremembo bi pomenilo tudi obvezno zavarovanje stavb, ki so zgrajene na poplavnem območju, saj cena tvegane gradnje ne bi padla na davkoplačevalce – podobno kot je obvezno zavarovanje avta pred registracijo.

Kako verjetne so takšne spremembe? Na geodetski upravi so nam potrdili, da je bilo mogoče do prvega junija letos pridobiti hišno številko brez uporabnega dovoljenja, če je bila stavba evidentirana v katastru stavb ali registru nepremičnin in je bila namenjena za bivanje ali opravljanje poslovne ali druge dejavnosti (geodetska uprava ob evidentiranju stavb ne preverja legalnosti gradnje). Po prvem juniju je za nove stavbe potrebno dovoljenje, ki ga črne gradnje ne morejo pridobiti. Izjema so »nezahtevni objekti« in hiše, za katere vlagatelj pisno izjavi, da je stavba enostanovanjska in jo je uporabljal že pred prvim junijem. Na treh največjih zavarovalnicah – Triglavu, Savi in Adriaticu Slovenici – pa so nam odgovorili, da na najbolj poplavno ogroženih območjih sploh ne sklepajo zavarovanj.

Ideja o obveznem zavarovanju na poplavnih območjih zato trenutno ni uresničljiva. Cena napačnih odločitev državnih uradnikov in zasebnih vlagateljev pa po poplavah bremeni davkoplačevalce, saj država ob naravnih nesrečah zagotavlja delno povračilo škode.

Pol milijarde evrov proti poplavam

Vodno omrežje je mogoče primerjati z ožiljem v človeškem telesu, je prepričan hidrolog Janez Polajnar z državne okoljske agencije. »Predstavljajte si, kako dolgo bi preživeli, če desne podlakti ne bi zanimalo, kaj se dogaja v dlani, ali če tretjina telesa ne bi hotela sodelovati pri ukrepih za zmanjšanje holesterola v krvi,« je slikovito opisal slovensko prostorsko politiko.

Prav takšno »sodelovanje« je bilo po mnenju večine naših sogovornikov krivo za velik del škode, ki so ga povzročile poplave v zadnjih desetih letih. Posamična občina ali stanovanjska soseska je zgradila protipoplavne nasipe ali pregrade, ki so poslabšali razmere za nižje ležeče prebivalce. Nekatere občine so nepremišljeno spreminjale okoljske načrte tudi zaradi posameznih vztrajnih lokalnih investitorjev. Vodotoke so dodatno mašile plavine, ki jih je voda prinesla iz okoliških gozdov (podrta drevesa, narobe postavljene skladovnice drv …). Občine in državne ustanove so se pregovarjale, kdo bi moral skrbeti za protipoplavno infrastrukturo: vzdrževati nasipe, čistiti kanale in kositi travo ob zadrževalnikih vode. Pa tudi, kdo naj povrne škodo in plača za protipoplavne ukrepe.

Na ministrstvu za okolje in prostor, direkciji za vode ter Mestni občini Ljubljana (MOL) smo se zato pozanimali, s katerimi protipoplavnimi ukrepi bodo omilili posledice prihodnjih poplav.

Na MOL so zapisali, da so od oktobra 2010 do konca leta 2014 (po prvih poplavah) izvedli »številne ukrepe za povečanje poplavne varnosti« in zanje namenili skupaj več kot deset milijonov evrov (država jim je od tega povrnila slabih 200.000 evrov in prispevala dobra dva milijona evrov za sanacijo in vzdrževanje vodotokov iz državne pristojnosti). A so bili po poplavah 2014 znova deležni kritik, da so storili premalo za izboljšanje poplavne varnosti.

V obdobju 2015–2017 so največ čistili jarke in odvodne kanale, pripravljali poplavne študije ter pridobivali zemljišča za izgradnjo suhega zadrževalnika Brdnikova, pri katerem so leta 2017 pripravili prvo fazo izgradnje (za naštete ukrepe so skupaj namenili dobre štiri milijone evrov). Letos pa so za drugo fazo ureditve zadrževalnika na Brdnikovi ulici, čiščenje odvodnikov in kanalov ter za izdelavo kart poplavne nevarnosti namenili še 2,5 milijona evrov (dodatnih 1,9 milijona so predvideli še za prihodnje protipoplavne ukrepe v razvojnem načrtu). Odgovorili so tudi, da podpirajo usklajevanje lokalnih skupnosti pri načrtovanju protipoplavnih ukrepov in vse ukrepe sosednjih občin, ki izboljšujejo stanje v MOL (čiščenje prodnega zadrževalnika v Strahomeru, odstranitev prodnega nanosa v strugi Iške …). Vendar je takšno usklajevanje predvsem naloga direkcije za vode, menijo na MOL.

Z ministrstva za okolje so sporočili, da so ukrepe in projekte za obvladovanje ali zmanjševanje posledic poplav določili v nacionalnem načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti. V načrtu so predvideli dvajset najpomembnejših gradbenih in negradbenih protipoplavnih ukrepov (sistemi za nadzor in obveščanje, prilagoditev rabe zemljišč v porečjih …) ter določili 61 območij pomembnega vpliva poplav po vsej državi. O izvajanju teh ukrepov bodo morali vsaki dve leti poročati vladi, zanje pa je v letih 2017–2021 predvidenih približno 540 milijonov evrov (od tega naj bi bilo po oceni ministrstva realno dosegljivih približno 400 milijonov evrov).

Kljub omenjenim ukrepom se bodo morali prebivalci poplavno ogroženih področij prilagoditi na življenje s poplavami, so prepričani naši sogovorniki. Ali se preseliti drugam.

Življenje s poplavami

V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) so letos pripravili razstavo o življenju na Ljubljanskem barju, kjer so predstavili zgodovino barjanske poselitve od koliščarjev do danes. Avtorji razstave so pokazali, da so ljudje dolgo živeli skupaj s poplavnimi vodami, dokler ni začela v času avstro-ogrske monarhije prevladovati inženirska miselnost: da je mogoče barje z gradbenimi ukrepi osušiti in dokončno ukrotiti poplave.

Danes se vse bolje zavedamo, da gradbeni ukrepi niso vsemogočni, je priznal Janez Polajnar. Vemo tudi, da se bo zaradi višjih temperatur spremenila vodna bilanca, saj se zimske padavine ne bodo več ohranile v obliki snega, temveč bodo sproti odtekle v dolino in v porečja. To pomeni, da bo pomladi in poleti manjkalo vodne zaloge, če ne bomo našli načina, da jo ustavimo – za kar so najbolj primerna prav naravna mokrišča, ki so veliki zadrževalniki vode. Zato bo treba razmišljati tudi o strategijah, kako bi pustili vodi več prostora, da se neškodljivo razlije po poplavnem območju.

Kot primer prilagoditve na poplave je Polajnar opisal nemško mesto Passau ob sotočju Donave in Ina, kjer prebivalci nekaterih predelov mesta pred poplavami zalijejo pritličje s čisto vodo in tako preprečijo vdor rečne vode. Ko poplave odtečejo, pa vodo izčrpajo in posušijo bivališča, ki so prilagojena na takšen režim. Podobne prilagoditve bi bilo mogoče preizkusiti tudi pri nas, saj bi bila cena takšnega ukrepa in povzročene škode na objektih velikokrat bistveno nižja od gradnje protipoplavnega nasipa. Če nasip stane milijon evrov, pred poplavami pa varuje deset hiš, ki bi jim voda ob morebitni poplavi naredila za nekaj deset tisoč evrov škode, takšna gradnja morda ni najbolj smiselna naložba, meni tudi direktor direkcije za vode Tomaž Prohinar. A se je strinjal, da preselitev dela prebivalcev na druga področja ni zelo realistična možnost, čeprav bi bila morda dolgoročno najbolj smiselna. Zelo kritični bi bili tudi odzivi prizadetih prebivalcev, da država ni dovolj poskrbela za njihovo varnost.

S pol milijarde evrov, ki jih bo država do leta 2021 predvidoma namenila za protipoplavne ukrepe, bomo državljani plačali tudi ceno nepremišljenega prostorskega načrtovanja – za zaščito gradenj, ki jih na poplavnih območjih sploh ne bi smelo biti. Poleg novih nasipov, zadrževalnikov in drugih ukrepov bo morala država spodbujati prilagajanje na življenje s poplavami. Predvsem pa strožje nadzorovati gradnjo na poplavno ogroženih območjih ter zahtevati več odgovornosti (denimo obvezno zavarovanje) od investitorjev (in lastnikov) tveganih objektov. Sploh zato, ker je zadnje desetletje zelo nazorno pokazalo, da se lahko »stoletne poplave« zgodijo na vsakih nekaj let. In vsakič povzročijo na stotine milijonov evrov škode.

Obvestilo uredništva (17. 12. 2018): v prvotni verziji članka je pisalo, da je po opažanju Jožeta treba ukrepati, če pretok vode na merilnem mestu Dvor na Gradaščici preseže določeno mejo. Tu se nam je zgodila napaka. Jože je namreč govoril o vodostaju in ne o pretoku vode. To smo tudi naknadno popravili v članku. Za napako se opravičujemo.