Pri Pod črto smo razkrili nov primer nezakonitega dela policije. Posledica tega je bila opustitev pregona proti osebi, osumljeni posilstva.

Kaj se je zgodilo? Policija je zavarovala dokaze in na podlagi primerjave vzorca DNK z žrtve s profili DNK v policijski bazi ugotovila, kdo naj bi storil kaznivo dejanje.

Tu pa se je zalomilo. Profil DNK osumljenca je bil v policijsko bazo vnesen leta 2001. Policija pa ni razpolagala s podatkom, zakaj je tistega leta osumljencu odvzela vzorec DNK. Zato sodišče ni moglo ugotoviti, ali je bil odvzem vzorca takrat zakonit.

Sodišče je zato iz postopka izločilo ključne dokaze proti osumljencu, tožilstvo pa je bilo posledično primorano opustiti njegov pregon.

Omejitve zbiranja DNK

Kako je lahko prišlo do tega? Slovenska zakonodaja policiji omejuje shranjevanje profilov DNK posameznikov v svojih bazah. Ta zakonodaja temelji tudi na sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

ESČP je v svojih sodbah jasno povedal, da policija zaradi varovanja zasebnosti državljanov ne sme kar vse povprek zbirati in shranjevati profilov DNK posameznikov. Slovenska policija mora tako na primer, če je osumljenec kaznivega dejanja na sodišču oproščen, njegov profil DNK iz tega postopka izbrisati iz svoje evidence. Nasprotno pa lahko določeno število let hrani profile DNK pravnomočno obsojenih posameznikov. Zakonodaja tudi določa, v katerih primerih lahko policija sploh odvzame vzorec DNK posamezniku.

Ob tem se lahko vprašamo, zakaj so takšne omejitve potrebne – še posebno, če pomislimo na primere kaznivih dejanj, kjer je policija dobila dokaze DNK o storilcu, ne more pa ugotoviti, komu ta DNK pripada.

Lahko bi namreč zagovarjali sledeči argument – če bi policija na primer ob rojstvu ali polnoletnosti odvzela vzorec DNK vsakemu državljanu in njegov profil DNK shranila v svojo bazo, bi bila nekatera kazniva dejanja lažje rešljiva. Zakaj takšen ukrep po mnenju zagovornikov človekovih pravic ni ustrezen oziroma sorazmeren z doseganjem namena – ugotovitve in pregona storilcev kaznivih dejanj?

Prvič, kot opozarjajo strokovnjaki, obstaja tveganje zlorabe profilov DNK. Poglejmo hipotetičen primer zborovanja podpornikov politične opozicije ali demonstracij proti vladi v neki državi. Vladni predstavniki bi lahko po koncu demonstracij zbrali sledove DNK s takšnega zborovanja in s podatki v policijskih bazah ugotovili, kdo točno se je zborovanja udeležil. Nato bi lahko te posameznike ustrahovali – ali jim storili še kaj hujšega.

Drugič, tudi dokazi DNK niso tako zanesljivi, kot bi si kdo lahko mislil. DNK, ki ga policija najde na kraju zločina, je lahko nepopolna, poškodovana ali pa vzorec vsebuje mešanico več različnih DNK. Zgodi se lahko tudi prenos DNK nekega posameznika na kraj zločina prek tretje osebe.

Nedavno so mediji opisali primer v ZDA, kjer se je na kraju umora našel DNK posameznika, ki je bil v času zločina v bolnišnici. Policija je tega posameznika vseeno ovadila zaradi suma umora. Naknadno pa so ugotovili, da je DNK tega posameznika na kraj zločina prenesel reševalec, ki je najprej oskrbel osumljenca in ga peljal v bolnico, nato pa odpeljal trupla s kraja zločina. Zanašanje na obširne policijske baze DNK pri reševanju zločinov tako lahko poviša število krivih obsodb posameznikov.

Tretjič, za krive obtožbe ali celo obsodbe lahko poskrbi tudi čezmejna izmenjava profilov DNK. Različne države vzorce DNK namreč analizirajo na različne načine – s tem pa se tudi zmanjšuje natančnost analize. To pa povečuje možnost tako imenovanih »lažnih zadetkov« – torej nepravilnih ugotovitev, kateremu posamezniku pripada DNK s kraja zločina.

In, nenazadnje, v primeru obširnega zbiranja profilov DNK bi policija z vsemi prebivalci Slovenije ravnala kot s potencialnimi storilci kaznivih dejanj. Prakse vsesplošnega zbiranja in hranjenja bioloških osebnih podatkov so značilnost nedemokratičnih držav.

Bolje je storilca ne najti, kot da pade postopek

Argumentov za omejitev zbiranja in shranjevanja profilov DNK v policijskih bazah je sicer še več; našteli smo le nekatere najbolj relevantne. Za policijo pa je ključno, da se omejitev tudi drži.

Z vidika kazenskega postopka je bolje, da policija storilca zločina ne najde, kot da ga identificira prek nezakonitega profila DNK v svoji bazi. Zakaj? Recimo, da policija z žrtve posilstva uspe pridobiti storilčev DNK. Tega primerja s profili v policijski bazi in ne najde ujemanja. Storilec tako ostane neznan. Čez nekaj časa pa tega storilca aretirajo zaradi nepovezanega zločina. Takrat mu odvzamejo tudi vzorec DNK in ga vnesejo v bazo. In takrat bo policija odkrila tudi to, da je zakrivil nerazrešeno posilstvo.

Če pa bi storilca policija identificirala na podlagi nezakonito hranjenega profila DNK, bo sodišče dokaze proti storilcu izločilo iz spisa. Storilec bo torej ugotovljen, a oproščen zločina.

S tega vidika so skrb vzbujajoče naše ugotovitve, da policija najverjetneje v svojih bazah še kar hrani nezakonite vzorce DNK. Kot so nam namreč povedali na notranjem ministrstvu, policija od sodišč ne dobiva podatkov o oprostilnih sodbah proti osumljencem, ki jim je bil v postopku odvzet DNK. Tak profil DNK bi morala policija po oprostilni sodbi izbrisati iz baze – vprašanje pa je, ali ga tudi izbriše. Zato ne smemo biti presenečeni, če bomo v prihodnosti še priča oprostitvam osumljencev na sodišču zaradi nezakonite hrambe profilov DNK v policijskih bazah.

Policija in notranje ministrstvo morata torej narediti vse, da policijsko bazo očistita nezakonito hranjenih profilov DNK posameznikov. Policija je na podlagi naših vprašanj o hrambi DNK napovedala, da bo preučila obstoječe ukrepe zagotavljanja zakonitosti profilov DNK v bazi. Upajmo, da bo to storila temeljito.

Policija in ministrstvo morata ukrepati

Vendar pa glede na trenutne izkušnje s policijo obstaja dvom, da bo temu res tako. Kot smo pri Pod črto v zadnjih letih že večkrat poročali, se policija otepa prevzemanja odgovornosti v primeru nezakonitega delovanja.

Znan je primer tajnega policijskega sodelavca Dejana Orniga, ki je v sodelovanju s kriminalisti nezakonito vdiral v zasebno elektronsko korespondenco več sto posameznikov. Policija je po naših ugotovitvah Ornigov primer najprej želela pomesti pod preprogo. Po obvestilu o Ornigovem početju se namreč vrh policije po naših ugotovitvah ni trudil ugotoviti, ali trditve o delovanju Orniga in ljubljanskih kriminalistov držijo. Policija je ukrepala šele, ko smo pri Pod črto razkrili komunikacijo med Ornigom in policijo.

Znan je tudi primer nezakonite uporabe tako imenovanih lovilcev IMSI, kjer zavajanje vodstva policije s sprenevedanjem brani celo trenutna notranja ministrica. Nekdanji direktor policije Marjan Fank je najprej javno trdil, da policija lovilcev IMSI ne uporablja, dokler ga na laž niso postavili uradni podatki. Ko smo ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar soočili z neresnicami Marjana Fanka, pa nam je odgovorila, da naše trditve o neresničnih navedbah Fanka ne držijo. Pozneje, ko smo z dejstvi soočili službo za odnose z javnostmi notranjega ministrstva, pa so nam z ministrstva sporočili, da je ministrica odgovarjala na »splošne očitke«.

Pri Pod črto smo večkrat poročali tudi o nezakonitem pridobivanju podatkov o bralcih spletnih portalov. Zaradi poročanja o tej temi je pripadnica policije odgovornega urednika podcrto.si Anžeta Voha Boštica (ki je tudi avtor tega mnenja) celo ovadila zaradi obrekovanja. Tožilstvo je sicer pozneje ugotovilo, da so bile ugotovitve našega medija pravilne in zato zavrglo kazenski pregon Voha Boštica.

Upajmo torej, da bo novi direktor policije, Simon Velički, ravnal bolj modro od prejšnjih vodstev.