Pogrebniki podjetij v Nivoju: kako opehariti delavce in dobiti državne posle

Medtem ko so delavci celjskega Nivoja ostali brez več sto tisoč evrov prisluženega denarja, posli nekdanjih lastnikov s pomočjo državnih milijonov cvetijo dalje.

Foto: Mija Koprivc, obdelava fotografije: Metod Blejec

Usoda celjskega gradbenega podjetja Nivo je bila po izbruhu gospodarske krize nadvse podobna usodi ostalih velikih gradbincev v državi. Tako kot SCT, Vegrad in Primorje je tudi Nivo po pričetku krize preživljal težke čase. Jeseni leta 2016 je podjetje naposled končalo v stečaju.

A propad Nivoja se od propada SCT-ja, Vegrada in Primorja razlikuje v pomembni podrobnosti. Lastniki prvih treh podjetij so ob njihovem stečaju dejansko izgubili svoja podjetja in s tem tudi gradbene posle. Večinskim lastnikom Nivoja – celjski družini Senič – pa je ob izdatni pomoči države in pogrebnikov podjetij ter na račun nepoplačanih delavcev uspelo obdržati milijonske gradbene posle. Le da ti zdaj tečejo prek drugih podjetij v lasti Seničev.

Pri Pod črto smo preiskali nenavadno zgodbo podjetja Nivo: kako je podjetje, ki se je še pred krizo lahko pohvalilo z več kot petdeset milijoni evrov letnega prometa, ob stečaju upnikom ostalo dolžno 68 milijonov evrov. Kako so se v Nivoju s pomočjo pogrebnikov podjetij znebili delavcev in jim ostali dolžni več 100.000 evrov. In kako je nasledniku Nivoja, podjetju Nivo Eko v lasti družine Senič, nato do danes uspelo pridobiti za več kot petdeset milijonov evrov državnih poslov. V zgodbo so vključeni tudi nekdanji visoki politiki – nekdanji minister, pa tudi trenutni vladni odposlanec v upravi našega največjega trgovca, Mercatorja.

Sporni posli Nivoja tik pred pričetkom krize

Podjetje Nivo Celje je bilo pred krizo eden izmed precej velikih gradbincev v državi. Podjetje je bilo v večinski lasti Danila Seniča iz Žalca, ki je imel v lasti dobrih 50 odstotkov podjetja in je bil hkrati tudi direktor podjetja. Drugi največji lastnik je bil takrat Celjan Gregor Planteu – njegova je bila skoraj četrtina podjetja. Gregor Planteu je širši javnosti postal znan spomladi leta 2017, ko ga je takratna Cerarjava vlada imenovala za posebnega vladnega člana uprave našega največjega trgovca – Mercatorja.

Podjetje Nivo se je ukvarjalo predvsem z nizkimi gradnjami, zlasti s tistimi, povezanimi z vodo. Gradilo je hidroelektrarne in saniralo vodotoke, oziroma gradilo protipoplavne zaščite.

Pred finančno krizo so posli podjetja cveteli. Leta 2007 je podjetje ustvarilo 43 milijonov evrov prihodkov in 1,1 milijona evrov dobička; leta 2008 so se prihodki dvignili že na 59 milijonov evrov, dobiček pa na 1,5 milijona evrov.

Toda že v časih uspešnega poslovanja Nivoja naj bi se vodilni v podjetju zapletali v domnevne sporne posle. Kot so poročali mediji, so vodilni v Nivoju v letu 2007 domnevno zlorabili položaj in Nivo oškodovali za 410.000 evrov. Ta denar naj bi na podlagi lažnih računov iz Nivoja nakazali slamnatim podjetjem, nato pa ga z računov teh podjetij dvignili v gotovini.

Policija je v zvezi s temi sumi leta 2011 na tožilstvo podala kazensko ovadbo. Več o nadaljnjem razvoju tega postopka ni znano, saj nam na tožilstvu niso hoteli posredovati natančnih podatkov o postopkih zoper Nivo.

Danilo Senič (v ospredju). Foto: Mojca Grušovnik/Dnevnik

Manevri s prenašanjem delavcev Nivoja

Po pričetku gospodarske krize se je finančno stanje Nivoja pričelo hitro slabšati. Če je leta 2008 Nivo zabeležil skoraj šestdeset milijonov evrov prihodkov, so ti leto pozneje znašali le še 37 milijonov evrov. Leta 2011 je podjetje že zabeležilo izgubo in sicer dobra dva milijona evrov. Leta 2012 je izguba znašala že štiri milijone evrov in pol.

Leta 2012 je Danilo Senič po dostopnih podatkih in dokumentih sodeč izvedel ključne manevre za rešitev družinskega posla pred upniki Nivoja.

Podjetje Nivo je bilo v začetku leta 2012 že v hudih finančnih težavah. Februarja tistega leta so se zaradi dolgov podjetja pričele prve blokade bančnih računov Nivoja. Podjetju, ki je imelo po bilancah sodeč konec leta 2011 za 40 milijonov evrov dolgov, istega leta pa je zaposlovalo tudi okoli 300 delavcev, je grozil stečaj.

Kot gre sklepati iz javno dostopne dokumentacije in pogovorov s strokovnjaki, ki smo jih opravili, so bili glavna nevarnost za povzročitev stečaja Nivoja delavci tega podjetja. Nivo namreč sredi leta 2012 delavcem ni več mogel izplačati plač. V kolikor delavci par mesecev zapored ne dobijo izplačane plače, pa lahko predlagajo stečaj podjetja.

Najverjetneje zato, da bi se izognil stečaju Nivoja, je njegov direktor Danilo Senič poleti leta 2012 skoraj 200 delavcev Nivoja najprej prezaposlil na hčerinsko podjetje Vrana. Septembra 2012 pa je Nivo Vrano z delavci vred prodal osebi po imenu Ratko Stojiljković. Za izplačilo plač delavcem zdaj torej ni bilo več odgovorno podjetje Nivo, temveč podjetje Vrana. Da je bil manever prenosa delavcev takrat edini način za preživetje Nivoja, je za časnik Večer potrdil tudi Senič sam.

Nekdanjim delavcem Nivoja se na Vrani ni godilo dosti bolje, kot bi se jim v Nivoju. Vrana je šla septembra 2013 v stečaj, delavcem pa je podjetje uradno skupno ostala dolžna 222.000 evrov plač in dodatkov k plači. Verjetno je resnični dolg Vrane do delavcev še precej višji, saj svojih terjatev do podjetja ob njegovem stečaju najverjetneje niso prijavili vsi delavci.

S Seničem smo poskušali stopiti v kontakt prek podjetja njegovega sina, a na naše prošnje za komentar ni odgovoril.

Vrano pokopljejo pogrebniki podjetij

Manever prenosa delavcev z Nivoja na Vrano je privabil tudi zanimanje inšpektorjev. Inšpektorat za delo je oktobra 2012 med drugim ugotovil, da novi lastnik Vrane Ratko Stojiljković v podjetju dela tudi kot direktor – in to na črno. Stojiljković namreč z Vrano ni imel sklenjene nikakršne pogodbe za delo direktorja podjetja, Vrana pa Stojiljkoviću prav tako ni plačevala prispevkov iz dela, je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja pridobili od inšpektorata.

Stojiljković lastnik Vrane ni ostal prav dolgo. Že pol leta po prenosu Vrane z Nivoja na Stojiljkovića se je Vrana znašla v lasti pogrebnikov podjetij mreže Orion. Marca 2013 je namreč lastnik Vrane postal Aleš Alojzij Rus, ki je poleg Barbare Podlogar glavni član mreže Orion. Sredi leta 2013 pa je lastnik Vrane postal Hrvat Slobodan Erbežnik, ki se prav tako pojavlja kot slamnati lastnik ali direktor v več družbah, ki so jih pokopali pogrebniki podjetij mreže Orion.

Rus oziroma Erbežnik sta po vsej verjetnosti poskrbela za uničenje poslovne dokumentacije Vrane in s tem zabrisala sledi za njenimi morebitnimi spornimi posli. Stečajni upravitelj Vrane leta 2013 ob nastopu stečaja namreč ni mogel niti stopiti v stik z Erbežnikom niti pridobiti dokumentacije o poslovanju Vrane. Uničenje dokumentacije o poslovanju podjetja je eden izmed ključnih manevrov pogrebnikov podjetij.

Preberite tudi:

Prenos delavcev na podjetje Vrana in nato »pokop« Vrane s pomočjo pogrebnikov podjetij sta takratnemu lastniku Nivoja Danilu Seniču dala dragoceni čas za prenos ključnih poslov te gradbene družbe na družinsko podjetje z imenom Nivo Eko. Nivo Eko je uradno v lasti Klemna Seniča, ki je sin Danila Seniča.

Kot je razvidno iz javno dostopne dokumentacije o stečaju Nivoja, je Nivo Eko po letu 2012 za opravljanje gradbenih del uporabljal tudi stroje in infrastrukturo Nivoja. To je bil najverjetneje eden izmed ključnih pogojev za prenos poslov na Nivo Eko. V primeru stečaja Nivoja leta 2012 bi bil lahko prenos poslov na Nivo Eko močno otežen, saj Nivo Eko ne bi imel potrebnih strojev in infrastrukture za nadaljevanje gradbenih poslov.

Nivo Eko je uporabljal tudi delovne stroje Nivoja. Foto: Mija Koprivc

Država da Nivoju Eko štiridesetmilijonski gradbeni posel

Najverjetneje ključni posel za nadaljevanje družinskega poslovanja v gradbenem sektorju si je Nivo Eko zagotovil spomladi leta 2012 – torej tik pred prenosom delavcev Nivoja na Vrano, ki se je zgodil poleti 2012. Ta posel je Nivo Eko pridobil na nenavaden način.

Šlo je za kar dobrih 42 milijonov evrov vreden gradbeni posel zagotovitve poplavne varnosti na porečju Savinje. Naročnik posla je bilo takratno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.

Na razpisu ni kandidiralo podjetje Nivo, kar bi bilo z vidika dejavnosti, velikosti in dolgoletnih izkušenj tega podjetja logično. Najverjetnejši razlog za to so bile finančne težave, v katerih se je takrat znašel Nivo. Kot rečeno, prve blokade bančnih računov Nivoja so se zgodile že februarja 2012.

Namesto Nivoja je za posel kandidiral Nivo Eko. Nivo Eko je bilo takrat relativno neznano in majhno podjetje družine Senič. Še v letu 2011 je Nivo Eko zabeležil le 1,5 milijona evrov letnih prihodkov. Kako je torej lahko tako majhno podjetje pridobilo gradbeni posel, vreden kar 42 milijonov evrov?

Zaradi velikosti posla je javni razpis ministrstva za kmetijstvo in okolje določal, da mora imeti podjetje, ki bo pridobilo posel, med letoma 2006 in 2010 vsaj 50 milijonov evrov letnih prihodkov. S tem pogojem bi ministrstvo pridobilo izvajalca, ki bi bil dovolj velik za izvedbo posla. Nivo Eko med leti 2006 in 2008 ni imel nikakršnih prihodkov, do leta 2011 pa so prihodki podjetja zrasli le na omenjenih 1,5 milijona evrov. Kako je torej Nivo Eko lahko pridobil ta posel?

Nivoju Eko je šla močno na roko določba v javnem naročilu, da lahko podjetje pogoje izpolni skupaj s predlaganimi podizvajalci za izvedbo posla. Nivo Eko je to izkoristil in kot podizvajalca prijavil dve manjši podjetji, katerih letni prihodki niso presegali dva milijona evrov, in še enega nekdanjega velikega gradbinca s celjskega – podjetje CM Celje. In prav s prihodki CM Celja so v Nivoju Eko zadostili pogoju javnega naročila glede letnih prihodkov.

Toda tudi CM Celje je bil takrat že v hudih poslovnih težavah. Prve blokade bančnih računov CM Celja so se zgodile že aprila 2012 – le nekaj dni po tem, ko je Nivo Eko pridobil javno naročilo za zagotovitev poplavne varnosti v porečju Savinje. CM Celje je nato že jeseni 2012 končal v stečaju. Zato CM Celje na koncu ni dobil niti centa od 42-milijonskega posla, Nivo Eko je dobil kar 38 milijonov evrov, razlika pa je šla k ostalim podizvajalcem.

Član komisije ministrstva, ki je določila takšne razpisne pogoje, da je posel lahko dobilo podjetje Nivo Eko, je bil tudi ustanovni član stranke SMC in poznejši minister za infrastrukturo v času vlade Mira Cerarja Peter Gašperšič. Na Gašperšiča smo se obrnili s prošnjo za komentar o dodelitvi posla Nivoju Eko. V odgovoru na našo prošnjo je Gašperšič zapisal: »Prav rad bi vam pomagal pri zbiranju informacij, vendar o zadevi ne hranim nobene dokumentacije, žal pa se po toliko letih tudi ne spomnim več, pri katerih razpisih sem kakorkoli sodeloval, niti se ne spomnim drugih podrobnosti teh razpisov.«

Nivo Eko od države do danes dobil že 54 milijonov evrov

Nivo Eko je obenem prevzel tudi posle, ki jih je od države pridobil Nivo. Kot je razvidno iz dokumentov o stečaju Nivoja, je Nivo Eko od Nivoja prevzel koncesijo za urejanje voda na področju Savinje. Prav tako je Nivo Eko od Nivoja najemal pisarne, sedem kombijev, štiri tovornjake in delavnico.

Nivo Eko je do danes pridobil še več poslov z državo, razkriva aplikacija protikorupcijske komisije Erar. Posle mu je med drugim dalo več ministrstev in občin. Od leta 2012 pa do danes je Nivo Eko od države skupno pridobil že za 54 milijonov evrov izplačil, je razvidno iz aplikacije Erar.

Po drugi strani je Nivo leta 2016 naposled končal v stečaju. Upnikom je podjetje ostalo dolžno dobrih 68 milijonov evrov, od česar je 15 milijonov evrov dolžno Družbi za upravljanje terjatev bank, torej davkoplačevalcem. Obenem je podjetje ostalo dolžno še za dober milijon evrov davkov. Glede na to, da je imelo ob stečaju podjetje le za slabih 10 milijonov evrov premoženja, bo velika večina od 68 milijonov evrov dolgov ostala nepoplačanih.

Avtor infografike: Metod Blejec

Kratko so v poslovanju podjetij družine Senič potegnili tudi delavci Nivoja. V kolikor jih Danilo Senič leta 2012 ne bi prezaposlil na podjetje Vrana, bi delavci takrat lahko zahtevali stečaj Nivoja in s tem končali svojo agonijo. Kot rečeno, je Vrana nato delavcem ostala dolžna skupaj vsaj 222.000 evrov – najverjetneje pa še veliko več, saj je v stečaju dolgove podjetja prijavilo le nekaj deset delavcev.

Zakonodaja sicer določa, da lahko, v kolikor določeno podjetje delavce prezaposli na drugo družbo, ta druga družba pa delavcem nato ne izplačuje plač, delavci za izplačilo teh plač tožijo prvotno podjetje. V tem primeru bi lahko torej delavci za neizplačane plače v Vrani tožili Nivo. A te tožbe lahko trajajo zelo dolgo. Stečajni upravitelj Nivoja je delavcem priznal 222.000 evrov terjatev do Nivoja. A zaradi majhnega premoženja Nivoja je vprašanje, ali bodo nekdanji delavci Nivoja iz stečaja dobili kakršen koli povrnjen znesek.

Primer Nivoja je obenem še en opomnik o počasnosti dela slovenskih pravosodnih organov. Nekdanji direktor in večinski lastnik Nivoja, Danilo Senič, se je do danes znašel v več kazenskih postopkih. Med drugim ga je zaradi neizplačila regresa delavcem, prenosa delavcev na Vrano in šikaniranja kazensko ovadil inšpektorat za delo, so nam sporočili z inšpektorata.

Zato smo se na celjsko tožilstvo že decembra lani obrnili z vprašanji o postopkih proti Seniču. S tožilstva so nam odgovorili le, da imajo v delu kar šest kazenskih ovadb proti Seniču zaradi suma kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost ter gospodarskih kaznivih dejanj. Več podatkov o zadevah nam niso želeli posredovati.

Vloga vladnega odposlanca Planteua v Nivoju

Posebna zgodba pa je vloga nekdanjega četrtinskega lastnika Nivoja, Gregorja Planteua.

Spomladi leta 2017 je vlada sprejela poseben zakon, po katerem lahko v upravo zasebnih podjetij, ki so tako velika, da so sistemsko pomembna za državo, imenuje svojega predstavnika. Vlada lahko to stori le v primeru, če je podjetje v insolvenčnem postopku – torej v hudih poslovnih težavah.

Predlog za sprejem zakona so bile razmere v Mercatorju. Zaradi težav Mercatorjevega lastnika, hrvaškega Agrokorja, se je slovenska vlada ustrašila, da bo Agrokor poskušal izčrpavati Mercator – torej preusmeriti prihodke Mercatorja v Agrokor. Zato je v upravo Mercatorja imenovala posebnega vladnega pooblaščenca, ki bi takšno izčrpavanje preprečil.

Na mesto svojega pooblaščenca v Mercatorjevi upravi je vlada maja 2017 imenovala Gregorja Planteua. Mediji so se takrat spraševali o primernosti Planteua za to mesto, saj slednji do takrat ni imel nikakršnih izkušenj z upravljanjem velikih podjetij. Pred imenovanjem v upravo Mercatorja je bil direktor rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško.

Gregor Planteu. Foto: Robert Balen/Večer

Vladno imenovanje Planteua v Mercatorjevo upravo je sporno tudi zaradi njegove povezanosti z Nivojem. Kot smo že omenili, je bil Gregor Planteu povezan s podjetjem Nivo v času, ko so se dogajale sporne prezaposlitve delavcev na družbo Vrana in prenosi poslov na podjetje Nivo Eko. V času teh spornih poslov je bil Planteu neposredni lastnik dobrih štirih odstotkov Nivoja. Še dodatnih slabih 15 odstotkov pa je imel v lasti prek svojega podjetja Paktol. Skupaj je imel torej Planteu takrat v lasti skoraj petino Nivoja (še leta 2009 je lastniški delež Planteua v Nivoju znašal slabo četrtino podjetja).

Gregorja Planteua smo kot nekdanjega solastnika Nivoja prek službe za odnose z javnostjo v Mercatorju prosili za komentar prenosa delavcev z Nivoja na Vrano in prenosa poslov s podjetja Nivo na Nivo Eko. Z Mercatorja so nam odgovorili, da Planteu teh poslov ne more komentirati, ker takrat ni bil član nadzornega sveta Nivoja.

Je pa v nadzornem svetu Nivoja takrat sedel oče Gregorja Planteua, Konrad Planteu. Slednji je bil s tem neposredno zadolžen za nadzor nad poslovanjem direktorja Nivoja Danila Seniča – in s tem tudi za nadzor nad prezaposlovanjem delavcev na Vrano in prenašanjem poslov na Nivo Eko. Gregor Planteu pa je bil v času spornih poslov Nivoja tudi v nadzornem svetu Nivojeve hčerinske družbe, Nivo investicije.

Odziv Petra Gašperšiča na članek (27. 9. 2019)

V članku ste napisali, da sem bil član komisije ministrstva, ki je določila take razpisne pogoje. To ne drži. V tistem času sem bil član nekaterih komisij za izbor ponudnikov na javnih razpisih. Žal ne hranim dokumentacije, pri katerih razpisih sem sodeloval na tak način. Nikoli pa nisem pri nobenem razpisu sodeloval pri oblikovanju razpisnih pogojev. Tako ne držijo vaše trditve oz. namigovanja, da bi kakorkoli vplival na razpisne pogoje konkretnega razpisa.

Odziv avtorja članka Anžeta Voha Boštica na trditve Petra Gašperšiča (27. 9. 2019)

Na ministrstvo za okolje in prostor sem glede omenjenega razpisa za zagotovitev poplavne varnosti Savinje poslal naslednje vprašanje: “Ali mi lahko poveste, kdo je bil odgovoren za pripravo oziroma potrditev meril razpisa? Torej med drugim za določbo, da prijavitelj izpolni pogoj letnih prihodkov, če ta pogoj izpolnjujejo njegovi prihodki, skupaj s prihodki podizvajalcev?”

Odgovor ministrstva je bil: “Komisijo javnega naročila so sestavljali: predsednica komisije Alenka Kavčič, in člani: mag. Klemen Grebenšek, Uroš Nučič ter Petra Ložar (vsi trije MOP), član komisije brez glasovalne pravice je bila Nataša Zalar (takratna Služba Vlade RS za lokalni razvoj – SVLR), kasneje je bila komisija spremenjena tako da je bila predsednica komisije: Alenka Kavčič (namestnica: Petra Ložar), člani: dr. Peter Gašperšič (namestnik: Blaž Mozetič), Uroš Nučič (namestnik: Tomaž Globokar), Roman Kramar – predstavnik MO Celje (namestnik: Marko Fatur) in članica komisije brez glasovalne pravice: Nataša Zalar (SVLR). Pogoje in merila so pripravili člani komisije, razpisno dokumentacijo pa podpisal takratni minister dr. Roko Žarnić.”

Prošnjo za kometar glede razpisnih pogojev sem poslal tudi g. Gašperšiču, in sicer (citiram relevanten del prošnje): “Pišem članek o propadu podjetja Nivo Celje in prenosov poslov tega podjetja na podjetje Nivo Eko. Slednje podjetje je od ministrstva za okolje in prostor leta 2012 dobilo 35 milijonov vreden javni razpis zagotovitve poplavne varnosti v porečju Savinje. Član komisije ministrstva ste bili v primeru tega razpisa tudi vi. Zaradi nenavadnih pogojev razpisa bi rad dobil vaš komentar tega razpisa.” Prosil sem vas za telefonski pogovor na to temo.

Odgovorili ste mi: “Prav rad bi vam pomagal pri zbiranju informacij, vendar o zadevi ne hranim nobene dokumentacije, žal pa se po toliko letih tudi ne spomnim več, pri katerih razpisih sem kakorkoli sodeloval, niti se ne spomnim drugih podrobnosti teh razpisov.”

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Aleš Alojzij Rus #Barbara Podlogar #Danilo Senič #Gregor Planteu #Klemen Senič #Nivo #Nivo Eko #pogrebniki podjetij #Vrana

Deli zgodbo 0 komentarjev

Objavljeno tudi v: Večer



Več iz teme: Kriminal

S pomočjo podatkov policije in reportaž s terena analiziramo kriminal v Sloveniji.

77 prispevkov

Primer Marina: četverica obsojena na denarne in večletne zaporne kazni

Sergej Racman, Jože Kojc, Dejan Šurbek in Vesna Ternovec so bili maja 2024 obsojeni zaradi zlorabe prostitucije v hudodelski združbi.

Tema: Kriminal
Članek,

Vladavina prava: poročilo evropske komisije citira naše ugotovitve o medijih

Poročilo opozarja na neučinkovit kazenski pregon korupcije ter netransparentno lastništvo in financiranje medijev v Sloveniji.

Tema: Kriminal, Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno