Od napotnic do s. p.-jev: degradacija pravic delavcev v Sloveniji in EU

Leta 2003 so v Nemčiji odprli Pandorino skrinjico deregulacije trga dela. Nemškemu zgledu so sledile tudi ostale evropske države - vključno s Slovenijo.

Ilustracija: Ajda Erznožnik

Devetnajsto stoletje se je počasi iztekalo. Na evropski celini je nastajala nova velika nacionalna država, saj se je 26 zveznih držav in pokrajin združilo v sedanjo Nemčijo. Tedanji nemški imperij je upravljal kancler Otto von Bismarck, ki je imel v državi skoraj popolno oblast. Toda Bismarck ni imel lahkega mandata. Njegovega vladarja in podpornika Wilhelma I. so večkrat poskusili umoriti. Evropsko gospodarstvo je bilo v krizi in v Franciji so se začeli krepiti zametki političnega gibanja, ki bi utegnili ogroziti evropsko aristokracijo.

Mlada država je imela veliko drugih težav, a se je kancler najbolj ustrašil prav nevarnega političnega virusa – socializma. Leta 1878 je uvedel prve protisocialistične zakone, s katerimi je prepovedal socialistične časopise in javno združevanje socialno-demokratske stranke. Kljub temu se je stranka uvrstila v nemški parlament (Reichstag) in pridobivala nove podpornike. Bismarck je zato sklenil, da je treba spremeniti strategijo. Spoznal je, da prepovedi, omejitve in represija ne morejo ustaviti širjenja političnih idej. Če država ne more prepovedati socialistične stranke in je odstraniti iz parlamenta, se lahko morda prikupi volivcem in jim sama uresniči del socialističnega volilnega programa.

Leta 1883 je Bismarck uveljavil zakon o obveznem zdravstvenem zavarovanju in spremenil Nemčijo v prvo socialno državo. Delodajalci in delavci so morali začeti plačevati v javno zdravstveno blagajno in država je začela preganjati kršitelje, ki niso hoteli zavarovati delavcev. Vsem državljanom so zagotovili zdravstveno zavarovanje, pokojnino, minimalno plačo, dopust in varnejše razmere za delo. V prihodnjih desetletjih so zakonu dodali še zavarovanje pred delovnimi nesrečami in invalidnostjo ter uvedli nadomestila za brezposelnost (1927).

Nemške pobude sicer niso bile nove, saj so že italijanske mestne države v 14. stoletju uvedle javno financiranje karanten med obdobji kuge. Številna cehovska in delavska združenja (zlasti rudarji) so uvedla posebne zavarovalne sklade za bolne in poškodovane člane ter njihove družine. Prvo nacionalno zakonodajo pa je uveljavila šele Bismarckova Nemčija, ki so ji sledile številne evropske države, saj se je nemški model razširil na tedanjo Nizozemsko, Belgijo in Francijo, kjer je vladar Napoleon II. uvajal podobne »protisocialistične« ukrepe. Nemški socialni eksperiment so pozorno spremljali tudi ameriški ekonomisti in politiki, saj so se – podobno kot Bismarck – zavedali vse večje priljubljenosti socialističnih idej, ki so nagovarjale industrijske delavce.

Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je bil tudi zaradi strahu pred socializmom in vse močnejšimi delavskimi sindikati pripravljen prisluhniti svoji ministrici za delo Frances Perkins. Med skoraj dvanajstletnim mandatom je uspela radikalno prenoviti delovno zakonodajo, saj je uvedla minimalno plačo in 40-urni (tedenski) delovnik, prepovedala otroško delo, uveljavila pokojninski sistem in nadomestila za brezposelnost. Delavci so dobili pravico do združevanja v sindikate in kolektivnega pogajanja, pomemben del Rooseveltove protisocialistične strategije so bila tudi obsežna javna dela, v katera so vključili več kot dva milijona delavcev (»new deal«).

Na začetku 21. stoletja je Evropa znova preživljala veliko gospodarsko krizo. Globalizacija, pok nepremičninskega balona in velikanski bančni dolgovi so ustavili gospodarsko rast in povečali brezposelnost. Znova združeno Nemčijo je vodil socialni demokrat Gerhard Schröder, ki je za gospodarsko in družbeno okrevanje izbral popolnoma nasprotno terapijo kot njegov konservativni zgodovinski predhodnik. Začel je omejevati pravice nemških delavcev in odpravljati nekatere pridobitve socialne države. Evropa pa je tudi tokrat sledila nemškemu zgledu.

Razkrajanje delavskih pravic

Zgodovinska ironija je bila očitna. Socialno-demokratski nemški kancler Gerhard Schröder je pomladi 2003 napovedal, da bo odpravil nekatere pridobitve socialne države, ki jih je prav zaradi strahu pred tedanjimi predhodniki socialnih demokratov uvedel skrajno konservativni kancler Bismarck. Njegova vlada je pripravila temeljite strukturne reforme trga dela, na katerem se bodo tradicionalna delovna mesta umaknila fleksibilnejšim oblikam zaposlitve, smo pokazali v uvodnem članku o prekarizaciji trga dela v EU.

Skupaj z združenjem preiskovalnih novinarjev Investigate Europe smo analizirali posledice Schröderjevih ukrepov in opisali, kako so evropske države sledile nemškemu zgledu – pogosto zaradi pritiskov evropskih uradnikov in močnega lobiranja delodajalcev. V prvem delu smo pokazali, da deregulacija trga dela ni prinesla obljubljenih učinkov (večje gospodarske rasti in novih delovnih mest), temveč je zgolj statistično zmanjšala brezposelnost zaradi spodbujanja nestandardnih zaposlitev, ki so v večini držav povečale neenakost in revščino. V nadaljevanju pa bomo predstavili konkretne spremembe delavske zakonodaje po EU in v Sloveniji, s katerimi so države izvajale protikrizne ukrepe. In ki po večini evropskih držav veljajo še danes.

Protikrizni ukrepi niso bili povsod enako intenzivni. V Nemčiji, Franciji, na Norveškem in v drugih zahodnih evropskih državah so bili precej manj radikalni kot v vzhodni ali južni Evropi. Države, ki so se evropski skupnosti pridružile pozneje, so morale izpolniti bistveno strožje zaveze kot stare članice. Najbolj stroge reforme so morale izvesti države, ki so hotele po gospodarski krizi pridobiti kredite, saj so jim predstavniki »trojke« (Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega finančnega sklada) postavili zelo stroge pogoje. Med analizo gradiva smo zato ugotovili, da so bile spremembe v članicah EU sicer različne in niso potekale enako hitro (ali intenzivno), ampak imajo nekatere skupne značilnosti.

Vse države, za katere smo zbirali podatke, so spodbujale nestandardne oblike zaposlitve: delo za določen ali skrajšan delovni čas, pogodbeno delo, samozaposlovanje in »malo delo« (plačano začasno, občasno ali trajnejše časovno omejeno delo). Odpravile ali omilile so omejitve pri nestandardnem zaposlovanju delavcev in olajšale zaposlovanje pogodbenih ali agencijskih (zunanjih) delavcev. Zelo pogosta so bila skrajšanja odpovednih rokov in znižanja odpravnin, delodajalcem so bistveno olajšali odpuščanje iz poslovnih razlogov in jim omogočili individualna pogajanja z delavci – mimo sindikatov in kolektivnih pogodb. Veliko je bilo pritiskov na sindikate, kolektivno pogajanje marsikje ni več obvezno ali zavezujoče, zaostrila so se tudi pravila za prejemanje nadomestil, saj morajo iskalci zaposlitve marsikje sprejeti vsako (ali najmanj vsako drugo) ponudbo, ne glede na plačilo ali kvalificiranost.

Na zahodu je prevladal nemški zgled

Najbolj značilna predstavnica »zahodnega modela« je Nemčija, kjer skoraj niso posegali v pravice redno zaposlenih delavcev (za nedoločen čas), ampak so predvsem spodbujali nestandardne oblike zaposlitve.

Podaljšali so obdobje za sklepanje začasnih zaposlitev (z 18 na 24 mesecev) in povečali število zaporedno sklenjenih pogodb (delodajalec sme do trikrat podaljšati pogodbo za določen čas, preden delavca redno zaposli). Leta 2003 so odpravili omejitve, koliko zunanjih (agencijskih) delavcev smejo imeti delodajalci v primerjavi z deležem redno zaposlenih. Lastnikom novoustanovljenih podjetij (»startupov«) so dovolili sklepanje pogodb za določen čas do štiri leta in jim odpravili omejitve glede števila zaporedno sklenjenih pogodb.

Največ spodbud so namenili malemu delu, saj so nekajkrat dvignili višino prihodka, do katerega so »mali delavci« opravičeni plačevanja davka (zdaj do 450 evrov na mesec). Malo delo so sprva uvedli zato, da bi legalizirali neformalno delo (pomoč na domu in podobna manjša opravila) ter omogočili dodaten prihodek za gospodinje in upokojence. Šele pozneje je postalo malo delo tudi orodje za boj proti brezposelnosti, saj ga smejo ponujati delodajalci v vseh industrijskih in storitvenih panogah. Delodajalci so »malim zaposlenim« dolžni plačati socialne prispevke (8 odstotkov za zdravstveno zavarovanje, 10 odstotkov za pokojninski sklad in še nekaj manjših dajatev do skupaj 20-odstotkov prispevkov) in delavce zavarovati pred poškodbami (60 evrov na leto).

Ta sprememba je spodbudila številne delodajalce, da so delo razdelili med več »malih zaposlitev« – še zlasti v gostinstvu, prodaji in drugih nižje kvalificiranih in slabše plačanih storitvenih dejavnostih. Bistveno se je spremenila tudi praksa kolektivnega pogajanja, saj so številna podjetja izstopila iz združenja delodajalcev, ki jih je zastopalo med kolektivnimi pogajanji z delavskimi sindikati.

Podobne spremembe so uvedli v Italiji, na Norveškem, v Franciji in Veliki Britaniji.

Na Norveškem so se večjim reformam trga dela izogibali do leta 2015. Do takrat so bile nestandardne oblike zaposlitve dovoljene samo za delo, ki je bilo začasno – nadomeščanje zaradi bolniške ali porodniške in projektno delo. Po novem lahko delodajalci poljubno sklepajo pogodbe do enega leta in jih podaljšujejo do štiri leta. Francoska vlada je kljub močnemu nasprotovanju sindikatov uvajala primerljive ukrepe za zmanjšanje brezposelnosti kot Nemčija: spodbujala je nestandardne oblike zaposlovanja, olajšala odpuščanje, podaljšala delovni čas in omejila kolektivno pogajanje delavcev z delodajalci. V Italiji so že leta 1996 sprejeli prvi zakon, s katerim so hoteli urediti nestandardne zaposlitve, predvsem delovno prakso, skrito, projektno in pogodbeno delo. Vendar je ta ureditev predvsem legalizirala načine zaposlovanja, kjer delavci niso imeli nikakršnih pravic: dopusta, bolniške in socialnega zavarovanja, namesto da bi – kar so hoteli zakonodajalci – zmanjšala brezposelnost med mladimi in starejšimi.

»Vse to ne bo rešilo največjega problema, s katerim se srečuje že skoraj tretjina Italijanov: revščine,« je povedal profesor ekonomije na univerzi Sannio v Neaplju Riccardo Realfonso. »Namesto da si izmišljamo nove reforme dela, bi se morali boriti proti revščini: vlagati v infrastrukturo, spodbujati rast in zagotoviti minimalno plačo, ki bi veljala za vse delavce in vse oblike zaposlitve.«

Divji evropski jugovzhod

V državah južne, srednje in jugovzhodne Evrope so bile reforme trga dela še bolj radikalne in so posegle tudi v pogodbe za nedoločen čas.

V prvem članku o prekarizaciji dela smo med največjimi žrtvami strukturnih reform izpostavili grške, romunske in poljske delavce. Njihove vlade so občutile največje pritiske evropskih uradnikov, »trojke« in lobijev, ki so v zameno za kredite zahtevali radikalne spremembe na trgu dela: zmanjševanje javnega sektorja, odpravo kolektivnega pogajanja in fleksibilizacijo.

V Grčiji so – podobno kot drugod po Evropi – najprej podaljšali obdobje, za katero lahko delavec sklene pogodbo za določen čas (z 12 na 36 mesecev), za petino znižali vrednost nadur, razširili in podaljšali obvezno pripravništvo na 12 mesecev (delodajalec je lahko v tem obdobju kadar koli prekinil pogodbo brez nadomestila) ter omogočili podjetjem, da so iz poslovnih razlogov prilagajala delovnik ali odpustila poljubno število delavcev. Država ne določa več minimalne plače, ampak jo prepušča kolektivnemu dogovoru med sindikati in delodajalci, ki niso več obvezna. V javnem sektorju pa so uveljavili načelo, da smejo zaposliti po enega novega delavca na pet odpuščenih, zato se je število javnih uslužbencev zmanjšalo za skoraj 200.000.

Poljska izkušnja je nekoliko drugačna. Med gospodarsko krizo, ki je prizadela vse druge članice EU, je Poljska ohranila bistveno boljše gospodarske kazalce in ohranila pozitivno gospodarsko rast. Vendar smo v Investigate Europe pokazali, da je bila cena gospodarske rasti visoka, saj so bile za poljski trg dela značilne močna prekarizacija, izkoriščevalske pogodbe o zaposlitvi, revščina in šibka zaščita delavcev. Številne pravne luknje in pomanjkanje nadzora so podjetjem omogočali velike prihranke pri plačevanju davkov in prispevkov. Delodajalci so lahko odlašali s podpisom pogodbe o zaposlitvi, da jim ni bilo treba plačevati obveznosti. Podjetja pa so uveljavljala zelo široko pravico do »posebne izjeme«, ki jim je omogočala podaljševanje delovnika in nižanje delavskega dohodka pod zagotovljeno minimalno plačo. Poljske vlade so zato poskušale uvesti močnejšo regulacijo trga dela, okrepiti socialni dialog in uskladiti zakonodajo z EU: zmanjšati število pogodb za določen čas ter spodbujati zaposlovanje starejših delavcev in žensk. Toda takšni poskusi pogosto niso zapustili predvolilnih programov, saj niso pridobili podpore v parlamentu.

Še slabše so razmere v Romuniji. Romunski trg dela je preživel dva velika udarca. Po padcu režima diktatorja Nicolaeja Ceausescuja so številna nekdanja državna podjetja propadla ali so jih uničili novi lastniki, ki so najbolje izrabili nenadzorovano privatizacijo javnega premoženja. Posledicam tedanjega brezvladja pa so se leta 2009 pridružili še protikrizni ukrepi, ki so jih v zameno za 20 milijard evrov kredita narekovali predstavniki »trojke« in lobisti tujih korporacij.

V Romuniji so najbolj sistematično omejili delovanje sindikatov in otežili kolektivno pogajanje, kar je bila najpogostejša zahteva tujine. Leta 2011 je vlada sprejela zakon o socialnem dialogu in določila, da novi sindikati ne morejo več predstavljati sektorja, ampak samo posamično podjetje. Za ustanovitev sindikata v podjetju je potrebnih najmanj 15 zaposlenih, pravico do ustanovitve sindikalne organiziranosti imajo samo redno zaposleni delavci. Kar v praksi pomeni, da nestandardno zaposleni delavci in zaposleni v manjših podjetjih sploh nimajo možnosti kolektivnega pogajanja.

»Leta 1991 je bilo 90 odstotkov romunskih delavcev včlanjenih v sindikate. Danes jih 80 odstotkov ni sindikalno organiziranih,« je povedal generalni sekretar združenja sindikatov Cartel Alfa Petru Dandea. Kar pomeni, da tradicionalen socialni dialog v državi skoraj ni več mogoč.

»Fleksibilna varnost« v Sloveniji

Slovenija v nasprotju z nekaterimi drugimi nekdanjimi socialističnimi državami skoraj ni posegala v delovanje sindikatov. Kljub temu je že prvi zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) iz leta 1993 nakazal, da hoče država precej skrčiti delavske pravice, je za Pod črto povedal Andrej Zorko, izvršni sekretar pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (poleg ZDR je za področje dela ključen še Zakon o urejanju trga dela iz leta 2010).

Odpuščanje je postalo veliko lažje, saj se delavec na odločitev delodajalca ni več mogel pritožiti na notranjo komisijo za pritožbe ali na disciplinsko komisijo. Leta 1993 je bil odpovedni rok šest mesecev, je pojasnil Zorko. ZDR iz leta 2002 je predvideval najdaljši odpovedni rok do 150 dni. Leta 2013 so z amandmajem ZDR skrajšali odpovedni rok na 30 dni (edina izjema so delavci, ki pri istem delodajalcu delajo več kot 25 let, zanje je odpovedni rok 80 dni). Za pogodbe do enega leta je odpovedni rok 15 dni, prav tako je mogoče v 15 dneh odpustiti delavca iz krivdnih razlogov. Znižale so se tudi odpravnine in – vsaj relativno – nadomestila za brezposelnost.

Do leta 2013 je odpuščeni kot odpravnino prejel polovico mesečne plače za vsako leto službe pri istem delodajalcu. Potem so z amandmaji spremenili izračun odpravnin in jih znižali na eno petino mesečne plače (za pogodbe od enega do petih let), eno četrtino (za pogodbe od pet do petnajst let) ali eno tretjino mesečne plače, če je bil delavec zaposlen pri istem delodajalcu več kot petnajst let. Nadomestila za brezposelnost se po besedah Andreja Zorka nominalno niso znižala, so se pa pogosto zmanjšala zaradi vedno nižjih plač v določenih sektorjih. Brezposelni danes prejmejo nadomestila v višini 50–80 odstotkov prejšnje (osnovne) mesečne plače, pri čemer se višina nadomestila niža glede na trajanje brezposelnosti (čas prejemanja nadomestila je odvisen od tega, kako dolgo je delal pri zadnjem delodajalcu). Do nadomestila so upravičeni delavci, ki so neprekinjeno delali vsaj devet mesecev. Izjema so mladi delavci (stari do trideset let), ki morajo v dveh letih nabrati vsaj šest delovnih mesecev, če hočejo izrabiti dva meseca nadomestila.

Od študentskih napotnic do »espejevstva«

Veliko večje spremembe so občutili delavci, ki niso imeli standardne zaposlitve, ampak so se morali sami znajti na dereguliranem trgu dela.

»V gostinstvu sem začela delati leta 2009, najprej čez poletje, za vikende ali praznike,« je za Pod črto povedala 25-letna sogovornica, ki ni hotela biti imenovana. »Najprej je bilo vse zelo v redu. Z lastnikom sem se dobro razumela in dela je bilo veliko, zato sem od 2013 delala vsak teden. Nato se je začela poznati recesija in vse se je spremenilo.«

Lastnik lokala je zamujal s plačili. Neizplačani honorarji so se nabirali in lastnik ji je pogosto dolgoval del honorarja za pretekle mesece – pa čeprav ji je plačeval samo najnižjo urno postavko, ki jo je določil zakon: 3,80 evra neto – manj kot pred uveljavitvijo zakona. Razmišljala je o izvršbi, a so ji na študentskem servisu povedali, da njen delodajalec študentskemu servisu ni oddal obračuna njenih ur. Zato bi morala sprožiti civilno tožbo in s pričami dokazovati opravljeno delo. Kljub zamudam ji je lastnik lokala nalagal vse več dela. Ko je odnehala in poiskala drugo delo, ji je nekdanji delodajalec še vedno dolgoval del denarja. Zdaj dela drugje za polovični delovni čas in je zadovoljna.

Njena izkušnja zelo nazorno pokaže, katere so bile največje pomanjkljivosti slovenske delovne zakonodaje v zadnjih desetih letih. Slovenske vlade so poskušale – podobno kot vlade v drugih nekdanjih socialističnih državah – usklajevati dva nasprotujoča si cilja. Po eni strani so politiki poskušali zmanjšati (vsaj statistično) brezposelnost, zato so sledili priporočilom evropskih uradnikov in lobiranju delodajalcev, da je treba deregulirati trg dela, saj da bo postal fleksibilnejši in bolj konkurenčen. Po drugi pa so poskušali odpravljati zakonske luknje, ki so delodajalcem omogočale, da so se izogibali plačilu davka, socialnih in zdravstvenih prispevkov ali plačevanju opravljenega dela, kar je izkusila naša sogovornica.

Po osamosvojitvi so se v Sloveniji razširile nestandardne oblike zaposlitve, s katerimi so delodajalci ceneje najemali delavce. Med najbolj priljubljenimi oblikami nestandardnega dela je bilo delo preko študentskega servisa (»na študentsko napotnico«) ali avtorske pogodbe. Obe obliki sta bili za delodajalce – in tudi »delavce« – zelo ugodni, saj sta bili obdavčeni precej nižje kot povprečna plača (okoli 25 odstotkov za študentsko delo in 22,5 odstotka v primeru avtorske pogodbe v primerjavi z okoli 43 odstotki pri povprečni plači). Osebe s statusom študenta so lahko brez omejitev opravljale katero koli delo, zato so se številni mladi vpisovali na študij ali ga podaljševali samo zato, da so ohranili prednosti študentskih napotnic. Avtorske pogodbe pa so bile pogoste zlasti v ustvarjalnih poklicih (v medijih, oblikovanju …), saj so takšni »pogodbeniki« velikokrat sestavljali velik del kolektiva.

Država je leta 2010 poskusila odpraviti takšne anomalije z zakonom o malem delu. V zakonu so med drugim določili, da se tudi začasno in priložnostno delo, ki ga lahko poleg študentov opravljajo upokojenci in brezposelni, šteje v delovne izkušnje in v pokojninsko dobo. Zakon so državljani naslednje leto zavrnili na referendumu. A država je med letoma 2013 in 2015 kljub temu dosegla, da sta postali študentsko delo in delo preko avtorske pogodbe precej dražji in zato manj zanimivi za delodajalce. Namesto tega so začeli spodbujati samostojno podjetništvo, še zlasti z uvedbo »popoldanskih« in »normiranih« samostojnih podjetnikov. Takšen status je bil za imetnika zelo ugoden, saj efektivno na svoj zaslužek plača le štiri odstotke dohodnine.

Toda državi tudi z uvajanjem novih oblik nestandardne zaposlitve ni uspelo odpraviti temeljnega problema: preprečiti izkoriščanja delavcev, ki so jih delodajalci prisilili v delo prek prekarnih oblik zaposlitve. Kot rečeno, je država povišala davke in prispevke na avtorske pogodbe in študentsko delo. Obenem pa je prek instituta »normiranih espejev« pocenila delo samostojnih podjetnikov. Tisti, ki so bili nekdaj prisiljeni delati prek študentske napotnice ali avtorske pogodbe, so tako čez noč postali samostojni podjetniki. In s tem ostali v prikritem delovnem razmerju.

Državni zbor je sicer konec letošnjega septembra potrdil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela. Zakon po novem določa, da lahko inšpektor delodajalcu odredi zaposlitev za nedoločen čas, če ugotovi vse elemente rednega delovnega razmerja. Takšno ravnanje delodajalcev je bilo že prej prepovedano, vendar je moral delavec zaposlitev iztožiti na sodišču. Veliko kritik je bilo tudi na delovanje delovne inšpekcije in na njihovo kadrovsko podhranjenost.

Kakšne spremembe točno so v zadnjih letih uvedle evropske države na področju trga dela? Preverite v zbirnem članku.

Koristi socialne države

V preglednem članku o prekarizaciji evropskega trga dela smo opisali, da so evropski politiki poskušali povečati gospodarsko rast in ustvarjati nova delavna mesta predvsem z zmanjševanjem delavskih pravic. Hkrati smo pokazali, da začasnih pozitivnih ekonomskih učinkov – gospodarske rasti, večje konkurenčnosti in nižje brezposelnosti – ni bilo mogoče pripisati strukturnim reformam in deregulaciji, saj so razmerja med pozitivnimi gospodarskimi kazalci in prekarizacijo dela precej bolj zapletena.

Nemškemu kanclerju Ottu von Bismarcku z uvedbo socialne države ni uspelo ukiniti ali zamejiti socialističnega gibanja. Do leta 1912 so postali socialni demokrati največja stranka v nemškem parlamentu in nekdanje evropske monarhije so morale prepustiti prostor republiki in parlamentarnim demokracijam. Kljub temu je imela socialna država za Nemčijo veliko pozitivnih učinkov.

Nemčija je v 19. stoletju veljala za eno največjih izvoznic delavcev v druge evropske države. Med letoma 1851 in 1860 je nemške dežele zapustilo več kot milijon delavcev, ki so se množično preseljevali v ZDA. To je bila za novo državo velika izguba, zaradi katere je postajala vse bolj ekonomsko in vojaško šibka, ugotavlja ekonomski zgodovinar David Khodour-Casteras. Ko je država delavcem ponudila prvo univerzalno zdravstveno zavarovanje in so delavci dobili pravico do bolniške, se je izseljevanje močno zmanjšalo. Nemčija je postala zanimiva tudi za tuje delavce, ki doma niso bili deležni nikakršnih delavskih pravic, kar je pospešilo gospodarsko rast, okrepilo nemško industrijo in posredno tudi povečalo nemške imperialne ambicije – kar je bil eden izmed povodov za začetek prve svetovne vojne.

Gospodarska rast ni bila edina pozitivna posledica socialne države v Nemčiji, so v nedavni študiji Bismarck’s Health Insurance and the Mortality Decline (2017) zapisali nemški ekonomski zgodovinarji Stefan Bauernschuster, Anastasia Driva in Erik Hornung. Delavci se niso več bali, da bodo zaradi bolezni ali brezposelnosti obubožali. Delavske družine so si lahko začele ustvarjati prihranke in razmišljati o prihodnosti – bivališču, počitnicah in šolanju otrok. Od sprejema prvega Bismarckovega zakona leta 1884 do konca stoletja se je smrtnost med industrijskimi delavci zmanjšala za skoraj devet odstotkov. Manj deklet iz delavskih družin je končalo na ulici in v javnih hišah, bistveno se je zmanjšala tudi umrljivost zaradi nalezljivih bolezni, čeprav zanje še ni bilo zdravil – predvsem zaradi pozitivnih psiholoških učinkov zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Podobno ugotavlja ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, ki za Organizacijo združenih narodov od leta 2012 pripravlja globalno lestvico zadovoljstva. Na prvih deset mest se od začetka merjenja uvrščajo socialne države, ki so hkrati uvrščene tudi na vrhove lestvic o konkurenčnosti, ekonomski svobodi, kakovosti življenja, zaupanja v državne institucije in imajo nizko stopnjo korupcije (prva mesta so letos zasedle Norveška, Danska, Islandija, Švica, Finska, Nizozemska, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija in Švedska). Kar kaže, da deregulacija trga dela, večja negotovost, revščina in družbena neenakost niso najboljša pot do splošne blaginje, kar so trdili zagovorniki evropskih strukturnih reform. Prej nasprotno, je prepričan Sachs.

»Najbolje uvrščene države z visokimi davki financirajo številne pomembne socialne varovalke: varstvo predšolskih otrok, zdravstveno zavarovanje, izobraževanje, podporo družinam, skrb za ostarele in programe za vključevanje na trg dela. Rezultat je zelo enakomerno porazdeljena ekonomska blaginja, majhen delež revščine, nizka brezposelnost, večja družbena enakost, nižji stroški zdravstvenega zavarovanja, več prostega časa, zagotovljena porodniška za oba starša in splošno dostopen izobraževalni sistem. Vsi ti dejavniki krepijo zadovoljstvo prebivalcev in pomagajo državljanom vzgajati bolj zadovoljne in zdrave otroke. Skratka: države, ki imajo bolj zadovoljne državljane, so uspele združiti materialno blaginjo z medsebojnim zaupanjem, uskladiti delo in prosti čas, okrepiti občutek enakosti ter prepričati prebivalce, da javne institucije dobro in pošteno upravljajo družbo,« je prepričan Sachs.

Spremembe delavske zakonodaje v EU in Sloveniji večinoma niso sledile ciljem, ki jih je opisal ameriški ekonomist. Več deset milijonov državljanov EU ni občutilo povečane materialne blaginje ali občutka enakosti, prav tako se ni okrepilo zaupanje v dobro in pošteno upravljanje družbe. Uspešne reforme trga dela bi morale zato krepiti ali vsaj ohraniti najpomembnejše pridobitve socialne države, namesto da vračajo Evropo v obdobje, kjer so socialno državo uvajali avtoritarni voditelji zaradi strahu pred socializmom. Spremenjeni Zakon o inšpekciji dela lahko pomeni korak v pravo smer, če bo uspel v praksi zmanjšati izkoriščanje prekarnih delavcev in ne bo ustvaril novih anomalij na trgu dela. Toda podobnih korakov bo treba v Sloveniji prehoditi še kar nekaj, kar bomo pokazali v naših prihodnjih prispevkih.

Članek objavljamo v sodelovanju z Investigate Europe

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #investigate europe #prekarizacija #prekarno delo

Deli zgodbo 2 komentarja



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

56 prispevkov

Preiskava: zakaj se morate za uspeh na Instagramu sleči

Ugotovitve konzorcija novinarjev kažejo, da Instagramov algoritem uporabnike sili v objavo fotografij v kopalkah ali spodnjemu perilu.

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

Prekarnost in (ne)prostovoljni podjetniki

Država je v preteklosti podjetništvo spodbujala tudi s subvencijami za odprtje s. p.-jev. Izkazalo se je, da teh sto milijonov …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Mnenje,

2 komentarja

Starejša občanka 6. 11. 2017, 10.46

Prav veseli me, da ste Pod črto uporabili besedno zvezo "fleksibilna varnost" za flexicurity, kajti uradno požegnani prevod, sprejet pri sindikatih in državi, je "varna fleksibilnost". Varna fleksibilnost je sijajen primer, kako se da nekaj povedati tako, da se prikriva resničnost in nateguje ljudi.

Nino Dvoršak 3. 1. 2018, 16.42

Prvi del od reformah v EU je manj zanimiv, drugi delo o SLO je bistven (zato bi moral biti v ospredju, na začetku članka).
Prvi del od slovenske ureditve dalje dovolj dobro povzame EU spremembre delovne zakonodaje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno