Samostojni podjetniki se v novinarskih prispevkih večinoma pojavijo takrat, ko mediji poročajo o prekarnosti trga dela – v zgodbah o brezposelnih, revnih ali izkoriščanih delavcih, ki so jih delodajalci prisilili, da so se zaposlili sami. Opravljali so enako delo kot redno zaposleni, ampak niso imeli zagotovljenega socialnega in varstvenega zavarovanja, bolniške in plačanega dopusta.

Ti delavci pripadajo novemu družbenemu razredu revnih samozaposlenih, ki smo ga v preteklih prispevkih opisovali skupaj z združenjem preiskovalnih novinarjev Investigate Europe. A smo med zbiranjem gradiva spoznali tudi drugačne samostojne podjetnike. Zaradi zelo nizkega obdavčenja prihodkov so se začeli za status samostojnega podjetnika z normiranimi odhodki (»normiranca«) odločati v dejavnostih, kjer delavci prejemajo visoke prihodke: med inženirji in računalniškimi programerji, svetovalci in tistimi, ki poleg redne službe opravljajo različne intelektualne storitve.

Na Pod črto pa smo tako ugotovili, da je država z normiranim samostojnim podjetništvom uveljavila status, ki povzroča negativne učinke na obeh straneh prihodkovne lestvice: med prejemniki najnižjih in najvišjih prihodkov.

V dejavnostih z nižjimi prihodki ga delodajalci in države izkoriščajo za pritisk na delavce ter umetno zmanjševanje brezposelnosti. Spodbujanje samozaposlovanja je povsod po Evropski uniji povečalo izkoriščanje delavcev, znižalo prihodke v številnih storitvenih panogah ter omogočilo hitro rast elektronskih platform za izmenjavo dobrin in storitev. V panogah z višjimi prihodki pa ga posamezniki in podjetja uporabljajo za »davčno optimizacijo«, kar ima na koncu še eno negativno posledico: povečevanje družbene in ekonomske neenakosti, premalo pobranih davkov ter splošen padec življenjskega standarda zaradi slabših javnih storitev.

To anomalijo so med prvimi občutili podjetniki v tehnološkem sektorju.

Andraž Tori in Boštjan Špetič sta pred dobrimi desetimi leti ustanovila podjetje Zemanta. Razvijala sta orodje za pomoč blogerjem – najbolj priljubljeni novomedijski platformi tistega časa. Pol leta pozneje se je Zemanta uvrstila med dvajset finalistov na londonskem tekmovanju za startup podjetja Seed Camp. Pridobili so prvih 50.000 evrov zagonskega kapitala, povečali ekipo in se za tri mesece preselili v London. Nove naložbe so jim omogočile vstop na ameriški trg, a so morali kmalu spremeniti poslovni model. Nekdanja blogosfera je začela razpadati zaradi hitrega razmaha družbenih omrežij, zato so začeli pri Zemanti razvijati izdelke za »domorodno oglaševanje« (native advertising).

Zemanto je lani poleti prevzelo izraelsko-ameriško podjetje Outbrain, prav tako ponudnik tehnoloških rešitev za domorodno oglaševanje in priporočanje kakovostnih spletnih vsebin. V Ljubljani bodo z Zemanto ohranili edini razvojni center zunaj Izraela. Špetič in Tori sta ob prevzemu povedala, da je slovenski ekosistem tehnološki startupov prvič izkusil celoten življenjski cikel modernega globalnega startupa – od ustanovitve do uspešnega zaključka. To ne bi bilo mogoče brez lastnega razvoja, vlaganja v kadre in zaposlenih programerjev, ki bodo lahko še naprej razvijali tehnološke rešitve, sta poudarila ustanovitelja. Toda takšnega življenjskega cikla morda ne bo več mogoče ponoviti, sta opozorila.

Nelojalna konkurenca

»V zadnjih dveh letih smo med programerji in razvijalci opazili precejšnjo spremembo na trgu dela,« je za Pod črto povedal soustanovitelj slovenskega tehnološkega podjetja Zemanta Boštjan Špetič. »Ko iščemo kandidate in jim ponudimo redno zaposlitev, nam med pogovorom velikokrat povedo, da so jim pri konkurenčnem podjetju ponudili bistveno višje plačilo, če se odločijo za status samostojnega podjetnika. V zadnjem času so zato začeli iz slovenskih tehnoloških podjetij odhajati tudi redno zaposleni programerji.«

Zakaj je to problem? V Sloveniji deluje vse več tehnoloških podjetij – domačih in tujih – ki ne zaposlujejo programerjev in razvijalcev, ampak najemajo izključno posameznike s statusom samostojnega podjetnika, nam je povedal Špetič (enak problem so izpostavili še nekateri drugi predstavniki slovenskih tehnoloških podjetij, ki so hoteli ostati neimenovani). Ti programerji ne ponujajo storitev na trgu in ne delajo na več projektih, kar je običajna praksa med svobodnjaki. Nasprotno. Največkrat delajo za enega naročnika, običajno se nahajajo v skupnem prostoru in opravljajo enako delo kot redno zaposleni. Takšna navidezna delovna razmerja so v Sloveniji nezakonita tudi v primerih, ko so prostovoljna. Vendar so zaradi pomanjkljivega inšpekcijskega nadzora še vedno pogosta in pomenijo nelojalno konkurenco podjetjem, ki redno zaposlujejo delavce, so bili kritični sogovorniki.

V tehnološkem sektorju morajo podjetja tekmovati za programerje, saj so njihova znanja zelo iskana in imajo visoko tržno vrednost. Delavci lahko izbirajo med domačimi in tujimi delodajalci ali se zaposlijo v tujini. Slovenska tehnološka podjetja morajo zato zaposlenim ponuditi zelo dobre delovne razmere in se truditi za njihovo lojalnost, je pojasnil Špetič. Izobraževanje, udeležba na konferencah, dobra oprema in pripadnost kolektivu so lahko pomembnejši od višine plače. A le do neke mere, dokler ni razlika prevelika. Podjetja, ki najemajo programerje in jih zaposlujejo v navideznih delovnih razmerjih, so v zadnjih dveh letih podrla to razmerje. Sodelavcem obljubljajo bistveno višje prihodke kot redni delodajalci in med programerji povečujejo pričakovanja, koliko hočejo zaslužiti. Plače med redno zaposlenimi programerji so se zato povišale tudi za dobro tretjino, vendar tudi to ni ustavilo njihove selitve med samostojne podjetnike.

»Naše težave so zelo specifične. Poslovati moramo v enem izmed redkih sektorjev, ki sploh opazi to anomalijo. Slovenski tehnološki sektor predstavlja zelo majhen del gospodarstva in razumem, da takšna zloraba normiranega statusa najbrž za državo ne pomeni večjega družbenega problema,« je povedal Boštjan Špetič.

»Toda po drugi strani se sprašujem, kakšna je razvojna strategija države, če je ne zanima prihodnost gospodarskih panog, ki imajo potenciale za ustvarjanje najvišje dodane vrednosti in gospodarske rasti. Enostavno ni mogoče hkrati spodbujati podjetništva in ohranjati davčnih mehanizmov, s katerimi kaznuješ tiste, ki igrajo po pravilih. Od regulatorja bi pričakoval, da postavi jasna pravila in jih uveljavlja. Da vsi vemo, kako si postaviti poslovanje. Vlagati v zaposlene ali najemati normirance, pri čemer tvegamo, da bomo v nekaj letih postali nova Romunija. Država, kjer programerji večinoma delajo kot najemniki za tuje korporacije.«

Manj davkov, večji prihodki

Kaj pomeni bistveno višje plačilo, zaradi katerega so programerji pripravljeni napisati odpoved in se samozaposliti?

Izkušeni inženirji in razvijalci si lahko trenutno v naši regiji pri delodajalcu izpogajajo tudi za več kot 5000 evrov bruto prihodka na mesec. Vzemimo hipotetičen izračun: če se delavec odloči za status samostojnega podjetnika z normiranimi stroški (postane »normiranec«) in za delo prejme 5000 evrov bruto, mu po plačilu minimalnih prispevkov (decembra 2017 so znašali 355,36 evrov) in akontacije dohodnine (200 evrov) ostane 4.444,64 evrov. Če bi se redno zaposlil in se dogovoril za 5000 evrov bruto plače, bi na račun prejel 2.856,81 evrov (neto), pri čemer bi bili dejanski stroški za delodajalca 5.805 evrov (drugi bruto), pri čemer mora delodajalec plačati še prehrano in prevoz na delo (preberite pojasnilo izračuna).

Kar pomeni, da bi – vsaj psihološko – »normirani« programer vsak mesec zaslužil skoraj 1600 evrov več kot njegov redno zaposleni kolega. S tem dodatnim razpoložljivim denarjem lahko veliko hitreje odplača kredit ali si privošči višji življenjski standard. Poleg tega se programerji zelo dobro zavedajo omejene karierne dobe – koliko časa bodo lahko vztrajali v tako intenzivni panogi, preden bodo morali poiskati drugačno delo ali se umakniti mlajšim. Zato se je marsikdo pripravljen vsaj začasno odpovedati pravicam redno zaposlenih in v krajšem času zaslužiti bistveno več denarja.

Na finančni upravi (FURS) smo se pozanimali, v kakšnem prekršku je podjetje, ki najame prostor in za polni delovni čas najame samostojne podjetnike. In na kaj morajo paziti posamezniki, ki prostovoljno sprejmejo navidezno zaposlitev v zameno za visoko plačo?

Na FURS so pojasnili, da ni po zakonu nikakršne razlike, če nekdo dela za domačega ali tujega naročnika. Opozorili so tudi, da za kaznivo navidezno zaposlovanje ne odgovarja samo delodajalec. Če inšpektorji pri nadzoru ugotovijo, da je zavezanec preko statusa v resnici prejemal plačo, potem je mogoče te dohodke obdavčiti kot dohodek iz delovnega razmerja z vsemi obveznostmi. To lahko pomeni za delavca precejšnje nepričakovane stroške – tudi za pretekla leta – in neplačane prispevke, ki jih od tujega delodajalca najverjetneje ne bo mogel zahtevati.

Vprašanje pa je, kako učinkovita je inšpekcija, saj naši sogovorniki ne poznajo primera, da bi davčna in delovna inšpekcija kaznovali tehnološko podjetje, ki zaposluje programerje in inženirje s statusom samostojnega podjetnika. V tehnološkem sektorju je zaradi narave dela zelo težko ugotavljati klasične elemente delovnega razmerja, sploh če so naročniki registrirani v tujini. Delodajalci se zato ne bojijo nadzora in izvajalcev ne opozarjajo, da je takšna oblika sodelovanja nezakonita in jih lahko čez nekaj let drago stane.

Prej nasprotno, je opozoril Boštjan Špetič: »Kandidatom kot del paketa vse pogosteje ponudijo tudi računovodske storitve, ki bodo poskrbele za vse njihove obveznosti.«

Država ne preganja kršitev

»Nekateri lastniki slovenskih podjetij nas ne marajo, ker da zvišujemo pričakovanja glede plače v sektorju in jim krademo kadre, ampak se zgolj odzivamo na razmere na trgu,« je za Pod črto povedal ustanovitelj tujega tehnološkega podjetja, ki je hotel ostati anonimen (vsi njegovi sodelavci so normirani samostojni podjetniki).

Med bivanjem v tujini je spoznal predstavnika mednarodnega tehnološkega podjetja in skupaj sta sklenila, da bi v Sloveniji odprla podružnico. Lastnik jim je določil letni proračun, pri katerem je upošteval ceno dela in drugih stroškov v regiji. Pred vstopom na slovenski trg so skupaj z davčnimi in pravnimi svetovalci izračunali, katera oblika poslovanja se najbolj splača. Bi si lahko privoščili ustanovitev slovenske podružnice in redno zaposlovanje? Ali je bolje najeti poslovni prostor in vanj naseliti redne sodelavce s statusom samostojnega podjetnika?

»Na koncu smo ugotovili, da si vsaj na začetku ne moremo privoščiti prave podružnice,« je dejal sogovornik. Pojasnil je, da sodelavcem ne bi mogli ponuditi dovolj visoke plače, če bi jih redno zaposlili, saj da so osebni dohodki v Sloveniji močno obdavčeni. Še zlasti tisti, ki so višji od povprečja. Potrdil je, da je višja plača skoraj največ, kar lahko ponudi manjše in manj znano tehnološko podjetje, če hoče pritegniti kakovostne kadre. Tujce pa je zaradi neprijazne politike do priseljencev zelo težko redno zaposliti. Če hočejo tuji državljani delati pri nas, so pogosto prisiljeni iskati alternativne zaposlitve ali preživeti s pomočjo sive ekonomije, je še dodal.

Zakaj so se kljub tveganjem odločili za takšno poslovanje? Ker ga zakonodaja omogoča, ker je za lastnika najbolj ugodno in ker ga država ne preganja, je odkrito povedal sogovornik. A je tudi zatrdil, da mu takšna ureditev kljub kratkoročnim koristim ne ustreza, saj samo z najetimi delavci ni mogoče rasti in graditi dolgoročne strategije.

Podobne argumente smo slišali tudi pri nekaterih drugih podjetjih, ki najemajo programerje in inženirje s statusom normiranega samostojnega podjetnika. Da se s takšnim načinom poslovanja samo odzivajo na slovensko podjetniško okolje. Da država z visokimi davki odganja tuje vlagatelje, ki zaradi ugodnejših davkov odpirajo podružnice v sosednjih državah. Da bi zaposlovali, če bi bila davčna obremenitev za mlada in zagonska podjetja ustreznejša. Da je mogoče samo na ta način zadržati programerje in inženirje v Sloveniji, ker imajo sicer dovolj drugih priložnosti v tujini.

Dirka proti dnu

Spremembe, ki so jih med prvimi opazili v tehnoloških podjetjih, imajo več razsežnosti. Prva je sociološka. Britanski sociolog Zygmunt Bauman se je zadnjih nekaj let pred smrtjo veliko ukvarjal s spremembami na trgu dela – zlasti med mladini. Opozoril je, da se povsod po svetu povečuje število visoko izobraženih posameznikov, ki ne računajo več na socialno državo, pokojninski sistem, poklicno kariero in boljšo prihodnost, saj jih večinoma čakajo zelo negotove in začasne službe. Od njih ni mogoče pričakovati, da se bodo zaradi solidarnosti in medgeneracijske socialne pogodbe pripravljeni odrekati kratkoročnim koristim, saj so prepričani, da morajo sami poskrbeti zase. Kar pomeni, da bodo delodajalci in države vse teže obdržali kadre, ki lahko svoje storitve prodajajo najboljšemu ponudniku in za ustvarjene prihodke plačajo čim nižje davke.

Drugi problem je strateški. Vse več držav je sklenilo, da potrebujejo nove oblike ekonomije – ekonomija platform, kriptovalut in delitvena ekonomija – drugačno obravnavo kot drugi deli gospodarstva. Zato so se odločile za prilagojeno davčno politiko: spodbude in izjeme, s katerimi hočejo pritegniti nadnacionalne korporacije in izobražene specialiste, čeprav zaradi tega poberejo manj davkov in povečujejo družbeno neenakost. Slovenija je ostala nekje vmes. Ni se odločila za prilagojeno sektorsko zakonodajo, ki bi upoštevala specifične potrebe podjetij na področju znanosti, tehnologije in novih ekonomij ter zanje postavila jasna pravila. Te globalizirane sektorje obravnava enako kot vse druge dele gospodarstva. Po drugi strani pa je sama ustvarila davčni mehanizem, ki omogoča in celo spodbuja kršenje zakonov.

Bi Slovenija potrebovala prilagojeno sektorsko zakonodajo in davčne izjeme, ki bi veljale za specifične in strateško pomembne dele gospodarstva? »Če gledamo samo na obdavčitev dela in prispevke, potem smo v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v regiji res precej nekonkurenčni,« se je strinjal državni sekretar na ministrstvu za finance (MF) Tilen Božič, ki se do morebitne nujnosti posebne sektorske zakonodaje ni opredelil. »Vendar je treba pogledati celostno. Pri nas lahko podjetja uveljavijo velike olajšave za stroške, ki so namenjeni raziskavam in razvoju. Prav tako priznamo precejšnje olajšave za investicije. Če izračunamo celotno davčno obremenitev za poslovanje, potem postane Slovenija zelo primerljiva.«

Božič je pritrdil, da nekatere države in nadnacionalne korporacije ponujajo izjemno agresivne davčne režime za določene poklice, saj se jim takšno prevzemanje izobraženih kadrov zelo splača. To še zlasti velja za poklice, ki so iskani po vsem svetu in jih je mogoče s skoraj enakim znanjem opravljati skoraj povsod. Kljub temu meni, da problema tehnološkega sektorja ni mogoče rešiti z davčno dirko proti dnu. Namesto tega je treba zmanjšati motive za davčne obvode v višjem dohodkovnem razredu ter omejiti nelojalno konkurenco s strožjim (ciljanim) nadzorom davčnih inšpektorjev. Okrepiti bodo morali tudi izobraževanje delodajalcev in davčnih zavezancev, saj marsikdo sploh ne ve, da krši zakone, je prepričan državni sekretar.

Kaj konkretno pomeni, da je »treba zmanjšati motive za davčne obvode v višjem dohodkovnem razredu«? Božič nam je povedal, da so pri pripravi nove novele zakona o dohodnini upoštevali tudi pritožbe slovenskih tehnoloških podjetij zaradi nelojalne konkurence (novela je začela veljati v letošnjem davčnem letu). Vladi so namreč predlagali nekatere mehanizme za preprečitev oziroma zmanjšanje zlorab sistema normiranih odhodkov. Te zlorabe pa so dobro znane že vsaj nekaj let.

Spodbuda za kršenje zakonov

Zakaj je država sploh uvedla takšen davčni status?

Ko je vlada leta 2012 pripravljala novelo Zakona o dohodnini, je predstavila tudi nov sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Kaj je to pomenilo v praksi? Za normirani status se je lahko odločila vsaka pravna ali fizična oseba, ki na leto ni ustvarila več kot 50.000 evrov prihodkov. Normirani odhodki so znašali 70 odstotkov prihodkov ne glede na dejanske stroške in višino prihodka. Obdavčitev prihodka je bila enotna (20-odstotna), naj je podjetnik ustvaril 5000 ali 50.000 prihodka – tudi če je bil redno zaposlen in jih je zaslužil poleg rednega osebnega dohodka (ti dohodki nisi bili vključeni v letno obdavčitev in niso dvignili dohodninske stopnje). Zato je na koncu efektivno plačal šest odstotkov davkov od vseh ustvarjenih prihodkov.

Dve leti pozneje je skupina poslank in poslancev predlagala novo spremembo zakona o dohodnini, kjer je predlagala povišanje normiranih stroškov na 80 odstotkov in povečanje praga na 100.000 evrov ustvarjenih prihodkov, če je imel normiranec za najmanj pet mesecev neprekinjeno zaposleno vsaj eno osebo za polni delovni čas ter je zanjo plačeval pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Normiranci so po novem od prihodka plačali samo še štiri odstotke davka, kar je bila daleč najnižja davčna stopnja za osebe z višjimi prihodki (ti so sicer obdavčeni progresivno).

Predlagatelji so takrat poudarili, da hočejo z novim statusom spodbujati malo podjetništvo, saj bi normirani odhodki podjetnikom precej zmanjšali administrativne ovire (preprosto ustanavljanje malega podjetja), poenostavili in pocenili računovodstvo (ni treba voditi dejanskih stroškov) ter olajšali preračunavanje davkov (mesečno plačevanje pavšalne akontacije). V praksi pa je država s statusom normiranca ustvarila mehanizem, ki je sicer zelo primeren za številne delavce v ustvarjalnem in storitvenem sektorju. Vendar ga brez ustreznih korekcij in nadzora izkoriščajo številni zavezanci, ki jih zakonodajalec najverjetneje ni predvidel.

Prekarizacija in izogibanje davkom

Na ministrstvu za finance (MF) so v podrobni analizi sistema normiranih odhodkov že leta 2016 ugotovili več pomanjkljivosti. »Pojavlja se dvom o učinkovitosti in primernosti tega sistema, predvsem pa obstaja tudi bojazen, da se navedeni sistem pri davčnih zavezancih pogosto uporablja kot instrument zniževanja davčnega bremena oziroma pri delodajalcih kot instrument zniževanja stroškov,« so zapisali v dokumentu.

Avtorji so ugotovili, da so se za normirani status najpogosteje odločali posamezniki v dejavnostih, pri katerih je malo stroškov iz poslovanja (storitve): delavci v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih, ki so v letu 2015 skupaj predstavljali več kot dve tretjini vseh normirancev. Takšna porazdelitev je povečala stopnjo ekonomske neenakosti, saj so lahko davčne ugodnosti statusa najbolje izrabili posamezniki z višjimi prihodki, ki bi bili sicer bistveno višje obdavčeni (osebe z višjimi prihodki so imele od enotnega davka bistveno večje koristi). Opozorili so tudi, da je postalo normiranstvo nova spodbuda za navidezno samozaposlovanje, saj se je med letoma 2012 in 2016 za dvakrat povečal delež samozaposlenih, ki so delali samo za eno stranko in v prostorih te stranke (leta 2012 je bilo takšnih samozaposlenih 7,8 odstotka, leta 2015 že 14,7 odstotka).

Normirana samozaposlenost je postala najfleksibilnejša in najcenejša oblika dela, ki bi lahko dolgoročno ogrozila druge oblike dela, so zapisali na MF. V tretjem delu raziskave pa so ocenili, da se sistem normiranih odhodkov pogosto uporablja tudi pri »poslovanju med povezanimi osebami z namenom zmanjšanja davčnega bremena«. To pomeni, da so nekateri posamezniki ustanovili (razdrobili) več podjetij za opravljanje enake dejavnosti, pri katerih je vsako ustvarilo natanko toliko prihodkov, da so lahko ostali normiranci (do 50.000 ali 100.000 evrov). Druga pogosta praksa so bila prikrita izplačila, s katerimi je podjetje (d. o. o.) dodatno izplačevalo zaposlene preko njihovih normiranih s. p., pri čemer so ti zaposleni hkrati tudi lastniki, ustanovitelji ali direktorji družbe. V tretjem primeru pa je, denimo, računovodja formalno zaposlil arhitekta, da sta lahko skupaj povišala mejo letnega prihodka na 100.000, pri čemer je imel računovodja še popoldanski s. p., preko katerega je lahko zaslužil dodatnih 50.000 evrov.

Dodatne možnosti za izogibanje davkom je prinesla zelo mila obravnava tistih, ki presežejo najvišje prihodke, ki so predvideni za status normiranca. Zanje zakonodajalec sprva sploh ni predvidel nikakršne kazni ali višje obdavčitve presežnih prihodkov. Zavezanci so morali samo paziti, da meje niso presegli dvakrat v dveh zaporednih letih, če so hoteli ostati normiranci.

Ta mehanizem so najpogosteje izkoriščali posamezniki z visokimi prihodki. Vzemimo, da ste za svetovalno storitev zaračunali 400.000 evrov ali ste si hoteli na ta način nakazati večjo vsoto denarja iz davčne oaze (vašemu papirnatemu podjetju ste izdali račun za namišljeno storitev). Za vas je bilo najbolj ugodno, če ste postali normiranec (lahko ste odprli tudi »popoldanski s. p.«), saj ste za ta znesek plačali samo štiri odstotke davka, čeprav ste bistveno presegli najvišjo mejo prihodkov za normirani status (ta prihodek se ni prištel dohodnini). Če ste v prihodnjem letu pazili na prihodke in ostali pod predpisanim pragom (50.000 ali 100.000 evrov), ste lahko ostali normiranec. Takšen sistem je bil še zlasti zanimiv za menedžerje, profesorje, odvetnike, zdravnike ali lastnike podjetij, ki so poleg plače prejemali še znatne dodatne prihodke preko normiranega s. p.

Omenjeni trendi bodo v prihodnjih nekaj letih bolj jasno vidni tudi v državnih statistikah, ki jih doslej skoraj niso zabeležile. Na FURS smo izvedeli, da normiranci v povprečju ne dosegajo izjemno visokih prihodkov, saj je od uvedbe sistema samo 79 posameznikov preseglo 200.000 evrov. Od tega pa so jih 49 zabeležili v davčnem obračunu za leto 2016, kar potrjuje navedbe naših sogovornikov, da so se večje spremembe začele zlasti v zadnjih dveh letih (to je med drugim povezano tudi z gospodarsko rastjo in višjimi prihodki v določenih sektorjih). Povečanje prosilcev za normirani status so opazili tudi na MF, saj je zraslo tudi do približno deset tisoč na leto, pri čemer ne gre za prisilne samozaposlitve ali spodbujanje samozaposlovanja, kar je veljalo v preteklih letih. Pomembnejši motiv je postala »davčna optimizacija«.

Odprava nekaterih anomalij

Kakšne spremembe so torej lani predlagali na MF? Absolutno višino normiranih odhodkov so zmanjšali na 40.000 evrov (oziroma 80.000 evrov). Po novem bodo morali iz sistema izstopiti zavezanci, ki bodo v dveh zaporednih preteklih letih v povprečju presegli za 150.000 evrov prihodkov (zavezanec lahko tako ostane v sistemu, če ima v dveh zaporednih letih skupno do 300.000 evrov prihodkov). Predvideli pa so strožje preverjanje povezanih oseb in seštevanje prihodkov povezanih oseb, kjer sumijo na davčno optimizacijo.

Toda Državni zbor tokrat ni potrdil dveh ključnih predlogov MF, ki bi lahko zmanjšali zlorabo normiranega statusa: znižanja višine normiranih odhodkov z 80 odstotkov na 60 odstotkov prihodkov ter vključitev dohodkov iz dejavnosti v sistem letnega obračuna dohodnine (sintetična obdavčitev namesto sedanje cedularne). V zameno so na MF predlagali priznavanja določenih olajšav tudi za normirance (splošno olajšavo, olajšavo za vzdrževane družinske člane …), a jih v vladni koaliciji niso podprli. Prav tako ni bilo govora o progresivni obdavčitvi tistih normirancev, ki presežejo najvišji prihodek.

Bo nova novela zakona o dohodnini kljub temu »zmanjšala motive za davčne obvode«, kar je napovedal Božič?

Najverjetneje ne, saj na MF niso dobili politične podpore za nekatere najbolj pomembne predlagane ukrepe: večje obdavčenje preseženih prihodkov, upoštevanje dodatnih prihodkov pri dohodninski osnovi in znižanje deleža normiranih odhodkov. Na MF in FURS niso podrobneje povedali, kakšni bodo prihodnji »ostrejši inšpekcijski ukrepi«. So pa zagotovili, da se ne bodo omejevali samo na domača podjetja, kar je bila pogosta skrb naših sogovornikov (da bodo večja pooblastila inšpektorjev občutili samo domači delodajalci, kar jih bo spravilo v še slabši položaj). Nadzore bodo opravljali pri vseh zavezancih, pri katerih bodo z veliko verjetnostjo domnevali, da fiktivno zaposlujejo samostojne podjetnike. Tudi v tujih družbah in predstavništvih nadnacionalnih podjetij.

Visoka cena za spodbujanje podjetništva

Posledice, ki jih zaradi normiranega samostojnega podjetništva občutijo v tehnološkem sektorju, bodo v prihodnjih letih zajele tudi druge dele gospodarstva in širšo družbo. Skupaj z Investigate Europe smo pokazali, da so takšne oblike dela predpogoj za razmah platformne in delitvene ekonomije. Samozaposlenost je nujna, če hočejo lastniki platform pridobiti dovolj poceni, fleksibilne in neorganizirane delovne sile, ki jih potrebujejo za ponujanje in opravljanje storitev. Hkrati bi bil sedanji slovenski sistem normiranih samostojnih podjetnikov zelo primeren tudi za zmagovalce nove ekonomije, saj jim ponuja izjemno ugoden davčni režim.

Če hoče država v resnici spodbujati malo podjetništvo – glavni razlog, zaradi katerega je uvedla normirani status –, potem bi morala najprej odpraviti največje anomalije, ki jih takšna oblika samozaposlitve povzroča v najnižjem in visokem delu lestvice prihodkov.

Na MF so izračunali, da je v letu 2016 kar 40 odstotkov normirancev zaslužilo manj kot 10.000 evrov bruto na leto, kar jih uvršča zelo blizu praga tveganja revščine (ta je leta 2016 znašal 7.396 evrov razpoložljivih prihodkov na leto ali 616 evrov na mesec). Na drugem delu lestvice je postavila zelo visoko mejo prihodka, za katerega je treba plačati zelo nizke davke. V državi, kjer povprečna letna plača znaša približno 20.000 evrov na leto in je po dohodninski lestvici obdavčena z 18-odstotno davčno stopnjo (z upoštevanjem splošne olajšave), je težko upravičiti samo štiriodstotno obdavčitev prihodka do 100.000 evrov. Sploh za tiste zavezance, ki že z rednim osebnim dohodkom sodijo v višje plačne razrede.

Sedanja ureditev tudi ne upošteva razlike med samozaposlenimi normiranci, ki na leto ustvari do 5000 evrov prihodka (takih je bilo leta 2016 po podatkih MF 24 odstotkov) in zavezanci z enakim statusom, ki presežejo 40.000 evrov prihodkov (18 odstotkov normirancev). Slednji si lahko brez težav plačajo zasebne zdravstvene storitve in dodatno pokojninsko varčevanje, vzdržujejo visok življenjski standard in si ustvarijo finančno zalogo, s katero lahko omilijo pomanjkljivosti samozaposlenosti: plačano bolniško in dopust. Normiranci z nižjimi prihodki pa so kljub gospodarski rasti še vedno izpostavljeni velikim pritiskom delodajalcev in zniževanju življenjskega standarda. A jih država obravnava enako kot tiste z desetkrat ali dvajsetkrat višjim prihodkom. Od dobro plačanih normirancev imajo zato največ koristi davčni »optimizatorji« in tuja podjetja, ki v Sloveniji brez večje naložbe najemajo dobro izobražene tehnične kadre.

Teh anomalij država ne bo mogla omiliti samo s strožjim nadzorom, progresivno obdavčitvijo višjih prihodkov ali dodajanjem teh prihodkov k osnovi dohodnine – predlogi, za katere je med zadnjimi spremembami zakonodaje zmanjkalo politične volje. Spodbujanje malega podjetništva in ustvarjalnega sektorja je naloga, ki je ni mogoče uresničiti brez sistemskega pristopa. Kar pomeni tako aktivnejšo skrb za preživetje samozaposlenih z nižjimi prihodki (plačana bolniška, preganjanje izkoriščanja in plačilne nediscipline), kot tudi premislek o socialni kapici in upoštevanje značilnosti novih ekonomij s prilagojeno (sektorsko) zakonodajo. Sedanja vlada je za takšne ukrepe že prepozna.

Hipotetični izračun, ki smo ga uporabili v besedilu (prihodki normiranega samostojnega podjetnika s 5000 evri mesečnih prejemkov), velja samo za prvo leto po ustanovitvi podjetja – pod pogojem, da samozaposleni ni uveljavil morebitnih posebnih olajšav, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje. Ti se spreminjajo tudi pozneje, saj se vsako leto uskladijo s povprečno slovensko plačo. V prihodnjih letih samozaposlenosti pa je treba izračunu prišteti povišano osnovo za prispevke, ki je odvisna od preteklega letnega dohodka. Za pomoč pri konkretnem izračunu si lahko pomagate z naslednjim obrazcem: https://sp-izracun.si/izracun