Nevarna voda: kateri vodovodi ogrožajo zdravje ljudi in zakaj

Vsaj deset vodovodov v državi je že leta konstantno okuženih z nevarno bakterijo E. coli. Kaže, da upravljavcem spornih vodovodov nihče ne more preprečiti ogrožanja zdravja uporabnikov.

Foto: Vinoth Chandar, Flickr

Septembra 2014 je pet otrok iz Brezovice pri Borovnici dobilo simptome okužbe. Otroci so skoraj istočasno dobili povišano telesno temperaturo in bolečine v trebuhu, ki jih je spremljala boleča driska. Trije so bili zaradi resnosti simptomov hospitalizirani. Simptomi so nakazovali na črevesno okužbo in iz blata vseh petih obolelih so zdravniki kmalu potrdili okužbo s salmonelo.

Salmoneloza ali okužba z bakterijo salmonela je nalezljiva črevesna bolezen, ki jo povzročajo bakterije salmonele, ki jih okužene živali in ljudje izločajo z blatom. Okužba se lahko prenaša preko zaužitja surovega mesa in jajc okuženih živali, preko stika s fekalijami okuženih in – v najbolj redkih primerih – preko okužene vode.

Brezovica pri Borovnici, majhno naselje južno od Ljubljane, ki ima le okoli 250 prebivalcev, je sicer poznana po vodi: v bližini se nahaja soteska Pekel, ena lepših sotesk v Sloveniji, v kateri potok Borovniščica ustvarja številne naravne tolmune, brzice in slapove. Ta na pogled kristalno čista voda v Brezovici pri Borovnici je Slovencem poznana predvsem kot destinacija za vikend izlet.

Zdravstvenim inšpektorjem pa je Brezovica pri Borovnici znana po drugačni vrsti vode. Že leta 2012 so namreč inšpektorji ugotovili, da voda iz pipe v Brezovici pri Borovnici ni vedno pitna. Upravljavci lokalnega vodovoda vode ne pripravljajo ustrezno, je zapisano v odločbi, ki smo jo na Pod črto pridobili od zdravstvene inšpekcije. Voda v vodovodu je pod vplivom površinske vode, zato lahko vanjo zaidejo fekalije. Kljub temu pa jo upravljavci gospodinjstvom dovajajo brez vsakršne predpriprave, kot je na primer dezinfekcija. Notranjega nadzora nad delovanjem vodovoda ni. Tako se ne ugotavlja niti, ali je voda ustrezna za uživanje.

Ko je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) septembra leta 2014 dobil podatke o izbruhu  okužbe s salmonelo v Brezovici pri Borovnici, je takoj posumil na možnost hidrične epidemije. Sedmega oktobra je o tem obvestil zdravstveno inšpekcijo. Predstavnica Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NZLOH) si je desetega oktobra vodovod ogledala tudi osebno. Da bi preverila, ali je voda zdravju nevarna, je iz vodohrana vzela vzorec vode.

Teden dni kasneje, 21. oktobra 2014, je preskus vode dokazal, da odvzet vzorec vsebuje bakterijo salmonela in še eno bakterijo, ki zanesljivo potrjuje prisotnost fekalij v vodi in ki je zdravju nevarna v enaki meri, E. coli.

Oboleli otroci so se okužili z vodo iz pipe. Možno je, da so se okužili tudi odrasli, a ker lahko pri zdravih odraslih osebah okužba poteka tudi brez simptomov, uradna številka okuženih zajema samo pet otrok, pri katerih so se razvili simptomi. Za osebe z oslabljenim imunskim sistemom, kakršne so bolni, mlajši ali starejši, pa je okužba s fekalno onesnaženo vodo lahko tudi smrtno nevarna.

Kljub temu, da je neustrezno pripravljena voda ogrozila življenje peterice prebivalcev, upravljavec vodovoda problemov ni odpravil. V vodi vodovoda Brezovica pri Borovnici je bila bakterija E. coli prisotna še vsaj ob zadnjem merjenju avgusta 2017. Glede na podatke monitoringa pitne vode so bile sledi fekalij v vodi najdene prav vsako leto od odločbe inšpekcije leta 2012 do zadnjih meritev leta 2017.

Vodovod v Brezovici pri Borovnici ni edini vodovod, ki svojim uporabnikom že pet let ali več dovaja zdravju nevarno vodo.

Na Pod črto zdravstveno ustreznost pitne vode spremljamo že od leta 2014. V tem času smo opazili, da obstajajo vodovodi, ki svojim uporabnikom že vrsto let dovajajo zdravju nevarno vodo.

Deset manjših vodovodov po državi (skupaj oskrbujejo okoli 1300 prebivalcev) je glede na rezultate monitoringa pitne vode že vsaj zadnjih pet let konstantno okuženih s fekalijami. Da bi ugotovili, kakšne posledice ima nezakonito početje upravljavcev vodovodov, smo zdravstveno inšpekcijo zaprosili za vse odločbe in sklepe o globah, ki jih je med letoma 2010 in 2017 izdala upravljavcem teh vodovodov. Odločbe so nam podale precej jasno sliko o tem, zakaj pitna voda v nekaterih vodovodih tudi po letih kršitev predpisov ostaja onesnažena.

Zemljevid 1: Na zemljevidu so označeni vodovodi, v katerih je bila med letoma 2013 in 2017 bakterija E. coli odkrita več kot enkrat. Z rdečo so označeni vodovodi, v katerih je bila bakterija E. coli najdena vsa leta vzorčenja. Za podrobnosti o posameznem vodovodu kliknite na posamezno piko.

Nevarni vodi izpostavljeni tudi po več let

V Sloveniji je pravica do pitne vode ne samo zakonsko, temveč od leta 2016 tudi ustavno določena. Kako je torej mogoče, da nekdo že več let brez posledic krši zakon in ljudem dovaja onesnaženo in zdravju škodljivo vodo?

Problem ima več aspektov. Najpomembnejši je ta, da področje nikoli ni bilo zares urejeno: naša zakonodaja ne določa natančno, kdo je lahko upravljavec vodovoda, kakšne zahteve mora izpolnjevati in v katerih primerih izgubi pravico do upravljanja z vodovodom.

Ker je Slovenija bogata z vodnimi izviri, imamo po državi precej vodovodov, ki so jih še v Jugoslaviji zgradili vaščani sami. To so vodovodi, ki vodo večinoma dovajajo brez vsakršne predpriprave, kot se strokovno reče dezinfekciji vode. Sčasoma je zakonodaja sicer vedno bolj specificirala, kakšna voda je zdravstveno ustrezna in po kakšnih standardih morajo upravljavci vodovode upravljati. A vaške skupnosti, ki so upravljale s temi vodovodi, zaradi pomanjkanja znanja, pa tudi denarja, tem zahtevam niso mogle slediti. Ponekod se jim to niti ni zdelo potrebno. Kršitve standardov so zato pogoste.

S kršitvami se spopada zdravstvena inšpekcija, a ta ni vedno uspešna. Inšpekcija je vsem najdlje onesnaženim vodovodom že pred leti izdala odločbe, v katerih je predpisala ukrepe za odpravo nepravilnosti, in kasneje, ko ukrepi niso bili upoštevani, tudi globe. A nobeden izmed desetih najbolj problematičnih vodovodov kljub konstantnemu finančnemu kaznovanju upravljavcev še danes ne deluje po zakonsko opredeljenih standardih.

Problem torej zahteva rešitev, ki gre dlje od kaznovanja za napake. Toda odgovorni se izogibajo premisleku o tem, kakšne ukrepe bi morali izvesti za zagotavljanje neoporečne pitne vode povsod po Sloveniji.

Od izvira mimo upravljavca do pipe

Upravljavci morajo v pipe uporabnikov dovajati zdravstveno neoporečno pitno vodo. To določa pravilnik o pitni vodi, ki je za preverjanje dejanskega stanja vodovodne vode predpisal obvezno vzorčenje in preskušanje pitne vode. Poleg vzorčenja, ki ga morajo opravljati upravljavci vodovodov, vzorčenje izvaja tudi država v okviru programa Monitoring pitne vode. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), ki program izvaja, vsaj enkrat letno vzame vzorec vode v vseh vodovodih, ki z vodo oskrbujejo več kot 50 ljudi.

Ko predstavniki NLZOH vzamejo vzorec vode, preverijo, ali voda vsebuje snovi, ki so zdravju nevarne. Ena izmed snovi, ki jo najpogosteje najdejo v vodi, je bakterija E. coli. Ta nakazuje prisotnost fekalij v vodi. Po besedah predstavnikov Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je okužba z bakterijo E. coli, nalezljivo črevesno boleznijo, ki poteka z vodeno drisko in krči, za osebe z oslabljenim imunskim sistemom, kakršne so otroci in starejši, lahko nevarna. Najhujše se je v Sloveniji že zgodilo: leta 2011 je zaradi okužbe z bakterijo E. coli umrl 11 mesečni otrok.

Prav zato predstavniki NLZOH o rezultatih preskusa vode takoj obvestijo upravljavce vodovodov, pove Nataša Sovič iz NLZOH, ki izvaja monitoring pitne vode: vse podatke vpišejo v informacijski sistem, do katerega imajo dostop vsi upravljavci vodovodov in zdravstvena inšpekcija. Tako lahko upravljavec takoj ukrepa: uporabnike obvesti, da voda ni primerna za uživanje in sprejme ukrepe, ki bodo težavo odpravili.

Vsaj upajo, da bo tako. Sam NLZOH niti nima pristojnosti, da bi preverjal, ali upravljavci probleme v vodovodu dejansko odpravijo. To je področje zdravstvene inšpekcije. A z monitoringom pitne vode letno odkrijejo bakterijo E. coli v okoli stotih vodovodih. To je preveč, da bi zdravstveni inšpektor vsako odstopanje preverili osebno, pove Aleš Farkaš z zdravstvene inšpekcije. Inšpektorji upravljanje vodovodov preverjajo po vnaprej določenem načrtu, pri čemer manjše in že znano bolj problematične vodovode preverijo večkrat, pove. NZLOH in zdravstvena inšpekcija se zanašata na to, da bodo upravljavci sami opravili zakonsko in moralno dolžnost, da zdravstveno oporečnost vode odpravijo.

Zemljevid 2: Na zemljevidu so označeni vodovodi, v katerih je bila v letu 2017 najdena bakterija E. coli. Za podrobnosti o vodovodu kliknite na posamezno piko.

A upravljavci vodovodov tega ne naredijo vedno. Od desetih vodovodov, v katerih je vsaj zadnjih pet let konstantno najdena bakterija E. coli in ki smo jih zaradi tega pri Pod črto preučili podrobneje, primernih ukrepov za zagotavljanje pitne vode do tega trenutka ne zagotavlja nihče.

Zemljevid 3: Deset najbolj problematičnih vodovodov v Sloveniji. Za podrobnosti o posameznem vodovodu kliknite na piko: link vas privede do članka o posameznem vodovodu.

Vodovodi so stari znanci zdravstvene inšpekcije

Na Pod črto smo zdravstveno inšpekcijo zaprosili za vse odločbe, ki so bile izdane upravljavcem desetih najbolj spornih vodovodov v državi. Izkazalo se je, da se proti devetim upravljavcem postopki za zagotavljanje pitne vode vlečejo že leta, proti enemu, upravljavcu vodovoda Sela v občini Sežana, pa zdravstvena inšpekcija ni izdala nobene odločbe. Aleš Ferkaš, zdravstveni inšpektor, pove, da zato, ker so od naselja dobili informacijo, da ima manj kot petdeset prebivalcev. Kadar vodovod z vodo oskrbuje manj kot 50 ljudi, ne inšpekcija ne monitoring ustreznosti pitne vode ne preverjata. Stanje teh vodovodov, ki naj bi po oceni NIJZ iz leta 2016 oskrbovali okoli 140.000 Slovencev, je zato povsem neznano.

Podatkov o vodovodu Selo, ki naj bi imelo natanko 50 prebivalcev, inšpekcija torej nima. Bodo pa zaradi naših informacij stanje preverili sedaj, zatrdi.

A pri ostalih vodovodih so bile ugotovljene kršitve: v vseh devetih primerih je inšpekcija odkrila, da upravljavec nima vzpostavljenega učinkovitega notranjega nadzora nad vodovodom in ne vodi dokumentacije o notranjem nadzoru oziroma nima izdelanega načrta HACCP. Zato uporabnikom ne zagotavljajo oskrbe s skladno in zdravstveno ustrezno pitno vodo.

Še več, ponekod niti niso poskrbeli za primerno in pravočasno obveščanje uporabnikov o potrebi po prekuhavanju vode, ko ugotovijo njeno onesnaženost. Glede na navodila za obveščanje uporabnikov, ki jih je izdal NIJZ, mora upravljavec ob začetku omejitve ali prepovedi uporabe pitne vode obvestiti vse uporabnike najkasneje 2 uri po ugotovljenem onesnaženju. Obveščati jih mora vsak dan do preklica ukrepa, in sicer po lokalnem radiu, preko spletne strani občine in na še en način, ki ga določi upravljavec sam. Najpogosteje je to osebno obveščanje, torej od vrat do vrat ali po telefonu.

A štirje vodovodi (Trpčane v Ilirski Bistrici, vodovoda Brezovica in Hotična v občini Hrpelje-Kozina in vodovod Studenčevka-Sušje v Sodražici) glede na odločbe zdravstvene inšpekcije niso upoštevali niti navodil o obveščanju uporabnikov.

Inšpekcije nihče ne upošteva

Marca 2009 je zdravstvena inšpekcija zaradi odsotnosti sistema HACCP izdala odločbo občini Cerkno, ki upravlja z vodovodom Dolenji Novaki. HACCP je načrt, kako zagotoviti neoporečno vodo. »Upravljavec ne izvaja čiščenja in vzdrževanja sistema, nima vzpostavljenega nadzora nad osebami, ki to delajo, niti nad postopki, ki jih na sistemu izvajajo,« je takrat zapisala pristojna inšpektorica. Določila je, da mora občina Cerkno, upravljavec sistema, nepravilnosti odpraviti do konca junija 2010.

Ko je avgusta 2010 preverila stanje, je ugotovila, da je stanje nespremenjeno. Za upoštevanje zakona je postavila nov rok – konec junija 2011 – in v primeru neupoštevanja odločbe zagrozila z denarno kaznijo v vrednosti 1000 evrov.

Vodovod je ponovno obiskala v začetku leta 2012 in ugotovila, da ukrepi niso bili izvedeni. Občini je izdala globo v vrednosti 1000 evrov. Postavila je nov rok za upoštevanje odločbe in ponovno zagrozila z denarno kaznijo. In tako še štirikrat.

Od leta 2009, ko je bila izdana prva odločba, je občina v državni proračun zaradi neupoštevanja odločbe nakazala že 5.000 evrov. Naslednjih 1000 bo plačala, če odločba ne bo upoštevana do 1. oktobra letos. In  vse kaže, da bo občina spet morala plačati kazen.

»Kakor je nam znano, so vodooskrbni objekti vodovoda Dolenji Novaki v zelo slabem stanju, priprave vode ni,« pove Jurij Kavčič, župan občine Cerkno. »Občina Cerkno, ki je po državni zakonodaji dolžna upravljati z javnimi vodovodi na svojem območju, do objektov tega vodovoda ne more dostopati, saj ji uporabniki vodovoda nikoli niso bili pripravljeni predati ključev.«

Vodovod Dolenji Novaki je eden izmed vodovodov v državi, ki so ga zgradili vaščani sami, za lastno uporabo. Večina najbolj problematičnih vodovodov je plod dela vaščanov in vaških skupnosti, ki so ga sami vzpostavili in si vodo – v kakršnemkoli stanju že – sami dovajajo že leta. »Zdravstveno ustrezna voda« za njih pomeni predvsem dražjo in tujo vodo.

Zgodba Dolenjih Novakov ni izjema.

Zarota zdrave vode

»Samo zato, ker ni od občine, pravijo, da ni ustrezno! Oni nam hočejo po vsej sili vodo vzeti!« pove Janez Grlj, lastnik gostilne v naselju Trpčane v Ilirski Bistrici, ki je priklopljena na sporni vodovod Trpčane. Vodovod je pod vplivom površinske vode in voda se glede na podatke monitoringa pitne vode dovaja brez predpriprave.

Med letoma 2013 in 2017 je monitoring vsaj enkrat letno v vodi potrdil prisotnost nevarne bakterije E. coli, odločbe zdravstvene inšpekcije, ki smo jih na Pod črto pridobili od zdravstvene inšpekcije, pa dokazujejo, da je voda (vsaj občasno) neskladna že od leta 2007. Upravljavec vodovoda je že leta 2011 dobil odločbo zdravstvene inšpekcije, da mora vzpostaviti primerni notranji nadzor s predvidenimi ukrepi v primeru neskladnosti vode. Leta 2017 je upravljavec, vaška skupnost Kuteževo, sicer vzpostavil potreben načrt za notranji nadzor, a evidence o izvajanju načrta še vedno ni, zato tudi ni jasno, ali se načrt ustrezno izvaja.

Grlja, lastnika gostilne, to nič ne skrbi. Prepričan je namreč, da je voda povsem varna. Vodo sicer prekuhava, prizna, ampak samo, da se ne bi vmešala kakšna inšpekcija. Rezultatom monitoringa pitne vode pa ne verjame. »Naša voda prihaja direktno izpod Snežnika in je boljša kot iz Ilirske Bistrice, ki je polna klora,« zatrdi. Zagotovi, da sam ne ve za primer, ko bi moral kdo zaradi okužbe obiskati zdravnika in da so bili vsi vzorci, ki so jih vzeli sami, zdravstveno ustrezni. A dokumentacije, ki bi to potrdila, s Pod črto ni pripravljen deliti.

Da je voda boljša, dokumentacija ne potrjuje, je pa jasno, da je cenejša: krajevna skupnost Kuteževo, ki upravlja vodovod, za kubik vode zaračunava 2,5 centov na kubični meter, medtem ko bi kubični meter vode iz vodovoda, ki ga upravlja javno komunalno podjetje in ob tem poskrbi za primerno dezinfekcijo, v Trpčanih stal 40 centov, pove Grlj. »Ni šanse, da se bo to kaj menjalo!« zaključi.

To, da so vodovodi v rokah vaških upravljavcev, ni problematično. Problem je, če ti nimajo potrebnega znanja za upravljanje z vodovodom, ali pa niso pripravljeni oziroma ne zmorejo investirati v vodovod do te mere, da bi uporabnikom lahko zagotovili zdravstveno ustrezno pitno vodo. Vaški vodovodi so cenejši in v vaških skupnostih ljudje po navadi nasprotujejo spremembam, ker ne želijo plačevati, za Pod črto pove Aleš Farkaš iz zdravstvene inšpekcije.

Krajevna skupnost Kuteževo, ki je odgovorna za vodovod Trpčane, je po besedah predsednika krajevne skupnosti, Martina Prosena, sicer investirala v klorirno napravo in vodo od leta 2017 dezinficira. A Prosen zatrdi, da večina prebivalcev takšni vodi še vedno nasprotuje.

Odgovorne so občine

Druga možna rešitev je ta, da pobudo prevzamejo občine, v katerih se vodovod nahaja.

Za zagotavljanje javne oskrbe s pitno vodo so po zakonu namreč pristojne občine. Te morajo od Direkcije Republike Slovenije za vode (DRSV) pridobiti vodno dovoljenje, pojasnjujejo na Ministrstvu za okolje in prostor. Občina mora nato izbrati izvajalca obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo. Na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pa Zakon o vodah omogoča pridobitev vodne pravice za lastno oskrbo s pitno vodo.

Slednjo pravico je pridobilo več krajevnih skupnosti po državi, ki so vodovod zgradile same in ga same tudi upravljajo. To so manjši vodovodi, ki oskrbujejo do nekaj sto uporabnikov.

Danes sta samo dva izmed najbolj problematičnih vodovodov, Trpčane in Malo Ubeljsko, uradno v rokah krajevne skupnosti. Uradni upravljavec vseh ostalih vodovodov je občina, v kateri se posamezen vodovod nahaja in ki ima za vodovod vodno dovoljenje. Tudi kadar je vodovod neuradno v rokah vaške skupnosti, je primerna ureditev vodovoda (in s tem tudi obveznost plačila glob za kršitev neprimerne ureditve) tako obveza občin.

Različni načini sprejemanja odgovornosti

Nekatere občine odgovornost sprejemajo bolj elegantno kot druge. Nekatere občine so vzpostavile stik s krajani in pristopile k reševanju problema. Brezovica pri Borovnici in Sodražica, na primer, sta z vaščani uspeli doseči soglasje in s pomočjo evropskih in občinskih sredstev gradita novo vodovodno infrastrukturo. Problem naj bi bil v prihodnosti torej rešen.

Posamezne občine se s problemom ne ukvarjajo in zasebnim lastnikom vodovodov bolj ali manj pustijo, da z vodo delajo, kot želijo. Pri teh vodovodih spremembe ni na vidiku.

Iz Škofje Loke sporočajo, da je vodovod v zasebni lasti in da se občina s tem ne ukvarja. Občini Postojna, kjer se nahaja vodovod Malo Ubeljsko, in Ilirska Bistrica, kjer je vodovod Trpčane, nas podobno preusmerjajo na lastnike zasebnega vodovoda.

Občina Ajdovščina, na primer, se je odgovornosti za zasebni vodovod Čohi, v katerem je vsaj zadnjih pet let konstantno prisotna bakterija E. coli, hotela izogniti s sprejetjem posebnega člena odloka o oskrbi s pitno vodo. Določila je, da »občina ne prevzema obveznosti upravljavca iz Pravilnika o pitni vodi, pač pa morajo izvajati vse obveznosti iz omenjenega predpisa lastniki zasebnega vodovoda,« navaja odločba zdravstvene inšpekcije.

Inšpekcija je sicer ocenila, da se s sprejetjem odloka občina ne more izogniti svojim zakonskim obveznostim in občini izdala globo za neskladnosti v vodovodu Čohi. Ajdovščina je za neskladnosti, ki so bile ugotovljene od leta 2009 do leta 2016 plačala 2.950 evrov. Po besedah Eda Pelicona z občine so se nedavno z občani sicer dogovorili, da se priključijo na drug vodovod.

Spet druge občine, kot je na primer Hrpelje-Kozina, želijo upravljanje vodovoda predati profesionalnemu upravljavcu. A ta rešitev ni nujno ustrezna.

Podobno so namreč naredili lastniki vodovoda Obršje v Škofji Loki, ko so leta 2016 vodovod predali v upravljanje samostojnemu podjetniku Dejanu Kreku. A ta se je srečal s popolnoma enako situacijo kot vaščani – vodovod je v izjemno slabem stanju – in popolnoma enako težavo kot vaščani – za investiranje v novo infrastrukturo nima dovolj denarja.

Ko upravljavec le prevzame že obstoječ slabo zastavljen vodovodni sistem, ki so ga zgradili vaščani, ima s potrebnimi popravili ogromno stroškov. Denarja pa ni, je že lani za Pod črto povedal Dejan Krek, zasebni upravljavec vodovoda Obršje v Škofji Loki. Sredi leta 2017 je pogodbo z lastniki prekinil. Od takrat vodovod nima uradnega upravljavca in je zanj (sodeč po odločbah zdravstvene inšpekcije) zadolžena občina Škofja Loka.

Razlog, da nekatere vasi nimajo neoporečne pitne vode, tako ni le neustrezno upravljanje vodovoda, temveč dejstvo, da gre za staro in dotrajano infrastrukturo, ki bi zahtevala precejšnjo finančno investicijo. Zato se zdi, da je rešitev na vidiku zgolj v občinah, ki so pripravljene vložiti v izgradnjo nove vodovodne infrastrukture.

Kdo bo upravljal z vodovodom in kako?

Sodeč po odzivih odgovornih se pri nekaterih najbolj spornih vodovodih v državi stvari že spreminjajo. Krajevna skupnost Kuteževo, ki upravlja z vodovodom Trpčane, na primer, je kupila klorirno napravo in po besedah predsednika Krajevne skupnosti, Martina Prosena, so najnovejše analize vode dobre. Občina Sodražica, upravljavec vodovoda Studenčevka-Sušje, je za prebivalce naselja zgradila nov vodovod. Podobno nov vodovod načrtuje tudi Brezovica pri Borovnici, ki pa naj bi bil zgrajen šele do leta 2021.

Rešitev za zdravo vodo oziroma obljubo zdrave vode je bila povsod ista: upravljavec vodovoda je prevzel odgovornost in investiral v vodovod, ki je glede na uradne analize vode že leta ogrožal zdravje ljudi. Pri vodovodih, kjer odgovornosti za ureditev problematike še vedno ni prevzel nihče, pa se stanje ne spreminja.

Tu so lahko težava lastniki vodovoda, ki niso pripravljeni plačati več za profesionalnega upravljavca in vodo, ki bi bila dražja, a zdravstveno ustrezna. Drugi možen problem so občine, ki so po večini uradni upravljavec vodovodov in ki niso pripravljene vzpostaviti stika z uporabniki vodovoda in najti ustrezne rešitve. Tretji problem je ta, da po večini dotrajani vodovodi zahtevajo visoko investicijo. Tu se pojavi vprašanje, kdo bi moral – in kdo sploh lahko – investira v morebitno novo vodovodno infrastrukturo.

V tem trenutku si za izboljšanje razmer povsod, kjer je to potrebno, prizadeva le zdravstvena inšpekcija. A ta v prizadevanju za čisto vodo ni najbolj uspešna. Inšpekcija enkrat letno ali še redkeje obišče upravljavce najbolj spornih vodovodov. Da jim nov, po večini zelo radodaren datum za izvedbo ukrepov in izda novo globo, ki je precej nizka. A z ukrepi in z globami se upravljavci večine vodovodov  pogosto ne obremenjujejo preveč. Infrastruktura tako ostaja dotrajana, nadzora nad vodo ni, voda pa ostaja zdravju nevarna.

Ukrepi za ureditev področja bi morali zato segati dlje od podeljevanja kazni. Kadar odločbe zdravstvene inšpekcije ne pripomorejo k temu, da upravljavec poskrbi za primerno dezinfekcijo vode, bi bilo smiselno določiti, v katerem trenutku vodovod ni več varen za uporabo in je treba investirati bodisi v nadgradnjo vodovoda bodisi v novo infrastrukturo. V tem primeru je smiselno določiti tudi, kdo bo upravljal s to infrastrukturo. V primeru potrebe po visoki investiciji v vodovod pa bi morale tu glavno vlogo odigrati občine. Te so namreč pristojne za oskrbo s pitno vodo na njihovem območju. Občine bi morale bodisi prevzeti finančno breme investicije bodisi najti druge načine za financiranje.

O tem, ali lahko nek vodovod oskrbuje določeno območje, na koncu odloči ministrstvo za okolje s podelitvijo vodnega dovoljenja. Tako je tudi ministrstvo soodgovorno za zagotavljanje neoporečne pitne vode povsod v državi. Zato smo se z našimi vprašanji obrnili tudi na ministrstvo. Na vprašanje, ali načrtujejo kakršne koli ukrepe na tem področju so nam povedali, da se bo področje vodooskrbe po implementaciji ustavnega določila, ki določa, da ima vsak pravico do pitne vode, uredilo na novo. »Vendar v tej fazi ni možno vnaprej povedati, kako in v kakšnem obsegu,« so dodali.

 

 

Preberite podrobnejši razvoj dogodkov v desetih najbolj onesnaženih vodovodih v državi:

  1. Vodovod Obršje
  2. Vodovod Trpčane
  3. Vodovod Studenčevka-Sušje
  4. Vodovod Hotična
  5. Vodovod Sela
  6. Vodovod Brezovica
  7. Vodovod Čohi
  8. Vodovod Dolenji Novaki
  9. Vodovod Brezovica pri Borovnici
  10. Vodovod Malo Ubeljsko

 

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #e.coli #nevarna voda #pitna voda #vodovodi

Deli zgodbo 2 komentarja



Več iz teme: Varstvo okolja

Kako dobro skrbimo za naše okolje? Sistematično analiziramo okoljska vprašanja v državi.

27 prispevkov

Mojca Dolinar, ARSO: V prihodnosti bo v Sloveniji več suš in poplav

V prihodnjih letih bodo prebivalci Slovenije kot posledico podnebnih sprememb najbolj občutili vročinske valove, suše in poplave, zime brez snega …

Tema: Varstvo okolja
Članek,

Analiza temperatur na stari celini: v evropskih mestih je vse bolj vroče

Ekskluzivna analiza novinarjev mreže EDJNet, katere člani smo tudi pri Pod črto, razkriva, kako hitro se segrevajo evropska mesta.

Tema: Varstvo okolja
Članek,

2 komentarja

dr. Gorazd Pretnar 6. 9. 2018, 14.00

Ne drži, da je E. Coli direkten dokaz za fekalno onesnaženje.

Zvonko Rusjan 9. 10. 2018, 07.53

Meni se zdi da je ta gonja proti samooskrbi z vodo rezultat delovanja javnega vodovodnega podjetja ki bi rado zaslužilo. Zato se poslužujejo vseh mogočih diskreditacij, tudi z inšpekcijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno