Največji problem revščine je ta, da hrani sama sebe. Kljub temu, da imajo v Sloveniji vsi ljudje na papirju enake možnosti za življenje, izobrazbo in doseganje življenjskih ciljev, v praksi to največkrat ni res.

Otrok, ki je rojen v revnemu okolju in v njem odrašča, je v primerjavi z bogatejšim sosedom prikrajšan. Bolj verjetno je, da bo prikrajšan za obšolske aktivnosti, za šolske izlete, morda celo za zdravo hrano ali prepotrebne informacije o zdravem življenjskem slogu, ki bodo vplivale na njegove življenjske odločitve. Neenakosti se skozi življenje kopičijo in se končno izrazijo v slabši kakovosti življenja in krajši življenjski dobi. Po svetu naj bi glede na podatke iz revije The Lancet revščina skrajšala življenje za nekaj več kot 2 leti, v Sloveniji naj bi najnižje izobraženi po nekaterih raziskavah živeli 7 let manj od slovenskega povprečja.

Da revščina vpliva na zdravje prebivalstva, nakazuje tudi naša analiza zdravstvenega stanja prebivalcev Slovenije.

Letos junija smo na podcrto.si izrisali zdravstveno sliko prebivalcev Slovenije. S pomočjo kazalnikov zdravstvenega stanja v posamezni občini in upravni enoti, ki jih je lansko leto izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), smo izračunali indeks zdravstvenega stanja v posamezni slovenski občini in upravni enoti, indeks pa vrisali na zemljevid Slovenije.

Izkazalo se je, da je zdravstveno stanje prebivalstva po različnih predelih Slovenije zelo različno. Razlik ne vidimo samo na ravni občin ali na ravni regij, temveč celo na ravni kohezijskih regij: ljudje v zahodni polovici države so bolj zdravi kot na vzhodu.

V Vzhodni Sloveniji ljudje praviloma pogosteje obolevajo za rakom, pogosteje se zdravijo zaradi povišanega krvnega tlaka, prebivalci si v starosti pogosteje zlomijo kolk in pogosteje se zdravijo zaradi duševnih bolezni. Prebivalci Zahodne Slovenije nimajo tako velikih težav z boleznimi, povezanimi z alkoholom, ne obolevajo tako pogosto za sladkorno boleznijo in potrebujejo manj dni bolniške odsotnosti kot prebivalci vzhodnega dela države. Razlika med vzhodom in zahodom Slovenije ni v niansah, temveč v celotnem splošnem zdravstvenem stanju populacije.

Zemljevid zdravstvenega stanja prebivalcev Slovenije.

Temeljni razlog, da so prebivalci vzhodne Slovenije slabšega zdravja od prebivalcev zahodne, so ekonomsko-socialne razmere. V vzhodni polovici države je brezposelnost višja. Na vzhodu tretjina ljudi težko ali zelo težko preživi z mesečnimi prihodki – na  zahodu je takšnih manj kot četrtina. Na vzhodu je reven vsak sedmi Slovenec, medtem ko je na zahodu reven zgolj vsak osmi. Na razlike v zdravstvenem stanju do neke mere res vplivajo prostorske specifike in tradicija, a kot lepo pokaže primer Cankove, majhne občine v Pomurju, kjer je zdravstveno stanje najslabše v Sloveniji, je razvitost območja tista, ki določa končno usodo tamkajšnjega prebivalstva.

Na podcrto.si smo dodatne potencialne razloge za neenako zdravstveno stanje Slovencev poiskali na območjih, ki so se izkazala za najmanj zdrava. Poleg Prekmurja smo obiskali še Koroško in Zasavje ter lokalne strokovnjake in prebivalstvo povprašali o njihovih pogledih na situacijo.

Strokovnjaki se zavedajo, da je slaba zdravstvena slika posledica slabega ekonomskega stanja regije, a slabo zdravstveno stanje prebivalcev je lahko posledica tudi nekaterih regionalno specifičnih razlogov. Zasavje je bilo v preteklosti zaradi industrije precej onesnaženo, kar še danes negativno vpliva na zdravje prebivalcev te regije. Za Koroško naj bi bilo po drugi strani značilno, da se ljudje bojijo obiska pri zdravniku in bolezni same, zaradi česar niso ustrezno zdravljeni.

Večina lokalnih strokovnjakov kot veliko težavo izpostavlja še pomanjkanje zdravnikov družinske medicine.

Premalo zdravnikov

Nobenega dvoma ni, da se Slovenija sooča s pomanjkanjem družinskih zdravnikov. Odkar smo na podcrto.si pred več kot dvema letoma na težavo opozorili prvič, so se razmere po uradnih podatkih sodeč še poslabšale – povprečen zdravnik družinske medicine v Sloveniji ima po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) opredeljenih približno 2400 glavarinskih količnikov. Zdravniki obremenjenosti ne določajo po številu pacientov, temveč po glavarinskih količnikih, saj ta merska enota upošteva tudi zahtevnost obravnave posameznega pacienta (starejši in dojenčki imajo na primer višji glavarinski količnik kot najstniki, ki praviloma ne potrebujejo veliko zdravniške obravnave). Svetovno sprejemljiva norma je 1500 glavarinskih količnikov na enega zdravnika družinske medicine. Najbolj obremenjeni zdravniki v Sloveniji to normo presegajo za več kot dvakrat.

To je problematično iz več razlogov. »Preveliko število pacientov na dan pomeni premalo časa, namenjenega enemu bolniku,« je že maja za podcrto.si povedala Zalika Klemenc Ketiš iz Združenja zdravnikov družinske medicine. To pa prinaša »nezmožnost celostne obravnave bolnika, slabše posvečanje študentom, specializantom in podobno«. Pomanjkanje zdravnikov slabša kvaliteto zdravstvene oskrbe v Sloveniji in zadostno število zdravnikov družinske medicine bi vsekakor izboljšalo pregledanost populacije, zmanjšalo število napak in s tem zdravstveno stanje v Sloveniji.

A problem neenakega zdravstvenega stanja Slovencev sega globlje. Pomanjkanje zdravnikov namreč ni le značilnost vzhodne polovice države. Zdravnikov primanjkuje povsod, poleg tega se stanje zelo hitro spreminja. Glede na to, da je veliko zdravniških izpostav zelo majhnih in za celotno prebivalstvo skrbi le okoli deset zdravnikov, lahko že izostanek ali pridobitev enega novega zdravnika tehtnico nagne v povsem drugo stran. Če je še lanskega maja veljajo, da je največje pomanjkanje zdravnikov v Slovenj Gradcu, je avgusta letos ta titula pripadla Logatcu.

Povprečno število glavarinskih količnikov na enega zdravnika družinske medicine, 31. avgust 2017. Za podrobnosti klikni na posamezno območno enoto oz. izpostavo. (V izračunanem povprečju glavarinskih količnikov na enega zdravnika v izpostavi Metlika nismo upoštevali ene zdravnice, katere povprečje po pojasnilih ZZZS ni odražalo realnega stanja).

Pomanjkanje zdravnikov družinske medicine ali dostopnost zdravstva na primarni ravni torej ne more biti razlog za to, da je zdravstveno stanje prebivalcev ene polovice države slabše od zdravstvenega stanja prebivalcev iz druge polovice države. Glavna težava je v različni razvitosti posameznih predelov Slovenije, zato je edina rešitev obravnava problema na državni ravni.

Pripravljeni na nove zgodbe? Zbiramo sredstva za delovanje v prihodnjem letu, v katerem bomo nadaljevali z analizo težav v slovenskega zdravstvenga sistema in iskanju možnih rešitev zanj. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Nacionalni problem zahteva rešitve na nacionalni ravni

Dejstvo, da zemljevid zdravstvenega stanja v državi Slovenijo razseka na pol, je nacionalni problem. Na ravni občin in lokalnih skupnosti se gotovo lahko zgodijo pomembne spremembe – občine lahko bolje informirajo svoje prebivalstvo, jim ponudijo aktivnosti, ki so namenjene skrbi za zdravje in s tem vplivajo na izboljšanje nekaterih zdravstvenih dejavnikov. A država je tista, ki mora s sodelovanjem med različnimi sektorji v končni fazi poskrbeti za to, da se bodo razlike med vzhodom in zahodom začele zmanjšale.

Nekatera ministrstva naj bi problem že naslavljala – tako ministrstvo za zdravje na primer sporoča, da je zmanjševanje neenakosti v zdravju že pomemben cilj resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva. Ampak tako kompleksna problematika zahteva celotno obravnavo in le s sodelovanjem med različnimi resorji – gospodarstvom, socialo in zdravstvom – lahko Slovenija enake pogoje ponudi vsem svojim državljanom, neodvisno od njihove lokacije. Za to, da bodo imeli vsi Slovenci enake možnosti za kvalitetno življenje, potrebujemo nacionalno strategijo zmanjševanja družbene neenakosti in vlaganje v manj razvite predele države. Takšne strategije trenutno ni na vidiku.