Mojca Dolinar, ARSO: V prihodnosti bo v Sloveniji več suš in poplav

V prihodnjih letih bodo prebivalci Slovenije kot posledico podnebnih sprememb najbolj občutili vročinske valove, suše in poplave, zime brez snega in ekstremne vremenske pojave.

Mojca Dolinar, fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Kaj pomeni, da se je povprečna temperatura v Sloveniji od leta 1961 po meritvah ARSO dvignila za dve stopinji Celzija? Ljudje si takšno spremembo zelo težko predstavljamo, je povedala klimatologinja Mojca Dolinar, ki na slovenski okoljski agenciji (ARSO) vodi sektor za analizo podnebja. To nikakor ne pomeni, da bodo dnevi pač za dve stopinji toplejši, vse ostalo pa bo ostalo enako. Dve stopinji po napovedih podnebnih modelov prinašata številne posledice, ki jih bodo občutili vsi prebivalci Slovenije. Med drugim daljše suše, ki jih bodo spremljale poplave, deževne zime brez snega in poletni vročinski valovi, ki bistveno povečajo umrljivost občutljivih skupin prebivalstva. Zlasti starejših in bolnih.

Letošnji september je bil prijetno topel in dodatni dve stopinji najbrž marsikomu ustrezata. Bi bilo laže opozarjati na posledice podnebnih sprememb, če bi se nam bližala nova ledena doba?

Med posledice podnebnih sprememb ponekod sodijo tudi ohladitve. Zalivski tok omogoča močan prenos energije z ekvatorja proti severnemu zemeljskemu polu. Podnebni modeli kažejo, da utegne Zalivski tok zaradi spremenjene slanosti in temperature morja počasi ugasniti, kar bi prineslo precejšnjo ohladitev severnega in atlantskega dela Evrope. Sliši se ironično, ampak globalno segrevanje bi lahko delu evropskega prebivalstva dejansko prineslo novo ledeno dobo. Opozarjanje na posledice podnebnih sprememb je zahtevno predvsem zato, ker je podnebni sistem izjemno kompleksen in posledice višjih temperatur ne bodo povsod enake. Nekateri predeli se bodo segreli, drugi ohladili. Ponekod bo padavin manj, drugje več. Pomembna je tudi razlika med dvigom povprečne letne temperature za dve stopinji in za dve stopinji toplejšim dnevom. Če je danes 27 stopinj namesto 25, nam to ne pomeni veliko. Če pa se je za toliko povišala povprečna letna temperatura, je to že zelo velika sprememba.

Kakšna?

Po naših meritvah se je povprečna temperatura v Sloveniji od leta 1961 dvignila za dve stopinji: z 10 na 12. Slovenija se je segrevala hitreje od globalnega povprečja, kjer se je povprečna temperatura povišala za eno stopinjo. Dve stopinji pomenita razliko med povprečno temperaturo v Ljubljani in na Goriškem, kar sta dve precej različni podnebji. Za lažjo predstavo lahko rečeva, da dve stopinji višja povprečna temperatura pomeni razliko med Ljubljano in severno Primorsko.

Kar najbrž ne pomeni, da bo postala celinska Ljubljana bolj prijetno primorska?

Na žalost res ne. Dve stopinji pomenita precejšnje spremembe v padavinskem režimu. Ponekod se bo količina padavin zmanjšala, drugod povečala. Kjer že prej ni bilo padavin, bo v prihodnosti še bolj suho. Poleg tega nam modeli kažejo, da se bo zaradi višjih temperatur spremenila tudi pojavnost ekstremnih vremenskih dogodkov: močnih nalivov in poplav, suše, orkanskih vetrov, ki so pri nas povezani z nevihtami, vročinskih valov, toče … Ti so se seveda pojavljali tudi prej, ko še ni bilo dodatnega učinka toplotne grede. Vendar bodo postali takšni dogodki zaradi višjih temperatur in dodatne energije v atmosferi bolj močni in ponekod pogostejši.

Zakaj višja temperatura pomeni več ekstremnih vremenskih dogodkov?

Toplejši zrak lahko drži večjo količino vlage. To pomeni, da mora v ozračje izhlapeti bistveno več vode, preden se lahko začnejo zaradi nasičenosti tvoriti padavine. Razmik med padavinami se zato podaljša, padavine pa so potem intenzivnejše. Daljši razmiki med padavinami lahko pomenijo suše, ki jim bodo sledile hudourniške poplave. Podobno lahko pričakujemo bistvene spremembe v celoletnem padavinskem vzorcu. Vsi scenariji za Slovenijo nam kažejo, da bomo imeli pozimi več padavin.

Ampak to najbrž ne bo sneg?

Ne, saj bo zaradi višjih temperatur večinoma deževalo. Snežna odeja se je že drastično zmanjšala glede na tisto, ki smo jo imeli v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Precej manj snega imamo predvsem v sredogorju, kar se bo še stopnjevalo. Pogoste bodo tudi situacije, ko bo naenkrat zapadlo kar precej snega, ampak ga že čez nekaj dni ne bo nikjer več.

Slaba novica za zimski turizem?

Ne samo za zimski turizem. Snežne padavine se v današnjem podnebju v gorah ohranijo do pomladi ali začetka poletja, preden se stalijo, in predstavljajo pomemben vir vode za naše reke. V prihodnosti bo pozimi sicer padlo več vode, a jo bomo morali nekako umetno zadrževati, če jo bomo hoteli izkoriščati v poznejših mesecih. Denimo za pridelavo elektrike v hidroelektrarnah ali za namakanje.

Mojca Dolinar, fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Med negativnimi spremembami višjih temperatur strokovnjaki pogosto omenjajo tudi bolezni. Velja takšno opozorilo tudi za naše kraje?

Več študij je pokazalo, da se lahko zaradi omenjenih sprememb znova pojavijo vektorske bolezni, ki smo se jih v preteklosti že znebili. Proti severu se denimo zopet širi malarija, pri nas se pojavlja virus Zahodnega Nila. Zaradi ugodnih podnebnih razmer se škodljivcem povečuje število rodov v letu. Največ negativnih učinkov višjih temperatur pa bomo občutili poleti.

Zakaj?

Se spomnite letošnjega aprila? Povprečna temperatura za ta mesec je bila za skoraj štiri stopinje višja od povprečja, ampak nam je to čisto ustrezalo. Če bi se to zgodilo julija – če bi bile za štiri stopinje višje povprečne poletne temperature –, bi spremembo občutili kot močno toplotno obremenitev, na katero smo ljudje zelo občutljivi. Vsi podnebni scenariji nam kažejo, da lahko do leta 2050 pričakujemo veliko bolj intenzivne vročinske valove: obdobja zelo visokih temperatur, ki bodo trajala dlje časa, vmes pa ne bo ohladitev, ki bi prinesle olajšanje.

Vročinski valovi pa bodo hujši v mestih?

V našem merilnem obdobju – od leta 1961 do danes – se je povprečna temperatura v Ljubljani povišala za približno pol stopinje več, kot je slovensko povprečje. To razliko pripisujemo učinku mesta. V grobem lahko rečemo, da na segrevanje mest najbolj vplivata pozidava in infrastruktura. Ozračje samo po sebi absorbira zelo malo sončne energije. Bistveno pa je, kaj se zgodi, ko sončna svetloba pride do tal. Bele površine odbijajo svetlobo nazaj v atmosfero, temne pa jo zadržijo in nato sevajo nazaj – ampak v drugačni valovni dolžini, ki jo ozračje sprejme v obliki toplote. Takšna energetska pretvorba je najmočnejša prav v mestih, kjer je veliko temnih površin: asfalta, betona in avtomobilske pločevine. Ne samo, da ti materiali zadržijo več toplote kot zelene površine in segrevajo okolico. Toploto zadržijo dalj časa, zato se mesta niti ponoči ne ohladijo, kar še poveča toplotno obremenitev za prebivalce.

Kar pomeni večje potrebe po klimatizaciji prostorov?

Brez sistemov za vzdrževanje bivalne temperature si skoraj ni več mogoče predstavljati življenja v mestu. Študije kažejo, da za ohlajanje ponekod že porabimo več energije kot za segrevanje, saj je toplih dni vse več, klimatske naprave pa so bistveno manj učinkovite od ogrevalnih. Klime so problematične tudi zato, ker črpajo toploto iz stavb v okolje in s tem še bolj segrevajo okolico. Vse to prispeva k višjim temperaturam v mestih.

Učinek mesta pa ne pomeni nujno višjih temperatur. Vzemimo Ljubljano, ki leži v kotlini, kar pomembno vpliva na njeno mikroklimo. Kotlinska lega lahko pomeni manjšo prevetrenost in s tem višje temperature. Ampak če pogledamo potek povprečne temperature skozi leta, potem vidimo, da so bile jeseni in zime v sedemdesetih letih hladnejše kot prej. V osemdesetih pa so se začele temperature občutno dvigati. Kaj menite, zakaj?

Morda zaradi onesnaženja? Takšno spremembo smo opazili tudi pri naši raziskavi, saj je analiza EDJNeta za Ljubljano pokazala padec temperature v omenjenem obdobju. 

Zaradi zelo specifičnega onesnaženja. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo lahko marsikje po svetu spremljali posledice hitrega industrijskega razvoja, ki je bil tedaj zelo umazan. Industrija je v zrak spuščala velike količine žveplovih aerosolov. Okrog njih se je tvorila megla, ki je v energijski bilanci zelo pomembna, saj deluje kot odbojnik sončne svetlobe – svetloba ne pride do tal in ne segreva okolice. Večja onesnaženost z delci v zraku pomeni večjo možnost nastanka megle pri nižji vlažnosti, kar je v kotlini še bolj izrazito. Ob tem imajo žveplovi aerosoli obliko kristalov in še dodatno odbijajo sončno svetlobo. Ljubljana je takrat imela oboje: meglo in žveplove aerosole. Vse to je povzročilo padec temperatur. Podobno je bilo tudi v drugih mestih po svetu, zato so takrat strokovnjaki svarili pred prihodom nove ledene dobe. Potem se je v osemdesetih letih zmanjšala onesnaženost z žveplom in temperature so se začele dvigati. Danes to obdobje imenujemo dobo globalnega senčenja.

Doba globalnega senčenja je razvidna tudi iz podatkov gibanja povprečne temperature v Ljubljani. V času industrijskega razvoja v šestdesetih in sedemdesetih letih so bile povprečne letne temperature nižje kot v ostalih obdobjih. Vir podatkov: EDJNet

Takšne primere pogosto navajajo zanikovalci globalnega segrevanja, ki trdijo, da precenjujemo človeški vpliv na okolje. Da gre v resnici samo za naravna nihanja, ki bi se zgodila tudi brez nas.

Podnebni sistem je tako kompleksen, da lahko vsak poišče določeno zgodovinsko obdobje, vremenski dogodek ali fenomen, s katerim bo domnevno ovrgel svarila pred učinkom tople grede in pobude za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Seveda smo že prej poznali skrajne vremenske dogodke. Seveda bomo v preteklosti našli tople zime in hladnejša podnebja. Zavedamo se, da povprečna rast temperature še ne pomeni, da bo vsako poletje nujno toplejše od predhodnega. Vidimo pa, da število nadpovprečno ali celo rekordno vročih poletij v 21. stoletju že presega naravno variabilnost. Dvig temperatur je višji od tistih, ki smo jih predvideli z modeli, ki ne upoštevajo človekovih izpustov toplogrednih plinov. Prav tako pogostnost in intenzivnost ekstremnih pojavov, ki jih ne moremo razložiti samo z naravnimi cikli.

Naši izpusti toplogrednih plinov so pomemben dejavnik v globalnem podnebnem sistemu, ki na različne načine vpliva na podnebne spremembe. Prej sem omenila vpliv temperature in slanosti morja na Zalivski tok. Podobno pomemben dejavnik je tudi led.

Led?

Led je izjemno pomemben element podnebja, saj ima zelo velik vpliv na energijsko bilanco celotne Zemlje. Ledena pokrova Arktike in Grenlandije se zelo hitro talita. Led odbije veliko sončne svetlobe nazaj v vesolje. Ta svetloba se zato ne pretvori v toploto in ne ostane na Zemlji. Če led izgine, se spodaj prikaže temna plast, ki vpija svetlobo – podobno kot asfalt zadrži toploto v mestu. S taljenjem ledu se zato segrevanje Zemlje še potencira. Enako velja za taljenje morskega ledenega pokrova, saj temnejša voda zadrži več toplote. Do danes smo v modelih ugotovili še več podobnih povratnih zank, ki krepijo učinek tople grede.

Kaj vse upoštevate pri izdelavi podnebnih modelov in napovedovanju scenarijev?

Modeli podnebnih sprememb, s katerimi poskušamo predvideti različne scenarije do konca stoletja, med drugim zajemajo ledeni pokrov, odzive oceanov, spremembe vegetacije, vpliv človeka na izpuste ogljikovega dioksida in različne dejavnike socialno-ekonomskega razvoja. Ali bomo, denimo, blažili učinke podnebnih sprememb ali ravnali enako kot doslej. Vedeti pa moramo, da ima podnebni sistem zelo dober spomin. Toplogredni plini – glavni vzrok za tako hitre spremembe –, so zelo dolgoživi, saj imajo življenjsko dobo med 50 in 200 leti. Vse, kar smo pokurili od industrijske revolucije naprej, je še danes nakopičeno v ozračju. Kar pomeni, da bodo tudi današnji toplogredni plini še dolgo vplivali na podnebje, tudi če bi jutri čudežno ustavili vse izpuste.

Mojca Dolinar, fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Ali takšne ugotovitve ne krepijo občutka, da ni mogoče ničesar spremeniti? Številne okoljske organizacije so v zadnjih letih popolnoma spremenile komunikacijsko strategijo. Namesto katastrofičnih opozoril zdaj raje izpostavljajo dobre prakse, možnosti sprememb in spodbude.

To se tudi meni zdi boljši način. Če se vrneva k vaši temi – segrevanju mest. Mesta se segrevajo in se bodo segrevala še naprej. Veliko je odvisno od njegove velikosti, lege in drugih dejavnikov, na katere nimamo vpliva. Toda na srečo poznamo kar nekaj ukrepov, ki lahko bistveno zmanjšajo negativne učinke višjih temperatur.

Načrtovanje zelenih površin?

Posamična drevesa, zelenica, drevored ali zelena streha nimajo večjega učinka na okolico. Treba je razmišljati o celotnem ekosistemu, kjer se smiselno prepletajo zelene in vodne površine.

Če so zelene površine dovolj velike – v Ljubljani sta to Tivoli in Grajski grič –, pa že lahko pomagajo razbiti lokalno kroženje zraka in vplivajo, da začne pihati veter. Zelo pomembni so tudi njihovi psihosocialni učinki, saj reke, parki in drevesa ne prinašajo samo dragocenega zatočišča pred vročino, temveč močno izboljšujejo počutje in vplivajo na višjo kakovost življenja v mestu. Učinkovito je tudi spreminjanje zračnih kanalov, s katerimi v središče pripeljemo hladnejši zrak iz okolice, čeprav je že zgrajena mesta težko spreminjati.

Koliko vpliva ima promet?

Vozila so sicer veliki onesnaževalci, ampak se delci zadržijo pri tleh in nimajo večjega učinka na segrevanje. Promet ima na segrevanje mesta bolj posreden vpliv. Avtomobili zahtevajo veliko infrastrukture, ki zadržuje toploto: ceste, parkirišča, parkirne hiše … Veliko toplote zadrži tudi sama pločevina. Za zmanjševanje prometa je sicer veliko dobrih razlogov, ampak znižanje temperatur bi lahko dosegli predvsem z zmanjševanjem števila parkirišč in uporabo materialov, ki ne zadržijo toliko toplote. Nekatera mesta so že uspešno preizkusila barvanje streh z belo barvo in iščejo načine, če bi lahko podobno storili tudi z asfaltom.

Prej sem pozabila omeniti še en pomemben ukrep, s katerim je mogoče bistveno zmanjšati zlasti negativne učinke vročinskih valov: energetsko sanacijo stavb in boljše upravljanje z energijo. Tu imamo še zelo veliko rezerve, sploh pri ohlajanju. Za ogrevanje imamo v Ljubljani toplarno, vse več uporabnikov se ogreva na plin, po več stavb je priključenih na eno toplotno postajo … Pri ohlajanju pa še nimamo takšnih centralnih in energetsko učinkovitejših hladilnih sistemov.

Med posledicami višjih temperatur ste omenili pogostejše poplave, ki so v zadnjih nekaj letih že doletele tako Ljubljano kot Maribor. Kako se lahko mesto odzove na takšno zunanjo grožnjo?

Hudourniške poplave bodo bolj problematične v Ljubljani. Ker mesto leži v kotlini, se vanj z vseh strani steka voda. Posledice vidimo takrat, ko se nad Polhograjskimi dolomiti – ti so največja ljubljanska orografska pregrada, na katero se ujamejo zračne mase iz zahoda – zlijejo zelo močni in intenzivni nalivi. Hudourniški potoki, še zlasti Gradaščica in Mali Graben, zelo hitro naraseta in voda se zlije po Ljubljanskem barju. V preteklosti je lahko voda razmeroma hitro odtekla zaradi poroznih tal. Zdaj pa voda zaradi nenačrtovane pozidave in številnih črnih gradenj ne more več odtekati in priteče do mesta. Posledice poplav je mogoče omiliti z vzdrževanjem vodotokov, novimi in ustrezno povečanimi drenažami ter usklajenim delovanjem okoliških občin. Vendar so zadnje večje poplave pokazale, da je takšnega sodelovanja premalo. Nasploh je pomanjkanje sodelovanja največji problem pri odzivanju na podnebne spremembe.

Ker se posledice dotikajo preveč različnih resorjev?

Velikokrat je težko pokazati, kdo je za kaj odgovoren. Na naši agenciji lahko izdelamo scenarije podnebnih sprememb, nismo pa odločevalci. Za zelene in vodne površine pogosto skrbi komunala, načrtujejo pa jih urbanisti in krajinski arhitekti. Energetska sanacija stavb in zmanjševanje toplogrednih izpustov sodita na drugo področje kot odzivanje na vročinske valove ali poplave, čeprav je v resnici vse zelo povezano. Klimatolog, biolog, arhitekt in gradbenik se zelo težko znajdejo na skupnem projektu in si izmenjajo izkušnje. Pri nas se morda lahko tolažimo, da nimamo velikih mest, saj niti v Ljubljani ne beležimo drastičnih sprememb med središčem in okolico med vročinskimi valovi. Toda vsi naši podnebni scenariji do leta 2050 kažejo, da čakajo tudi prebivalce Slovenije številne spremembe, na katere se bo treba prilagoditi. Kar pa ne bo mogoče brez celostnega in sistemskega ukrepanja na ravni celotne države.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #ARSO #globalno segrevanje #Mojca dolinar #podnebne spremembe #segrevanje mest

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Varstvo okolja

Kako dobro skrbimo za naše okolje? Sistematično analiziramo okoljska vprašanja v državi.

27 prispevkov

Analiza temperatur na stari celini: v evropskih mestih je vse bolj vroče

Ekskluzivna analiza novinarjev mreže EDJNet, katere člani smo tudi pri Pod črto, razkriva, kako hitro se segrevajo evropska mesta.

Tema: Varstvo okolja
Članek,

Metodologija preiskave dviga temperature v Evropi

Segrevanje v mestih. Grafika prikazuje, katera mesta se najbolj in najmanj segrevajo. Rdeče puščice pomenijo večje segrevanje, zelene pa manjše.

Tema: Varstvo okolja
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno