V jami pri Križu blizu Kočevja se že desetletja nalagajo nevarni odpadki: pnevmatike, salonitne plošče, komunalni odpadki, celo trupla živali. Posledice na okolje so že vidne. Poplavljena ilovica na dnu jame nakazuje, da se v podzemlje Kočevskega roga spirajo nevarne snovi. Zaradi bližine pitne vode lahko kmalu pride do katastrofe.

Sanacija nevarnih divjih odlagališč odpadkov je nujna. Odlagališča mnogokrat predstavljajo direktno ali potencialno grožnjo za okolje in zdravje ljudi, v najslabšem primeru pa kvarijo izgled in spodbujajo nadaljnjo prakso odlaganja smeti v naravi. K sreči je takšnega odlaganja vedno manj: večina divjih odlagališč je posledica odlaganja v preteklih desetletjih in neobstoječega sistema za ravnanje z odpadki.

Večina najnevarnejših nelegalnih odlagališč odpadkov še danes ostaja neočiščenih. Pri podcrto.si smo preverili trenutno stanje 133 odlagališč, ki jih je ekološko društvo Ekologi brez meja označilo za še posebej zaskrbljujoča. Po naših ugotovitvah jih je bilo v petih letih očiščenih zgolj nekaj več kot 40 odstotkov. Okoli 80 odlagališč tako ostaja neočiščenih.

Razloga za neočiščena nevarna odlagališča sta predvsem dva: slabo delo državnega inšpektorata in neobstoj državnega registra divjih odlagališč, ki bi pokazal realno stanje na terenu. Za oboje je pristojno okoljsko ministrstvo. Ministrico Ireno Majcen smo zato zaprosili za pojasnila, kako bodo izboljšali delovanje inšpektorata in vzpostavili register.

Iz odgovorov ministrice lahko sklepamo, da se ta ne zaveda slabega dela državnega inšpektorata. Prav tako ne zna natančno pojasniti, s kakšnimi ukrepi bo izboljšala učinkovitost tega nadzornega organa. Glede registra divjih odlagališč pa pojasnjuje, da trenutno šele pripravljajo metodologijo za popisovanje odlagališč.

Kje se nahajajo nevarna divja odlagališča? Zemljevid lokacij najdete v naši preiskavi o nevarnih odlagališčih.

Neučinkovita inšpekcija

Neučinkovito delovanje pristojnih organov, predvsem državnega okoljskega inšpektorata, je glavni razlog za še vedno neočiščena odlagališča z nevarnimi odpadki. Jama pri Križu, na primer, ostaja onesnažena, ker državni inšpektorat ne kaže interesa za sodelovanje pri sanaciji, pove Tina Kotnik, vodja projekta Očistimo Kočevsko.

Tudi večina ostalih najbolj nevarnih odlagališč, ki še niso očiščena, je v pristojnosti države. Zato bi jih moral sanirati državni inšpektorat, ki spada pod okrilje okoljskega ministrstva. Zakaj jih ne sanira?

Po opažanju Ekologov brez meja je državnih inšpektorjev in sredstev za sanacijo odlagališč premalo. Tudi ministrica za okolje in prostor Irena Majcen se – po njenih besedah – zaveda, da je okoljskih inšpektorjev manj, kot bi si jih želela za njihovo učinkovitejše delo. Toda: na vprašanje, ali je inšpektorat kadrovsko podhranjen, ministrica zatrdi, da ni. Čeprav v isti sapi poudari, da so inšpektorji zelo obremenjeni z delom.

Kako bo torej ministrstvo poskrbelo za sanacijo odlagališč? Trenutno se ukvarjajo z le štirimi večjimi odlagališči v Sloveniji, sistematičnega načrta za sanacijo ostalih pa nimajo. Ko bodo sanirali štiri večja odlagališča, pa bodo po ministričinih besedah prišla na vrsto tudi manjša. A kako jim bo to ob trenutni (pre)obremenjenosti inšpektorjev uspelo? »Se bomo potrudili. Bomo animirali sodelavce na inšpekcijah, da se potrudijo. Verjetno do zdaj ni bilo dovolj animacije,« se glasi odgovor Irene Majcen.

Zmeda glede pristojnosti

Uspešno sanacijo dodatno ovira zmešnjava glede pristojnosti. Za sanacijo je – razen v redkih primerih, ko je znano, kdo je odložil odpadke – odgovoren lastnik zemljišča. Torej občina, država, ali zasebnik. Vse nevarne in gradbene odpadke v večjih količinah pa mora v vseh primerih sanirati državni inšpektorat. A ta delitev pristojnosti povzroča nemalo zmede. Po mnenju državnega inšpektorata morajo ti očistiti tisti del odpadkov na posameznem odlagališču, ki so v njihovi pristojnosti. Ostale odpadke, na primer komunalne, pa morajo nato sanirati občinski inšpektorati. Nekateri občinski inšpektorati pa so prepričani, da morajo v primeru nevarnih ali gradbenih odpadkov državni inšpektorji sanirati celotno odlagališče.

Sodelovanje med državnim in občinskimi inšpektorati tako večinoma ostaja na ravni podajanja prijav o divjih odlagališčih. Posledice takšnega delovanja se vidijo na divjem odlagališču v Markovcih: občinski inšpektorat je počistil komunalne odpadke, a pustil gradbene.

Državni in (med)občinski inšpektorati pa se strinjajo v enem: predpisi so na tem področju zelo dvoumni. Zakonodaja pojma divjih odlagališč trenutno ne opredeljuje. Opredelil naj bi jih šele nov zakon o varstvu okolja, ki ga ministrstvo šele piše. Za čuda pa zakon ne bo jasneje opredelil pristojnosti posameznih inšpekcij.

Zakaj ne? »Vsega se v zakonodaji ne da napisati, vprašanje je tudi, če je potrebno,« odgovori ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Po njenem prepričanju bodo morale inšpekcije same ugotoviti, da morajo med sabo začeti bolje sodelovati.

Brez registra ni sanacij

Delo inšpektorjem dodatno otežuje odsotnost popisa oziroma registra divjih odlagališč v Sloveniji.

Ekologi brez meja so ob akcijah Očistimo Slovenijo leta 2010 in 2012 prijavili in dopolnili lasten register odlagališč. Ta je bil vzpostavljen z namenom, da se okoljski inšpekciji olajša spremljanje stanja na terenu, je povedala Urša Zgojznik z Ekologov brez meja. A registra ministrstvo nato ni prevzelo. Ker so lokacije in stanje divjih odlagališč vpisovali večinoma prostovoljci, je ministrstvo presodilo, da je bilo vpisovanje narejeno po različnih kriterijih in merilih, zaradi česar ni verodostojno. Nekaj lokacij, ki so jih preverili po registru divjih odlagališč, po besedah ministrice ni bilo onesnaženih. Zato verjamejo, da register ni realen prikaz stanja odlaganja odpadkov v Sloveniji.

A ministrstvo svojega registra do danes ni pripravilo. Zdaj, skoraj šest let po vzpostavitvi registra Ekologov brez meja, se ministrstvo loteva priprave metodologije za izdelavo lastnega registra.

»Vsekakor bo potrebno identificirati onesnažena območja. To je definitivno naša naloga. Ampak meje in kriterije, po katerih bodo območja zajeta v identifikacijo, to je pa še predmet zakonodaje [ki jo pripravljajo],« pove ministrica Majcen. »Zaenkrat pa mi na ministrstvu niti nabora teh odlagališč nimamo. Najprej moramo kriterije za to vzpostaviti.«

Točnega roka za sprejem metodologije ministrica ne poda. Tudi o specifičnih spremembah v zakonodaji je še prehitro govoriti, pove ministrica. Glede na to, da ni podanega niti roka za pripravo metodologije, je nejasno tudi, kdaj bo vzpostavljen uradni register nelegalnih odlagališč. »Mi imamo res toliko nujnih nalog, da si ne upam svobodno napovedati, kdaj bo ta register narejen,« pove Irena Majcen.

Zaenkrat se ukvarjamo zgolj z največjimi divjimi odlagališči

Trenutno ima ministrstvo načrt za sanacijo zgolj štirih divjih odlagališč odpadkov. Kar s tremi od teh se ukvarja zaradi opominov Evropske komisije. A tudi tu ministrstvo ni uspešno.

Pri treh odlagališčih, zaradi katerih nam grozi kazen Evropske unije, gre za medijsko odmevne sage. Prvi primer je divje odlagališče v Lovrencu na Dravskem polju, kjer je v bližini enega večjih virov pitne vode v Sloveniji odloženih več kot 40.000 ton lahko vnetljivih odpadnih pnevmatik. Drugo tožbo je Evropska komisija vložila zaradi dveh nelegalnih odlagališč v Celju, kjer je zaradi močno povišane prisotnosti težkih kovin v zemlji na območju Bukovžlaka in v bližini centra Celja ogroženo zdravje ljudi. Poročilo Inštituta za okolje in prostor Celje navaja, da v kontaminirani zemlji kar devet od desetih težkih kovin presega mejo dovoljene vrednosti. Vrednost arzena v vzorcu zemlje za 1300 odstotkov presega dovoljeno vrednost, vrednost bakra pa kar za 2400 odstotkov. Težke kovine povzročajo vrsto resnih bolezni, tudi raka.

Na nevarnosti teh treh odlagališč že leta opozarjajo civilne iniciative, ki pa jih ministrstvo ni upoštevalo. Zato so se te iniciative obrnile na Evropsko komisijo, ki je presodila, da odlagališča predstavljajo nevarnost tako za okolje kot za zdravje ljudi. Postopek proti Sloveniji je Evropska komisija zaradi odlagališč sprožila že konec leta 2012. Slovenija je takrat komisiji predstavila svoj načrt za sanacijo odlagališč, a ga nato ni spoštovala.

Komisija je zato proti Sloveniji na sodišču EU vložila dve tožbi. Tožba zaradi neočiščenega odlagališča na Dravskem polju je bila vložena leta 2014, zaradi kontaminirane zemlje na dveh območjih v Celju pa lani. Ob polnomočni sodbi evropskega sodišča bi neprimerno in počasno ukrepanje Slovenijo drago stalo: najnižji pavšalni znesek, ki ga lahko določi sodišče, je pol milijona evrov, druga oblika sankcije, dnevna denarna kazen do ustrezne sanacije odlagališča, pa bi znašala med 600 in 36.000 evri dnevno.

Več kot tri leta za pripravo strategije

V teh letih Ministrstvu za okolje in prostor obeh odlagališč še ni uspelo sanirati, so pa postopki v teku, zagotavlja ministrica. A jasnih odgovorov o načrtu in časovnem okvirju sanacije ne zna podati.

»V primeru Celja sedaj potrebujemo konzultacije s strokovnjaki,« pove ministrica Majcen. »Ta zadeva še ni tako daleč, da bi se strokovno uskladili in določili pravo rešitev, ker je obseg tega zelo velik.« Ker jim v več kot treh letih, odkar so dobili prvi opomin, ni uspelo niti sklicati strokovnjakov, ki bi določili potek sanacije, je na tej točki zato nemogoče oceniti, kako dolgo bo odlagališče še ogrožalo zdravje okoliških prebivalcev. Najbližje hiše pa so manj kot 40 metrov oddaljene od nanosa kontaminirane zemlje.

Tudi v primeru pnevmatik v Lovrencu na Dravskem polju niso uspešnejši. Med leti 2012 in 2014 je bilo v Lovrencu odstranjenih le 2000 od 42.000 ton odpadih pnevmatik. Trenutno so spet v fazi izbiranja izvajalca sanacije. »Časovni okvir bo odvisen od tega, ali bo sedanji postopek izbire izvajalca uspešen, pa tudi od tega, ali bomo zagotovili dovolj finančnih sredstev. Sanacija se bo zavlekla v leto 2017, morebiti še v 2018,« pove Irena Majcen.

Glede na to, da so tudi v primerih, ko nam grozi ne samo ekološka katastrofa, temveč tudi resen poseg v državna finančna sredstva, postopki tako počasni, ni presenetljivo, da manjša, potencialno nevarna odlagališča ostajajo potisnjena ob rob.