Minister Koprivnikar: v državni informatiki smo naredili ogromen napredek

Minister za javno upravo zagotavlja, da so javni razpisu na IT-področju vodeni veliko bolje kot v preteklosti. Kljub temu je nekatere dvorne dobavitelje težko zamenjati.

Boris Koprivnikar. Foto: Državni zbor
Boris Koprivnikar. Foto: Državni zbor

Lestvica konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma države med drugim rangira glede na to, v kolikšni meri državna uprava z javnimi naročili vzpodbuja inovacije na področju naprednih tehnologij.

Uvrstitev države dobijo na podlagi odgovorov menedžerjev v posamezni državi. Slovenija se pri tem kazalcu že tradicionalno slabo odreže. Leta 2015, v času našega prvega intervjuja z ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem, se je izmed 144 držav uvrstila šele na 108. mesto. V poročilu za leto 2017 pa se je uvrstila še precej slabše. Na tokratni lestvici je med 138 državami na 124. mestu.

Ministra Koprivnikarja ta ocena zelo čudi. Ankete menedžerjev, na podlagi katere se je Slovenija uvrstila na omenjeno mesto, ne more komentirati, saj po njegovih besedah podatki državne uprave kažejo, da so postopek javnega naročanja »radikalno spremenili na bolje«. Pri drugih anketah Slovenija napreduje in ustvarja velike prihranke pri naročanju IT-rešitev, zatrjuje Koprivnikar.

Če rezultati svetovnega gospodarskega foruma kažejo realno sliko današnjega naročanja IT-storitev države, pa bi bil za Koprivnikarja to verjetno hud udarec. Januarja 2015 je v intervjuju za podcrto.si poudaril, da so javna naročila na področju IT v javnosti prepoznana kot ena izmed najbolj problematičnih.

»Pri IT imamo problem, ker je začel državni IT-sistem v preteklosti razpadati na vrtičke po posameznih ministrstvih. Hkrati pa smo kot država izjemno odvisni od posameznih dobaviteljev, brez katerih ne moremo funkcionirati. Določene informacijske funkcije ti dobavitelji namreč v celoti obvladujejo,« je takrat povedal Koprivnikar.

Obenem je zatrdil, da intenzivno razbijajo dvorne dobavitelje v posameznih vrtičkih državne informatike, uvajajo boljši nadzor nad IT-projekti v državi in si prizadevajo za večjo varnost IT-rešitev. Kje torej državna informatika stoji dve leti pozneje?

Ujetniki programske kode

Boris Koprivnikar na vprašanje, ali se javna naročila na področju informacijskih tehnologij bolje izvajajo, odgovori, da absolutno. Zadeva je daleč od idealnega, poudarja, a uvedli so strateški svet za informatiko, ki mora odobriti vsa naročila nad 20.000 evrov. Strateški svet naročila oceni z vidika racionalnosti, tehnološke kompatibilnosti, da različni državni organi ne naročajo istih stvari, kar naj bi se v preteklosti dogajalo kar pogosto. »Če imamo pomisleke glede kakšnega naročila, že strateški svet za informatiko takšno naročilo zavrne oziroma zahteva korekcijo.«

Na ministrstvu so po besedah Koprivnikarja »skupaj z IT-industrijo« napisali smernice za naročanje IT-storitev. Smernice jasno določajo, kako pravilno izvesti javno naročilo. »Moram reči, da je tu tudi en velik dosežek,« poudari Koprivnikar. »Ugotavljali smo, da smo na področju IT-sistemov znižali strošek za skoraj 10 milijonov evrov. Ta sredstva smo namenili za razvoj.«

A jezik se ministru Koprivnikarju zaplete že ob diskusiji o prvem primeru iz prakse – o podjetjih Comland in Rais ter aplikaciji centrov za socialno delo ISCSD.

Ta primer ima na podcrto.si že dolgo brado. Podjetji Comland in Rais sta za centre za socialni delo po naročilu ministrstva za delo sprogramirali aplikacijo informacijski sistem centrov za socialno delo (ISCSD). Prek te aplikacije lahko na primer uslužbenci centrov za prosilce izračunavajo višino socialnih pomoči.

Aplikacija, za programiranje oziroma vzdrževanje katere podjetji dobita na stotisoče evrov letno, je že ob uvedbi leta 2012 imela precejšnje težave z delovanjem. Več tisoč novih prosilcev za socialno pomoč je moralo zaradi slabega delovanja aplikacije na nakazilo pomoči čakati več mesecev.

Ministrstvo za delo Comlandu in Raisu posle za vzdrževanje ISCSD daje mimo javnih razpisov. Računsko sodišče je v letu 2013 izdani reviziji ugotovilo, da je to nezakonito. Toda ministrstvo je spomladi 2015 podjetjema mimo javnega razpisa oddalo nov posel za nadgradnjo ISCSD. Podjetjema bo do konca leta 2017 skupno plačalo do 6,4 milijona evrov.

Ministrstvo za delo se je do zdaj vseskozi izgovarjalo, da posle podjetjema oddaja mimo javnih naročil, ker sta menda le Comland in Rais sposobna vzdrževati aplikacijo. Zamenjava vzdrževalca bi lahko povzročila hude posledice pri delovanju aplikacije, zatrjujejo.

Ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja smo tudi tokrat vprašali, kaj si misli o takšnem ravnanju ministrstva za delo.

Koprivnikar nam najprej pove: »Bežno vem, za kaj gre, ker je to projekt javne uprave, ki pa ga ne vodi naše ministrstvo.« Zato, doda minister, moramo odgovore iskati tam. Po njegovih informacijah pa ministrstvo za delo ne razpolaga z izvorno kodo aplikacije ISCSD, zato je opisano tipičen primer tako imenovanega »vendor lock-in«. Torej odvisnosti državnega organa od enega ponudnika IT-opreme, ki ima v lasti avtorske pravice nad računalniško kodo aplikacije in jo lahko zato edini popravlja in nadgrajuje.

A v naših vprašanjih ne popustimo. Koprivnikarju povemo, da ministrstvo za delo na vprašanja podcrto.si odgovarja z argumentom, da je strateški svet za informatiko na ministrstvu za javno upravo odobril oddajo poslov Comlandu in Raisu mimo javnega razpisa. Povemo mu tudi, da ministrstvo za delo trdi, da ima v lasti izvorno kodo. Tudi v obvestilu o oddaji javnega naročila za aplikacijo ISCSD ministrstvo za delo ne omenja, da je razlog za neposredno oddajo naročila ta, da nimajo lastništva nad izvorno kodo. Zakaj je torej strateški svet za informatiko odobril to javno naročilo?

Minister Koprivnikar nam zatrdi, da ima drugačne informacije. Ministrstvo za delo po njegovem ni lastnik izvorne kode, zato je nadgradnje ISCSD primoran naročati od omenjenih podjetij. Kako minister to ve? »Vem, ker smo se okoli tega razpisa pogovarjali že do nezavesti in smo terjali, da pridobijo nadzorno kodo, pa je nimajo!«

Ministra vprašamo, kako to, da pozna te podrobnosti o razpisu, če pa je prej omenil, da je z njim le bežno seznanjen. »Seveda ga bežno poznam!« odgovori Koprivnikar.

Težka pogajanja z dobavitelji

Postavlja se vprašanje, kaj naj državni organ naredi, če v preteklosti ni pridobil lastništva nad programsko kodo aplikacije. Minister Koprivnikar tega v primeru aplikacije ISCSD in ministrstva za delo ne želi komentirati.

Pove pa, da imajo takšne primere tudi na ministrstvu za javno upravo. »Večino smo jih pospravili, imamo pa še nekaj primerov tako imenovanih ‘vendor lock-inov’. Imamo dve možnosti. Lahko odkupiš izvorno kodo. Takrat ponudniki postavijo zelo zahtevne pogoje. Lahko pa greš v ponovni razvoj nečesa, kar si že plačal, samo zato, da se znebiš odvisnosti od enega ponudnika.«

Kot pojasni Koprivnikar, se na ministrstvu trenutno ubadajo z aplikacijo, kjer so le delni lastnik kode. Imena podjetja Koprivnikar ne želi izdati. Pove pa, da jim je podjetje za odkup celotne kode ponudilo izjemno visoko ceno, ki se meri v milijonih evrov. Kar je seveda logično, saj je podjetje odvisno od posla z ministrstvom za javno upravo, doda minister.

V takšnih situacijah se pogajaš, poudarja Koprivnikar. Kaj pa, če se ne moreš dogovoriti? Začneš graditi (in plačevati) za novo aplikacijo ali popustiš izsiljevanjem dobavitelja? »Tu ni splošne usmeritve. V vsakem primeru se moraš pogajati in oceniti manjše zlo,« pove Koprivnikar. Dodaja, da so na ministrstvu v nekaterih primerih že naročili povsem novo aplikacijo pri novem izvajalcu, ker jim stari ni želel dati lastništva kode nad staro aplikacijo.

Kdo bo skrbel za varnost aplikacij?

Pred dvema letoma je Koprivnikar precej upov za racionalizacijo poslovanja na področju IT-storitev in razbijanja vrtičkov polagal v državni računalniški oblak. Namen oblaka je bil centralizirati aplikacije, ki jih uporabljajo različni državni organi. Aplikacijo, ki se nahaja v oblaku, bi tako lahko uporabljajo več državnih organov. S tem bi preprečili plačevanj različnih organov za podobne aplikacije.

Takrat je Koprivnikar še poudaril, da bo IT v državni upravi obravnaval na štirih ločenih nivojih: na nivoju podatkov; strojne in komunikacijske opreme; aplikacij, ki se bodo izdelale bodisi v javni upravi bodisi pri zunanjih ponudnikih; in varnosti podatkov: »Podatkovna arhitektura in varnost bosta izključno v domeni države. Strojno opremo in programe pa lahko naročamo pri zunanjih izvajalcih, vendar nikdar oboje za isto stvar pri istem. To je ključni pogoj za neodvisnost od zunanjih izvajalcev,« je zatrdil minister.

Državni računalniški oblak že deluje in je trenutno že 70-odstotno zaseden, tokrat pove Koprivnikar. Toda kot gre sklepati iz poslovanja ministrstva, nadzor nad podatki in varnostjo oblaka ni v celoti pod nadzorom državnih uslužbencev, kot je pred dvema letoma zagotavljal Koprivnikar. Februarja lani smo pisali o zasebnem podjetju 3 Gen, od katerega je ministrstvo za javno upravo za prihodnja štiri leta za 9,3 milijona evrov najelo sistemske administratorje za vzdrževanje oblaka.

Nadzor nad podatki in varnostjo oblaka tako v veliki meri opravljajo uslužbenci zasebnega podjetja. Kako se to sklada z vizijo Koprivnikarja izpred dveh let, da bo država imela nadzor na obema področjema?

Sistemsko administracijo nad oblakom po besedah Koprivnikarja postopoma prenašajo na državne uslužbence. »A četudi je oblak pod nadzorom države, to ne pomeni, da zunanji izvajalci pri tem ne sodelujejo. Vsekakor gre v to smer, da mi vse to obvladujemo z lastnimi kadri. Kjer pa lastnih kadrov nimamo, pa si pomagamo z zunanjimi. A to ne pomeni, da ne obvladujemo nadzora nad oblakom. Eksplicitno poudarjam, da če zunanji izvajalci sodelujejo pri izgradnji ali delovanju oblaka, ne pomeni, da je to nevarno! To kategorično zavračam. Če peljete avto k zunanjemu serviserju, je to nevarno, ker ga ne ‘šraufate’ sami?« vpraša Koprivnikar.

Oblak za širši javni sektor »se pegla«

Poleg državnega računalniškega oblaka je Koprivnikar leta 2015 želel vzpostaviti tudi oblak, ki naj bi bil namenjen širšemu javnemu sektorju, vključno z na primer šolami in zdravstvenimi ustanovami. Tudi tukaj bi bil princip podoben – več javnih ustanov bi lahko uporabljalo iste storitve v oblaku. Kako daleč so ti načrti?

Za drugi oblak na ministrstvu za javno upravo še pišejo specifikacije. »Oblak se ‘pegla’. Specifikacije se pišejo že eno leto. Prvič, zahteva je tehnično zahtevna. Drugič, veliko se ukvarjamo z vprašanjem, kako postaviti oblak. Je to nekaj, kar naročiš pogodbeno? Ali gremo v javno-zasebno partnerstvo? Gledamo pa tudi na to, da ta oblak zaživi samostojno, ker država nima virov, da bo v celoti financirala oblak za celoten javni sektor,« pojasni Koprivnikar.

Podjetje, ki bo dobilo posel za vzpostavitev tega oblaka, mora biti izbrano na konkurenčnem natečaju. Podjetje mora biti obenem zanesljiv partner, »da se čez leto dni ne bomo znašli v situaciji, da bomo popolnima odvisni od njega ali pa da ne bo odigralo tiste vloge, ki jo mora,« poudarja Koprivnikar. »Ne gre le za tehnološki problem, ampak za bistveno bolj zahtevnega, za sistemske in poslovne odnose,« doda. Koprivnikar upa, da bo razpis, ki bi po njegovem mnenju že moral biti objavljen, končan vsaj do konca leta.

Tretji oblak: od diskovja do testnega okolja

Bolje kaže tretjemu oblaku, ki ga je že leta 2015 načrtovalo ministrstvo za javno upravo. Glede na pojasnila izpred dveh let naj bi bil ta namenjen študentom višjih letnikov tehničnih fakultet in start-up podjetjem. »Namen oblaka bo dvojen: uporaba infrastrukture za izdelavo seminarskih nalog študentov in za delo start-up podjetij. Namesto denarnih sredstev bodo tako start-upi dobili na voljo infrastrukturo, na kateri bodo lahko izdelovali in preizkušali svoje aplikacije.«

Ta koncept tretjega oblaka je bil deležen kritik nekaterih poznavalcev. Infrastruktura je dandanes izjemno poceni, zato študentje in zagonska podjetja takšne pomoči ne potrebujejo. Minister Koprivnikar na to zdaj odgovarja, da bistvo oblaka po novem ni, »da daš zunanjim razvojnikom na voljo diskovje in procesorje, ampak okolje, ki je kopija državnega računalniškega oblaka«. Tako lahko podjetja aplikacijo testirajo v okolju, ki je kopija državnega računalniškega oblaka. S tem se po Koprivnikarjevem mnenju skrajša čas od ideje do dejanske uporabe aplikacije.

Ta tretji oblak naj bi po Koprivnikarjevih pojasnilih začeli graditi že letos. »Čakamo ‘žegen’ za denar, da lahko gremo ven z razpisi.«

»Ogromen napredek«

Kot ukrep za racionalizacijo javnih naročil minister Koprivnikar izpostavi še skupna javna naročila za več državnih organov. »Mi razpišemo naročilo za na primer računalniško opremo, ostali organi pa k naročilu pristopijo.« Po besedah Koprivnikarja so imeli leta 2014 sedem skupnih javnih naročil, danes že 40.

Zaradi izpeljanih ukrepov je minister relativno zadovoljen – še posebej v primerjavi z reformo zaposlovanja v javni upravi. »Predvsem v informatiki smo naredili ogromen napredek. Kar se pa tiče uslužbenskega sistema in učinkovitosti javnega sistema, pa še zdaleč nisem zadovoljen,« pove Koprivnikar.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 5 komentarjev



Več iz teme: Nadzor nad javnim sektorjem

Kako dobro delujejo javna uprava in državna podjetja, ki jih plačujemo davkoplačevalci oziroma so odgovorni državljanom? Nadzorujemo zaposlovanje, učinkovitost in korupcijo v javnem sektorju.

62 prispevkov

Zakaj se lahko s selitvijo premoženja v davčne oaze izognete rubežu

Precej je primerov, ko lastniki premoženja premožnih Slovencev v davčnih postopkih postanejo neznana podjetja v tujini, s čimer se dolžniki …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

Nenavadna doktorska disertacija Iztoka Podbregarja

V doktoratu nekdanjega šefa Sove in načelnika generalštaba slovenske vojske smo našli več neoznačenih dobesednih prepisov iz drugih virov. Podbregar …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

5 komentarjev

Ana 7. 3. 2017, 07.38

A bi lahko prosim nehali delati PR za Koprivnikarja? Prejšnji članek je bil res neokusen. Cel članek napada sindikate, na koncu ste dodali njihov odgovor kjer demantirajo vse obtožbe, ampak bombastičen in enostranski članek pa ostaja. Pa tudi tole vlečenje aplikacije za CSD ven v vsakem članku - čeprav je ministrstvo za delo priznalo, da so slabo vodili projekt, niste o tem nič podrobneje raziskali ali napisali, številke iz pogodb pa ponavljate v nedogled (čeprav so ponavadi vse te pogodbe napisane tako, da so sredstva samo rezervirana in mora naročnik odobriti vsako posamezno naročilo znotraj pogodbe, torej ne sledi avtomatsko, da bodo vsa ta sredstva podjetja tudi dobila). Pa če je bilo podobno kot pri vseh ostalih SW projektih v DU/JU, so zakonodajo spreminjali v zadnjem trenutku in razvijalci niso niti vedeli kaj bodo morali implementirati.

Skratka, počasi zgubljate ugled s takimi. Dajte se držati načel, ki jih javno zagovarjate in predstavite več strani zgodbe.

Matej Kovačič 9. 3. 2017, 20.23

Morda samo malo metodološki komentar na lestvico konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma:
"Uvrstitev države dobijo na podlagi odgovorov menedžerjev v posamezni državi. Slovenija se pri tem kazalcu že tradicionalno slabo odreže. ... V poročilu za leto 2017 pa se je uvrstila še precej slabše."

Morda je treba upoštevati, da tole ocenjujejo managerji, ki so v Sloveniji pogosto izredno odvisni od državnega denarja in javnih naročil. In če je v zadnjih letih prišlo do sprememb pri javnih naročilih in do rezanja dvornih dovbaviteljev, se to verjetno odrazi tudi v odgovorih...

Thierry 10. 3. 2017, 21.34

Tudi pri DRO (državni računalniški oblak) ne gre vse brez "slovenskih" posebnosti, pa spomnite se davčnih blagajn, kako je bil razdrobljen posel, da ga je lahko dobil nemški dobavitelj.

Thierry 10. 3. 2017, 21.38

Še tole, pojdite pogledat v marino Portorož in na Lošinj, kako se pozna dobaviteljem HW opreme, ki "zmagujejo" na javnih razpisih za strojno opremo.

Ambrož 24. 3. 2017, 23.21

Tele ministrovi razpisi na MJU "vodeni veliko bolje kot prej" so samo en odličen PR za rabote ministrove IT ekipe, ki na veliko grabi in centralizira predvsem denar in vpliv. DRO je več ali manj kulisa za katero stojijo le novi virtualni strežniki, kar pa je daleč od oblaka. Če so včeraj bili "dvorni dobavitelji" največja domača podjetja, se danes na široko smeji multinacionalkam. Microsoft, VMware, EMC, Cisco, IBM, Oracle, ki prodajajo gore novega železja in licenc, so zmagovalci Koprivnikarjeve "digitalne transformacije". Baje najrajši prodajajo afriškim diktatorjem in novodemokratičnim povzpetnikom, ker jin najlažje nategnejo in podkupijo. Slovenija je že (spet) največji Microsoft shop v EU. V vrsti na Amchamu čakajo še Uber in drugi.

Komentiraj objavo

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje obvezna polja.

Zadnje objavljeno