Sredi julija je glavni in odgovorni urednik političnega tednika Demokracija in tedanji urednik spletnega medija Nova24TV.si Jože Biščak objavil uvodnik, ki je bil hkrati uredniški manifest.

Biščak bralcem sporoča, da danes ni več ogrožen samo slovenski narod, na katerega mejah se zbirajo primitivne horde. Tokrat je po njegovem na udaru celotna bela krščanska Evropa in njene vrednote: narod, država in svoboda. Teh vrednot ne more več ubraniti Evropska unija, saj jo obvladujejo »liberalne elite« in »zagovorniki multikulturalizma«, ki hočejo »poislamiti« Evropo. To počnejo predvsem s pomočjo »liberalnih medijev«, ki širijo strah pred radikalno desnico in s »politično korektnostjo« poskrbijo, da resnične nevarnosti nikoli ne pridejo do javnosti.

Ta zapis urednika Biščaka ni izjema.

Medija Demokracija in Nova24TV, ki sodita pod okrilje stranke SDS, širita vse bolj skrajno desne ideje. V prispevkih o madžarskem medijskem modelu smo pokazali, da enake politične ideje širijo tudi mediji, ki jih obvladuje stranka Fidesz in predsednik madžarske vlade Viktor Orbán. Madžarski medijski lastniki iz Orbánovega kroga pa so pred tremi leti vstopili tudi v Slovenijo, saj so prevzeli medije, ki jih ureja in poslovno vodi ali jih je do nedavnega vodil Jože Biščak – tako Demokracijo kot Nova24TV (Biščak je hkrati še direktor podjetij Nova obzorja ki izdaja Demokracijo). Vsebina Biščakovega uvodnika je nadvse podobna propagandnim sporočilom madžarskih medijev, katerih lastniki so denar vložili tudi v medije pod okriljem stranke SDS. A trditev, da Biščak s takšnim pisanjem le izpolnjuje medijsko strategijo madžarskih lastnikov, bi bilo preveliko posploševanje.

Biščak je izkušen novinar, ki je v zadnjih tridesetih letih pisal za zelo različne medije – Od Dela in Slovenskih novic do Maga, Financ, Reporterja in Demokracije. Uveljavil se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupaj z nekaterimi kolegi (Danilom Slivnikom, Igorjem Guzejem …) v Delu in Slovenskih novicah med drugim poročal o nekaterih največjih gospodarsko-političnih aferah po slovenski osamosvojitvi (aferi Hit in aferi Safti). Takrat Biščak še ni opozarjal pred »primitivnimi hordami«, »islamizacijo Evrope« in »multikulturalizmom«, saj so se omenjeni pojmi znašli v slovenskem političnem besednjaku precej pozneje – ko se je del slovenske politične desnice močno radikaliziral in začel uvažati ideje tujih konzervativnih gibanj. Zlasti ameriške »alternativne desnice«, na kar kaže tudi Biščakov uvodnik.

V prvem delu analize medijskega sistema stranke SDS bomo na Pod črto opisali zgodovinsko ozadje omenjene radikalizacije, ki je še poglobila razkol med »tranzicijsko levico« in »pomladniki« v slovenskem medijskem prostoru. Ta razkol po osamosvojitvi ni prinesel samo dveh ločenih medijskih sistemov in dveh novinarskih društev, ki odražata vsiljeno politično (oziroma strankarsko) delitev države na levico in desnico. Preprečil je tudi izoblikovanje tradicionalnega konzervativnega medija in ustvaril medijsko okolje, v katerem lahko ena desna politična stranka (SDS) netransparentno ustanavlja medije, jih financira z denarjem državnih podjetij ali slamnatih lastnikov ter jih uporablja za strankarsko propagando.

To okolje najbolje pokaže Demokracija. Revija, ki se je vsaj deklarativno sprva zavzemala za vrednote slovenske osamosvojitve, medijski pluralizem in približevanje Evropi, a je nato postala strankarski medij SDS in končala v madžarski lasti – kot del »protiliberalne« medijske mreže, ki jo v sosednje države širijo medijski lastniki iz kroga madžarskega premierja Viktorja Orbána.

Zahteva po »desnem mediju«

Kako je prišlo do takšnega obrata? Zakaj so se nekateri politiki in novinarji, ki so v socializmu opravljali vidnejše politične ali uredniške funkcije po osamosvojitvi radikalizirali in začeli namesto konzervativnih izdajati desne ali skrajno desne medije? O tem smo povprašali avtorja uvodnika iz začetka tega članka, Jožeta Biščaka.

Na začetku devetdesetih se je zdelo, da se medijski prostor odpira in postaja bolj svoboden, nam je povedal Biščak. Vendar se je prva slovenska (Demosova) vlada po Biščakovem mnenju ukvarjala predvsem z osamosvojitvijo. Gospodarstvo je zanemarjala in veliko vpliva so ohranili direktorji, ki so ostali še iz osemdesetih let, denimo Janez Kocijančič, Janez Zemljarič, Dušan Šinigoj in drugi, meni Biščak. Ti so po Biščakovem opažanju obdobje po osamosvojitvi izrabili za privatizacijo podjetij, zlasti izpostav v tujini, na njihove nepravilnosti in krajo družbenega premoženja pa so opozarjali samo na tedanji javni službi za finančni nadzor (SDK).

»Sprva smo na Delu in Slovenskih novicah še lahko pisali o privatizacijskih zgodbah, saj je bilo Delo najbrž edini časopis, ki je pisal o njihovih aferah, denimo aferi HIT. Toda prav po tej prvi veliki poosamosvojitveni aferi so se tudi na Delu začeli pritiski in grožnje, da nas bodo vse zaprli,« se je spominjal Biščak, ki se je pozneje pridružil Danilu Slivniku pri ustanovitvi političnega tednika Mag. »Tam so se pritiski nadaljevali, ampak so bili manj hudi kot na Delu. Najbrž zato, ker so vsi govorili, da je Mag obskuren časopis, ki nima večjega vpliva na javno mnenje.«

Prepričanje slovenske desnice, da v slovenskem medijskem prostoru že od osamosvojitve prevladujejo drugi medijski glasovi, ni bilo neutemeljeno.

V eni izmed prvih preiskav medijskega trga v Sloveniji po osamosvojitvi sta Sandra B. Hrvatin in avtor tega članka za Medijsko prežo leta 2002 pokazala, da je država ohranila pomemben lastniški delež in odločevalski vpliv v slovenskih medijih: prek paradržavnih skladov KAD in SOD, neposrednega državnega lastništva ali lastništva prek državnih ali z državo povezanih podjetij (bank, zavarovalnic, naložbenih skladov …). Na ta način je politika – in predvsem politične stranke – ohranila veliko vpliva na medijskem trgu, pri čemer so po osamosvojitvi prevladovale levosredinske vlade.

Desni politiki in intelektualci so zato trdili, da osrednje medije še vedno obvladujejo »sile kontinuitete«: lastniki, novinarji in uredniki, ki so v medijih delovali že pred osamosvojitvijo. Glede medijske politike so imeli dve glavni zahtevi. Treba je bodisi »demokratizirati« obstoječe medije – jih odpreti tudi za desne poglede –, ali ustanoviti lastne medije, ki bodo podpirali desno politiko in razbijali mnenjski monopol levice. Takšen medij naj bi bila Demokracija, so poleg Biščaka trdili tudi njegovi uredniški predhodniki.

V prvi številki Demokracije, ki je izšla aprila 1989, je nekdanji politik Dimitrij Rupel skupaj z drugimi podpisniki objavil daljši uvodnik, v katerem je pojasnil, zakaj Slovenska demokratična zveza – predhodnica poznejšega Demosa in sedanje SDS – potrebuje alternativen medij. To da je nujno zaradi sedanje ureditve slovenskega medijskega prostora, kjer so mediji »vsi po vrsti predvsem časopisi Zveze komunistov in uradne politike,« je zapisal Rupel.

»Kolikor se nam v mali Sloveniji zdi neracionalno nenehno ustvarjati paralelne strukture, v sedanji situaciji drugače najbrž ne gre. Da bi lahko konkurirali za večji delež v slovenskem medijskem prostoru, mora demokratična alternativa postati bolj artikulirana, vplivnejša in bolje organizirana politična moč. To nam lahko uspe le s pomočjo časopisa na robu tega prostora.«

Sedem let pozneje (leta 1996) sta uvodničar Viktor Blažič in urednik Marcel Koprol v Demokraciji ugotovila, da se razmere v medijskem prostoru od Ruplovega uvodnika niso spremenile.

Osrednja glasila – Delo, Dnevnik in Večer – so se po zmagi Demosa sicer nekaj časa trudila odpreti tudi za druga mnenja, a so na koncu prevladali »zakoni inercije ob skoraj nespremenjeni sestavi njihovih nosilnih urednikov in piscev«, je zapisal Blažič. Zato so ti mediji znova postali »javnomnenjska oporišča kontinuitete«. Še odločnejši je bil Koprol, ki v uredniškem uvodniku zapiše, da demokratični del javnosti tudi v Sloveniji s strahom opozarja na naslednike nekdanje vsemogočne partije, ki obvladujejo medijski prostor in jim ne omogočajo prostega dostopa do informacij.

»Zato je odločitev, da slovenskemu medijskemu prostoru ponudimo nov politični tednik, tembolj upravičena, saj ta potrebuje tudi časnik, ki bo prinašal tudi tisto, o čemer drugi molčijo ali pa pišejo tako, kot jim naročajo njihovi znani ali skrivni botri. Demokracija, pa naj gre za ime tednika ali za dogajanje na slovenskem političnem prizorišču, pa je potrebna tudi ali predvsem zato, da se bo Slovenija vrnila na pot, ki jo je velika večina Slovencev določila s svojim glasom za slovensko samostojnost in državnost. Zato bo tudi uredniška usmeritev novega tednika taka, da bo v celoti odsevala izhodišča, ki so Sloveniji po tisočletnem zatiranju in poniževanju pod oblastjo tujih gospodarjev in njihovih ideologij odpirala pot med svobodne in neodvisne narode Evrope,« je zapisal Koprol.

Politična desnica je zato v devetdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat poskusila ustanoviti lastne medije, a so vsi poskusi razen dveh političnih tednikov Demokracija in Mag (pozneje Reporter) hitro propadli: med drugim cerkvena televizija TV3, časopisa Slovenec in Jutranjik ter dva brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Razlogi so bili po mnenju več naših sogovornikov, ki so bili povezani z nekdanjo Demokracijo, različni: nenaklonjeni oglaševalci, slabo ali netransparentno poslovanje, razmeroma nizka branost in gledanost ter preveč očitno prepričevanje prepričanih bralcev, pri čemer je bila politična lojalnost velikokrat pomembnejša od spoštovanja dejstev in novinarskih standardov. To je še zlasti veljalo za Demokracijo, ki jo je kmalu po ustanovitvi prevzela stranka SDS.

Z mediji in medijsko politiko so se najbolj vztrajno ukvarjali prav v SDS. Ko je bila stranka v opoziciji, se je trudila vzpostaviti svoj medijski steber – najprej z revijo Demokracija in nazadnje z ustanovitvijo strankarske televizije Nova24TV. Ko je bila med leti 2004–08 na oblasti prva vlada Janeza Janše, pa so se v medijskem prostoru zgodile številne spremembe, ki kažejo na poskus političnega prevzema medijev in so spodbudile novinarsko peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji. Vlada je spremenila medijski zakon, s katerim je povečala vpliv politike zlasti na javne medije (za avtorja zakona je veljal član SDS Branko Grims). V večjih dnevnikih (Delu in Večeru), na javni RTV in tiskovni agenciji STA so se po menjavi vlade zamenjali vodilni kadri in uredniki, levi mediji so ostali brez oglasov državnih in z državo povezanih podjetij, kar smo podrobneje opisali v prispevku o političnem tedniku Mladina. Z denarjem državnih podjetij je takrat SDS domnevno financirala še del volilne kampanje leta 2008, ko so začeli nekateri s stranko povezani posamezniki izdajati dva brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Medija, ki sta širila strankarsko propagando in ugasnila kmalu po volitvah, kar bomo podrobneje opisali v prihodnjem članku.

Strankam ni prepovedano ustanavljati medijev, s katerimi širijo svoja politična stališča in dosežejo volivce. Vendar imajo taki strankarski mediji jasno agendo.

V primeru Demokracije smo ugotovili, da revija kljub zagotovilom njenih urednikov ni postala svoboden in avtonomen prostor za izmenjavo mnenj – niti desnih, kar so upali njeni prvotni ustanovitelji. Ko je Demokracijo prevzela SDS, je začela nekritično podpirati stranko in njeno vodstvo. Stranka je vplivala na ključne uredniške in poslovne odločitve, imenovala urednike in direktorje ter uporabljala medij za napad na politične nasprotnike. Pri tem si je pogosto pomagala s spornimi novinarskimi praksami: uporabo psevdonimov ali izmišljenih (neobstoječih) avtorjev, objavo nepreverjenih informacij in neresnic ter širjenjem sovražnega govora. S strankarskimi medijskimi projekti SDS so bile večkrat povezane tudi finančne nepravilnosti, po katerih so vlagatelji ostali brez denarja ali so nanje prenesli dolgove.

Od pomladnega do strankarskega medija

Kako je prvi časopis slovenske politične pomladi postal propagandno strankarsko glasilo?

Ko smo se med zbiranjem gradiva za članek o političnem tedniku Mladina pogovarjali z nekdanjimi in sedanjimi »Mladinci«, nam je več sogovornikov (Franci Zavrl, Franci Perčič, Robert Botteri …) opisalo tudi obdobje kmalu po slovenski osamosvojitvi, ki je bistveno vplivalo na prihodnji razvoj slovenskega medijskega prostora.

»Osamosvojitelji« so se v grobem razdelili na demokrate – tiste, ki so pred osamosvojitvijo hoteli živeti v demokratični družbi, četudi v reformirani Jugoslaviji – in na nacionaliste, ki jih je bolj kot demokracija zanimala lastna nacionalna država. Med slednje sta Franci Perčič in Franci Zavrl uvrstila tudi Janeza Janšo in Igorja Bavčarja, takrat še sodelavca Mladine. Janša in Bavčar sta pričakovala, da bo Mladina med drugim podprla pomladne politične stranke, obračunala s socialistično zapuščino, zahtevala lustracijo nekdanjih partijskih kadrov in odprla vprašanje povojnih pobojev. A to se ni zgodilo. Zato so se takrat ločili, Janša in Bavčar pa sta ustanovila revijo Demokracija, so se spominjali sogovorniki.

Toda to še ni bila sedanja Demokracija. Prvotna Demokracija je prvič izšla 21. aprila 1989 kot posebna priloga gorenjskega regionalnega časopisa Gorenjski glas. Priloga je bila glasilo Slovenske demokratične zveze, med njenimi ustanovitelji pa so bili France Bučar, Janez Janša, Ivan Oman, Tomaž Pisanski, Hubert Požarnik, Dimitrij Rupel, Laura Štraus, Veno Taufer, Igor Volasko in Ivo Urbančič. Ko so na Gorenjskem glasu čez nekaj mesecev kljub povišanju naklade prekinili sodelovanje, je njeno izdajanje prevzela tedanja študentska organizacija Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije (UK ZSMS) in revija je postala samostojen tednik, ki ga je sprva urejala Laura Štravs.

Demokracija je bila za slovenske razmere zelo uspešna revija, saj je njena naklada takrat presegla 20.000 izvodov, nam je povedal Gorazd Drevenšek, tedanji predsednik UK ZSMS, ki je bil odgovoren za financiranje mladinskih medijev in je zagotovil denar za izhajanje Demokracije. Za začetni uspeh je bila zaslužna predvsem uredniška neodvisnost medija, je prepričan Dervenšek, saj so v reviji objavljali tako sodelavci tedanjega študentskega časopisa Tribuna kot tudi znani javni intelektualci različnih političnih prepričanj. »Toda že takrat je bilo jasno, da si nobena politična opcija ne želi neodvisnega političnega tednika,« je dejal sogovornik.

Jeseni 1989 so se na UK ZSMS odločili, da ne bodo več izdajali Demokracije. Po Dervenškovih besedah je bilo razlogov več – od vse močnejšega pritiska politike na delo uredništva do vse slabše prodaje, ki jo je prinesla politizacija medija (in s tem izgube). Revijo je prevzela nova založniška hiša Magellan, ki jo je izdajala do januarja 1991. Nato so iz Magellana sporočili, da je Demokracija prenehala izhajati. Uradno zaradi finančnih težav, bolj verjetno pa zato, ker je izpolnila svojo propagandno vlogo in je desna politika ni več potrebovala, meni Dervenšek.

Prva Demokracija je sicer ugasnila leto dni po prvih demokratičnih parlamentarnih volitvah v samostojni državi pomladi 1990, potem ko je bila med volilno kampanjo zelo dejavna in se je po besedah uredništva Demokracija »z vsemi razpoložljivimi stranmi in močmi angažirala za volilni uspeh koalicije Demos«, kot je sporočilo izdajatelja Magellan povzelo Delo. Ta zveza desnih strank je imela v prvem parlamentu največ poslancev in velja za zmagovalko tedanjih volitev.

Demokracija je tako že od prve ustanovitve kazala dvojno naravo, ki jo je ohranila do danes. Po eni strani so se njeni ustanovitelji trudili ustvarjati vtis, da gre za neodvisen, konzervativno usmerjen medij, ki z objavljanjem »desnih« mnenj in stališč skrbi za pluralizacijo javnega prostora. Po drugi so bili Janez Janša in posamezniki iz stranke SDS skoraj ves čas glavni odločevalci pri ključnih lastniških, kadrovskih in uredniških odločitvah v Demokraciji, ki so jo – podobno kot pozneje druge medije v krogu SDS – razumeli predvsem kot orodje za politično propagando: nekritično promocijo stranke in napad na politične nasprotnike.

V podjetju Magellan, ki je jeseni 1989 prevzelo Demokracijo, so namreč sodelovali Bojan Korsika (direktor in ustanovitelj), Igor Bavčar in Janez Janša. Bojan Korsika je pozneje postal urednik revije, pri urednikovanju pa sta dejavno sodelovala tudi Janša in Bavčar, nam je potrdila prva urednica Demokracije Laura Štraus. Podobno sta njuno vlogo opisala še dva sogovornika, ki sta v različnih obdobjih sodelovala z Demokracijo (skoraj vsi intervjuvanci, s katerimi smo se pogovarjali med preiskavo medijskega sistema SDS, niso hoteli biti imenovani). Kaj pomeni »dejavno sodelovala«? Izbirala sta teme, posegala v vsebino in naslove člankov, večkrat pisala pod psevdonimom ter odločala, kateri sogovorniki so primerni za intervjuje ali komentarje. Pri čemer je bila najbolj pomembna politična lojalnost, in ne novinarska oziroma uredniška avtonomija.

Povezava s stranko SDS je postala še bolj očitna jeseni leta 1996, ko je začel izhajati nov politični tednik z imenom Demokracija. Nova Demokracija uradno ni bila naslednica revije, ki je ugasnila pred šestimi leti. Magellan je bil še vedno lastnik blagovne znamke Demokracija, a uporabi imena niso nasprotovali. Izdajanje revije je prevzela Veda, inštitut za javnomnenjske raziskave, ekonomsko svetovanje in tržno komuniciranje, ki ga je vodil Jože Zagožen, tedanji vidni član SDS in pozneje eden glavnih osumljencev v aferi Patria. Vedo so poleg Zagožna soustanovili še Ludvik Čanžek, Milan Zver, Janez Jug in Damjan Jenko, v nadzornem svetu sta bila Tone Krkovič in Romana Logar. Prvi urednik pa je bil Marcel Koprol, nekdanji novinar konzervativnega časopisa Slovenec, ki je izhajal med leti 1991–96. Izmed ustanovnih članov je denar v Vedo sicer dejansko vložil le Ludvik Čanžek.

Dve leti pozneje je Demokracijo prevzela družba Nova obzorja. Njeni lastniki so bili stranka SDS, avstralski Slovenec Dušan Sava Lajovic (ta je leta 2003 na spletni strani udba.net objavil abecedni seznam in dosjeje domnevnih sodelavcev in zaposlenih nekdanje službe državne varnosti ter oseb, ki jih je Udba nadzorovala) in Ludvik Čanžek, ki je 1998 postal prvi direktor Novih obzorij. Direktorsko vlogo je Čanžek – sicer švicarsko-slovenski poslovnež in inovator – kmalu prepustil Dušanu Strnadu, nekdanjemu glavnemu tajniku stranke SDS in zdaj županu Ivančne Gorice.

Vodenje Novih obzorij so tudi pozneje zaupali posameznikom, povezanim s SDS. Denimo Božu Predaliču, ki je postal direktor Novih obzorij leta 2002 (član SDS in pozneje generalni sekretar v vladi Janeza Janše 2006), Mihi Smrekarju (član izvršnega odbora stranke SDS v Grosupljem, ki je postal direktor 2009) in Miru Petku, nekdanjemu novinarju in pozneje vidnemu članu SDS. Med nekdanjimi direktorji Novih obzorij je bil leta 2005 tudi Andrej Lasbaher, ki se je nekaj let pozneje pojavil v zgodbi o dveh brezplačnikih, povezanih s SDS, saj je leta 2008 izdajal časopis Slovenski tednik. S SDS so bili povezani tudi nekateri komentatorji in pisci Demokracije, med njimi Milan Zver, Nika Dolinar, Jože Zagožen, Branko Grims in Miha Brejc.

Vodstvo in lastniki Vede ter Novih obzorij so ohranili velik vpliv na izbiro in delo urednikov. Izdajatelji Ludvik Čanžek, Milan Zver, Jože Zagožen in Damjan Jenko so na eni izmed prvih skupščin družbenikov med drugim zapisali nekaj (sicer neobveznih) »sugestij in predlogov v zvezi z vsebino časopisa«, med katerimi so bili tudi »ostro pisanje na meji tožljivega« in »predstavljanje naših ljudi in akcij v pozitivni luči«. Z uredniškimi in drugimi internimi dokumenti so seznanjali predsednika SDS Janeza Janšo, ki so ga vabili tudi na seje uredniškega odbora, je razvidno iz dokumentov, v katere smo lahko vpogledali pri Ludviku Čanžku.

Ko je urejanje Demokracije po večji oblikovni prenovi leta 2001 prevzel Dejan Steinbuch, zdaj urednik spletnega medija Portal plus, se je zaradi nekaterih uredniških odločitev (izbiro kolumnistov, uvodniki …) kmalu sprl z vodstvom podjetja. Ko so ga takoj po novem letu 2002 odstavili – uradno zaradi odpovedi naročnikov in slabih poslovnih rezultatov –, se je v nekaterih medijih (Delu, Mladini) in v pismih bralcev začela ena izmed redkih javnih polemik med sodelavci Demokracije.

»Ko sva se pred prevzemom uredniške funkcije na Demokraciji srečala z Janezom Janšo, sem mu povedal, da uredniško delo sprejmem samo pod pogojem, da bom lahko delal neodvisno in kritično tudi do desnice. Takrat se je strinjal z vsemi mojimi predlogi, a je bila praksa hitro drugačna,« nam je v pogovoru povedal Steinbuch.

Steinbuch je po odstavitvi trdil, da so ga odstavili zaradi pritiskov »starega jedra« – med njimi Dušana Save Lajovica –, ker da si je v uredniškem uvodniku drznil zapisati nekaj kritičnih misli o slovenski desnici in domobranstvu. Opisal je poskuse tedanje tiskovne predstavnice SDS Alenke Paulin, ki da je poskušala večkrat vplivati na njegovo delo in mu vsiliti strankarske kolumniste, konkretno Milana Zvera in Branka Grimsa (Paulin je tudi povabila Steinbucha za urednika Demokracije). Medijem je povedal še, da je sestanek pred njegovo odstavitvijo vodil Janez Janša in zahteval njegovo zamenjavo. Po menjavi je uredniško vlogo prevzel Metod Berlec, ki je ostal z Demokracijo z različnimi funkcijami povezan do danes.

»Dejansko gre za to, da se je politika agresivno in brutalno vmešala v izdajanje časopisa. In to natanko tista politika, ki ima ponavadi tako polna usta o neuravnovešenem medijskem prostoru in vseprisotnih pritiskih na novinarje,« je tedaj Steinbuch izjavil za Mladino.

Toda ko so hoteli novinarji Dela in Mladine pridobiti komentarje stranke SDS glede Steinbuchovih navedb, jim je Paulin odgovorila, da na vprašanja v zvezi z Demokracijo ne more odgovarjati, ker da »s tem stranka nima nič«. Pa čeprav je bila takrat SDS lastnica 46,15-odstotnega deleža v podjetju Nova obzorja, ki je izdajalo Demokracijo. Direktor Novih obzorij je bil tajnik SDS Dušan Strnad, podjetje pa je imelo sedež na istem naslovu kot stranka.

Poslovne povezave Demokracije z družino Janša

Poleg pritiskov na uredniško delo je Steinbuch v časniku Finance izpostavil tudi nekatere nenavadne poslovne prakse pri vodenju političnega tednika. Od vodstva Novih obzorij je večkrat neuspešno zahteval finančno poročilo, saj ni verjel navedbam, da je za slabše poslovanje krivo predvsem njegovo urednikovanje. Med drugim je opazil, da so stroški tiska zelo visoki, saj da za dvakrat presegajo podobne ponudbe na trgu. »Ugotovil sem, da gre za strankarsko-družinske povezave, in se zato v to nisem več vtikal,« je takrat izjavil za Finance.

Steinbuch ni bil prvi urednik, ki je opazil nepregledno poslovanje pri izdajateljih Demokracije. Laura Štravs nam je povedala, da je imela Demokracija že od ustanovitve težave s pridobivanjem denarja, saj da skoraj nihče ni bil pripravljen financirati takšnega medija. Nekatere vlagatelje ali oglaševalce je zmotila ideološka usmeritev, druge poslovno tveganje, saj niso verjeli v tržni uspeh konzervativnega medija. Zato so morali izdajatelji iskati različne načine, kako najti denar za izdajanje revije. V prvem poskusu jim je denar posodil UK ZSMS, v drugem je zagonski denar vložil Ludvik Čanžek.

Toda tako ZSMS kot Čanžek so imeli z Demokracijo slabe izkušnje, ko je bilo treba poravnati račune. V UK ZSMS so vložili civilno tožbo proti vodstvu podjetja Magellan zaradi domnevnih nepravilnostih pri prenosu založniških pravic, ostali so tudi brez denarja, ki so ga posodili izdajateljem. Gorazd Dervenšek ni mogel oceniti, koliko bi bilo v današnjem denarju vreden njihov tedanji vložek v Demokracijo. »Denarja je bilo za izdajo petih ali šestih številk v nakladi poprečno 15.000 izvodov. Všteti je treba še avtorske honorarje, saj je imela revija takrat obseg manjšega časopisa,« je pojasnil. »Tega denarja niso nikoli vrnili. Dimitrij Rupel mi je takrat suvereno zatrdil, da jim ni treba vračati ničesar, ker da je UK ZSMS tedaj razpolagal s skupnim, torej tudi njihovim denarjem.«

Dimitrij Rupel nam je povedal, da se takšnega pogovora (ali kakršnega koli zapleta z UK ZSMS) ne spomni, saj da takrat z Demokracijo ni bil več povezan.

Brez dogovorjenega zneska je ostal tudi Čanžek, ki je konec leta 1999 prodal svoj delež podjetja Nova obzorja stranki SDS. Njegovo izkušnjo smo povzeli iz novinarske dokumentacije in nekaterih dokumentov, ki nam jih je izročila njegova soproga, saj nam zaradi bolezni ni mogel osebno povedati svoje plati zgodbe.

Čanžek je v več pogovorih in pismih bralcev povedal, da je v Demokracijo vstopil že kot lastnik inštituta Veda – prvega izdajatelja revije – kamor je vložil 100.000 tedanjih nemških mark ter omogočil ustanovitev in izdajanje revije. Pozneje je sodeloval pri ustanovitvi Novih obzorij, na katere so prenesli Demokracijo. Ko se je hotel umakniti in SDS prodati svoj delež podjetja, so začeli v stranki zniževati dogovorjeno ceno (Čanžek je hotel od SDS dobiti toliko, kot je vložil v Vedo), na koncu pa so na Čanžka po njegovih trditvah brez njegove vednosti prenesli še dolgove, ki jih je ustvarila Veda.

Po podatkih, ki smo jih pridobili od Čanžkovega odvetnika, je ob propadu Vede Čanžku ostal dolg za tisk Demokracije v višini skoraj 13 milijonov tedanjih tolarjev (približno 54.000 evrov). Čanžek je moral ob tem plačevati tudi stroške izgubljenih tožb Demokracije zaradi njenega pisanja.

Čanžek je postal zaradi omenjene izkušnje zelo oster kritik SDS in Janeza Janše. V poznejših medijskih nastopih in javnih pismih je večkrat objavil podrobnosti o delovanju Demokracije, ki da je pod krinko kritičnega in neodvisnega desnega medija služila predvsem političnim in zasebnim interesov strankarskih veljakov in njihovih sorodnikov. V pogovoru za Dnevnik je pojasnil, da so začeli v Vedi za njegov denar najprej kupovati po njegovem mnenju preplačane računalnike pri podjetju Ada Orbita (pozneje se je podjetje preimenovalo v Nova Orbita). Podjetje Nova Orbita je v lasti moža sestre Janeza Janše. Po dokumentaciji, ki smo jo pridobili od Čanžka, je Veda Novi Orbiti med junijem 1997 in majem 1998 plačala 5,4 milijona takratnih tolarjev.

Plačevali naj bi tudi najemnino za prostore, ki jih ni bilo, in brez naročila izplačevali veliko denarja družbi Jelen, katere lastnik je bil Rajko Janša, brat Janeza Janše (Rajka Janšo so septembra 1996 imenovali za šefa komercialne službe v Vedi), je novinarjem zatrdil Čanžek. Podobno kot Steinbuch je tudi Čanžek opazil, da naj bi bili stroški tiska bistveno previsoki in da naj bi se stekali k Bojanu Jovanu, sicer soprogu Janševe sestre Anice Jovan in direktorju Nove Orbite.

Sodelovanje Demokracije z Novo Orbito nam je potrdil nekdanji urednik Dejan Steinbuch in povedal, da so zanje izvajali računalniški prelom. Od Nove Orbite in stranke SDS pa kljub več poskusom nismo pridobili komentarja glede trditev Ludvika Čanžka.

Podjetje Veda so spravili v vse večjo izgubo, pri čemer so mu ves čas prilagajali ali prikrivali poslovna poročila, je dejal Čanžek. Domnevno nezakonito poslovanje Vede in druge finančne nepravilnosti je prijavil policiji, a nikoli ni dočakal epiloga – po njegovem mnenju zaradi neodzivnosti tožilstva.

V članku o lastnikih političnega tednika Mladina smo pokazali, da so po volilni zmagi Janeza Janše leta 2004 državna in z državo povezana podjetja temeljito posegla v financiranje medijev. V letih 2005 in 2006 sta »državne« oglase izgubila časopis Dnevnik in revija Mladina, povečalo pa se je oglaševanje državnih podjetij v političnih tednikih Mag in Demokracija (tedanji vpliv politike na oglaševanje v medijih sta v knjigi In temu pravite medijski trg opisali medijski raziskovalki Brankica Petković in Sandra Bašić Hrvatin).

Pred takšnimi praksami državnih podjetij, ki lahko delujejo po naročilu vladajoče politike, slovenskih državljanov ne varuje nobena varovalka, naj so kršitve novinarskih standardov in sporne poslovne prakse še tako očitne. To je najbolj nazorno pokazal naslednji medijski projekt SDS – časopisna brezplačnika, ki sta izhajala v volilnem letu 2008 in ju bomo predstavili v nadaljevanju.

Nadaljujte z branjem drugega dela zgodbe: Od propagandnih brezplačnikov do strankarske televizije

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.