Preberite prvi del preiskave: Mediji Martina Odlazka (1. del): nepregledna mreža radiev, tiskovin, televizije

Junija 2017 je konkurenčna založniška družba Adria Media prijavila Svet24 na ministrstvo za kulturo ter na agencijo za komunikacijska omrežja in storitve zaradi domnevnega kršenja medijske zakonodaje. Adria Media je v Sloveniji najbolj znana po nekaterih licenčnih (Playboy, Cosmopolitan, Elle …) in domačih revijah (Avto Magazin, Story …), s katerimi neposredno tekmujejo s skupino Media24, ki izdaja nekatere podobne naslove.

Prijavitelji so priložili kopijo ponudbe za oglaševanje, ki predstavlja medije v skupini Media24 kot del širše medijske skupine, ki jih enotno tržijo, je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo pridobili na kulturnem ministrstvu.

V ponudbi so predstavniki skupine naštevali občinstva, ki jih dosegajo njihovi mediji, in se pohvalili, da v Media24 »združujejo nadvse priljubljene in dobro poznane slovenske radijske, tiskane, elektronske medije in televizijo«. V družbi Adria Media so zato v pritožbi zapisali, da Media24 grobo krši medijsko in konkurenčno zakonodajo, saj da preko povezanih oseb hkrati izdajajo dnevni splošnoinformativni časopis (Svet24) ter radijske in televizijske postaje (Aktual, Veseljak …), kar je v nasprotju z zakonom o medijih in ustvarja nelojalno konkurenco.

Zakon o medijih namreč določa, da izdajatelj splošnoinformativnega tiskanega dnevnika – torej dnevnika Svet24 – ne sme biti hkrati tudi izdajatelj, soustanovitelj ali izdajatelj radijskega in televizijskega programa (ali obratno). Prav tako smejo imeti izdajatelji splošnoinformativnega tiskanega dnevnika, radia ali televizije največ 20-odstotni lastniški ali upravljavski delež v drugem izdajatelju. Oziroma: če hočejo pridobiti 20-odstotni delež ali več, potem morajo najprej pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, ki je pristojno za izvajanje zakona o medijih.

Prepoved združevanja različnih medijskih dejavnosti je pomembna zato, da posamična medijska podjetja ne morejo pridobiti prevelike moči nad javnim mnenjem, zmanjšati medijske raznolikosti in pluralizma ter omejevati konkurence na medijskem trgu.

V družbi Adria Media so trdili, da v Media24 kršijo omenjene odločbe, saj da so »z namenom zakonskega obida« ustvarili mrežo podjetij, v kateri izdajatelj tiskanega dnevnika (Svet24) sicer ni izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, ima pa enake lastnike kot dejanski izdajatelji radijskega in televizijskega programa, ki jih tržijo na Media24 – in sicer družino Odlazek, ki na ta način »v nasprotju z osnovnimi medijskimi pravili združuje časopisno dejavnost z dejavnostjo radia in televizije«.

So imeli prav?

V prvem delu preiskave o skritem medijskem sistemu Martina Odlazka smo pokazali, da medijska skupina Media24 dejansko izdaja več kot 60 različnih medijev, med katerimi najdemo vse tri omenjene medijske dejavnosti: dnevni splošnoinformativni časopis, številne radijske in eno televizijsko postajo.

Samega Odlazka po javno dostopnih podatkih v večini primerov ni več med lastniki ali upravljavci medijev v njegovi skupini, saj se je formalno umaknil z vodstvenih položajev. Toda več naših sogovornikov, ki so bodisi delali v medijih, povezanih z Odlazkom, bodisi so imeli z njim poslovne odnose, je povedalo, da po njihovem vedenju o vseh pomembnih zadevah v omenjenem medijskem sistemu še vedno odločajo Martin Odlazek in člani njegove družine.

Na prvi pogled se zdijo trditve Adrie Medie prepričljive. Media24 se na svojem spletnem mestu javno predstavlja kot medijska skupina. Morebitnim oglaševalcem pošiljajo skupno ponudbo za oglaševanje. Medijska podjetja v skupini delujejo na vseh treh medijskih področjih: izdajajo dnevni časopis, številne radijske in eno televizijsko postajo, česar medijski zakon ne dovoljuje.

Celotno mrežo najverjetneje obvladuje en lastnik skupaj z družinskimi člani. V analizi omrežja Media24 pa smo ugotovili tudi, da se številni posamični lastniški deleži v medijih ustavijo ravno pri 19 ali 19,9 odstotkih – natanko pod 20-odstotno mejo, pri kateri bi morali pred vsakim prevzemom drugega izdajatelja pridobiti soglasje regulatorja, torej ministrstva za kulturo. Kar kaže na veliko verjetnost poskusa izigravanja medijske zakonodaje, nas je opozorilo več sogovornikov, s katerimi smo se pogovarjali med preiskavo.

Toda na ministrstvu za kulturo so prijavo Adrie Medie zavrnili in ustavili inšpekcijski postopek. Podobno so ravnali tudi v več drugih primerih, ko v skupini Media24 niso ugotovili kršitve medijskega zakona ali so sklenili, da za presojo niso pristojni.

Takšne odločitve ministrstva so problematične, saj kažejo, da na slovenskem medijskem trgu v praksi ni mogoče uradno sankcionirati niti najbolj očitnih poskusov izigravanja medijskega zakona. Oziroma se jim je mogoče izogniti že z nekaj preprostimi ukrepi: skrivanjem dejanskega lastništva, pršenjem lastništva na 19-odstotne deleže in sklicevanjem na razliko med medijskim lastnikom in izdajateljem, ki da jo že od osamosvojitve izkoriščajo slovenski medijski lastniki, smo izvedeli med preiskavo.

Vse to vedo tudi vodilni v skupini Media24, nam je povedal eden izmed sogovornikov, ki je seznanjen z delom skupine in ki je hotel ostati neimenovan. »Večkrat so se mi pohvalili, da znajo izpeljati prevzeme tako, da jim nihče nič ne more.«

Medij, lastnik, izdajatelj?

Adria Media ni bila prva, ki je ministrstvo opozorila na domnevno izigravanje medijske zakonodaje v skupini Media24.

Podobno vprašanje je maja 2017 na tedanjega kulturnega ministra Toneta Peršaka v državnem zboru naslovil tudi poslanec SMC Dragan Matič. Zanimalo ga je, kako ima lahko Media24 v lasti radijske postaje, televizijsko postajo ter splošne dnevnoinformativne časopise in revije, saj da so »omenjene kombinacije po veljavnem zakonu o medijih izrecno prepovedane«.

Skupina Media24 poleg številnih radijskih (RGL, Aktual …) in ene televizijske postaje (Veseljak) med drugim izdaja tudi dnevni časopis Svet24. V časopisu sicer prevladujejo lahkotnejše vsebine, vendar pokriva tudi dnevne dogodke in vsebine splošnega interesa. Po podatkih, ki smo jih pridobili od kulturnega ministrstva, je imel Svet24 leta 2017 približno 15.000 izvodov revidirane prodane naklade – nekaj manj kot časopisa Dnevnik in Večer –, kar ga je po analizi ministrstva uvrščalo na peto mesto med splošnoinformativnimi časopisi.

Vendar je tedanji minister za kulturo Tone Peršak takrat odgovoril, da v primeru Media24 ne gre za »kolizijo te vrste, ki je z zakonom prepovedana«. To je utemeljil z dvema glavnima argumentoma.

Najprej je Peršak povedal, da dnevni časopis Svet24, ki ga izdaja skupina Media24, po mnenju ministrstva ni splošnoinformativni dnevnik. Zato že zaradi tega ne moremo govoriti o očitani kršitvi medijskega zakona. Ta trditev nekdanjega ministra je bila sicer v nasprotju s poznejšimi ugotovitvami medijskega inšpektorata.

Nato je Peršak še dodal, da družba Media24 ni izdajatelj splošnoinformativnega dnevnika (izdajatelj je podjetje Svet24, ki je lastnica družbe Media24) in da prav tako ni izdajatelj nobenega radijskega in televizijskega programa (te namreč izdajajo druga podjetja v skupini Media24).

»Gre preprosto za igro med lastništvom in izdajateljstvom. Nekdo je lahko lastnik izdajatelja, ni pa izdajatelj. V drugem primeru je pa izdajatelj. Recimo v enem mediju ima eno vlogo, če lahko tako rečem, v drugem drugo,« je pojasnil Peršak.

Kaj to sploh pomeni?

Za profesorico komunikologije in medijsko raziskovalko Sandro Bašić Hrvatin takšna »dvojna vloga« lastnika in izdajatelja nima nikakršnega smisla, vendar medijskim lastnikom zelo učinkovito pomaga izigravati medijsko zakonodajo (Bašić-Hrvatin je tudi članica sveta zavoda Pod črto).

Zakonodajalec je v medijski zakon zapisal nekatere varovalke, ki lastnikom preprečujejo, da bi na trgu postali premočni, kar bi negativno vplivalo na pluralnost in raznovrstnost medijev. Zakon prepoveduje združevanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti prav zato, da eno podjetje (ali skupina povezanih podjetij) ne bi ustvarilo prevladujočega položaja na celotnem medijskem trgu, omejevalo konkurence in zmanjšalo števila medijskih glasov. Prav tako določa, da novi lastniki po prevzemu ne morejo kar tako spremeniti programske zasnove medija, ampak potrebujejo soglasja regulatorjev. Vendar so medijski lastniki našli več načinov, kako se izogniti tem omejitvam, je pojasnila Bašić Hrvatin.

Prvi takšen način je prav sklicevanje na razliko med lastnikom in izdajateljem. Zakon sicer določa, da en izdajatelj ne sme hkrati opravljati časopisne, radijske in televizijske dejavnosti (v kateri koli kombinaciji). Toda en medijski lastnik lahko preprosto ustanovi ali prevzame več izdajateljev, pri čemer eden opravlja časopisno, drugi radijsko in tretji televizijsko dejavnost. To po dosedanjih razlagah in odločitvah kulturnega ministrstva ni bilo nezakonito, je pojasnila Bašić Hrvatin. Za dodatno varovalko pred regulatorji pa lahko lastnik izdajatelje še preplete v mrežo podjetji, pri katerih noben posamični deležnik ne preseže 20-odstotnega deleža, saj računajo, da bo regulator težko dokazal njihovo morebitno povezano in usklajeno delovanje.

Poleg tega na ministrstvu vztrajajo, da pri razlagi medijskega zakona ne smemo izenačiti lastnika in izdajatelja, je dodala Bašić Hrvatin. Izdajatelj je pravna ali fizična oseba, ki izdaja in razširja medijske vsebine, oblikuje programsko zasnovo in je odgovorna za delovanje medija. Lastnik medija pa ne izvaja dejavnosti razširjanja programskih vsebin in nima uredniške odgovornosti.

»Z drugimi besedami: na ministrstvu se obnašajo, kot da gre za dve ločeni entiteti in je lahko izdajatelj popolnoma avtonomen in neodvisen od lastnika. To seveda ne drži. Lastniško povezani izdajatelji zagotovo ne bodo delovali vsak po svoje, temveč bodo sledili skupni poslovni in uredniški usmeritvi. To lahko vidimo zlasti v primerih, ko pride do prevzemov in mediji pod novim lastnikom bistveno spremenijo vsebino, način poročanja in poslovno strategijo. Toda pred takšnimi kršitvami državljanov očitno nihče ne varuje,« je sklenila profesorica.

Ministrstvo ne vidi povezav

Med preiskavo skupine Media24 smo ugotovili, da njeni lastniki za širitev svoje medijske dejavnosti izkoriščajo ministrovo preozko razlago medijskega zakona.

Družba Salomon je sicer 100-odstotni posredni lastnik televizije Veseljak, vendar ni njen izdajatelj. Izdajatelj televizijskega programa je družba Veseljak TV, ki je v lasti Salomona. Podobno Salomon ni izdajatelj radijskih programov, ampak je to družba RGL, ki je v delni lasti Salomona. Držijo tudi navedbe kulturnega ministra Peršaka v državnem zboru: družba Svet24 izdaja dnevni časopis Svet24, ni pa registrirana kot izdajatelj radijskega ali televizijskega programa.

Enako previdni so lastniki Media24 pri razporejanju lastniških deležev. Ko je družba Salomon lani vstopila v konkurenčno radijsko mrežo Infonet, je kupila 19,9-odstotni delež podjetja Infonet, smo ugotovili v prvem delu preiskave. Če bi kupili še dodatnega 0,1 odstotka, bi morali pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, saj bi imeli 20-odstotni lastniški ali upravljavski delež v izdajatelju radijskega programa. Toda kaj bi v tem primeru odločilo ministrstvo? Bi upoštevalo ključno vlogo Salomona v skupini Media24? Ali zgolj ugotovilo, da Salomon ni izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, zato takšen prevzem ne bi pomenil »kolizije te vrste, ki je z zakonom prepovedana«, kot se je v državnem zboru izrazil nekdanji minister?

Ne vemo.

Med preiskavo smo namreč ugotovili, da so na ministrstvu za kulturo doslej prejeli več prijav zaradi domnevno nezakonitega združevanja časopisne, radijske in televizijske dejavnosti v medijski skupini Media24. Iz pridobljene dokumentacije pa je mogoče sklepati, da regulatorji (ministrstvo, medijski inšpektorat in svet za radiodifuzijo) niso imeli enotnega pristopa do sicer zelo podobnih primerov domnevnih kršitev medijskega zakona.

V nekaterih primerih so upoštevali samo podatek o izdajatelju v medijskem razvidu in sklenili, da prevzemnik ne potrebuje soglasja. V drugih so obravnavali samo posamične pravne osebe v skupini in ne celotne skupine. V enem primeru pa so poskusili zajeti skupino v celoti in ugotovili potencialno sporne povezave med lastniki in izdajatelji medijev, a so nato postopek ustavili.

Primer prenosa lastništva medijev na DUTB

Septembra 2018 je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) na kulturno ministrstvo vložila prošnjo za predhodno soglasje za pridobitev 45,39-odstotnega deleža v družbi Salomon. DUTB je postala lastnica dela Salomona po propadu tiskarske skupine Krater, ki je bila do stečaja pomemben del medijske skupine Media24. Premoženje Kraterja – delež v družbi Salomon – je ob stečaju prevzela slaba banka.

Pri DUTB so ocenili, da s prevzemom več kot 20-odstotnega deleža v Salomonu po zakonu o medijih potrebujejo soglasje kulturnega ministrstva, saj so s tem postali solastnik izdajatelja radijskega programa, je razvidno iz pridobljene dokumentacije. A so na kulturnem ministrstvu odločili drugače.

Na kulturnem ministrstvu niso ugotavljali, kakšne so lahko posledice lastniškega vstopa državne banke v medijski sistem, ki obvladuje velik del revialnega in komercialnega radijskega trga ter pomemben del tiska in distribucije.

Namesto tega so samo pogledali v medijski razvid in ugotovili, da družba Salomon ni vpisana kot izdajateljica splošnoinformativnega dnevnika, radijskega ali televizijskega programa. Zato njihovo soglasje za prevzem več kot 45-odstotnega deleža Salomona sploh ni potrebno, so sklenili na ministrstvu. Pa čeprav je Salomon lastnik televizije Veseljak (oziroma njenega izdajatelja) in čeprav so imeli na ministrstvu že zbrane podatke, ki so kazali na povezave povezave Salomona z izdajatelji radijskega programa. To so med drugim ugotovili že leta 2012, ko je Salomon zaprosil ministrstvo za soglasje za prevzem televizije Veseljak TV, je razvidno iz pridobljene dokumentacije.

Podobno so na ministrstvu ravnali tudi po pritožbi konkurenčne založniške družbe Adria Media, ki smo jo opisali v uvodu.

Spomnimo: Adria Media je skupini Media24 očitala grobo kršitev medijskega zakona, saj da nezakonito združuje časopisno, radijsko in televizijsko dejavnost.

Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da je tedanja medijska inšpektorica Sandra Vesel ugotavljala dvoje: ali je mogoče Svet24 sploh obravnavati kot splošni dnevnoinformativni dnevnik, saj da ne vsebuje analiz in komentarjev, izdajatelji pa ga predstavljajo kot informativno-razvedrilni tednik (to je trdil tudi minister Peršak v državnem zboru). In drugič: ali je prijavitelju Adria Media uspelo dokazati povezave med podjetjem Media24, Salomonom in družino Odlazek, ki bi kazale na nezakonito združevanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti.

Inšpektorica je po posvetovanju z izvedenci ugotovila, da v primeru Svet24 vendarle gre za tiskani splošnoinformativni dnevnik, kot ga določa medijski zakon. Vendar je prijavo Adrie Medie konec decembra 2017 kljub temu zavrnila in ustavila prekrškovni postopek. Zakaj? Ker ni ugotovila nezakonitih povezav med izdajateljem časopisa Svet24 ter drugimi izdajatelji radijskega in televizijskega programa v skupini Media24.

Ta povezava je sicer očitna, smo ugotovili v prvem delu preiskave. Edina lastnica družb Svet24 in Media24 Alena Nardini (prej Alenka Odlazek) je bivša žena Martina Odlazka, s katerim ima dva otroka. Bivši mož in oba njuna otroka imajo skupaj večinski delež v podjetju Eurofit, preko katerega družina Odlazek obvladuje Salomon – osrednje podjetje v skupini Media24. Hkrati je bil Salomon v času prijave preko podjetja Agencija24 tudi solastnik podjetja Svet24, a se je Agencija24 preimenovala v Event24 (danes v lasti Salomona) in junija 2017 (med inšpekcijskim postopkom) izstopila iz lastništva Svet24.

Kljub jasnim družinskim povezavam je medijska inšpektorica zapisala, da lastnica družb Svet24 in Media24 Alena Nardini ni povezana z Eurofitom. Zakaj? Ker da v družinskem podjetju Odlazkovih nima lastniškega deleža.

V prvem delu preiskave smo ugotovili, da je bila Nardini (tedaj Odlazek) dolgoletna direktorica Eurofita. Sklep medijskega inšpektorata pa je bil tudi v nasprotju s poznejšo ugotovitvijo sodelavcev kulturnega ministrstva, da je mogoče bivša zakonca Odlazek obravnavati kot povezani osebi, »kjer ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju oziroma odločanju o programski zasnovi medija«.

»Morebitno nezakonito stanje«

Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da se s takšnim stališčem niso strinjali na svetu za radiodifuzijo, ki deluje v okviru agencije za komunikacijska omrežja in storitve. Svet za radiodifuzijo je strokovno telo, ki ga sestavljajo strokovnjaki s področja medijev, telekomunikacij in drugih povezanih dejavnosti. Ti lahko ministrstvu za kulturo med drugim podajajo mnenja o medijski koncentraciji na televizijskem in radijskem področju.

Julija 2017 so na svetu obravnavali prijavo Adrie Medie in pozvali medijski inšpektorat, naj nad skupino Media24 izvede inšpekcijski pregled in ugotovi dejanske povezave med podjetji v celotni skupini. Na svetu so zapisali, da obravnavana podjetja iz skupine Media24 sicer zanikajo solastništvo in medsebojno vplivanje, vendar je mogoče »z visoko stopnjo verjetnosti sklepati«, da skupina Media24 krši medijski zakon »v vsebinskem smislu in namenu samega zakona«.

Med osnovnimi nameni medijskega zakona je namreč tudi zaščita trga in uporabnikov pred monopolnim položajem nekaterih izdajateljev, ki bi s premočnim vplivom koncentrirane medijske moči ustvarjali prevladujoč položaj, zmanjšali pluralnost medijev in s tem kršili pravico uporabnikov do objektivnega in neodvisnega informiranja, so zapisali na svetu. Medijsko inšpektorico so večkrat povabili na posvet, kjer so ji hoteli predstaviti svoje stališče in razloge za negativno mnenje, a se na njihovo vabilo ni odzvala. Zato so marca 2018 kritično zapisali, da je medijski inšpektorat v tem primeru vodil postopek izključno proti podjetju Svet24, ni pa obravnaval skupine Media24 v celoti, kar je bilo bistvo pritožbe.

Člani sveta so imeli enako stališče tudi v drugem podobnem primeru: pri obravnavi napovedanega prevzema dolenjskega Radia Krka.

V obdobju, ko je medijska inšpektorica obravnavala pritožbo Adrie Medie, so se namreč njeni sodelavci na kulturnem ministrstvu ukvarjali še z enim primerom v skupini Media24: z vlogo Dolenjskega lista za prevzem 81-odstotnega lastniškega in upravljavskega deleža v Radiu Krka. Dolenjski list je eno izmed redkih medijskih podjetij, ki je prek njihovega družinskega podjetja Eurofit v neposredni lasti Odlazkovih.

Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da so na kulturnem ministrstvu ta primer obravnavali bolj temeljito kot medijski inšpektorat. Pridobili so podatke iz poslovnih registrov in centralnega registra prebivalstva, zaprosili za dodatna mnenja Agencije za trg vrednostnih papirjev in sestavili seznam povezanih oseb v skupini Media24 (lastnikov in odgovornih oseb). Ministrstvo je ugotovilo, da Eurofit, Dolenjski list in Salomon tvorijo skupino povezanih oseb po določbah medijskega zakona. Prav tako so ugotovili relevantne povezave med drugimi ključnimi podjetji in posamezniki v skupini Media24: Salomonom, Svet24 in Eurofitom.

Na ministrstvu zato Dolenjskemu listu niso izdali soglasja za prevzem Radia Krka, ampak so postopek odločanja prekinili, dokler na ministrstvu in medijskem inšpektoratu ne bodo dokončno »odločili o vprašanju obstoja morebitnega nezakonitega stanja« med vlagateljem (Dolenjskim listom) in drugimi povezanimi osebami v skupini Media24, je razvidno iz sklepa.

Radio Krka je tako ostal v lasti posameznikov in podjetij, ki so tudi lastniki ali solastniki nekaterih drugih medijev v skupini Media24. Dolenjski list ima v radiu 19-odstotni delež, prav toliko imata še podjetje Luxuria in posameznik Ivan Kralj – ravno toliko, da ne presežejo 20-odstotne omejitve, ki jo določa zakon o medijih.

Če povzamemo: regulatorje so na domnevno nezakonito združevanje različnih medijskih dejavnosti opozarjali tako poslanci kot konkurenčni založniki, a na kulturnem ministrstvu niso izoblikovali enotnega stališča do medijske skupine Media24. Tudi če so v enem primeru (Radio Krka) ugotovili povezave med podjetji in posamezniki v skupini ter opozorili na »morebitno nezakonito stanje«, so že v naslednjem primeru (DUTB) odločili drugače: pri presoji niso gledali vpliva posameznikov na medije v celotni skupini Media24, čeprav so imeli vse potrebne podatke za to že zbrane v preteklih odločbah.

Na ministrstvo za kulturo smo zato vprašali, ali je v praksi sploh mogoče preprečiti medijsko koncentracijo in povezovanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti, če lahko končni lastnik preprosto ustanovi več podjetij, ki nato izdajajo televizijo, radio in dnevni časopis.

Iz nekoliko nejasnega odgovora ministrstva, ki smo ga dobili, je mogoče sklepati, da bi lahko ministrstvo v takšnem primeru ugotovilo nedovoljeno povezanost medijev. A kot je razvidno iz prakse, ministrstvo temu načelu pri odločanju o konkretnih primerih ne sledi.

Omenjeni primeri kažejo, da v slovenskem medijskem prostoru deluje medijska skupina, ki javno prek svoje spletne strani trži vse medije pod svojim okriljem. Ko pa ima opravka z regulatorji, v isti skupini trdijo, da ti mediji med sabo niso povezani.

Ni ovir za medijske prevzeme

Kako je lahko takšna dvolična situacija na slovenskem medijskem trgu sploh mogoča?

»Na kulturnem ministrstvu se želijo na vsak način izogniti kakršni koli odločitvi v zvezi z Odlazkom,« nam je povedal sogovornik, ki je zaradi svojega dela seznanjen z razmerami na ministrstvu in je hotel ostati neimenovan.

Bojijo se namreč, da bi si s kakršno koli konkretno sankcijo proti skupini Media24 odprli še druge, bistveno večje in politično občutljive primere na slovenskem medijskem trgu, o katerih pa da nočejo odločati.

Izpostavil je zlasti odločitev kulturnega ministrstva iz leta 2017, ko ni hotelo presojati posledic napovedanega prevzema največje slovenske komercialne televizije Pop TV, ki jo je hotelo kupiti luksemburško podjetje Slovenia Broadband in jo združiti s telekomunikacijskim operaterjem Telemachom.

Takšna združitev bi bila problematična zaradi prepovedi opravljanja telekomunikacijske in radijske ali televizijske dejavnosti. To namreč prepoveduje medijski zakon. Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da je podjetje Slovenia Broadband na ministrstvo vložilo prošnjo za soglasje k nakupu 100-odstotnega deleža družbe Produkcija Plus, ki je 100-odstotna lastnica podjetij Pop TV in Kanal A (izdajateljev istoimenskih programov). Vendar so na ministrstvu sklenili, da Slovenia Broadband ne potrebuje soglasja ministrstva, ker podjetje Produkcija Plus ni vpisano kot izdajatelj radijskega ali televizijskega programa.

Ministrstvo kljub strokovnim kritikam in poslanskim vprašanjem ni hotelo presojati, kakšne bodo posledice prevzema največje slovenske komercialne televizije, ki jo je Agencija za varovanje konkurence leta 2013 spoznala za krivo zlorabe prevladujočega položaja na oglaševalskem trgu. Na ministrstvu so sklenili, da za takšno presojo ni zakonske podlage, ker sta lastnik in izdajatelj pač različni pravni osebi – pa čeprav je izdajatelj kanalov POP TV in Kanal A v 100-odstotni lasti tega lastnika.

Stališče Agencije za varovanje konkurence (AVK) glede napovedane združitve je bilo drugačno, saj so opozorili na več možnosti škodljivih vplivov na konkurenco po morebitni združitvi. Nato so lastniki Pop TV (ameriški CME) v začetku lanskega leta sami odstopili od prodaje televizije podjetju Slovenia Broadband.

Dva druga sogovornika sta dodala še primer televizije Planet TV, ki je bila v lasti Telekoma Slovenije, čeprav zakon o medijih kot rečeno prepoveduje hkratno opravljanje telekomunikacijske in radijske ali televizijske dejavnosti. Ker Telekom Slovenije ni bil vpisan kot izdajatelj televizijskega programa, ampak je bila izdajatelj družba Planet TV v 100-odstotni lasti Telekoma, regulatorji niso ugotavljali kršitve.

Takšna pretekla praksa je omogočila tudi prevzem Planeta TV, ki ga je Telekom Slovenije letos poleti prodal madžarski medijski družbi TV2. Ta sodi po mnenju madžarske medijske analitičarke Ágnes Urbán z inštituta Mérték v poslovno mrežo medijskih podjetij, povezanih z madžarsko vladajočo stranko Fidesz in premierjem Viktorjem Orbánom.

TV2 ni edini madžarski medijski lastnik na slovenskem medijskem trgu, ki je izkoristil razlikovanje med izdajateljem in lastnikom. V preiskavi medijskega sistema stranke SDS smo prav tako ugotovili, da so povezani lastniki ob ustanovitvi strankarske televizije Nova24TV hkrati ustanovili dva izdajatelja, enega za televizijsko in drugega za radijsko in spletno dejavnost – najverjetneje zato, da ne bi bili v neskladju z medijskim zakonom. Takšna ločitev je sicer zgolj formalna, saj na spletni strani objavljalo tudi številne »televizijske« vsebine Nove24TV.

Varovalke so zatajile

Slovenski zakon o medijih v več členih prepoveduje nekatere sporne prakse medijskih lastnikov, zaradi katerih bi lahko ti postali premočni – pridobili preveč vpliva na javno mnenje in onemogočili konkurenco na medijskem trgu. Poleg tega zakon o medijih predvideva tudi javno objavljen razvid medijev, kjer lahko državljani v vsakem trenutku preverijo, kdo so lastniki njihovih medijev: kdo jih informira o dogajanju v družbi in ali jim je mogoče zaupati.

V medijski skupini Media24 nič od naštetega ne velja. Bralci, gledalci in poslušalci medijev v skupini Media24 iz medijskega razvida ne morejo ugotoviti, da so vsi omenjeni mediji lastniško povezani. Ali da je njihov domnevni skriti lastnik Martin Odlazek, pravnomočno obsojeni podjetnik, ki je lahko zaradi pasivnosti regulatorjev ustvaril skrito medijsko mrežo in jo postopoma razširil na vsa področja medijev: v tisk, na radio, televizijo in splet.

Kljub temu smo v preiskavi medijskega sistema Martina Odlazka ugotovili, da je kulturno ministrstvo doslej obravnavalo medije v skupini Media24 v nasprotju z namenom medijskega zakona. To pomeni, da so ugotavljali izključno najbolj očitne kršitve: ali posamični izdajatelj hkrati opravlja časopisno, radijsko in televizijsko dejavnost, kar je po zakonu prepovedano. Ali da posamični kupec ob prevzemu drugega medija ni pridobil več kot 20-odstotnega deleža, za kar bi potreboval soglasje ministrstva.

Ker ministrstvo pri presoji ni upoštevalo lastniških in poslovnih povezav v skupini Media24, so se lahko njeni lastniki zelo preprosto izognili omejitvam medijskega zakona. Za vsako medijsko dejavnost so registrirali drugega izdajatelja, povezave med izdajatelji pa so zakrili z nepregledno mrežo podjetij in posameznikov. Tako je lahko nastala javna, a hkrati skrita medijska skupina, ki brez posledic združuje različne medijske dejavnosti, prikrito prevzema druga medijska podjetja in širi svoj vpliv v slovenskem medijskem prostoru.

Zakaj je to sporno?

V naši preiskavi dnevnih časopisov smo pokazali, da sta se po menjavi lastnikov vsakokrat spremenili tudi uredniška politika in politična usmeritev. Vendar je lastništvo treh največjih dnevnih časopisov javno znano, kar vsaj nekoliko olajša kritično branje in prepoznavanje lastniških interesov v njihovem poročanju ali neporočanju.

Ameriška sociologa Paul Lazarsfeld in Robert Merton sta namreč že kmalu po drugi svetovni vojni opozorila, da množični mediji niso le megafoni medijskega lastnika – sredstvo za širjenje njegovega vpliva in orožje za napad na nasprotnike. Nakup medija je tudi najboljši način, da se lastnik izogne negativni publiciteti, sta ugotovila sociologa. V naših preteklih preiskavah smo ugotovili, da njuno opozorilo drži, saj tudi slovenski novinarji manj pogosto in manj objektivno poročajo o svojih lastnikih.

Več nekdanjih zaposlenih nam je sicer povedalo, da domnevni lastnik skupine Media24 Martin Odlazek in njegovi podrejeni direktorji ne kažejo večjega zanimanja za vsebine v svojih medijih. Primeri, ko bi vodilni poskušali vplivati na poročanje novinarjev, so bili po mnenju sogovornikov razmeroma redki. Dva sta izpostavila daljši članek v časopisu Svet24, v katerem so bili zelo kritični do dela DUTB – ravno takrat, ko je slaba banka prevzela za 24 milijonov evrov terjatev do podjetij v njihovi skupini Krater: Seta, Papir Servisa, Salomona in Dela TČR.

So pa naši sogovorniki dodali, da v skupini Media24 ni mogoče prebrati ničesar o morebitnih spornih poslih njihovega domnevnega lastnika, ki je bil leta 2013 pravnomočno obsojen zaradi gospodarskega kriminala.

S tega vidika je problematična tudi vloga skupine Media24 v dveh medijih, ki bi morala biti zaradi svojega poročanja še posebej pomembna v demokratičnih družbah in opozarjati na takšne nepravilnosti. To sta politični tednik Reporter, ki pomembno vpliva na javno mnenje predvsem na desnem ideološkem spektru družbe; in spletni medij Necenzurirano, katerega ustvarjajo večkrat nagrajeni in znani novinarji Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic. Omenjeni trije novinarji so ob ustanovitvi medija kot svoje poslanstvo med drugim definirali rezkrivanje »stranpoti domačih ekonomskih, političnih in drugih elit«.

Ali kakšna omejitev poročanja o lastniku torej velja tudi za politični tednik Reporter in medij Necenzurirano?

Na Reporterju, ki je v lasti partnerke Odlazkovega sina, nam niso odgovorili na vprašanja o morebitnih vplivih lastnika na njihovo poročanje in poslovne odločitve.

Prav tako so se odgovoru o naravi sodelovanja in avtonomiji uredniškega dela izognili pri mediju Necenzurirano. Medij Necenzurirano sicer ni lastniško povezan z Odlazkom. So pa članki Cirmana, Vuković in Modica redno objavljeni tudi v Odlazkovem časopisu in na spletnem mestu Svet24.si.

Za kakšen poslovni dogovor gre, nam pri Necenzurirano niso pojasnili. Povedali so le, da sodelujejo s partnerskim časopisom Svet24. Na vprašanje, ali so finančno odvisni od skupine Media24 prek odkupovanja njihovih člankov ali na kakšen drug način, pa nam pri Necenzurirano niso odgovorili.

Pregled novinarske dokumentacije sicer pokaže, da so o domnevno spornih medijskih, tiskarskih in drugih poslih Martina Odlazka v preteklosti veliko poročali prav novinarji Necenzurirano, ko so še pisali za časnik Dnevnik in pozneje za Siol. Odkar so ustanovili Necenzurirano, se Odlazku niso posvečali. Prav tako o Odlazku ne poročajo novinarji tednika Reporter.

Nesankcionirano izogibanje zakonodaji za kopičenje medijskega lastništva

Primer skupine Media24 jasno pokaže na nerazumljivo razlikovanje med izdajateljem in lastnikom medija, pri katerem vztrajajo na ministrstvu za kulturo. Noben medij ne more obstajati brez izdajatelja, vsak izdajatelj pa ima profitnega ali neprofitnega lastnika, ki je lahko bodisi zasebno podjetje ali posameznik bodisi javni zavod ali društvo.

V praksi bi bilo treba med medijem in lastnikom postaviti enačaj, nam je povedalo več sogovornikov. Sedanja razlaga medijskega zakona pa posamičnim lastnikom ali povezanim osebam omogoča skoraj neomejeno prevzemanje izdajateljev v različnih medijskih dejavnostih.

Vse to je mehanizem, s katerim so zakonodajalci in politika že zelo dolgo seznanjeni in ki medijskim lastnikom omogoča nepregledno kopičenje medijskega lastništva, sporno povečevanje vpliva na javno mnenje in postopno ustvarjanje prevladujočega položaja na trgu, pred katerim v praksi ni učinkovite varovalke. To je še zlati problematično v obdobju, ko na slovenski medijski trg vstopajo novi lastniki in neovirano prevzemajo ali so že prevzeli nekatera največja domača medijska podjetja (Planet TV, Nova24TV, Infonet), med katerimi so tudi takšna s prevladujočim položajem na trgu (Pop TV).

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.