Madžarski ministrski predsednik Viktor Orbán si je od leta 2010 skupaj s stranko Fidesz skoraj popolnoma podredil madžarski medijski prostor. V prvem delu smo pokazali, kako je politika s pomočjo lojalnih oligarhov v samo nekaj letih prevzela vse javne medije (radio in televizijo), nacionalno tiskovno agencijo in velik del zasebnega medijskega sektorja.

Po oceni raziskovalcev madžarskega inštituta za spremljanje medijev Mertek Media Monitor tako politika obvladuje vsaj slabih 80 odstotkov celotnega novičarskega in splošno-informativnega medijskega sektorja. Končna številka je najbrž še višja, saj so lahko delež izračunali samo iz javno dostopnih podatkov, ki pa so pomanjkljivi, dodajajo raziskovalci inštituta Mertek.

Takšne razmere na madžarskem medijskem trgu so v zadnjih letih kritično ocenile številne mednarodne organizacije, ki spremljajo medijsko in politično svobodo ter upoštevanje državljanskih pravic. Vendar se predstavniki madžarske vlade ves čas pritožujejo, da so omenjene kritike madžarskega medijskega sistema in domnevne politične cenzure krivične.

Madžarska da namreč ni Turčija ali Rusija, kjer novinarje zapirajo, preganjajo, pretepajo ali celo ubijajo. Ni blokiranja internetnih strani, zato imajo vsi državljani dostop do informacij iz tujine. Na Madžarskem še vedno delujejo nekateri opozicijski in neodvisni mediji, ki razkrivajo korupcijo med člani Fidesza, opozarjajo na državno propagando v medijih ali nasprotujejo Orbánovi nacionalistični politiki. Hkrati predstavniki Fidesza ves čas poudarjajo, da je Madžarska demokratična država, ki je na svobodnih volitvah z veliko večino že trikrat podprla sedanjo vladajočo stranko Fidesz in predsednika Orbána, zato da so očitki o nedemokratičnosti in neevropskosti madžarske vlade neutemeljeni.

Enako stališče je lani v Evropskem parlamentu pred glasovanjem o poročilu poslanke Sargentini zagovarjal tudi Orbán – in sklenil, da se Madžarska ne bo pustila izsiljevati nikomur. Še zlasti ne »pro-migrantskim silam«, ki ne spoštujejo njene suverenosti.

Omenjanje takih »sil« je zelo pomembna značilnost Orbánove politične retorike, ki jo razširja in utrjuje s svojimi mediji. Fidesz si je namreč na Madžarskem ustvaril skoraj popoln medijski monopol, ki je po besedah naših sogovornikov z Madžarske skoraj primerljiv monopolu komunistične partije. Ob tem pa Orbán ves čas poskuša ohranjati vtis, da se mora sam – in s tem svoje državljane – braniti pred mogočnimi nasprotniki, ki med drugim obvladujejo tudi domače in tuje medije.

Te nasprotnike je mogoče razdeliti v nekaj osnovnih kategorij, samo izvedeli od madžarskih intervjuvancev. Levo-liberalne (medijske) elite in tuje dopisnike, zagovornike migrantov, predstavnike civilne družbe in nevladnih organizacij, akademike, politične nasprotnike, komuniste in Georgea Sorosa, ki kot domnevni financer in ideolog pooseblja večino omenjenih skupin.

Orbán je začel Sorosa napadati že kmalu po začetku mandata leta 2010, saj je Soros prek fundacije za odprto družbo finančno podpiral številne nevladne in medijske organizacije, ki so opozarjale na kršenje človekovih pravic (zlasti migrantov) in korupcijo na Madžarskem. Pred volilno kampanjo leta 2018 pa so Sorosu namenili vlogo ključnega državnega sovražnika, ki se je po besedah vodje Fideszove parlamentarne skupine Gergelyja Gulyasa odločil na vseh frontah napasti Madžarsko in Orbánovo vlado – osebno ter s pomočjo nevladnih organizacij, Evropskega parlamenta in zaveznikov v Bruslju.

Fideszovi javni in zasebni mediji so Sorosa obtoževali, da hoče »poislamiti« Evropo, saj da hoče v EU naseliti več kot milijon migrantov (vsakemu naj bi obljubil po več tisoč evrov, če pride v Evropo). Pri tem naj bi mu pomagali tudi nekateri evropski politiki, predvsem tedanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in kandidat za Junckerjevega naslednika Hans Timmermans, ki ga je Orbán večkrat javno označil za »Sorosovega človeka«. Najbolj slikovito pa je Sorosa opisal državni sekretar za energetiko in član Fidesza András Aradszki, ki je v madžarskem parlamentu spregovoril o »krščanski dolžnosti, da se je treba boriti proti satanskim Sorosevim načrtom«: splavu, evtanaziji, istospolnim porokam in teoriji spola.

Pri Fideszu so medijska sporočila dopolnili še z veliko nacionalno plakatno kampanjo proti Sorosu, za katero so po podatkih Atlatsza plačali več kot 40 milijonov evrov. Od tega je dva milijona evrov dobilo podjetje Ripost -– torej podjetje, ki je vložilo denar v slovenske medije pod okriljem stranke SDS.

S podobnimi plakatnimi kampanjami so lani pozivali državljane, naj z glasom za Fidesz na evropskih in parlamentarnih volitvah pomagajo »ustaviti Bruselj«. Za to so – tako Atlatszo – plačali še nadaljnjih 18 milijonov evrov. Podobno agresivno so madžarski mediji napadli tudi poročilo evropske poslanke Judith Sargentini, ki je Madžarsko obravnavalo zaradi domnevne kršitve sedmega člena pogodbe EU – ogrožanja temeljnih evropskih vrednot, kot so demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic.

Orbán se je v volilni kampanji ves čas predstavljal kot edina oseba, ki lahko Madžarsko, njene državljane in celotno »belo krščansko Evropo« ubrani pred Sorosom in njegovo nevarno ideologijo, smo izvedeli od sogovornikov. Hkrati je lahko s Sorosom izoblikoval idealen jezikovni okvir, s katerim je lahko vsakega kritika – posameznika, medij, organizacijo ali mednarodno ustanovo – obtožil zarote proti Madžarski (kampanjo proti Sorosu so sicer pomagali zasnovati ameriški politični svetovalci, so na začetku letošnjega leta razkrili v ameriškem Buzzfeedu).

Orbán in drugi člani Fidesza so takšnim organizacijam (med njimi Helsinškemu monitorju, Transparency International in drugim sorodnim organizacijam) večkrat javno odrekeli legitimnost; Orbán jih je leta 2017 med drugim primerjal z »velikimi plenilci, ki plavajo v naših vodah« in poskušajo na skrivne načine spodkopati demokratično izvoljeno madžarsko vlado. Njihove predstavnike pa so v medijih večkrat predstavljali kot tuje plačance, politične aktiviste in tuje agente. Takšna je bila med drugim objava »črnega seznama« domnevnih dvestotih »Sorosevih plačancev«, ki ga je aprila lani objavil provladni magazin Figyelo, in na katereim so bili zbrani različni akademiki, novinarji ter predstavniki nevladnih organizacij.

»V zadnjem času se velikokrat spomnim na starejše kolege in njihove zgodbe, kako so jih v nekdanji Sovjetski Zvezi obravnavali kot sovražne tuje vohune,«, nam je povedal dopisnik na Madžarskem, ki sodeluje z več mednarodnimi mediji in je hotel ostati neimenovan.

Zaradi več kritičnih člankov o korupciji, političnem vplivu na medije in kršenju državljanskih svoboščin se je slednji tudi sam znašel v nemilosti. Vladni predstavniki niso hoteli odgovarjati na njegova vprašanja, na tiskovnih konferencah mu niso dovolili do besede, več virov mu je zaupalo, da se bojijo za službo, če jih bodo videli z njim (podobno izkušnjo je opisal novinar Guardiana Dan Nolan, akreditacijo za poročanje iz parlamenta so leta 2016 ukinili tudi več novinarjem satiričnega portala 444.hu).

O podobnih pritiskih so poročali tudi nekateri drugi tuji novinarji, ki delajo na Madžarskem, včasih pa je vlada za obračun s kritiki uporabila kar svoje medije. Denimo provladni časopis Magyar Idök, ki je javno kritiziral delo tujih dopisnikov in objavil seznam »najbolj pokvarjenih in lažnivih« novinarjev, med katerimi so bili dopisnik Spiegla Keno Verseck ter nekateri drugi dopisniki (Gregor Mayer, Bernhard Odehnal, Florence La Bruyère, Ernst Gelegs, Meret Baumann, …) ki spremljajo Madžarsko za avstrijski Der Standard, francoski Libération, švicarski Neue Zürcher Zeitung in druge.

V preteklih letih so se vladni tiskovni predstavniki še trudili predstavljati svojo plat, je dejal sogovornik. Novinarji so imeli dostop do sogovornikov v vladi in državnih ustanovah, s pridobivanjem informacij javnega značaja večinoma ni bilo težav. Vendar so se v zadnjih dveh letih v Fideszu skoraj popolnoma zaprli za vse druge, razen za svoje medije in provladne novinarje, na vprašanja in kritike pa odgovarjajo kar prek svojih medijev, kar vselej izrabijo tudi za osebni napad na nasprotnike. To si zdaj lahko privoščijo, saj imajo zaradi domačega medijskega monopola skoraj popoln dostop do svoje volilne baze.

»Poročanje tujih novinarjev in domačih neodvisnih medijev namreč ne dosežejo njihovih volivcev, zlasti ne starejših, manj izobraženih in tistih, ki živijo na podeželju. Ti so skoraj popolnoma ujeti v Fideszovem medijskem mehurčku,« je sklenil dopisnik.

Mehka cenzura

Na takšen Fideszov »medijski mehurček« nas je opozorila tudi Agnes Urban, raziskovalka na madžarski organizaciji za spremljanje medijev Mertek Media Monitor. Za Orbána je zelo pomembno, da v državi še naprej deluje nekaj neodvisnih medijev: ker lahko z njimi zavrne obtožbe o medijski diktaturi, in ker jih lahko vedno prikaže kot sovražnike, pred katerimi mora ubraniti državo. Enako pomembno pa je tudi poskrbeti, da ostane njihov doseg kar najbolj omejen. Tako se mu ni treba bati mednarodnih sankcij, neodvisni mediji pa ga ne ogrožajo, saj večinoma dosežejo samo izobraženo manjšino, ki je razpršena in se dostikrat ne udeležuje volitev.

»Živim v Budimpešti, imam dostop do tujih medijev, veliko potujem in dobro poznam razmere na našem medijskem trgu, zato znam brati med vrsticami in prepoznati zanesljive vire od propagande,« je povedala. Drugače je na podeželju, saj Fidesz obvladuje vse javne nacionalne in regionalne medije, večino tabloidov, brezplačnikov, občinskih in spletnih medijev. Še zlasti so pomembni radii in televizije, ki jim Madžari še vedno namenjajo največ časa. To pomeni, da je velik del prebivalstva izpostavljen predvsem provladnim vsebinam, je ocenila medijska raziskovalka.

Orbánovi medijski strategi so se sicer potrudili, da so kar najbolj otežili poslovanje opozicijskih ali neodvisnih medijev. Ti so izključeni iz sistema državnih medijskih subvencij in ne pridobivajo oglasov od državnih podjetij, ki bi jih reševali pred krizo. Izogibajo pa se jim tudi oglaševalci, ki sicer niso povezani s politiko, a se bojijo izgube državnih poslov in javnih naročil, če bi se z oglaševanjem v »neprimernih« medijih zamerili oblastnikom. Vendar nam je več sogovornikov povedalo, da v Fideszu namesto prisile pogosteje uporabljajo spodbude. Od novinarskih nagrad za lojalne novinarje in bistveno boljših plač v provladnih medijih do državnih oglasov in brezplačnih storitev.

Zaradi manjših prihodkov od oglaševanja so komercialni mediji bistveno znižali število novinarskih sodelavcev in skrčili proračune za produkcijo vsebine. Ker pa morajo z objavami vseeno slediti celodnevnemu novičarskemu ciklu, vsebine iščejo na družabnih omrežjih, v spletnih medijih in v brezplačnih novičarskih virih.

»Orbán si je zelo veliko medijskega vpliva zagotovil na genialno preprost način: državna tiskovna agencija je zastonj ponudila svoje storitve vsem spletnim, regionalnim in drugim medijem. Lastniki manjših, pa tudi večjih medijev, so postali na ta način skoraj popolnoma odvisni od enega vira informacij, ki ga nadzoruje politika. Številni so zaradi tega zmanjšali število novinarskih sodelavcev, saj so namesto lastnega poročanja raje izbrali brezplačno storitev,«, nam je povedal madžarski novinar, ki je hotel ostati neimenovan. »Na ta način se je navidez samo od sebe zmanjšalo število novinarjev, ki bi lahko pokrivali lokalne novice.«

»Orbánu zato sploh ni treba nadzorovati vseh novinarjev. Podredil si je nacionalno televizijo in tiskovno agencijo, ki vse ostale medije zalagata s provladnimi vsebinami. Recimo, da ste izdajatelj tabloida, lokalnega medija ali radijske postaje. Politika vas morda niti ne zanima in niste nujno povezani s Fideszom, ampak vaši mediji kljub temu sledijo vladni politiki, ker pač povzemajo državne vire. Če prelistate naše tabloide ali spletne medije, povsod najdete podobne vsebine: estrada, govorice, migranti, zanimivosti, George Soros, trač, komunisti,« je učinek brezplačnih državnih novičarskih virov opisal naš intervjuvanec.

»Zelo učinkovita je bila tudi ustanovitev športnega kanala na nacionalni televiziji, za katerega so zakupili pravice vseh pomembnejših športnih prenosov. Med premori pa namesto reklam predvajajo novice s provladnimi vsebinami. Na ta način dosežejo tudi gledalce, ki sicer ne spremljajo medijev in informativnega programa.«

Državne subvencije in brezplačne novice niso edini mehanizem, s katerim Fidesz nadzoruje velik del madžarskih medijev. Zelo učinkovit način za discipliniranje novinarjev je tudi odpuščanje, pri čemer se lastniki vedno izgovarjajo na ekonomske razloge, nam je pojasnila Agnes Urban.

To ne velja samo za zasebni medijski sektor, temveč tudi za javnegai. Ko so leta 2011 vse državne medije združili v neprofitni organizaciji MTVA, se je število zaposlenih takoj po združitvi zmanjšalo za 900, sta v poglavju knjige o globalnih medijskih orjakih (Global Media Giants, 2016) zapisali Sandra B. Hrvatin in Brankica Petković. Nato se je odpuščanje nadaljevalo, saj se je število zaposlenih zmanjšalo s približno 3100 leta 2011 na 1800 leta 2015.

Vodstvo je odpuščanje utemeljevalo z ekonomskimi razlogi, a so bili med prvimi odpuščenimi številni novinarji in uredniki, ki so bili v preteklosti kritični do vlade in premierja Orbána. Podobna odpuščanja so lahko spremljali vsakič, ko je medijski lastnik iz kroga Fidesza prevzel novo medijsko družbo, je dejala Urban. Vselej zaradi »optimizacije stroškov« in »reorganizacije«.

Omenjeno metodo so najbolj neposredno občutili sodelavci enega izmed najstarejših madžarskih časopisnih dnevnikov Népszabadság, ki so ga novi lastniki oktobra 2016 čez noč zaprli. Časopis je prevzel Orbánov prijatelj iz otroštva Lőrinc Mészáros, ki je postal po Orbánovem sporu z Lajosom Simicskom največji medijski lastnik. V nekdanje prostore Népszabadsága pa so namestili sedež neprofitne organizacije KESMA, ki so ji Fideszovi medijski lastniki lani donirali veliko večino svoje medijske lastnine. Podobna ukinitev je po sporu Orbána s Simicskom doletela zaposlene priv časopisu Magyar Nemzet in radijski postaji Lánchíd Rádió.

Pred pritiski niso bili varni niti tuji lastniki. Leta 2014 je vlada predlagala poseben progresivni davek na oglaševanje, ki je lahko prihodke od oglasov obdavčil tudi do 50-odstotno. Novi davek bi najbolj prizadel nemški RTL, ki je edini dovolj velik, da bi dosegel največjo obdavčitev (ta velja za podjetja, ki na leto ustvarijo za približno 60 milijonov evrov prihodkov). RTL ima na Madžarskem še vedno v lasti komercialno televizijo RTL Klub, kjer pripravljajo tudi informativni program, ki je pogosto kritičen do Orbánove vlade.

Leto pozneje so zakon precej omilili zaradi posredovanja evropske komisije (najvišjo stopnjo so znižali na dobrih pet odstotkov), vendar so z davkom na oglase dosegli nov umik tujih medijskih lastnikov, ki jim je davek na oglaševanje še dodatno zmanjšal prihodke. Podobno so obdavčili tudi telekomunikacijske operaterje, med njimi madžarski Ttelekom, sicer v lasti nemškega Deutsche Telekoma, ki je bil prav tako deležen vladnih pritiskov.

Madžarski Telekom je izdajal spletni medij Origo, ki je bil po lastništvu in vsebini nekoliko podoben slovenskemu spletnemu mediju Siol.net. Njegova redakcija si je s kritičnimi preiskovalnimi zgodbami o Fideszu in povezanih oligarhih pridobila precej ugleda v novinarski skupnosti. Vendar so predstavniki vlade po poročanju časnika New York Timesa opomnili nemške lastnike, da bodo morali podaljšati koncesijo za opravljanje telekomunikacijske in informacijske dejavnosti.

Predstavniki madžarskega nacionalnega Telekoma in njihovi nemški lastniki so sicer uradno zanikali kakršno koli pogojevanje, a so po sestankih z Orbánovim sodelavcem Jánosom Lázárjem in podaljšanju koncesije kljub temu Origo prodali novemu lastniku, povezanim s Fideszom.

Kritične zgodbe so postopoma izginile s spletne strani (med drugim so prav Jánosa Lázárja preiskovali zaradi nepojasnjenih visokih stroškov na službenih poteh), odgovorni urednik in skupina novinarjev so odstopili, medij pa je postal novo vladno trobilo, v katerem so lastniki zaradi državnih oglasov za trikrat povečali oglasne prihodke, so zapisali v NYT.

Agnes Urban meni, da Fideszov medijski imperij dolgoročno ne more biti finančno vzdržen, saj njihovi mediji zaradi prevelikega deleža državne propagande izgubljajo občinstva, njihovih izgub pa ne bo mogoče neskončno pokrivati z državnimi subvencijami in oglasi. Vendar jim centralizirano upravljanje in nadzor nad državnim denarjem še vedno prinašata dovolj prihodkov, da sta madžarskim medijskim podjetnikom omogočila širitev v tujino.

Lojalnost in napad na novinarstvo

Madžarski medijski podjetniki v regijo izvažajo ekonomski in ideološki medijski model, ki ga je skupaj s sodelavci postavil premier Viktor Orbán.

Ekonomski del madžarskega medijskega modela izkorišča krizo medijske panoge, ki je zaradi interneta, spremenjenih bralnih navad in umika oglaševalcev vse bolj odvisna od državnega oglaševanja in s tem politike. Orbán je pokazal, da je mogoče z usmerjanjem državnega denarja ustanavljati in vzdrževati lojalne medije (oziroma njihove lastnike) ter ustvarjati nelojalno konkurenco tistim, ki morajo preživeti brez državnih oglasov. Na ta način je brez očitne cenzure provladne medije uporabil za ohranjanje oblasti in zelo omejil kritične glasove, ki so opozarjali na ugrabitev države za osebne interese.

Hkrati je na Madžarskem pokazal, kako si predstavlja vlogo medijev v »neliberalnih« demokracijah. Vsi naši sogovorniki so prepričani, da je Orbán velik politični pragmatik, ki sicer izkorišča nacionalistično, protikomunistično in protimigrantsko retoriko za pridobivanje glasov, a ga v resnici zanima predvsem oblast. Za ohranjanje oblasti pa je pripravljen tudi radikalno spremeniti politična in ideološka stališča, zamenjati zaveznike ali se povezati z nekdanjimi nasprotniki. Za to je potrebno dvoje: lojalni mediji, ki so pripravljeni sproti osmišljati »novo resničnost«, in popoln napad na samo idejo novinarstva, objektivne resnice ali zavezanosti javnemu interesu.

Korupcijske afere, ki so zamajale socialistično vlado in omogočile zgodovinsko zmago Fidesza leta 2010, so razkrili prav domnevno levo-liberalni mediji, ki niso bili lojalni »svoji strani«, temveč so opravljali svoje novinarsko delo, nam je povedal Attila Bátorfy. Česa takega uredniki in novinarji  Fideszovih medijev ne počnejo, saj se imajo po besedah odgovornega urednika provladnega spletnega medija 888.hu Gaborja Fodorja za »politične vojščake«, ki so pripravljeni s svojimi medijskimi pištolami ponosno »streljati brez pomisleka«. Zato od njih ni mogoče pričakovati, da bodo opozarjali na korupcijo v Fideszu ali na Orbánove nedoslednosti.

Teh v zadnjih letih ni manjkalo. Med lansko veliko kampanjo proti Georgeu Sorosu so se samo opozicijski in neodvisni mediji spomnili dejstva, da je bil Orbán do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja ljubljenec mednarodnega »levo-liberalnega« tiska in je bila prav Sorosova finančna pomoč zelo pomembna pri nastanku in prvih letih Fidesza. Podobna obrata sta podnebne spremembe in odnos do ortodoksne judovske skupnosti, so nam še povedali sogovorniki.

Podnebne spremembe so med Fideszovimi mediji še nedavno veljale za sorosistično levo-liberalno zaroto, ki temelji na prikrojenih podatkih. A ko je vlada ugotovila, da so podnebne spremembe vse pomembnejša tema pri mlajših volivcih Fidesza, si je skoraj čez noč izmislila »konzervativno rešitev« za podnebne spremembe in je za zaostanke pri reševanju okoljskih problemov spet okrivila sorosistične levo-liberalne elemente. Podobno so Fideszovi mediji nenadoma prenehali objavljati sicer pogosta protijudovska besedila in omenjati Jude v teorijah zarote, odkar Orbán poskuša izboljšati odnose z Izraelom. »Zanimivo je spremljati nekatere znane protijudovske komentatorje na zasebnih družabnih profilih, kjer še vedno ohranjajo nekdanja prepričanja, a se v medijih kljub temu držijo nove uredniške politike,« nam je novinarsko lojalnost opisal Bátorfy.

Toda samo lojalnost ni dovolj. Če ljudje vedo, da kljub vladni propagandi obstajajo tudi verodostojne informacije, jih bodo poiskali. Zato je za nove propagandiste zelo pomembno, da zanikajo že samo možnost verodostojnih informacij. Med Fideszovimi komentatorji prevladuje stališče, da so vsi novinarji politični aktivisti, saj nevtralnost, objektivna kritika in neodvisnost ne obstajajo. Vprašanje je le, na kateri strani je novinar: na strani naroda in domovine, ali na strani izdajalcev (torej kritikov trenutne vlade).

Ta stališča so na Madžarskem postala uradna. »Lažne novice« niso samo zmerljivka za kritične medije, ki jo – tako kot številni politiki po vsem svetu – pogosto uporabljajo Orbán in drugi politiki Fidesza. O lažnih novicah in dezinformacijah se učijo otroci v šolah in na konferencah, ki jih organizirajo člani medijskega regulatorja, novinarji iz Fideszovih medijev in sodelavci provladnega inštituta Nézőpont Intézet. Med primeri lažnih novic pa navajajo izključno primere iz »levo-liberalnih« medijev, čeprav je na strani Fideszovih medijev dokumentiranih bistveno več manipulacij, neresnic, zavajanja s podatki, napadov na nasprotnike in primerov očitne vladne propagande.

Z zbiranjem in razkrivanjem dezinformacij v medijih Fidesza se med drugim ukvarjajo novinarji madžarskega spletnega medija 444.hu, ki so zbrali sto najbolj nenavadnih, izmišljenih in zavajajočih vsebin. Med izbranimi primeri so zastopani skoraj vsi primeri propagande in dezinformacij: od popolnoma izmišljenih člankov in nepreverjenih informacij do zavajanja in uporabe napačnega konteksta – denimo objava spletnega videa, ki da dokazuje divjanje »nezakonitih migrantov« v nekem evropskem mestu, a je v resnici nastal pred nekaj leti na čisto drugem koncu sveta.

V takšnem okolju tradicionalna cenzura ni več potrebna. Kakršno koli novinarsko razkritje, pa naj je še tako obremenjujoče, ne more več zamajati aktualne oblasti. Kar je želja vsakega avtoritarnega politika – ne glede na politično usmeritev ali ideologijo.

Protiliberalna medijska koalicija

Zakaj je Orbán začel širiti madžarski medijski model v regijo in med drugim v Slovenijo? Na to vprašanje naši sogovorniki niso imeli enotnega odgovora.

Strinjali so se, da je bil Orbán najbrž pripravljen narediti uslugo Janezu Janši pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami in mu pomagati pri kampanji, saj je potreboval politične zaveznike zaradi spora z EU in možnosti, da bi njegovo stranko Fidesz zaradi skrajnih političnih stališč izključili iz Evropske ljudske stranke v Eevropskem parlamentu. A so dodali tudi nekatere druge možne motive.

Attila Bátorfy je povedal, da so ga madžarski nakupi medijev v okoliških državah sprva presenetili, ker pri svojem poročanju ni nikoli zaznal potrebe po regionalni širitvi. Vendar so se madžarska vlaganja zgodila kmalu po neuradnih srečanjih Viktorja Orbána in njegovega medijskega stratega Árpáda Habonyja s Stevom Bannonom – nekdanjim političnim strategom ameriškega predsednika Donalda Trumpa in ustanoviteljem konzervativnega spletnega medija Breitbart.

Ta je v javnih nastopih večkrat izpostavil Viktorja Orbána in italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija kot zelo primerna voditelja novega evropskega gibanja, ki ga zagovarja Bannon – konzervativnega zavezništva, s katerim naj bi evropskim državam vrnili suverenost in se uprli liberalni prevladi. Bannon morda pričakuje, da mu bo z Orbánovo pomočjo – financiranjem sorodnih medijev v regiji – uspelo vzpostaviti koalicijo konzervativnih nacionalističnih režimov, za katere Orbán uporablja več različnih poimenovanj: »neliberalno demokracijo«, »krščansko demokracijo« ali »resnično demokracijo«, kjer se večini – beli krščanski Evropi – ni več treba podrejati »politični korektnosti« in »diktaturi manjšin«.

Zato je madžarska medijska širitev morda povezana z idejo Bannonovega gibanja, meni Bátorfy. In ambicijo Árpada Habonyja, da bi postal pomemben medijski igralec tudi na mednarodnem prizorišču.

Poleg Bannona je treba upoštevati tudi vpliv Rusije in Vladimirja Putina, sta nam povedala Agnes Urban in Ákos Keller-Alánt, novinar pri tedniku Magyar Narancs. Za razkol med Orbánom in njegovim dolgoletnim zaveznikom Lajosom Simicskom je bilo najverjetneje krivo prav približevanje Rusiji. Simicska je zaradi nesrečne družinske zgodovine izrazito nenaklonjen Rusom, zaradi ruskih naložb pa naj bi izgubil tudi več donosnih poslov, zlasti na področju bančništva in energetike. Orbán pa zato vse bolj velja za »Putinovega človeka«, saj Putinu poleg odpiranja madžarskega trga ustreza tudi madžarsko nasprotovanje EU. Podobno koristno je za Rusijo tudi financiranje medijev, ki poskušajo vplivati na volitve in širiti val avtoritarnega nacionalističnega populizma. To je bilo po mnenju obeh intervjuvancev zelo očitno tudi v Sloveniji in Makedoniji.

Širjenje mreže sorodnih– spletnih in tradicionalnih – medijev je vse pomembnejše tudi za učinkovito širjenje medijskih (dez)informacij in prikrivanje dejanskega vira novic. Javnost vse manj zaupa očitno hujskaškim in politiziranim medijem, ki so jih prevzeli madžarski medijski poslovneži, nam je povedal makedonski novinar, ki je hotel ostati neimenovan. Zato lahko vse pogosteje spremljajo sklicevanje teh medijev na tuje, navidez verodostojnejše vire.

Na tak primer so nedavno opozorili sodelavci makedonske novičarske agencije meta.mk. Analizirali so primer članka o domnevnih milijardnih evropskih podkupninah, ki da sta jih prejela makedonski in grški premier Zoran Zaev in Aleksis Cipras, da bi sklenila prespanski dogovor. Članek je bil najprej objavljen julija lani na spletni strani tednika Demokracija, od tam ga je povzela Nova24TV, oba pa sta se sklicevala na grški časopis Proto Thema. Slednji takšne novice ni objavil in omenjene obtožbe niso bile dokazane, a so nekateri makedonski mediji, ki so jih prevzeli madžarski lastniki, zgodbo množično širili po družabnih medijih in Zaeva obtoževali veleizdaje. Letos poleti pa so enako zgodbo še enkrat promovirali na Facebooku in drugih omrežjih. Takšne prakse so po mnenju našega sogovornika vse pogostejše in delujejo v obeh smereh.

Kljub ideologiji, politiki in strateškim interesom velesil pa je treba najprej slediti denarju, nas je opozorila madžarska gospodarska novinarka, ki prav tako ni hotela biti imenovana. Povedala je, da imajo madžarski medijski poslovneži v zameno za lojalnost od Orbána predvsem velike finančne koristi, saj na ta račun pridobivajo državne oglase, javna naročila in druge oblike državnega denarja, s katerimi ustvarijo večino prihodkov.

Podobne koristi so morda pričakovali tudi od vstopa na slovenski medijski trg, če bi na volitvah zmagal Janez Janša – od zagotovljenih državnih oglasov v strankarskih medijih (vpliv politike in Janeza Janše na državno oglaševanje smo pokazali v članku o tedniku Mladina) do drugih poslovnih naložb, kjer bi si povrnili politične usluge. Zato je vprašanje, kako dolgo bodo madžarski medijski vlagatelji še vztrajali v Sloveniji, če se ta pričakovanja ne bodo uresničila, in bodo morali namesto pobiranja dobičkov pokrivati izgube.

Viktor Orbán je pokazal, da si lahko protiliberalna politika v članici Evropske unije v samo nekaj letih podredi medije, če z dovolj veliko večino prevzame oblast. Evropska unija ni poskušala preprečiti političnega prevzema medijev na Madžarskem ali zajeziti izvažanja madžarske protiliberalne politične ideologije v regijo. Takšna pasivnost pa bo najverjetneje opogumila tudi Orbánove politične posnemovalce v drugih državah, ki bodo poskušali prenesti madžarski medijski model v domače okolje. To še zlasti velja za države, kamor so v zadnjih nekaj letih že vstopili madžarski medijski lastniki iz Orbánovega kroga.

Med njimi je tudi Slovenija.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Sonja Benčina
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.