Anekdot o spornem zaposlovanju v javnem sektorju ne zmanjka. Na podcrto.si smo poročali o primeru, ko je ravnatelj ene izmed glasbenih šol kot vaditeljico baleta zaposlil svojo ženo, ki ima diplomo iz elektrotehnike. Pa o primeru, ko je ravnateljica osnovne šole mimo javnega razpisa v šoli zaposlila svojo hčer. Znan je primer župana, ki je zaposlil svojega sina, sicer profesorja športne vzgoje, na projektu gradnje širokopasovnega internetnega omrežja. Razpis je posebej zahteval, da ima uspešen kandidat izobrazbo profesorja športne vzgoje.

Že leta 2014 smo na podcrto.si poročali tudi o ugotovitvah analize Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o zaposlovanju v javnem sektorju. Analiza je pod drobnogled vzela nadaljnjo kariero tistih posameznikov, ki so se v javni upravi zaposlili na zaupanje funkcionarja. Gre za obliko neposredne zaposlitve, ki jo tak posameznik izgubi, ko funkcionar, ki ga je zaposlil, odide s funkcije. Analiza je pokazala, da precej posameznikov, ki so prvo zaposlitev v kabinetih predsednika vlade, ministrov in županov (zakonito) dobili prek neposrednega zaposlovanja, ob odstopu funkcionarjev na netransparenten način pridobi novo zaposlitev v javnem sektorju.

Nekateri politični izbranci so po ugotovitvah KPK nove službe v javnem sektorju dobili le na podlagi pisne prijave, torej brez osebnega razgovora z novim delodajalcem. Kaj takega bi bilo v zasebnem sektorju nepredstavljivo. Drugi so prednost pri izbiri dobili z nepoštenimi, za njih prikrojenimi razpisnimi pogoji. Značilno je tudi skrivanje objave prostega delovnega mesta – na primer z objavo le v avli nekega urada.

Januarja 2015 smo ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja povprašali, kako bo preprečil takšne prakse zaposlovanja v javni upravi. Minister je takrat obljubljal vrsto ukrepov – od uvedbe konkurenčnih testov do terjanja odgovornosti od šefov v javni upravi – torej tistih ki izvajajo sporne prakse zaposlovanja.

Toda: dve leti po našem prvem pogovoru ukrepov še kar ni na vidiku. Kot pojasnjuje minister Koprivnikar, so za to krivi predvsem sindikati javnega sektorja. Ti se menda o predlaganih spremembah zaposlovanja niso pripravljeni niti pogajati.

Zakoni pripravljeni, sindikati proti

Poročilo o konkurenčnosti držav Svetovnega gospodarskega foruma je neučinkovito javno upravo pred dvema letoma postavilo kot drugi najpomembnejši razlog za nižjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva – takoj za nedostopnostjo bančnih posojil. V najnovejšem poročilu pa je neučinkovita javna uprava, skupaj z domnevno previsokimi davki, celo na prvem mestu.

Pred dvema letoma se je Boris Koprivnikar strinjal, da je za ugotovljeno neučinkovitost javne uprave krivo tudi zaposlovanje prek zvez in poznanstev. Tokrat Koprivnikar opozarja, da je ocena neučinkovitosti javne uprave problematična, ker temelji na subjektivnih percepcijah podjetnikov. Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma temelji namreč na anketah podjetnikov. Toda, kot poudarja, oceno na ministrstvu jemljejo resno.

Že na začetku leta 2016 so na ministrstvu pripravili dva zakona: zakon o javnih uslužbencih, ki uvaja izpit za vstop v javno upravo, in zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki spreminja način nagrajevanja javnih uslužbencev. A osnutka obeh zakonov od takrat ležita v predalu.

Zakon o javnih uslužbencih bi uvedel enotne teste za zaposlitev v državni upravi. Trenutno teste za nove zaposlitve v državni upravi pripravi predstojnik oddelka ali ustanove, v kateri se bo nov kandidat zaposlil. Takšna priprava testa pa odpira vrata korupciji, saj lahko predstojnik določi tak test, ki bo favoriziral določenega kandidata.

Pravičen postopek zaposlovanja bi moral zato temeljiti na standardiziranih testih. Tak postopek že pozna evropska komisija. Pri zaposlitvi v evropsko komisijo, pa tudi nekatere druge inštitucije EU, prvo sito predstavlja test bralnega razumevanja, logike in računske sposobnosti, ki je enak za vse prijavljene kandidate. Kdor tega testa ne opravi, se ne uvrsti v naslednji krog. Velika večina kandidatov odpade že v prvem krogu. Sistem tako preprečuje zaposlitev nesposobnih kandidatov s političnimi zvezami.

Minister Koprivnikar je izvedbo pilotnih standardiziranih testov v Sloveniji napovedoval že za leto 2015. Napovedi se niso uresničile. Osnutek zakona o javnih uslužbencih po pojasnilu ministra tak standardiziran test predpisuje. Ta test naj bi obsegal vprašanja s področja razumevanja in poznavanja državne uprave. Drugi del zaposlitvenega testa pa bo vsebinski test s področja, na katerem se želi kandidat zaposliti.

A sprejem zakona in s tem vpeljavo testov po besedah Koprivnikarja preprečujejo sindikati javnega sektorja. Ti se o določilih zakona menda nočejo niti pogajati. Zakon namreč zavračajo na »načelni ravni«.

Nagrada glede na uspešnost

Z enako usodo se je srečal osnutek zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Ta zakon bi po besedah Koprivnikarja izboljšal ocenjevanje dela javnih uslužbencev in jih nagradil glede na njihov učinek. Zakon bi omejil tako imenovana senioritetna napredovanja – torej avtomatsko zvišanje plače vsaka tri leta, dodatek na delovno dobo in stalnost. Namesto tega bi višjo plačo dobili javni uslužbenci, ki opravljajo zahtevnejše delo oziroma so se bolje izkazali.

Zakon po besedah ministra Koprivnikarja uvaja tudi bolj natančno merjenje uspešnosti javnih uslužbencev. Najprej bi skozi tako imenovano »ciljno vodenje« nadrejeni javnemu uslužbencu določili, katere cilje mora doseči. Nato pa bi lahko merili uspešnost uslužbenca pri doseganju teh ciljev. Zakon tako bolj natančno določa kriterije uspešnosti, ki so bili zdaj zelo splošni.

Koprivnikar poda konkreten primer: »Trenutno sprašujemo, ali delavec dosega ‘pričakovane rezultate dela’. Zdaj pa uvajamo konkretne kriterije. Na primer: Ali ste inovativni? Koliko predlogov za izboljšave ste dali? Koliko predlogov je bilo realiziranih? Kakšni so bili finančni ali organizacijski učinki predlogov? Težko bom rekel za nekoga, da je inovativen, če ni izkazal nobenih učinkov. Učinkovitost bo seveda ocenil nadrejeni. A če imaš kriterije, ocenjevanje ne poteka več na ‘lepe oči’.«

Od ocene javnega uslužbenca bi bilo nato odvisno njegovo napredovanje in s tem tudi višina plače.

Toda, kot rečeno, zaradi nasprotovanja sindikatov sprejem obeh zakonov stoji. Brez privolitve sindikatov zakona ne bosta sprejeta.

Dogovora med sindikati in vlado pa ni na vidiku. »Že drugo leto vztrajamo na tem, da se dogovorimo. Preverili smo tudi voljo poslancev. Stališča političnih strank so bila, da dokler ne dosežemo dogovora s sindikati v javnem sektorju, zakona ne bodo podprle. Moram spoštovati to politično voljo in še naprej se trudim doseči dogovor s sindikati, da se začnemo o teh zakonih vsebinsko pogovarjati,« razloži Koprivnikar.

Ker sindikati zakonoma nasprotujejo na tako imenovani načelni ravni, Koprivnikar niti ne ve, katere določbe obeh zakonov točno jih žulijo. »Mi terjamo, da se konkretno opredelijo, in terjamo njihovo argumentacijo,« pove Koprivnikar.

Koprivnikar ne zna povedati, kdaj bi lahko zakona sprejeli. »Edini način je ta, da v neki točki ugotovimo, da dogovor s sindikati ni mogoč, poslanci pa se nato odločijo, da zakone sprejmejo, čeprav jih sindikati ne podpirajo.« A zadeva je, kot priznava Koprivnikar, politično izjemno občutljiva.

Odpuščati se menda da

Nagrajevanje oziroma motivacija delavca je najboljši recept za dobro opravljeno delo. Toda vsi delavci ne bodo dosegli zadovoljivih rezultatov. Zato morajo imeti odgovorni v javni upravi na voljo tudi sankcije za tiste zaposlene, ki ne dosegajo pričakovanih ciljev. V skrajnem primeru je to odpustitev delavca.

Odpuščanje v javni upravi je glede na razširjeno mnenje skoraj nemogoče. Nad težavnostjo odpuščanja se je pred dvema letoma pridušal tudi minister Koprivnikar. »V javni upravi se seveda da odpuščati. A le, če dokažeš, da nekdo ne dosega pričakovanih rezultatov dela. To pa je v trenutnem sistemu zelo težko. Če imaš sistem, ki določa pričakovane rezultate dela, je odpuščanje enostavnejše,« je takrat povedal.

Zdaj je minister precej nasprotnega mnenja: »Za to najtežjo sankcijo, odpustitev, se dostikrat soočam s trditvijo, da ni variante, da bi odpustil slabega sodelavca. Svoje sodelavce sem že odpuščal – tudi na ministrstvu za javno upravo. Zadeva je relativno enostavna. Ugotoviti pač moraš, da nekdo ne dosega pričakovanih rezultatov dela. Da to ugotoviš, nekomu, ki slabo dela, določiš popolnoma jasne naloge, ga spremljaš en mesec, ugotoviš, ali je cilje dosegel, in če jih ni, je to razlog, da se mu zahvališ za sodelovanje.« Na izrecno vprašanje, ali se v javni upravi da odpuščati, minister odgovarja: »Seveda se da!«

Anomalije pri zaposlovanju v javni upravi bomo spremljali tudi v prihodnje. Podprite naše delo.

Kdo bo kaznoval vodje?

Koprivnikar je pred dvema letoma mediju podcrto.si poudarjal predvsem odgovornost vodij v državni upravi. Šefi so tisti, ki morajo prvi odgovarjati, če njihovi podrejeni slabo opravljajo svoje delo oziroma če favorizirajo zaposlitev takšnih uslužbencev, ki nimajo primernega znanja ali sposobnosti za opravljanje svojih zadolžitev. Kakšne ukrepe je minister v zadnjih dveh letih sprejel na tem področju?

Koprivnikar opozarja, da ne more sankcionirati zaposlenih oziroma vodij na drugih ministrstvih. Po njegovem mnenju je za to odgovoren inšpektorat za javni sektor. Ta po njegovem prepričanju »v primeru nepravilnosti takoj odreagira«. Kot dokaz za to navaja razvpit primer nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost, ki jih je konec leta 2015 ugotovil inšpektorat.

Vseeno pa se zdi argument ministra, da je za to pristojen inšpektorat, nekoliko nenavaden. Inšpektorji namreč nadzorujejo formalno spoštovanje predpisov, ne pa učinkovitosti nekega javnega uslužbenca.

Koprivnikar sicer poudarja: »Če pri mojih sodelavcih vidim, da imam ljudi, ki svojih rezultatov dela ne dosegajo, jih razrešim.« Na vprašanje, koliko sodelavcev je že razrešil iz tega razloga, pa odgovarja: »Od vseh direktoratov oziroma ključnih ljudi [na ministrstvu za javno upravo] je več kot pol novih.« Zamenjal je pet od osmih ključnih sodelavcev, je še pojasnil.

Za odziv na trditve Borisa Koprivnikarja o sindikalnem nasprotovanju reformam smo zaprosili Konfederacijo sindikatov javnega sektorja. Predsednik konfederacije Branimir Štrukelj je zapisal: »Ni res, da smo sindikati »načeloma proti obema zakonoma«, saj smo v podpisanem dogovoru med sindikati javnega sektorja pristali na spremembe, vlada pa se je zavezala, da bo Državnemu zboru predlagala le tiste, ki bodo imele naše soglasje. »Nealternativna« resnica je, da smo za oba zakona, ki bosta imela naše soglasje. Zato ni res, da se z nami ne more pogajati, zdaj ko je pristal na soglasje o predlaganih spremembah. Mi smo pripravljeni. Ni res, da od nas ne more dobiti informacij, čemu nasprotujemo, saj ima že od leta 2015 obširne, pisne opredelitve, ki so usklajene med vsemi sindikati javnega sektorja in iz katerih je razvidno in argumentirano obrazloženo, čemu nasprotujemo. V prvi vrsti nasprotujemo poskusu, da bi se s pretvezo reform uzakonila trajno nizka vrednost dela v javnem sektorju. Kot mi je znano, tudi ni res, da bi v katerem koli meni poznanih predlogov zakona bilo predvideno standardizirano testiranje javnih uslužbencev.«