Kako bo minister Koprivnikar preprečil politično zaposlovanje v javni upravi

Ministra za javno upravo smo povprašali, kako se bo boril proti zaposlovanju v javni upravi prek zvez in poznanstev. Koprivnikar napoveduje pravične konkurenčne teste za zaposlitev in nagrajevanje zaposlenih glede na rezultate.

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno osem minut

Foto: Flazingo Photos
Foto: Flazingo Photos

Sposobnosti, znanje, pripravljenost za pomoč in timsko delo. To so značilnosti delavca, ki jih išče vsak delodajalec. No, ne čisto vsak. Nekateri dajejo prednost svojim sorodnikom, prijateljem, hčeram in sinovom poslovnih partnerjev.

V zasebnem sektorju se taka praksa delodajalca kaj kmalu kaznuje. S slabimi zaposlenimi ne more tekmovati na trgu, zato podjetje izgublja posle in s tem tudi prihodke. Kaj kmalu se znajde v stečaju.

V javni upravi pa ta logika ne velja. Namreč – javna uprava praktično ne more bankrotirati. Zato kazen trga odpade.

Sodeč po lani objavljeni analizi komisije za preprečevanje korupcije (KPK) naša javna uprava to s pridom izkorišča. Analiza je pokazala, da precej posameznikov, ki so prvo zaposlitev v kabinetih predsednika vlade, ministrov in županov (zakonito) dobili prek neposrednega zaposlovanja, ki poteka brez javnega razpisa na podlagi političnih kvot, ob odstopu funkcionarjev na netransparenten način pridobi novo zaposlitev.

Nekateri politični izbranci so po ugotovitvah KPK nove službe v javnem sektorju dobili le na podlagi pisne prijave, torej brez osebnega razgovora z novim delodajalcem. Kaj takega bi bilo v zasebnem sektorju nepredstavljivo. Drugi so prednost pri izbiri dobili z nepoštenimi, za njih prikrojenimi razpisnimi pogoji. Značilno je tudi skrivanje objave prostega delovnega mesta – na primer z objavo le v avli nekega urada.

Z vprašanji, ali odsotnost objektivnih, transparentnih in pravičnih postopkov zaposlovanja v javni upravi vidi kot problem, in če da, kako se ga namerava lotiti, smo se obrnili na tistega, ki je za dobro delovanje javne uprave najbolj odgovoren: ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja.

Slaba javna uprava med glavnimi razlogi za nekonkurenčnost

Glede na poročilo o konkurenčnosti držav Svetovnega gospodarskega foruma  je neučinkovita javna uprava drugi najpomembnejši razlog za nižjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva – takoj za nedostopnostjo bančnih posojil. Je razlog za to tudi zaposlovanje prek vez in poznanstev?

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar na to tezo delno pristaja. Večjo težavo za nedelovanje javnega sektorja pa vidi v slabem vodenju in pomanjkanju odgovornosti v javni upravi. Kar pod vprašaj ponovno postavi način kadrovanja, oziroma prakse imenovanja kadrov na odgovorne položaje.

O strategiji zaposlovanja v javni upravi se po opažanju Koprivnikarja premalo govori. »Vsi govorimo, da moramo dati prednost strokovnim kadrom pred političnim. In tu se zgodba neha. Zato pogrešam resno politiko zaposlovanja.«

Boris Koprivnikar. Foto: MJU
Boris Koprivnikar. Foto: MJU

Problematika zaposlovanje (ne)kompetentnih kadrov se sicer po mnenju Koprivnikarja v prvi vrsti ne rešuje s predpisi o kadrovanju in zaposlovanju. Odgovornost leži na tistemu, ki neko inštitucijo javnega sektorja vodi. »Ta mora biti prvi zainteresiran, da ima visoko usposobljene in kakovostne ljudi, ki dobro delajo. Tu smo pa šibki in se soočamo z velikim problemom, tako v državni upravi, kot tudi širše.«

V preteklosti so se pojavljale ideje po ločitvi funkcij državnih sekretarjev na ministrstvih od ministrov, kar bi lahko poskrbelo za boljše prakse zaposlovanja. »Minister bi poskrbel za politično udejstvovanje nekega resorja, državni sekretarji pa bili tisti, ki bi skrbeli za notranjo organizacijo in učinkovitost nekega organa. A ta ideja se je izjalovila, saj so kar naenkrat vsi postali politični funkcionarji in zdaj se vsi ukvarjajo le s političnim udejstvovanjem,« pojasnjuje Koprivnikar.

Posledica je neuporaba menedžerskih pristopov v delovanju javne uprave. Menedžer odgovarja za rezultate lastnikom podjetij – in tako bi morali tudi vodje javnih ustanov odgovarjati za rezultate dela teh ustanov. »Je pa treba te rezultate meriti. Tega pa do zdaj še nikdar nismo naredili.«

Koprivnikar bi rad tak merski mehanizem vzpostavil do letošnjega marca, ko se bodo s sindikati javnega sektorja pričeli pogovarjati o novem plačnem sistemu v javni upravi. »Da vidimo: koliko si naredil, koliko si izdal odločb, kolikšen reakcijski čas imaš glede na pripad in število zaposlenih.«

Politično zaposlovanje mora odgovorne boleti

Drug nujen ukrep je več odgovornosti pri zaposlovanju v javni upravi – in s tem tudi kazen za slabe kadrovske odločitve. »Prispeti moramo do točke, ko bo tisti, ki je zaposlil neučinkovitega delavca po politični liniji, najbolj trpel. Da bo dobil šef neučinkovitega delavca slabo oceno,« je prepričan Koprivnikar.

Pri netransparentnem zaposlovanju oseb, ki so bile pred tem zaposlene na zaupanje funkcionarja, stvari sicer niso tako preproste. Primer: vsak minister lahko določeno število ljudi v svojem kabinetu zaposli mimo javnega razpisa, torej le na njegovo zaupanje. A takšni osebi zaposlitev avtomatsko preneha s koncem mandata ministra. Pred padcem vlade želijo zato nekateri odhajajoči ministri svojemu zvestemu političnemu kadru zagotoviti nadaljnjo službo v javni upravi. Tu pa stopijo v igro prirejeni razpisni pogoji, neobjavljeni razpisi za delovno mesto in podobno – vse za to, da bi se na razpis prijavili točno določeni ljudje in na njem tudi zmagali.

Ker je minister v odhajanju, se bo zdaj z redno zaposlenim političnim kadrom moral ukvarjati njegov naslednik. »Krivec« torej odide, kader pa ostane. »To bi lahko rešili tako, da bi v času, ko minister odhaja, take zaposlitve enostavno prepovedali. Ko vlada pade, se znotraj ministrstva ne more zaposlovati oseb na zaupanje,« meni Koprivnikar.

A zadevo se da rešiti še na učinkovitejši način, ki bi preprečeval tudi siceršnjo priljubljeno slovensko prakso zaposlovanja prek zvez in poznanstev: s konkurenčnimi testi.

Tak sistem že pozna Evropska unija, v določeni meri pa tudi druge države EU. Postopek je enostaven: v prvi fazi morajo vsi, ki se želijo zaposliti v inštitucijah Evropske unije, opraviti ustrezen pisni test sposobnosti. Preizkus je enak za vse, najboljših nekaj odstotkov pa se nato uvrsti v nadaljnje kroge izbire. S tem se avtomatično preprečijo zaposlitve nesposobnega kadra po politični, sorodstveni ali kakšni drugi liniji.

Primer vprašanja na standardiziranem testu sposobnosti za zaposlitev v inštitucijah Evropske unije. Foto: EPSO
Primer vprašanja na standardiziranem testu sposobnosti za zaposlitev v inštitucijah Evropske unije. Foto: EPSO

Tudi pri nas se nekaj podobnega deloma že izvaja, a le za uradnike, ki so imenovani na položaj, pojasni Koprivnikar. Kandidati za predstojnike upravnih enot, na primer, morajo opraviti test uradniškega sveta. Osebe, ki testa ni opravila, minister na tak položaj ne more imenovati.

Na ministrstvu za javno upravo bi radi to prakso razširili na celotno upravo. Sistem bi potekal zelo podobno kot pri izbiri kadra za zaposlitev v inštitucijah Evropske unije. »Trenutno proučujemo okoli pet različnih modelov upravljanja s kompetencami zaposlenih. Nekateri so domači, iz poslovnega sveta, saj imajo nekatera večja podjetja pri nas to zelo dobro urejeno. Zanimive rešitve ima tudi irska in angleška državna uprava, pa tudi Avstrijci,« pojasnjuje Koprivnikar.

Skupno vsem modelom je dvotirna izbira kadra. Najprej na podlagi kompetenc, s katerim se naredi ožji izbor kandidatov za delovno mesto, končni izbor pa je v rokah predstojnika javne inštitucije. »Samo en način ni možen, saj ne moremo vsega izmeriti. Iz tega pa izpeljemo tudi sistem nagrajevanja. Torej na podlagi merljivih ciljev in na podlagi ocene vodje. Nekaj se to da na normo, nekaj pa ti bo dal šef, ker si dober delavec.«

Minister Koprivnikar jasno obljublja neodvisne pisne teste na prvi stopnji, prek katerih se bodo morali prebiti kandidati za službo. A vprašanje za milijon evrov se glasi: kdaj lahko take teste pričakujemo?

»Določeni deli javne uprave so zelo zainteresirani, da bi preizkusili tako izbiro kadra. Zato pričakujemo, da bomo prve teste začeli izvajati v septembru 2015,« odgovarja Koprivnikar.

Pred vpeljavo testov pa morajo po pojasnilih ministra najprej sploh opredeliti, kakšne kompetence se od posameznikov pričakuje. »Mi vedno opredelimo izobrazbo, ne pa kompetenc!« opaža Koprivnikar.

Kako bo postopek izbire torej potekal? »Najprej se opredeli, kakšne kompetence rabiš na nekem delovnem mestu. Na primer, delavec na okencu neke upravne enote mora znati tipkati, imeti osnovna računalniška znanja, poznati osnove upravnega postopka, biti mora urejen, potrpežljiv, prenašati kritiko in slabo voljo. In potem bom od prijavljenih s primerno izobrazbo pričakoval, da naredijo neodvisen pisni test. Nato pa bo predstojnik upravne enote odločil, koga bo izbral od tistih, ki so test naredili.«

Ta postopek je v popolnem nasprotju od dozdajšnjega zaposlovanja na ministrstvih in večini ostalih ustanov državne uprave. Danes namreč o zaposlitvi odloča subjektivna ocena primernosti kandidatov za vsak razpis posebej sestavljene komisije zaposlenih v tej javni ustanovi. V takem postopku komisiji ni težko favorizirati nekoga, ki je s člani povezan po politični, sorodstveni ali prijateljski liniji.

Vse se gradi na odgovornosti

Minister Koprivnikar ob pravičnem postopku zaposlovanja v javni upravi poudarja še drugo komponento dobrega upravljanja z viri: odgovornost. »Bistvo je v organizaciji in vodenju. Neučinkovito državno upravo imamo zaradi neracionalnih postopkov in prezapletene zakonodaje. Verjemite mi, v veliki večini javne uprave se dela izjemno veliko. Ko grem včasih v petek ob petih, šestih, sedmih domov, in ko rečem adijo, mi vsakič odzdravijo še dva ali trije sodelavci. Vprašanje pa je, ali tudi kaj naredimo.«

Torej – delamo veliko, a neproduktivno. Zakaj? »Temeljni greh je, da smo skozi leta nehali določati, kdo je za kaj odgovoren in pristojen. Določamo le, kakšne postopke moramo izvesti, da bomo … kaj? Izvajamo postopke, za katere ne vemo, čemu služijo.«

Kako smo se znašli v tej situaciji? Zaradi lastne nezrelosti, poudarja Koprivnikar. Primeri, ko bi bili ljudje v državni upravi odstavljeni s položajev, ker ne dosegajo pričakovanih rezultatov ali ker so drugi boljši, so izjemno redki. »Vsi bodo rekli: ‘saj smo izvedli neke postopke, če pa jih nismo, pa je bilo teh postopkov preveč in nismo utegnili.’ Začeti moramo graditi osebno odgovornost, in ko bo ta postala ključ za odločanje, bo državna uprava postala bolj učinkovita.«

A to se ne bo zgodilo čez noč, je realen Koprivnikar. Da pa bi proces čim bolj pospešili, moramo poleg definiranja jasno merljivega doseganja ciljev za zaposlene v javni upravi tudi debirokratizirati procese. »Če nek postopek poenostavimo, ga naredimo bolj svobodnega, potem moramo imeti na drugi strani nekoga, ki bo imel boljše kompetence in moč odločanja. Mi nismo nekonkurenčni, ker imamo prevelik javni sektor, saj je naš javni sektor popolnoma primerljiv z ostalimi državami. Tudi ni res, da so ljudje v javni upravi leni, v zasebnem sektorju pa delavni. Razlog za nekonkurenčnost je prezapleten postopkovni model, ki ne temelji na osebni odgovornosti in debirokratiziranem odločanju.«

A izogibanje odgovornosti je v Sloveniji postalo folklora. Kako torej premakniti miselnost zaposlenih v javni upravi? »Stvari se ne spreminjajo z grožnjo in sankcijo, ampak izključno in samo z motivacijo. Z grožnjami se na dolgi rok ne da doseči nič. Morate imeti lasten interes. In če bom jaz kot minister, moj direktor direktorata, kdorkoli, odvisen od uspešnosti svojih podrejenih, potem se bom sam pobrigal, da bodo uspešni. In ne bom kril hrbta neuspešnim delavcem, ker bom za to sam dobil slabo oceno.«

Da je motivacija pri doseganju sprememb neprimerno bolj uspešna od kazni je verjetno dobro znano vsakemu uspešnemu vodji. Toda, v vsakem kolektivu se najde tudi določen odstotek ljudi, ki se jih ne da prepričati z nikakršno motivacijo. Te je treba sankcionirati – v skrajni sili tudi z odpuščanjem. To pa naj bi bilo v javni upravi izjemno težko.

»V javni upravi se seveda da odpuščati. A le če dokažeš, da nekdo ne dosega pričakovanih rezultatov dela. To pa je v trenutnem sistemu zelo težko. Če imaš sistem, ki določa pričakovane rezultate dela, je odpuščanje enostavnejše,« pojasni minister Koprivnikar.

Obenem pa se zaveda tudi pasti delovnopravne zakonodaje. »Ta je zapletena, zaščita delavca in delodajalca pa ni uravnotežena. Prav je, da zakonodaja delavca ščiti pred zlorabami. Ni pa prav, da je delavec zaščiten v tolikšni meri, da lahko zlorablja delodajalca. To slednje se danes pogosto dogaja.«

Novo zakonodajo lahko predlaga le vlada, potrditi pa jo morajo poslanci. Jo je trenutna vlada pripravljena spreminjati? »Prvi korak je dogovor za modernejši sistem nagrajevanja. In ko bo ta dogovor sprejet, bo morala slediti tudi sprememba zakonodaje.« Kdaj? »Morala bi biti spremenjena že včeraj. A to so procesi, ki se jih da občutno premakniti v roku enega leta. Pričakujem, da bomo jeseni naslednje leto začeli testirati nove modele upravljanja s kadri v javni upravi in s tem dokazati, da jih je smiselno uzakoniti.«

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #javna uprava #kadrovanje #Koprivnikar

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Nadzor nad javnim sektorjem

Kako dobro delujejo javna uprava in državna podjetja, ki jih plačujemo davkoplačevalci oziroma so odgovorni državljanom? Nadzorujemo zaposlovanje, učinkovitost in korupcijo v javnem sektorju.

74 prispevkov

Pod črto z oddajo Tarča o spornih poslih pri gradnji Stožic

TV Slovenija je v sodelovanju s Pod črto pripravila dvodelno oddajo o spornih poslih pri gradnji Stožic. Oddajo si je …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Article,

Epizoda 16: komentar pogovora s premierjem Marjanom Šarcem

V tokratnem podkastu pojasnjujemo, zakaj ne moremo biti zadovoljni z odgovori predsednika vlade.

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem, Podcast
Podcast,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno