Nedelja, 3. junija letos, okoli osme ure zvečer. Precej prebivalcev Slovenije v svojih internetnih brskalnikih vsakih nekaj trenutkov osveži stran državne volilne komisije (DVK). Čakajo na (neuradne) izide parlamentarnih volitev.

Prvi delni izidi volitev, ki sprva temeljijo na le nekaj odstotkih preštetih glasovnic, se prikažejo. Ta večer se bodo še nekoliko spremenili. Spremljanje izidov volitev prek internetne strani DVK omogoča aplikacija komisije, ki so jo razvili v namen.

Oziroma: končna objava rezultatov volitev ni plod le ene aplikacije, temveč kar treh. Pa ne zato, ker bi bilo to nujno potrebno. Celoten proces volitev bi DVK brez težav spremljala z le eno aplikacijo. A zaradi nenavadne zgodovine razvoja aplikacij na DVK davkoplačevalci plačujemo za kar tri.

To razkriva v začetku letošnjega septembra objavljena revizija računskega sodišča. Po njegovih ugotovitvah DVK že vrsto let preplačuje storitve podjetij, ki zanjo vzdržujejo aplikacije. DVK je tem podjetjem storitve po naši analizi v zadnjih letih posledično preplačala vsaj za več 100.000 evrov.

Ene volitve, tri aplikacije

Za informacijsko podporo volitvam DVK uporablja kar tri različne aplikacije. Prvo uporabljajo le pri volitvah v državni zbor. Z njo je podprt tako imenovani kandidacijski postopek. Prek nje na strežnike vnesejo vse podatke o posameznikih in listah oziroma strankah, ki kandidirajo na volitvah v državni zbor. Za delovanje te aplikacije skrbi podjetje Genis.

Ko so imena list in kandidatov digitalizirana, jih DVK izvozi v drugo aplikacijo, namenjeno podpori volilnim opravilom. V to drugo aplikacijo nato vnašajo rezultate glasovanja volitev oziroma referendumov. DVK vanjo vnese tudi podatke o volilnih komisijah, nato pa članom teh komisij prek aplikacije izplača plačilo za njihovo delo. Obenem v aplikacijo vnašajo spremembe kraja glasovanja tistih volivcev, ki si želijo glasovati izven kraja svojega prebivališča. DVK to aplikacijo uporablja za vsa glasovanja – lokalne in evropske volitve, volitve predsednika države in referendume. Za delovanje te aplikacije skrbi podjetje Intelcom.

Za objavo teh rezultatov na spletu pa DVK v primeru vseh volitev in referendumov uporablja še eno, ločeno aplikacijo. Ta aplikacija poskrbi za prikaz podatkov na spletni strani DVK, ki jih lahko po zaprtju volišč po spletu spremljamo tudi volivci. Za delovanje te aplikacije skrbi podjetje SRC.

Ob tem opisu delovanja vseh treh aplikacij se seveda postavlja vprašanje, zakaj DVK za informacijsko podporo volitvam ne uporablja le ene aplikacije. Uporaba treh različnih programov za informacijsko podporo enega procesa namreč po navadi pomeni višje stroške.

Uporaba treh različnih aplikacij je rezultat postopne zgodovine razvoja informacijske tehnologije na DVK. Najbolj so potrebovali aplikacijo za podporo volilnim opravilom, zato so najprej naročili to. Nato so tej dodali aplikacijo za vnos volilnih kandidatov in list. Kot zadnjo pa so naročili aplikacijo za objavo rezultatov na spletu.

DVK je po ugotovitvah računskega sodišča le med januarjem 2012 in avgustom 2017 za vzdrževanje in nadgradnjo opisanih treh aplikacij porabila 747.282 evrov. Če bi upoštevali še stroške iz let pred 2012, bi bili ti še višji. Po lastnih ugotovitvah DVK bi lahko te aplikacije nadomestili z enotnim sistemom, ki bi stal manj kot 400.000 evrov. Sodeč po teh podatkih je tako le v zadnjih petih letih in pol podjetjem, ki skrbijo za te aplikacije, storitve DVK preplačala skoraj za dvakrat.

Kako je prišlo do tega?

Sumljivi posli že pred letom 2011

Računsko sodišče je poslovanje DVK na področju informacijske tehnologije pod drobnogled vzelo že leta 2014. Takrat je izdalo revizijsko poročilo v zvezi s poslovanjem več državnih inštitucij. Del poročila je bil namenjen tudi DVK.

Revizorji računskega sodišča so že takrat opozorili na sporna izplačila podjetju Intelcom za vzdrževanje zgoraj omenjene aplikacije za podporo volilnim opravilom.

Po ugotovitvah revizorjev je DVK Intelcomu za vzdrževanje te aplikacije med letoma 2009 in 2011 izplačala 590.688 evrov. Cene primerljivih storitev so po ugotovitvah revizorjev med letoma 2009 in 2011 narasle kar za dvakrat. Če je DVK Intelcomu za podporo izvedbe volitev v evropski parlament junija 2009 plačala le slabih 70.000 evrov, je za podporo pri izvedbi referenduma o treh zakonih junija 2011 plačala že dobrih 120.000 evrov. Računsko sodišče je zapisalo, da je takšno naraščanje stroškov negospodarno.

Revizorji so pod drobnogled nato vzeli posamezne posle DVK s podjetjem Intelcom. Tu so ugotovili nadaljnje nepravilnosti. DVK je javna naročila za posamezne nadgradnje aplikacije razdelila na več delov in se s tem izognila javnemu razpisu za podelitev posla nadgradnje aplikacije.

Revizijsko poročilo med drugim izpostavlja nadgradnjo aplikacije ob referendumu o zakonu o radioteleviziji Slovenija, ki se je zgodil decembra 2010. Za informacijsko podporo izvedbe referenduma je DVK Intelcomu plačala slabih 117.000 evrov. A naročilo za to nadgradnjo aplikacije so razdelili na pet manjših naročil. Posamezni zneski v teh manjših naročilih so bili tako nižji od višine zneska 20.000 evrov (brez DDV), za katerega je zakonodaja zapovedovala javno objavo razpisa za pridobitev posla. Posel so nato na DVK oddali neposredno Intelcomu.

Računsko sodišče je takrat DVK še predlagalo, da naj preuči možnost razvoja enotne aplikacije, ki bi informacijsko podprla celoten postopek volitev in referendumov.

Vedno isti ponudniki

Nekaj let pozneje se je računsko sodišče odločilo podrobneje revidirati aplikacije državne volilne komisije. Kljub kritičnim ugotovitvam iz leta 2014 pa se stanje štiri leta pozneje ni bistveno izboljšalo.

Tokrat je računsko sodišče poleg Intelcoma in njegove aplikacije za podporo volilnim opravilom revidiralo tudi ostali dve aplikaciji, ki jih DVK uporablja ob volitvah: Genisovo aplikacijo za podporo evidentiraju kandidatov in aplikacijo podjetja SRC za javno objavo rezultatov glasovanja na spletu. Med januarjem 2012 in avgustom 2017 je DVK Intelcomu plačala 416.322 evrov, SRC-u 255.620 evrov, Genisu pa 75.340 evrov.

Revizorji so spet ugotovili nenavadno prakso javnega naročanja za vzdrževanje teh aplikacij. DVK je imenovala strokovno komisijo, sestavljeno iz članov, ki niso bili zaposleni v DVK. Ta strokovna komisija je nato povabilo za oddajo ponudbe za nadgradnjo vsake izmed treh aplikacij vedno poslala istim trem podjetjem: Intelcomu, SRC-u in Genisu. Ponudbo za izvedbo posla pa je vedno oddalo le eno izmed teh podjetij.

Torej: ko je bilo treba nadgraditi aplikacijo za podporo volilnim opravilom, je komisija vabilo za oddajo ponudbe poslala vsem trem podjetjem. Ponudbo pa je vedno oddal le Intelcom. Podobno je ponudbo za nadgradnjo aplikacije za evidentiranje kandidatov vedno oddal le Genis; ponudbo za nadgradnjo aplikacije za objavo rezultatov na spletu pa vedno le SRC.

Čeprav je bilo iz rezultatov evidentno razvidno, da si podjetja ne konkurirajo za posle, je komisija med letoma 2012 in 2014 leto za letom povabilo za oddajo ponudbe vedno pošiljala le tem trem podjetjem. Nato pa je leta 2015 spremenila prakso in posle mimo javnega razpisa neposredno oddala ustreznemu izmed treh podjetij.

Po ugotovitvah računskega sodišča je bila takšna praksa DVK negospodarna. DVK je ohranjala razdrobljenost aplikacij, obenem pa zaradi pomanjkanja konkurence za storitev ni dobila najbolj ugodne cene.

Enoten sistem padel v vodo

Preplačila omenjenim trem podjetjem dokazuje tudi projekt vzpostavitve enotnega informacijskega sistema, ki bi združil vsa volilna opravila. Tako DVK za digitalno podporo izvedbe volitev ne bi potrebovala več treh različnih aplikacij, temveč le eno.

DVK se je za projekt vzpostavitve takšnega enotnega sistema odločila že leta 2012. Na volilni komisiji so ocenili, da bi tak sistem stal 320.000 evrov. Nato so izvedli javno naročilo za izgradnjo takega sistema. Najcenejšo še ustrezno ponudbo za tak sistem je oddalo podjetje Informatika. Znašala je 360.000 evrov – torej je bila za 40.000 evrov dražja od predvidene ocene stroškov komisije. Toda, s pojasnilom, da ponudba nekoliko presega 320.000 evrov ocenjenih stroškov, je DVK ponudbo podjetja Informatika zavrnila in projekt vzpostavitve enotnega informacijskega sistema zaustavila.

Tako je DVK po letu 2012 nadaljevala s plačevanjem za vzdrževanje treh aplikacij. Kot smo že zapisali, jo je to med letoma 2012 in 2017 stalo 747.282 evrov. Čez prst lahko torej izračunamo sledeče: če bi DVK sprejela ponudbo za izgradnjo enotnega sistema za 360.000 evrov, bi samo med letoma 2012 in 2017 privarčevala 387.282 evrov davkoplačevalskega denarja.

Premalo usposobljenega kadra

Z vprašanji o ugotovitvah računskega sodišča smo se obrnili na Dušana Vučka, ki je od avgusta 2011 direktor DVK.

Vučko nam je v telefonskem pogovoru najprej poudaril, da tudi sam ve, da so bili pretekli stroški za IT-storitve na državni volilni komisiji previsoki. Kot prvi primer tega opiše zgoraj opisano poslovanje z Intelcomom do leta 2011. Spomnimo, takrat je DVK za nadgradnjo ene izmed aplikacij ob vsakokratnem referendumu plačala okoli 120.000 evrov. Ob svojem prihodu na DVK je Vučko po lastnih besedah ugotovil, da je to previsoka vsota. Zato se je cena po njegovem posredovanju močno znižala – ob volitvah v državni zbor leta 2011 je Intelcom potrebne nadgradnje aplikacije opravil za le 65.000 evrov.

Nenavadno naročanje nadgradenj aplikacij podjetjem Intelcom, SRC in Genis po letu 2011 pa Vučko pojasnjuje z lastništvom avtorskih pravic. Ta podjetja so namreč za aplikacijo, ki jo nadgrajujejo, lastniki avtorskih pravic nad programsko kodo. Zato aplikacije ne more nadgraditi nobeno drugo podjetje in zato posel nadgradnje aplikacij vedno dobijo ta tri podjetja.

DVK je prav zaradi tega po pojasnilih Vučka na njegovo pobudo leta 2012 pričela s projektom razvoja novega informacijskega sistema, ki bi podprl vsa volilna opravila. S tem bi DVK prekinila odvisnost od omenjenih treh podjetij. Obenem bi delovanje treh aplikacij združila v eno in s tem bistveno zmanjšala stroške za IT.

Kot rečeno, je DVK projekt nato ustavila, saj je najbolj ugodna ponudba s ceno 360.000 evrov za 40.000 evrov presegala sredstva, ki jih je DVK imela na voljo za razvoj sistema. Vučko se je takrat s podjetjem hotel izpogajati za ceno pod 320.000 evrov, »ampak so mi takrat rekli, da bi s tem kršil zakon,« je povedal Vučko.

Vučko nam je pojasnil še, da je takrat tudi ugotovil, da razvoj takega sistema presega kadrovske resurse komisije. Na DVK so poleg njega zaposleni še tajnica, dve računovodkinji in dve osebi, ki se ukvarjata z organizacijo volitev. Od slednjih je ena na porodniškem dopustu. DVK nima niti enega informatika, ki bi se spoznal na razvoj takšnih sistemov.

Vučko se je takrat po pomoč obrnil na nekdanjega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja. A zaradi varčevalnih ukrepov jim ministrstvo za javno upravo po Vučkovih besedah ni bilo pripravljeno pomagati. Toda, vloga ministrstva bo za razvoj takega sistema po Vučkovem mnenju ključna: le oni imajo namreč potreben kader, ki bi lahko vodil razvoj informacijskega sistema. »Takoj ko bo vlada sestavljena, bom napisal en lep dopis, da naj [MJU] vodi ta program. Ali pa, da sprejmejo sklep, da mi da vlada milijon evrov, in za milijon evrov ga bomo pa mi naredili,« je povedal Vučko. (Z Vučkom smo se pogovarjali še pred potrditvijo nove vlade, op. a.).

Milijon evrov za novo aplikacijo

DVK je sicer skupaj z ministrstvom že oktobra 2017 znova zagnala projekt izgradnje enotnega informacijskega sistema. Zaenkrat so pripravili le tako imenovani zagonski elaborat projekta. A ta elaborat ceno za enotni sistem zdaj postavlja na 990.000 evrov – torej skoraj trikrat dražje od 360.000 evrov, za kolikor bi leta 2014 tak sistem sprogramiralo podjetje Informatika.

Na ministrstvu za javno upravo podražitev pojasnjujejo z navedbo, da bo nov sistem vseboval dodatne funkcije digitalnega evidentiranja kandidatov na lokalnih volitvah, kar je tehnično zelo zapleteno. Obenem je v ceno vključen tudi strošek vzdrževanja novega sistema.

Na računskem sodišču pa so glede novega projekta zapisali, da DVK tudi tega projekta ne načrtuje primerno. »DVK še vedno ni naredila natančnega popisa procesov, na podlagi katerega bi lahko ugotovila, katere procese bi bilo najbolj smotrno podpreti z informacijsko rešitvijo,« so zapisali v revizijskem poročilu. Vučko na te očitke revizorjev odgovarja, da revizorji »glede tega nimajo pojma«.

Stroški za IT-storitve se na DVK med tem spet dražijo. Za nadgradnjo aplikacije za javno objavo volilnih rezultatov po volitvah v državni zbor leta 2014 je DVK podjetju SRC plačala dobrih 36.000 evrov. Za objavo volilnih rezultatov po volitvah 3. junija letos pa je DVK podjetju SRC plačala več kot dvakrat več – kar slabih 76.000 evrov.

Podobno je s plačili Intelcomu. Ob volitvah leta 2014 je DVK podjetju za nadgradnjo aplikacije za volilna opravila plačala slabih 56.000 evrov. Leta 2018 pa je bila cena že slabih 75.000 evrov.

Pri DVK so sicer pojasnili, da je bila letošnja cena za objavo rezultatov višja zaradi prenove načina objave rezultatov. Cena za nadgradnjo aplikacije za volilna opravila pa je bila višja zaradi dodanih novih funkcionalnosti v aplikaciji.

Lekcije primera DVK

Primer zapravljanja proračunskega denarja pri naročanju IT-sistemov na DVK kaže na širše slabosti sistema upravljanja z informatiko v javni upravi.

Prvi problem so avtorske pravice. V preteklosti je precej državnih organov IT-rešitve naročilo na način, da ob tem niso pridobili pravic nad računalniško kodo aplikacij. To je po eni strani pomenilo, da je bila aplikacija v tistem trenutku cenejša. A na ta način so državni organi postali priklenjeni na te dobavitelje. Zaradi avtorskih pravic nad kodo namreč organi vzdrževanja aplikacij niso mogli prenesti na drugo podjetje. Originalni dobavitelji so zato lahko stalno dražili cene vzdrževanja aplikacij.

Druga težava sistema upravljanja z informatiko v državi pa je pomanjkanje strokovnjakov in strokovnega vodenja projektov. Pri Pod črto smo že poročali o primerih slabega vodenja IT-projektov na finančni upravi in obrambnem ministrstvu, ki so davkoplačevalce stali milijone evrov. Problem v Sloveniji je tudi to, da posamezniki, ki so sprejeli škodljive odločitve, zanje ne nosijo nikakršnih posledic.