Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 12 minut

Tudi sam je imel v ameriški tajni službi NSA vzdevek »The Bottom Line«, nam William (Bill) Binney pove ob pričetku pogovora, ko mu povemo, kakšen je prevod imena podcrto.si v angleščino. Na koncu je torej po navadi obveljala njegova, gre sklepati iz vzdevka.

Ne brez razloga. Njegovi sodelavci v dokumentarnem filmu Dobri državljan, ki so ga v Sloveniji sredi marca premierno predvajali na festivalu dokumentarnega filma, ga opišejo kot enega najboljših analitikov v zgodovini ameriške nacionalne varnostne agencije (NSA). S pomočjo analize vzorcev komunikacije sovjetske vojske je uspel pravilno napovedati sovjetsko invazijo Češkoslovaške avgusta 1968 in Afganistana decembra 1979.

Binney se je proslavil predvsem v analizi komunikacijskih metapodatkov. Te lahko laično imenujemo podatki o podatkih. Metapodatki v primeru komunikacij niso vsebina elektronskega sporočila, klica, faksa, temveč podatki o tem, kdo je pošiljatelj sporočila, kdo je prejemnik sporočila, koliko časa je trajal klic, kdaj je bil opravljen ali kdaj je bilo poslano elektronsko sporočilo. Metapodatki so za tajne službe pogosto močnejše orožje kot sama vsebina komunikacije. Povedo, na primer, s kom osumljeni terorist komunicira – torej, kdo bi lahko bili njegovi pomagači, kje dobiva podporo za svoja dejanja in podobno. Kot je aprila 2014 pojasnil nekdanji direktor NSA Michael Hayden, ameriški droni na podlagi metapodatkov ubijajo ljudi.

Toda: na zemlji živi sedem milijard ljudi. Ti vsak dan »ustvarijo« na desetine ali stotine milijard metapodatkov o svoji komunikaciji. NSA pa je prek svoje globalne mreže obveščevalnih postaj sposobna prestrezati precejšen del ali skoraj vse te podatke. To odpira dve vprašanji. Prvič, kako zagotoviti, da se podatki ne zlorabljajo? In drugič, kako iz trilijonov podatkov izbrskati tiste, s katerimi bi lahko na primer napovedali in preprečili teroristični napad?

Rešitev za oba problema je konec devetdesetih let za NSA razvijal Binney. Z majhno ekipo inženirjev je sestavil program, imenovan ThinThread (v prevodu: Tanka nit). ThinThread je bil, poenostavljeno povedano, sposoben filtrirati metapodatke na način, da je sledil le komunikaciji osumljencev terorizma ali drugih hudih kaznivih dejanj, in osebam, s katerimi so bili ti povezani. Metapodatkov o komunikaciji ostalih zemljanov program sploh ni zbiral.

Obenem je zbrane podatke program avtomatsko šifriral. Analitiki NSA bi ključ za dešifriranje podatkov dobili šele, ko bi to odobrilo sodišče.

S tema ukrepoma je Binney torej rešil dva ključna problema: zagotavljanje zasebnosti tistim, ki niso utemeljeno osumljeni terorizma in drugih hudih kaznivih dejanj, in učinkovito zbiranje podatkov o teroristih in ostalih, ki so upravičeno pod drobnogledom represivnih organov in tajnih služb.

A NSA je pod vodstvom Michaela Haydna ThinThread, razvoj katerega je stal le nekaj milijonov dolarjev, stornirala tri tedne pred terorističnimi napadi 11. septembra 2001. Odločila se je namreč za program zbiranja metapodatkov, imenovan Trailblazer (v prevodu: Pionir). Trailblazer je za razliko od ThinThreada nediskriminatorno zbiral vse metapodatke o komunikaciji vseh zemljanov, obenem pa podatkov ni zaščitil s šifriranjem.

Analitiki NSA iz ogromne množice metapodatkov, zbranih s Trailblazerjem, niso mogli ugotoviti, kateri podatki so ključni. Zato so program leta 2005 po več kot milijardi zapravljenih dolarjev ukinili.

Če bi se NSA odločil za uporabo ThinThreada, bi napade 11. septembra lahko preprečili, je prepričan William Binney. Po napadih so poskusno zagnali program. Ta je uspešno identificiral komunikacijo teroristov, ki so ugrabili letala, na podlagi katere bi se dalo sklepati na skorajšnji teroristični napad.

Zaradi odločitve NSA, da bo razvijala program Trailblazer, s katerimi tepta ustavno pravico do zasebnosti komunikacije Američanov, je Binney oktobra 2001 zapustil NSA in postal žvižgač. Od takrat je najprej pristojne inšpektorate in ministrstva, nato pa tudi javnost, obveščal o neučinkovitosti NSA, korupciji znotraj te tajne agencije, in skrb vzbujajočih posledic, ki jih prinaša trenutni način njenega delovanja. S tem namenom zdaj potuje po svetu in opozarja na škodljivo delovanje tajne službe povsod, kamor ga povabijo. Za to delo ni plačan, poudarja. V času svojega obiska sredi marca v Sloveniji si je vzel čas tudi za pogovor s podcrto.si.

Z masovnim zbiranjem podatkov proti drugače mislečim

Za začetek smo Williama Binneyja sezanili z zgodbo iz domačih logov. Na koprskem okrožnem sodišču poteka kazenski proces zoper osebo, ki jo tožilstvo dolži preprodaje petih gramov kokaina. Dokazi zoper obdolženca so bili zbrani s pomočjo Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA). A tožilec sodišču ni znal pojasniti, na kateri zakonski podlagi je SOVA zbirala dokaze zoper osumljenca. Po zakonu lahko naša tajna služba osebam sledi le, če te ogrožajo nacionalno varnost države. Kako naj bi nekdo z domnevno preprodajo nekaj gramov droge ogrozil nacionalno varnost države, ni jasno.

Kako ljudi prepričati, da je nezakonito delovanje tajnih služb, pa čeprav uperjeno proti domnevnim kriminalcem, nevarno?

»Pred 240 leti smo iz ZDA vrgli našega zadnjega diktatorja, britanskega kralja Georga tretjega. Eden od razlogov za upor proti Britancem je bil kraljev ukaz, da se lahko kateri koli britanski vojak »naseli« v katerem koli ameriškem domu, ga enostavno prevzame in od lastnikov zahteva, da ga hranijo in poskrbijo zanj. Zaradi teh slabih izkušenj smo sprejeli četrti amandma k ameriški ustavi, ki prepoveduje nadlegovanje ameriških državljanov, če ti niso utemeljeno osumljeni kaznivih dejanj,« odgovori Binney.

Za nadzor komunikacije svojih državljanov vsi državni organi v ZDA torej potrebujejo nalog sodišča. A to določbo želi vlada ZDA ukiniti. Po poročanju časnika Washington Post želi vlada ZDA podatke, ki jih NSA zbere o ameriških državljanih mimo sodnih nalogov, uporabiti za iskanje kriminalcev. Torej, rudariti želi po zbranih podatkih z namenom iskanja prestopnikov »na zalogo«. In to je neustavno. Ne samo v ZDA – tudi v Sloveniji.

NSA mimo sodnih nalogov zbira izjemno veliko podatkov o ameriških državljanih. Kot so razkrili dokumenti Edwarda Snowdna, agencija ne zbira le metapodatkov, temveč tudi dejansko vsebino komunikacije ogromnega števila zemljanov. Nič ne zagotavlja, da agencija teh podatkov ne bo zlorabila tudi proti tistim, ki imajo drugačna politična prepričanja od tistih, ki so trenutno na oblasti. Ali pa proti tistim, ki nasprotujejo določenim potezam vlade, meni Binney.

Ti primeri niso le hipotetičen plod domišljije. Eden od najbolj odmevnih primerov zlorab podatkov je gonja proti Elliotu Spizerju, nekdanjemu generalnemu tožilcu in pozneje guvernerju zvezne države New York. Spitzer je želel sodno preganjati bančnike, ki so povzročili svetovno finančno krizo zaradi zavajanja pri oglaševanju hipotekarnih posojil in drugih finančnih produktov. A FBI je, da bi zaščitil bankirje, pokukal v podatke NSA o Spitzerjevi komunikaciji in odkril, da je Spitzer klient agencije, ki moškim posreduje »spremljevalke«. To informacijo je nato objavil časnik New York Times in Spitzer je moral odstopiti, pove Binney.

Nekatere ljudi so tajne službe v sodelovanju z vlado ZDA poslale na hladno. John Kiriakou, nekdanji uslužbenec CIA, je medijem izdal ime uradne osebe, ki je mučila osumljence terorizma. Mučitelju so ameriške oblasti retroaktivno podelile imuniteto, Kiriakou pa je zaradi izdaje imena dobil 30 mesecev zapora.

»Z državo, ki tako ravna z žvižgači, je nekaj narobe,« pove Binney. »V zapor pošlješ tiste, ki mučijo, in ne tiste, ki to razkrijejo! Če daš nekomu moč, in informacije so dandanes moč, in če obenem tistih z močjo ne nadzoruješ, potem si se znašel v velikih težavah. Če v takem sistemu prične nekdo izražati nestrinjanje z ustaljenim mišljenjem, potem se lahko takšna oseba znajde v težavah.« Podatke, ki jih tajne agencije zberejo o vaši komunikaciji, lahko torej učinkovito uporabijo tudi proti vam.

Incestuozni odnosi

Binney vseskozi poudarja, da je NSA skorumpirana organizacija. Zato, ker uporablja masovno zbiranje podatkov za preganjanje drugače mislečih?

Težava je tudi v poslovanju agencije, pove Binney. Pozna na tisoče primerov. NSA najame zunanja podjetja, ki ji prodajajo IT storitve. Agencija nato ameriškemu kongresu predlaga uvedbo novih obveščevalnih programov in kongresnike prosi za sredstva. A velik del tako dobljenega denarja nato kanalizira v stare, potratne in nedelujoče programe – le zato, da zunanji izvajalci ne bi izgubili posla. »To je v bistvu goljufanje kongresa. To je igra denarja, denar stoji za vsem.«

Primer je prav nedelujoč, a drag program Trailblazer in njegovi botri v agenciji. Eden od teh botrov je bil Bill Black, nekdanji namestnik direktorja NSA – torej drugi človek agencije. Black je bil do leta 1997 visoko v vodstvu NSA, nato pa se je upokojil. A med upokojitvijo ni počival. Še isto leto ga je najela korporacija SAIC – med leti 1997 in 2000 je Black služil kot njen podpredsednik. Nato pa se je ob prelomu tisočletja vrnil v NSA na mesto namestnika direktorja. V tej funkciji je od leta 2002 dalje nadzoroval program Trailblazer. Glavno pogodbo za razvoj Trailblazerja je tega leta dobila SAIC. »To je zelo vprašljivo početje. Ljudje na pozicijah moči v vladi se upokojijo, nato delajo za zasebna podjetja, nato pa se vrnejo v javni sektor in zažirajo sredstva agencije. To imenujem incestuozni odnosi,« tako Binney.

NSA moč podatkov zlorablja tako interno kot eksterno. »Sledijo lastnim ljudem. Zdaj imajo menda novo navodilo za zaposlene, ki se imenuje, ‘ko nekaj vidiš, to prijavi’. To je tehnika Stasija,« poziv k neutemeljenemu ovajanju sodelavcev oceni Binney.

Ameriške tajne službe zastrašujejo tudi novinarje, da ti ne pišejo o njihovih zlorabah programov za množično zbiranje podatkov. Jimu Risenu, novinarju New York Timesa, ki je leta 2005 prvi razkril nezakonito prisluškovanje tajnih služb telefonskim pogovorom ameriških državljanov, so oblasti več kot tri leta grozile z obtožnico. Jamesu Rosenu, ki je prav tako poročal o zlorabah tajnih služb, so prestrezali telefonske klice in elektronsko pošto. Agencije so prek »uhajanja podatkov« o nadzoru nad Rosenom medijem in posledičnih medijskih objav o tem nadzoru novinarju dale tudi vedeti, da ga opazujejo. Nek preiskovalni novinar iz New Yorka je Binneyju povedal, da se viri v obveščevalnih agencijah z njim zdaj bojijo govoriti. »Grožnje torej niso omejene na kriminalce. Dogaja se vsem,« tako Binney.

Postanite radioamaterji

Tajne agencije sestavljajo tisti, ki v njih delajo. Kako torej zaposleni v teh agencijah gledajo na njihovo neučinkovitost na eni strani in zlorabo pooblastil na drugi?

Velika večina njegovih nekdanjih sodelavcev je frustriranih, ker se od znotraj ne da ničesar spremeniti, pove Binney. »Korporacija nad vsemi« je miselnost, ki jo je NSA prevzela, vse odkar jo je pričel leta 1999 voditi Michael Hayden. Takrat je začela agencija za opravljanje vedno več svojih nalog najemati zunanja podjetja. »Ko to storiš, zaposlenim odvzameš iniciativo.«

Zakaj se zaposleni torej uklanjajo tej miselnosti? »Imajo družine, otroke, hipoteke, plačevati morajo šolnine za otoke. Ni se lahko upreti,« razloži Binney. Hayden pa je lahko kljub svoji nekompetentnosti zaradi dajanja poslov podjetjem pričakoval dobro službo, ko se bo umaknil v pokoj. To se je nato tudi zgodilo: leta 2009, ko je zapustil direktorski položaj CIA, ki ga je zasedel po vodenju NSA, se je Hayden zaposlil v vodstvu svetovalne družbe Chertoff Group. Chertoff Group podjetjem, ki ponujajo storitve, povezane z varnostjo, svetuje, kako pridobiti donosna javna naročila ameriške vlade.

Zlorabe NSA niso omejene na ameriška tla. Po Binneyjevem mnenju je agencija vpletena v vse vrste špijonaže, tudi industrijsko. »Uporabljajo podatke o tem, katere strani s pornografskimi vsebinami obiskujejo princi v arabskih državah. Na tem področju je gledanje pornografije nesprejemljivo. S temi podatki dobi nato agencija moč nad določeno osebo.« To po Binneyjevem mnenju počnejo povsod. Tudi v Sloveniji.

Če bomo na primer novinarji odprli občutljivo temo, se ne bodo ozirali na legalnost svojih dejanj. »V ZDA so se spravili na politično gibanje čajankarjev. Za nagajanje gibanju so uporabili davčno službo in z njo poskušali zatreti politično delovanje gibanja.« Čajankarji so desni konservativci, ki se zavzemajo za čim vitkejšo vlado in državno upravo v ZDA.

Kaj lahko zoper aktivnosti NSA naredimo tujci? Binney svetuje, naj se naučimo radioamaterstva. »Začnite uporabljati stare metode komuniciranja. So bolj varne od trenutnih.«

Kaj počne vaša tajna služba?

Na državni ravni bi se morale države najprej pozanimati, kaj delajo njihove lastne tajne službe. »Nemški Bundestag je šele zdaj začel ugotavljati, kaj počne njihova tajna služba BND. Enako velja za britansko GCHQ. Kar želim povedati, je, da želijo obveščevalne agencije po svetu prevzeti vlade. Vlade pa se sploh ne zavedajo, kaj se dogaja.«

Kot primer za to se Binney vrne v zgodovino, v čas tako imenovanega Churchevega odbora v ameriškem senatu. Senator Frank Church je po aferi Watergate začel preiskovati delovanje NSA, FBI in CIA. Vohunjenje za člani demokratske stranke, ki si ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja privoščil ameriški predsednik Richard Nixon, je bila trivialna zadeva v primerjavi s tem, kar zdaj počnejo agencije. »Pred par leti pa smo izvedeli, da je NSA že takrat sledila Churchu, pove Binney.« Zakaj? »Hoteli so vedeti, kakšen je njegov načrt, kaj bo odbor ugotovil, da bodo lahko spodkopali te ugotovitve.«

Kako torej nadzorovati tajne službe? »Obami smo januarja 2014, ko se je pripravljal na reorganizacijo NSA, dali konkretne predloge. Na koncu ni storil nič. Ena od naših glavnih poant je bila: potrebujemo sistem verifikacije, ki se ga ne da spodkopati. Da ga dobimo, potrebujemo ljudi, kot so hekerji, tehnični strokovnjaki. Tem damo pooblastilo, da lahko preiščejo vsakršno delovanje tajnih služb. S tem se bomo prepričali, da nam predstavniki teh služb dejansko govorijo resnico o svojem delovanju.«

Kot drugo pa je treba razširiti skupino ljudi, ki je pooblaščena za nadzor agencij. Trenutno ameriške tajne službe nadzirajo le kongresniki, ki so člani komisij za nadzor tajnih služb. Podobno je tudi v Sloveniji, ko roko nad Sovo in vojaško tajno službo drži komisija za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, ki jo sestavlja le devet od 90 poslancev v parlamentu.

Dostop do informacij o delovanju teh služb bi morali imeti vsi poslanci. »Če imaš le eno točko, v kateri se zbirajo informacije, potem ta točka nadzoruje nadaljnjo distribucijo teh podatkov. Zdaj so to parlamentarni odbori za nadzor tajnih služb. In to je problem,« meni Binney.

Poskus boljše regulacije tajnih služb se je v ZDA že zgodil. Dva kongresnika, Justin Amash in John Conyers, sta pripravila zakon, ki bi NSA odvzel denar za financiranje spornih programov zbiranja podatkov. »Oba sta se zavedala, da jima vlada ZDA in tajne službe lažejo oziroma jih vodijo za nos kot čredo ovac.«

Štiri dni pred glasovanjem o predlogu sta kot pričo v kongres povabila tudi Binneyja. A predsednik Obama je ravno za tisti dan in uro, ko bi Binney moral pričati o nezakonitem delovanju NSA, sklical posvet vseh demokratskih predstavnikov v kongresu. »Obama je želel preprečiti, da bi kongresniki dobili kakršno koli informacijo, o čem bodo glasovali. Ker kongresnike lahko manipuliraš le, če ne vedo, kaj delajo.«

Štiri dni kasneje predlog Amasha in Conyersa ni bil izglasovan. A rezultat ni bil brezupen – v več kot 400-članskem spodnjem domu kongresa jima je za potrditev predloga zmanjkalo le 12 glasov.

Poleg kongresnikov, ki nimajo precej časa za pridobivanje poglobljenih podatkov o delovanju tajnih služb, lahko slednje preiskujejo tudi pomočniki izvoljenih predstavnikov ljudstva. Nekateri pomočniki prihajajo iz obveščevalne skupnosti in imajo potrebno znanje za izvajanje nadzora. A NSA se je njihovemu nadzoru spretno izognila. Zbiranje podatkov o državljanih ZDA je razglasila za poseben tip tajne operacije, kar je močno omejilo krog ljudi, ki lahko dobijo informacije o početju tajnih služb v teh tajnih operacijah. Po pravilih je lahko o njih obveščenih le osem kongresnikov – vodji demokratov in republikancev v spodnjem domu kongresa, vodji v zgornjem domu (senatu), ter predsednika in namestnika predsednikov odborov obeh domov za nadzor nad tajnimi službami. Tako majhno število ljudi ne more nadzirati tajnih služb ali sprejeti dobre zakonodaje za delovanje teh služb. »Še posebej, ko jim na mizo vržejo zakon, ki ima 1000 ali 2000 strani. To je noro!« razloži Binney.

Prestrašiti predsednika

Pri vprašanju spornega delovanja tajnih služb je nenavadna tudi vloga ameriškega predsednika Obame. Obama je po izobrazbi ustavni pravnik, zato je nenavadno, da praktično brez zadržkov podpira zbiranje podatkov o komunikaciji ameriških državljanov. Še več: v času Obame je ameriška vlada močno zaostrila gonjo proti tistim, ki opozarjajo na zlorabe pooblastil tajnih služb.

Predstavniki tajnih služb se z Obamo srečujejo vsak dan, ko mu predstavijo dnevno obveščevalno poročilo o nevarnostih, ki grozijo ZDA. Torej jim uspe Obamo zadosti prestrašiti? »V to sem prepričan. Tako se manipulira s politiki,« pove Binney. Po njegovem mnenju pa bi lahko tudi Obama po koncu svojega drugega mandata računal na protiusluge. Človek na njegovi poziciji je deležen veliko pozornosti, raznih izletov na tuje, vpliva. In to pozornost, moč in denar si morda želi ohraniti tudi po koncu mandata. »Moč pokvari ljudi in absolutna moč absolutno pokvari ljudi.«

Žrtev takšne pokvarjenosti je bil tudi Binney. Leta 2007 je FBI z naperjenimi pištolami vdrl v njegov dom na podlagi suma, da izdaja tajne podatke, in mu zasegel računalnik in trde diske. Binneyja so obtoževali izdaje podatkov o prisluškovanju telefonskim klicem ameriških državljanov mimo sodišč, na podlagi katerih je novinar Jim Risen leta 2005 v New York Timesu objavil članek o tem nezakonitem početju. FBI je ob tem dobro vedel, da Binney Risenu ni izdal podatkov. O tem je lahko FBI sklepal prav na podlagi masovnega zbiranja metapodatkov o komunikaciji Američanov, iz katerih je bilo razvidno, da Binney ni nikoli komuniciral z Risenom.

Še več – FBI je v masovno zbranih podatkih tudi videl, kdo je v resnici izdal podatke. To je bil Thomas Tamm, nekdanji uslužbenec ameriškega ministrstva za pravosodje. Tamm, ki je je tajnim službam pripravljal naloge za prisluškovanje, je ugotovil, da te službe Američanom prisluškujejo brez dovoljenj sodišč. Zato se je odločil zadevo razkriti medijem – natančneje Risenu z New York Timesa.

Tudi k Tammu je leta 2007 vdrl FBI. Ameriške oblasti so se na koncu odločile, da Tamma ne bodo sodno preganjale.

Najprej naj ubijajo, nato jih bomo našli

Nesposobnost, zlorabe, korupcija in brezkompromisne kršitve zakonodaje tajnih služb na področju zasebnosti imajo visoko ceno. Ta se meri v izgubljenih človeških življenjih, pojasni Binney. NSA, pa tudi ostale tajne službe po svetu, se še danes ukvarjajo z nediskriminatornim zbiranjem podatkov o komunikaciji čim večjega števila ljudi, namesto da bi se omejile na znane teroriste in mednarodne kriminalne združbe. Ker je zbranih podatkov enostavno preveč, analitiki ne morejo vnaprej predvideti terorističnega napada. »Zbiranje podatkov o vseh zemljanih ubija ljudi. Zakaj se zdaj policija po vsej Franciji in Belgiji podi za osumljenci lanskih terorističnih napadov v Parizu?* Ker so šli pogledat v ogromne podatkovne baze in zdaj vedo, kdo so bili krivci. A to izvedo šele takrat, ko so ljudje že umrli! Napačna pot, fantje, obrnite zadevo! Že na začetku se osredotočite na nevarne ljudi, ne na vse ostale!«

Zakaj tega Binneyjevega nasveta tajne službe ne upoštevajo? »Gonja za denarjem je osnovni razlog, neumnost in ignoranca pa jo omogočata.«

*Opomba: intervju je bil opravljen pred zadnjimi napadi v Bruslju.