Inšpektorat za javni sektor je pri pregledu lastnega odziva na naše zahteve po informacijah javnega značaja ugotovil nepravilnosti in proti vodji inšpektorata uvedel prekrškovni postopek, je razvidno iz dokumentov, ki nam jih je poslal inšpektorat.

Inšpektorat nam namreč zahtevanih informacij o stroških službenih potovanj svoje predstojnice ni posredoval v 20 delovnih dneh, kot to določa zakon.  Našo zahtevo je namreč kar dvakrat ignoriral.

Lani poleti smo izvedli dva testa odzivnosti državnih organov na zahteve državljana po informaciji javnega značaja. V prvem testu smo kot državljan na uradne naslove elektronskih pošt ministrstvom, organom v njihovi sestavi in mestnim občinam poslali vprašanje o višini stroškov organa za službena potovanja njegovega predstojnika. Nato pa smo v drugem testu zahtevali še dokumente, ki dokazujejo višino stroškov.

Neodzivni državni organi

Na naša vprašanja o stroških službenih potovanj nam ni odgovorilo 15 vprašanih organov. Še dva pa sta nas spraševala, zakaj podatke potrebujemo. Takšna vprašanja so pri pridobivanju podatkov nezakonita.

Kot je lani poudarila nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, je takšna ignoranca državnih organov nedopustna. »Brez pregledne javne uprave ni odgovornega vladanja. Skrivalnice, ki se jih gre marsikatera vlada, vodijo v korupcijo in popolno nepreglednost porabe javnega denarja.« Informiran posameznik lahko namreč z veliko več argumenti nasprotuje tistim dejanjem vlade, za katera misli, da so napačna. In to je osnova sodelovalne demokracije.

Državni organi, ki informacij javnega značaja na zahtevo državljanov ne posredujejo, torej ogrožajo demokratično delovanje vlade. Po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) pa so informacije o finančnem poslovanju ministrstva, občine ali drugih javnih organov v skoraj vseh primerih informacija javnega značaja.

Slab vzgled

Slednja je tudi informacija o stroških za službena potovanja. Izmed 17 organov, ki nam lani niso posredovali podatkov o teh stroških, je bil tudi inšpektorat za javni sektor. To je še posebej skrb vzbujajoče, saj je ta inšpektorat odgovoren za nadzorovanje in sankcioniranje vseh javnih organov na področju posredovanja informacij javnega značaja.

Inšpektorat za javni sektor nam ni odgovoril niti na našo prvo zahtevo po informaciji o višini stroškov niti na našo drugo zahtevo za dokumente, ki izkazujejo dejansko višino stroškov za poslovanja.

Lani jeseni smo inšpektorat soočili z njihovo neodzivnostjo. Decembra so nam odgovorili, da bodo naše ugotovitve obravnavali kot pobudo za inšpekcijski nadzor.

Za nadzor potrebovali leto dni

Nadzor nad lastno odzivnostjo so na inšpektoratu končali šele ta teden. Torej več kot leto dni po izvedbi naših testov. Zapisnik o nadzoru kaže na neustrezen odziv osebe, ki je na inšpektoratu za javni sektor zadolžena za posredovanje informacij javnega značaja. Ker nam odgovorna oseba podatkov ni posredovala v zakonsko določenih 20 delovnih dneh (oziroma nam jih sploh ni posredovala), so proti vodji organa uvedli postopek o prekršku.

Po ZDIJZ vodji inšpektorata za javni sektor Lidiji Apohal Vučković zaradi neodzivnosti inšpektorata zdaj grozi 800 evrov kazni. Inšpektorica Tadeja Savnik Ivanuša, ki je opravila nadzor nad svojo nadrejeno, pa ji lahko izreče tudi le opomin.

Ostali organi še brez kazni

Inšpektorat za javni sektor je torej z enoletno zamudo korektno opravil nadzor nad samim seboj. Vprašljiv pa je njegov odziv na neodzivnost drugih organov pri posredovanju informacij javnega značaja.

Poleg samega sebe je inšpektorat v letu dni na podlagi naših preizkusov odzivnosti opravil nadzor še v policiji, na ministrstvu za notranje zadeve in inšpektoratu za notranje zadeve. V vseh nadzorih ni ugotovil hujših nepravilnosti. Zato tudi ni odredil prekrškovnih postopkov zoper vodje teh organov, je razvidno iz dokumentov inšpektorata.

Vprašanje pa je, zakaj je inšpektorat za javni sektor sploh tratil čas za nadzor pri omenjenih treh organih. Policija, notranje ministrstvo in inšpektorat za notranje zadeve so se namreč bolj ali manj korektno odzvali na naša zaprosila za informacije o stroških potovanj predstojnikov organov. Zato ni nenavadno, da inšpektorji za javni sektor pri teh pregledih niso ugotovili hujših nepravilnosti.

Vprašanje je pomembno tudi zato, ker so se na inšpektoratu za javni sektor v odgovorih na naša vprašanja, zakaj so nadzori v štirih organih vlekli kar leto dni, izgovarjali na omejene kadrovske zmogljivosti. »Število različnih pobud in prijav za inšpekcijski nadzor je zelo veliko, zato upravna inšpekcija vseh pobud ne more ažurno reševati, kar pomeni tudi dalj časa trajajoče obravnavanje zadeve,« so nam sporočili s službe za odnose z javnostmi ministrstva za javno upravo.

Najprej pometli pred lastnim pragom

Zaradi teh omejitev bi bilo smiselno, da se inšpektorji osredotočijo le na hujše zaznane kršitve. Zakaj so se torej osredotočili na policijo, notranje ministrstvo in inšpektorat za notranje zadeve, kjer kršitev pri naših preizkusih odzivnosti nismo zaznali?

»Ocenili smo, da je treba najprej izvesti nadzor v lastnem organu, pri čemer smo izhajali iz dejstva, da je v obdobju, na katerega se nanaša inšpekcijski nadzor, Inšpektorat za javni sektor, poleg Policije in Inšpektorata za notranje zadeve, predstavljal organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. V sestavi Ministrstva za notranje zadeve pa je delovala enotna Službe za stike z javnostmi, ki je bila vključena v obravnavanje vaše zahteve po pridobitvi informacije javnega značaja. Zato je bilo ocenjeno, da je potrebno opraviti celovit nadzor pri vseh štirih organih,« so nam odgovorili pri službi za odnose z javnostmi ministrstva za javno upravo. Inšpektorat za javni sektor je namreč do vlade Mira Cerarja spadal pod okrilje notranjega ministrstva.

Na potrebo po ustreznem in odločnem ukrepanju inšpektorata za javni sektor v primeru, ko organi kljub zahtevi državljanov ne posredujejo informacij javnega značaja, kaže tudi naš letošnji test odzivnosti državnih organov na te zahteve.

Letos poleti smo namreč 52 organov – ministrstev, organov v njihovi sestavi, in mestnih občin – spet kot državljan povprašali o stroških njihovega poslovanja. Tokrat smo jih spraševali, koliko sredstev so lani porabili za vzdrževanje svojega voznega parka. Enajst organov nam na vprašanje ni odgovorilo, še šest pa je zahtevalo pravno podlago za naše poizvedbe.

Na inšpektoratu so nam obljubili, da bodo nadzor v ostalih organih, ki so ignorirala naša vprašanja, izvedli v prihodnjem letu.

zapisnik – inspektorat za javni sektor