Zgodbo o političnem tedniku Mladina smo začeli razpletati od zadnjega konca. Na začetku preiskave o medijskih lastnikih v Sloveniji nas je več sogovornikov opozorilo, da je Mladina naprodaj. Kupovali naj bi jo lastniki, skriti za tujim finančnim skladom York. Prodajali pa večinski lastniki, skriti za goriško družbo Transmedia, ki so se zaradi slabih naložb in gospodarske krize znašli v likvidaciji.

Že v prvem koraku smo torej ugotovili dvoje. Slovenski politični tednik, ki je postal v nekdanji Jugoslaviji sopomenka za pogumno in politično nekorektno novinarstvo, bodo kupili neznani lastniki od drugih neznanih lastnikov. A tudi ti so pred dobrimi desetimi leti prevzeli Mladino od enako neznanih lastnikov.

Kako je to mogoče?

Prve podatke o lastništvu Mladine smo našli v zgodovinskem izpisu iz sodnega registra iz leta 1990, kjer so navedeni vložki štiriindvajsetih deležnikov. Med vlagatelji so bili novinarji in kolumnisti Mladine, pa tudi drugi sodelavci revije. Največje vložke so tedaj med drugim vplačali Robert Botteri, Marcel Štefančič in Bernard Nežmah, ki so še danes ostali solastniki družbe.

Izpisek iz sodnega registra je edini javen podatek o lastnikih Mladine iz tistega obdobja, saj je bila Mladina zaprta delniška družba, ki ni razkrivala podatkov o lastnikih. Sestava lastnikov se je začela po osamosvojitvi precej spreminjati, vendar dejanskih deležev velikokrat niso poznali niti člani nadzornega odbora družbe, smo izvedeli med preiskavo.

Ustanovni člani so želeli svoje deleže prodati iz različnih razlogov. Nekateri so se umaknili, drugi odšli, tretji so potrebovali denar. Dodaten razlog je bil velik padec prodaje Mladine po osamosvojitvi, saj revija ni bila več skupna platforma za vsa osamosvojitvena gibanja. Politični prostor se je razdelil na sedanjo tranzicijsko levico in desnico, čemur so sledili tudi mediji. Mladinina prodaja pa se je iz povprečno 40.000 izvodov najprej razpolovila in se nato ustavila na približno 14.000 izvodih.

Nepregleden notranji trg

Večino lastniških deležev je kupoval prvi direktor in urednik Mladine Franci Zavrl. Nekatere deleže je prepisal nase, druge so imeli formalno še vedno v lasti prejšnji lastniki, čeprav jim je Zavrl že izplačal denar.

Ta notranji trg preprodaje deležev Mladine ni bil transparenten. O nakupih in prodajah je bilo mogoče večinoma sklepati posredno, če si je kdo privoščil dražjo življenjsko dobrino (avto, stanovanje …) ali je na glasovanjih družbe podprl predloge dejanskega lastnika.

Po desetih letih od ustanovitve revije je Zavrl pridobil najmanj tretjino lastniškega deleža v Mladini, so pokazali podatki, ki smo jih pridobili od enega izmed tedanjih vodilnih »Mladincev« (za Zavrla je tedaj delež hranil tudi novinar Boris Čibej). Toda že na prelomu novega tisočletja je postalo lastništvo Mladine še bolj nepregledno.

Ne le, da niso bile javno dostopne niti formalne informacije o lastnikih – delno smo si lahko pomagali z zgodovinskimi izpisi iz medijskega razvida, ki smo jih pridobili na ministrstvu za kulturo –, ampak nam niti pridobljeni podatki niso pomagali ugotoviti dejanskih lastnikov Mladine.

Leta 2002 se v zgodovinskem izpisu medijskega registra pojavita imeni, ki ju tedaj ni bilo mogoče povezati z Mladino: Tanja Kralj in Marko Novak (pozneje oba Novak). V naslednjem zapisu iz leta 2003 je kot večji lastnik naveden Andrej Klemenc, direktor družbe Infomediji, s katero se je leta 2002 združila Mladina (Klemenc je postal tudi direktor Mladine). V letih 2003–7 se je lastništvo za nekaj časa ustalilo. Po podatkih iz razvida so največji lastniki postali družba Factor Leasing, direktor Andrej Klemenc in novinar Miha Štamcar, pa tudi družba Delo TČR.

Pri omenjenih spremembah najbolj izstopajo štirje lastniki: javnosti neznana Marko Novak in Tanja Kralj, nato prav tako Novak, Factor Leasing in Miha Štamcar.

Glede Marka in Tanje Novak nam niso znali pomagati niti nekateri tedanji vodilni. Po podatkih iz novinarske dokumentacije sta imela Novaka skupaj celo 40-odstotni delež v Mladini. Sogovorniki so se spomnili različnih govoric – da sta skupaj vodila frizerski salon ali neko drugo dejavnost, ki ni bila povezana z mediji. Vsi pa so se strinjali, da sta bila prva Mladinina »slamnata lastnika«. Toda čigava? Po pridobljenih podatkih je imel samo Franci Zavrl dovolj velik lastniški delež, da bi dosegel omenjenih 40 odstotkov. A nam je Zavrl zatrdil, da se omenjenih oseb ne spomni in da nista bili njegovi »parkirišči«. Za drugega verjetnega lastnika deležev Marka in Tanje Novak pa je veljal nekdanji politik in poslovnež Herman Rigelnik.

Leta 2003 sta Novaka izginila s seznama lastnikov. Vstopili pa so Andrej Klemenc (kot največji lastnik Infomedijev je po pretvorbi delnic postal tudi večji lastnik skupne družbe), Factor Leasing in Delo TČR.

Delež v družbi je močno povečal tedanji novinar Mladine Miha Štamcar, ki je imel 1990 in 2000 samo za 0,7 odstotka delnic. Njegov delež je namreč zrasel na kar 10,74 odstotka. Okoli tretjino lastništva so ohranili ostali zaposleni v Mladini in na Monitorju, vendar njihovih podatkov ni bilo v medijskem razvidu, ker so bili posamični deleži nižji kot pet odstotkov (kar je meja, določena za obvezen vpis), Mladina pa nam ni poslala tedanjega seznama lastnikov.

Za omenjene spremembe so nam sogovorniki navedli več razlogov. Franci Zavrl je potrdil, da je kupoval deleže od drugih solastnikov, ki so potem ohranili formalno lastništvo. Zakaj? Ker da je imel določene razloge. Zavrl nam ni konkretno odgovoril na vprašanje, kakšni so bili ti razlogi. Ni pa zanikal, da je na njegove tedanje odločitve vplivalo solastništvo v agenciji Pristop in Slovenski tiskovni agenciji, zaradi katerih se ni hotel izpostavljati še kot največji lastnik Mladine.

Prav tako nismo uspeli izvedeti razlogov za vstop Dela TČR in Factor Leasinga. Delo TČR je bilo v lasti Martina Odlazka, še enega večjega slovenskega medijskega lastnika, ki preko povezanih oseb izdaja številne medije, med drugim politični tednik Reporter (Delo TČR je šlo leta 2017 v stečaj). Podjetje Factor Leasing pa je bilo del holdinga Autocommerce (ACH), ki ga je obvladoval Herman Rigelnik.

Če povzamemo: leta 2007 je bila Mladina v velikem deležu v lasti »parkirišč«, za katerimi so se skrivali dejanski lastniki.

Prihod zamejcev

Po parlamentarnih volitvah 2004 je vlado sestavil dotedanji opozicijski politik Janez Janša, ki je pogosta tarča Mladininih kritik. V samo dveh letih po menjavi vlade so Mladini prihodki od prodaje padli za skoraj milijon evrov, kar je približno tretjina letnih prihodkov. Razlog? V reviji so prenehala oglaševati državna in z državo povezana podjetja, še zlasti banke, zavarovalnice in telekomunikacijski operaterji (Telekom in Mobitel).

V Mladini so videli, da jim ne bo uspelo preživeti še enega mandata desne vlade in s tem političnega bojkota oglaševalcev. Zato so začeli iskati novega vlagatelja. V Mladino je zato leta 2007 vstopil goriški finančni holding KB 1909 preko hčerinske družbe Distriest.

S to prodajo je bilo povezanih več nejasnosti. Ker precej dejanskih lastnikov Mladine pred prodajo ni bilo znanih, takrat ni bilo mogoče izvedeti, od koga točno je KB 1909 sploh kupil Mladino. V novinarskih člankih je bil objavljen samo podatek, da je KB 1909 za približno 40-odstotni delež v Mladini plačal nekaj manj kot milijon evrov.

Več podrobnosti je šele deset let pozneje razkrila parlamentarna komisija za preiskavo korupcije v zdravstvu, ki je preiskovala domnevno netransparentno in predrago prodajo žilnih opornic nekaterim javnim zdravstvenim ustanovam, med katerimi je bil tudi ljubljanski klinični center. Komisije pa niso zanimale samo opornice, ampak so hoteli pokazati, da je KB 1909 – prek svojega hčerinskega podjetja Mark Medical je bil holding vpleten tudi v preprodajo žilnih opornic  – s prodajo medicinske opreme financiral tudi nakup in delovanje Mladine.

Komisija sicer ni dokazala, da bi KB 1909 dejansko financiral Mladino s prodajo zdravstvene opreme ali vplival na njeno poročanje o zdravstvu. Vendar so vodilni Mladine – predsednik uprave KB 1909 Boris Peric, predsednica uprave Mladine Denis Tavčar in odgovorni urednik Mladine Grega Repovž – morali odgovarjati tudi na vprašanja o lastništvu.

Boris Peric je pred komisijo povedal, da so se morali leta 2007 o nakupu lastniških deležev pogovarjati z več lastniki. Med drugim pa so izpeljali tudi nenavadno transakcijo, v kateri so posodili 200.000 evrov Gregi Repovžu, ki je navidezno vzel ta kredit, da bi osebno odkupil delež Mladine od Francija Zavrla. Vpleteni nam niso hoteli pojasniti podrobnosti tega nakupa. Franci Zavrl nam je povedal, da je bil pripravljen prodati delež samo odgovornemu uredniku Mladine osebno in ga je Repovž skupaj z Goričani preslepil. Repovž je na zaslišanju povedal, da Zavrlovega deleža ni kupil od njega osebno, temveč od Zavrlovega tedanjega luksemburškega podjetja Falcone. Nismo pa izvedeli, kolikšen delež Mladine je Zavrl sploh »parkiral« v podjetju Falcone in zakaj. Pa tudi, ali je bil to takrat edini Zavrlov delež ali pa je Mladino prodajal tudi še prek drugih formalnih lastnikov.

Zavrl pa ni bil edina neznanka. Podjetje Falcone je v času prve Janševe vlade sodelovalo tudi pri nakupu podjetja Promart Design, ki se je ukvarjalo s prodajo poslovnih daril in ki je bilo povezano z Rajkom Janšo, bratom premierja Janeza Janše. Zavrlov Falcone pa je leta 2007 za 1,15 milijona evrov kupilo podjetje Promart Design in ga prodalo naprej, kar kaže na Zavrlovo posredniško vlogo in na nenavadno prepletenost interesov med tranzicijsko levico in desnico. Nejasni so tudi interesi finančnega sklada KB 1909, ki v Mladini najverjetneje ni iskal predvsem dobička – kar je sicer značilno za delovanje takšnih podjetij – in katerega lastniki so prav tako neznani.

Iz sklada v sklad

Ko so se vodilni v KB 1909 leta 2017 odločili za prostovoljno likvidacijo in so se v začetku letošnjega leta pojavile govorice o prodaji Mladine, se je lastniška struktura revije znova spremenila. Namesto Distriesta je večinski delež prevzelo podjetje Transmedia, ki je prav tako del holdinga KB 1909.

Lastniki KB 1909 pa niso javno znani. Vemo le, da je KB 1909 nastala iz goriške Kmečke banke, ki jo je ustanovila slovenska narodna skupnost v Gorici leta 1909, in je upravljala z delom premoženja slovenske zamejske skupnosti. KB 1909 je imela naložbe na področju elektronike, nepremičnin, živilske industrije, medijev, distribucije in medicinske opreme (med drugim v podjetju Mark Medical), nanjo pa so prenesli zdrava podjetja iz tržaškega finančnega holdinga Safti, ki je v odmevni aferi propadel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so vodilne med drugim obtožili utaje davkov in pranja denarja.

To obdobje je podrobno opisal pokojni arhitekt slovenskega bančnega sistema in ustanovitelj Tržaške kreditne banke Niko Kavčič v avtobiografiji Pot v osamosvojitev ter v dolgem pogovoru za dokumentarni film Vzporedna ekonomija novinarje Ljerke Bizilj. Člani parlamentarne komisije o žilnih opornicah pa so na zaslišanju zelo poudarjali zgodovinske povezave KB 1909 s Tržaško kreditno banko in holdingom Safti, ki velja za enega izmed najpomembnejših virov financiranja nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti, znane tudi pod imenom Udba.

Več sogovornikov, ki so seznanjeni z dogajanjem na Mladini, je potrdilo navedbe nekaterih medijev, da se za nakup deleža od KB 1909 – spet v imenu neznanega lastnika – zanima tuji finančni sklad York. Ta po Sloveniji že nekaj časa odkupuje terjatve države od DUTB, med drugim od družb DZS, Delo prodaja, Terme Čatež, holdinške družbe Sava, holdinga Istrabenz in NFD Holdinga. Vse to zelo spominja na obdobje, ko je v Mladino vstopil sedanji lastnik KB 1909, ki je prav tako iskal naložbene priložnosti v slovenskem gospodarstvu. Razen v Mladino in Mark Medical so v KB 1909 takrat vstopili tudi na druga področja slovenskega gospodarstva – kot solastnik ali nadzornik številnih podjetij, med njimi Istrabenza, Banke DBS, Hranilnice in posojilnice Vipava, KDD ter informacijske družbe Actual.

To pa kaže, da bo Mladina najverjetneje znova končala v rokah neznanega lastnika.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.