V primerjavi z letom 2014 so se povprečni časi odločanja v kazenskih, pravdnih, gospodarskih, delovnopravnih in socialnih sporih skrajšali. Kljub temu pa sodišča razen pri kazenskih zadevah pred okrajnimi sodišči postopkov še niso skrajšala v roke, h katerim so se zavezala leta 2013.

Zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov je bila Slovenija že večkrat obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). Najbolj je odmevala razsodba v zadevi Lukenda leta 2005, v kateri je ESČP ugotovil, da je dolgotrajnost postopkov krivda države. Rudar Franjo Lukenda je v relativno enostavnem sporu v zvezi z višino invalidnine na pravnomočno sodbo čakal več kot pet let.

»Kršitev pravice pritožnika do sojenja v razumnem roku [v Sloveniji] ni osamljen primer, temveč sistemski problem, ki je posledica neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. Ta problem še naprej ogroža vsakogar, ki uporabi sodno varstvo svojih pravic,« so takrat v obrazložitvi zapisali sodniki ESČP.

Zaradi sodbe ESČP je ministrstvo za pravosodje leta 2005 pripravilo takrat najambicioznejšo strategijo za zmanjšanje sodnih zaostankov, imenovano Projekt Lukenda. Projekt je temeljil na treh ukrepih: zagotovitvi primernih prostorskih pogojev za delovanje sodišč; zaposlitvi dodatnih sodnikov in sodnega osebja za določen čas do konca leta 2010, ko naj bi se projekt končal z odpravo sodnih zaostankov; in stimulativnem nagrajevanju osebja za odpravo sodnih zaostankov.

Projekt je bil po oceni računskega sodišča delno uspešen. Zmanjšal je predvsem število nerešenih zadev na slovenskih sodiščih, ne pa toliko zadev, ki so bile definirane kot sodni zaostanki – torej zadev, o katerih so sodišča odločala najdlje.

Dodatne zaveze h krajšanju sodnih postopku sta vlada Alenke Bratušek in vrhovno sodišče sprejela junija 2013 v tako imenovani zavezi državljanom za nadaljnje izboljšanje stanja v sodstvu. Roke v zavezi naj bi sodišča dosegla že v letu 2014. A teh rokov razen v primeru kazenskih zadev pred okrajnimi sodišči slovenski sodniki še danes ne dosegajo.

Sodišča vse hitrejša

Roki sicer se skrajšujejo. Pravdne zadeve bi morale na primer glede na zavezo trajati povprečno 11,5 mesecev pred okrožnimi in devet mesecev pred okrajnimi sodišči.

Okrožna sodišča sodijo v zahtevnejših zadevah oziroma v zadevah večje vrednosti kot okrajna. Leta 2012 so pravdne zadeve pred okrožnimi sodišči trajale povprečno 15,2 meseca, leta 2014 14,2 meseca, v lanskem letu pa je okrajnim sodiščem čas pravdnih postopkov uspelo zmanjšati na 12,3 meseca. Od zaveze so tako oddaljena še slab mesec.

Nekoliko slabše so razmere na okrajnih sodiščih, kjer odločanje v pravdnih zadevah trenutno traja 11,2 meseca. Do izpolnitve zaveze devetih mesecev jim torej manjka še dobra dva meseca.

So pa okrajna sodišča edina, ki jim je na enem izmed področij uspelo skrajšati sodne postopke v skladu z rokom v zavezi, in sicer v kazenskih zadevah. Zaveza je rok postavila na 12 mesecev, že leta 2014 pa so okrajna sodišča v kazenskih zadevah odločila povprečno v 9,5 mesecih. Lani so čas odločanja še nekoliko znižala, na 9,2 meseca.

Precejšnje razlike med posameznimi sodišči

Stanje pa se sodeč po podatkih vrhovnega sodišča ne izboljšuje pri primerjavi časov odločanja o zadevah med posameznimi sodišči. Ti se namreč od sodišča do sodišča razlikujejo.

Da takšne razlike niso dopustne, sta se leta 2015 strinjala tako Janko Marinko, generalni tajnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kot Tina Brecelj, državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje.

»To, kdaj boste prišli do pravice, ne more biti odvisno od tega, kje živite,« je poudaril Marinko. »Treba je skrbeti, da se čas reševanja zadev [na sodiščih] krajša in da nimamo situacije, ko so na posameznih sodiščih ti časi tako zelo različni. Ker pravica za nekoga v Kopru ali Murski Soboti mora biti enako hitra,« se je strinjala Tina Brecelj.

Sodna statistika vrhovnega sodišča okrožna in okrajna sodišča med seboj primerja le po kazalniku pričakovanega časa rešitve zadeve. Ta kazalnik ni najboljši, pojasnjujejo na vrhovnem sodišču, saj na podlagi števila rešenih zadev v prejšnjem obdobju določi čas odločanja v prihodnjem obdobju. Zato so med pričakovanim in dejanskim časom rešitve zadeve možna določena odstopanja.

Toda: glede na to, da je omenjeni kazalnik edini dostopen, smo okrajna in okrožna sodišča primerjali po kazalniku pričakovanega časa rešitve zadeve.

Odstopanja med sodišči so občutna. Poglejmo ekstrema. Na okrožnem sodišču v Celju je bil predvideni čas pomembnejše zadeve (zadeve, za rešitev katere je potrebna izvedba glavne obravnave na sodišču) 15 mesecev. Na okrožnem sodišču na Ptuju pa so takšno zadevo povprečno rešili v 10,6 mesecih.

Zemljevid: povprečni čas reševanja zadev na okrožnih sodiščih

Razlike so še večje na okrajnih sodiščih. Na ljubljanskem okrajnem sodišču je odločanje o pomembnejši zadevi povprečno trajalo 11,2 meseca. Na okrajnem sodišču v Litiji pa je takšna zadeva v povprečju trajala le 2,8 meseca.

Zemljevid: povprečni čas reševanja zadev na okrajnih sodiščih

Odgovorni predvsem predsedniki sodišč

Razlike med sodišči nastajajo zaradi različne obremenjenosti, zahtevnosti obravnavanih zadev, pa tudi organizacije dela, pojasnjujejo na vrhovnem sodišču. Kot so povedali: »Vrhovno sodišče že vrsto let izvaja ukrepe izenačevanja kadrovskih virov, npr. določanje števila sodniških mest ter določanje števila in vrste delovnih mest sodnega osebja na posameznih sodiščih, dodeljevanje dodatnih finančnih sredstev za reševanje zadev, kot tudi druge ukrepe – projekti za reorganizacijo in izboljšanje poslovnega procesa, uvajanje IT rešitev itd.«

Ob tem pa poudarjajo, da je dejanska organizacija dela posameznih sodišč v pristojnosti predsednikov sodišč. Predsedniki višjih in okrožnih sodišč lahko tudi prenesejo sojenja v določenem številu zadev z bolj obremenjenih na manj obremenjena sodišča.

Z vprašanji o trajanju postopkov smo se obrnili tudi na celjsko okrožno sodišče. Kot rečeno, ima to sodišče med vsemi okrožnimi najdaljši pričakovani čas rešitve zadev v lanskem letu. Povedali so nam, da je »bila v letu 2015 sprejeta prioriteta reševanja starejših zadev (pet let stare zadeve in več), na tej podlagi pa tudi sprejeti programi reševanja zadev za posamezna pravna področja. Rešitev starejših zadev pa v določenem časovnem obdobju pomeni daljši čas reševanja zadev.«

Na vprašanje, kakšne dodatne ukrepe bodo uvedli za izenačevanje časa reševanja zadev med posameznimi sodišči, nam ne na vrhovnem sodišču ne na celjskem okrožnem sodišču niso odgovorili.

Z našimi vprašanji glede trajanja postopkov smo se obrnili tudi na pravosodno ministrstvo. To podobno kot vrhovno sodišče poudarja, da imajo ključno vlogo pri skrajševanju sodnih postopkov in izenačevanju trajanja reševanja zadev med sodišči prav predsedniki posameznih sodišč.

Obenem so na pravosodnem ministrstvu po njihovih besedah pripravili novelo zakona o pravdnem postopku, z ukrepi, s katerimi si bodo prizadevali še dodatno skrajšati sodne postopke (preberite ukrepe, ki jih navaja ministrstvo). Novelo je februarja letos potrdil državni zbor.

»Ob ustreznih zakonodajnih spremembah in organizacijskih ukrepih je moč pričakovati hitrejše in učinkovitejše pravno varstvo pred sodišči, s čimer se bo povečalo tudi zaupanje javnosti v sodno vejo oblasti,« še dodajajo na ministrstvu.

Pohitrili reševanje delovnih sporov

Časi odločanja o zadevah se znižujejo tudi na delovnih in socialnih sodiščih. Hitra obravnava sporov na teh sodiščih je še posebej pomembna. Nanje se namreč obračajo najranljivejši člani družbe – od odpuščenih delavcev do invalidov in socialno ogroženih, ki tožijo za svoje pravice.

Časi sojenja na delovnem in socialnem sodišču so se med letoma 2012 in 2014 precej podaljšali. Odločanje o povprečnem delovnem sporu se je z dvanajstih mesecev povzpelo na kar 17,1 meseca. Odločanje o povprečnem socialnem sporu pa z 12,4 meseca na 14,6 meseca.

V letu 2016 so časi odločanja spet krajši – za delovne spore znašajo povprečno 14,6 meseca, za socialne spore pa 11 mesecev. Sodeč po vladni zavezi iz leta 2013, bi morala sodišča v socialnih sporih sicer odločiti povprečno v devetih mesecih. Po mnenju Ane Jaklič, predsednice ljubljanskega delovnega in socialnega sodišča, pa bi morala v delovnih sporih sodišča odločiti najkasneje v 12 mesecih.

Ljubljansko delovno sodišče je daleč najbolj obremenjeno, saj je z 2361 rešenimi primeri rešilo skoraj toliko tožb kot ostala tri delovna sodišča – koprsko, celjsko in mariborsko – skupaj. Še leta 2014 je povprečen delovni spor na ljubljanskem sodišču trajal kar 18,6 meseca. Med oktobrom 2015 in septembrom 2016 jim je čas reševanja povprečnega delovnega spora uspelo skrajšati na 13,7 meseca. Nato pa se je zaradi obravnav v zadnjih treh mesecih prejšnjega leta čas reševanja zadev v celotnem letu 2016 spet povzpel kar na 17,1 meseca.

Kot je v odgovoru na naša vprašanja o časih reševanja zadev zapisala predsednica ljubljanskega delovnega in socialnega sodišča Ana Jaklič, jim je z več ukrepi v preteklem obdobju uspelo pohitriti sodne postopke.

»Glavni ukrep, ki ga izvajamo s ciljem skrajševanja trajanja postopkov, je sprotno spremljanje razpisovanja narokov in poročanje sodnikov o razlogih, kadar gre za dolgotrajnejše trajanje postopkov. Pomemben ukrep je tudi, da v največji meri vztrajamo pri izvedbi že razpisanih narokov, saj naroke preklicujemo le v izjemnih primerih,« je zapisala Jaklič.

V zadnjih mesecih pa so se sodni postopki podaljšali predvsem zaradi množičnih tožb policistov zoper državo zaradi izplačila nadur, pojasnjuje Jaklič. Tožbe so bile vložene že leta 2013. »Prav množične zadeve (to pomeni veliko število tožb, v katerih gre za istovrstne zahtevke in isto toženo stranko) najbolj vplivajo na podaljšanje časa reševanja zadev.«

Zaradi omenjenih tožb Jaklič tudi ne pričakuje, da se bo čas reševanja zadev v bližnji prihodnosti skrajšal. Izmed 2361 zadev, ki jih je sodišče obravnavalo sredi marca letos, je bila kar v 1526 zadevah ena izmed strani v postopku Republika Slovenija. Na ljubljanskem sodišču namreč obravnavajo vse več tožb javnih uslužbencev zoper državo, je zapisala Ana Jaklič.

Najpomembnejše novosti, ki jih prinaša predlog novele ZPP-E, po pojasnilih ministrstva za pravosodje:

• uvedba pripravljalnega naroka, programa vodenja postopka in časovni načrt poteka postopka (proaktivno vodenje zadeve s strani sodnika);
• izboljšanje vročanja (ureditev vročanja v poštne predale, zagotavljanje pravice do izjave v primerih preselitev naslovnikov itd.);
• od strank se zahteva večja skrbnost pri pripravi vlog, novosti pa sta omejitev števila pripravljalnih vlog pred pripravljalnim narokom ter določitev roka 15 dni pred pripravljalnim narokom, ko je še dovoljeno vložiti pripravljalno vlogo;
• širi se obveznost razkritja poslovnih skrivnosti in listin, ki se nahajajo v sferi stranke in ki bi bile lahko zanjo obremenjujoče, vse z namenom ugotovitve materialne resnice;
• omogoča se možnost predpravdne izvedbe dokaza z izvedencem tako, da stranki že pred samim začetkom postopka pridobita čim več informacij, kar naj omogoči morebitno zunajsodno sporazumno razrešitev spora;
• možnost izdaje sodbe s kratko obrazložitvijo bo skrajšala čas pisanja sodbe;
• v gospodarskih sporih majhne vrednosti pritožba ne bo zadržala izvršitve, zaradi česar bo upnik hitreje prišel do poplačila;
• spor se bo končal s pravnomočno odločbo na drugi stopnji, če bo postopek trajal nerazumno dolgo;
• možnost višjega sodišča, da v gospodarskih sporih pritožniku ponudi možnost umika pritožbe in povrnitve 1/2 sodne takse, kadar oceni, da pritožba nima izgledov za uspeh;
• ukinja se dovoljena revizija in bo tako mogoča samo dopuščena revizija, s čimer se Vrhovnemu sodišču priznava položaj najvišjega sodišča, ki je zadolženo za enotnost sodne prakse in razvoj prava skozi sodno prakso ter ne predstavlja več tretje stopnje v sporih, ki so večje vrednosti.