Zemljevid nasilnega kriminala: največ nasilja na Štajerskem, najmanj na Gorenjskem

Najbolj nasilno mesto je Kočevje, ki vodi tudi po številu umorov na 10.000 prebivalcev. Roparji imajo najraje Ljubljano, po hudih telesnih poškodbah in spolnem nasilju vodi Piran, z družinskim nasiljem je najbolj obremenjeno Grosuplje.

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 17 minut.

Članek je objavljen tudi v Dnevnikovem Objektivu.

9 Crimes
Foto: Raul Lieberwirth

Vsi podatki so na spletnih straneh policije na voljo že od leta 2005. A do danes jih ni še nihče analiziral in predstavil javnosti. Čeprav gre za nasilen kriminal. Torej temo, ki (upravičeno) zbuja precej pozornosti in terja resno ukrepanje vseh pristojnih inštitucij.

Policijska statistika beleži vsak posamezen obravnavan primer suma kriminalnega dejanja. Podatki vsebujejo tudi geografsko komponento – pri vsakem vnosu je navdena upravna enota,  v kateri se je dejanje zgodilo. Zato je mogoče izdelati zemljevid nasilnega kriminala v Sloveniji. In prav to smo storili mi.

Pred predstavitvijo rezultatov naše analize moramo opozoriti, da gre za policijsko statistiko obravnavanih kaznivih dejanj. Ta ne pove nič o epilogu posameznega dejanja – torej, ali je bil sum upravičen, ali je bil storilec ujet, ali je bil (pravnomočno) obsojen. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede zato opozarja, da policijska statistika ni zelo natančen vir podatkov o kriminaliteti. Je pa dokaj podroben. Zato se ga ne sme ne zanemariti, a tudi ne sprejeti kot edino merilo za oceno razmer. Policijska statistika je namreč odvisna od številnih dejavnikov, ki vključujejo tako policijo in njeno pozornost na posamezno problematiko, kot seveda tudi pripravljenost ljudi prijavljati kazniva dejanja.

Razloga za sklepanje, da se omenjeni dejavniki med upravnimi enotami bistveno razlikujejo, nimamo. Zato lahko prvič predstavimo slovenska mesta, ki so najbolj (in najmanj) obremenjena z nasilnim kriminalom. Med nasilni kriminal smo šteli vsa dejanja, ki bodisi povzročijo nasilje, bodisi je nasilje posledica dejanja, bodisi grozijo z nasiljem. Vanje smo tako vključili umore, ugrabitve, rope, spolno in družinsko nasilje, ter tudi pomoč in napeljevanje k samomoru. Vključena so tako dokončana dejanja kot poskusi dejanj. Za vsako upravno enoto smo izračunali letno povprečje dejanj na 10.000 prebivalcev med letom 2008, ko je bila sprejeta zadnja novela kazenskega zakonika, in 2013. Daljše obdobje namreč izniči letne variacije med upravnimi enotami. Več pojasnil o izvedbi analize lahko najdete v metodološkem pojasnilu.

In kateri so z nasilnim kriminalom najbolj obremenjeni kraji? Na lestvici močno vodi Kočevje. V tej upravni enoti je namreč policija med leti 2008 in 2013 na leto zaznala povprečno 59 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev. Sledijo mu Grosuplje (letno 50 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev), Črnomelj, Velenje (oba po 48) in Maribor (46).

Kraji z najmanj nasilja v Sloveniji pa so Cerknica (13 nasilnih kriminalnih dejanj), Ajdovščina (14), Škofja Loka (15), Ilirska Bistrica in Tržič (oba po 16).

Povprečno letno število obravnavanih nasilnih kriminalnih dejanj policije na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj nasilja) do temno rdeče (največ nasilja).

Podatke smo analizirali tudi po statističnih regijah. Z nasilnim kriminalom je najbolj obremenjena Podravska regija (letno 41 nasilnih kriminalnih dejanj na 10.000 prebivalcev), Jugovzhodna Slovenija (38) in Osrednjeslovenska (37). Najbolj miroljubne pa so Gorenjska (19), Goriška (20) in Notranjsko-Kraška (23).

Povprečno letno število obravnavanih nasilnih kriminalnih dejanj policije na 10.000 prebivalcev: regije

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj nasilja) do temno rdeče (največ nasilja).

Razlike med posameznimi deli Slovenije so očitne. V Kočevju je več kot štirikrat več nasilnega kriminala kot v Cerknici. V najbolj nasilni slovenski regiji je takšnega kriminala dvakrat več kot v najmanj nasilni.

Slovenija je varna država – a ne povsod

So ti podatki razlog za alarm?  Če se osredotočimo na celotno državo, potem niso. »Kriminal je vedno družbeno privlačna tema, ker lahko politiki obljubljajo, da bodo zaprli vse tajkune, da bodo ne vem kaj preprečili, in s tem dobijo precej glasov na volitvah. Seveda jim vsi nasedejo. A problema se ne da rešiti čez noč. Po drugi strani pa živimo v eni srečni deželi, kjer je kriminala izredno malo. Če je za politika tole uporabno, je za analitike manj alarmantno,« ocenjuje Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete.

Petrovcu pritrjujejo mednarodne primerjave kriminala. Te so sicer zelo nehvaležne, saj ima vsaka država svoj kazenski zakonik in s tem tudi unikatne kvalifikacije posameznih kaznivih dejanj. Ni nujno, da je na primer definicija družinskega nasilja pri nas enaka kot recimo v Indoneziji ali Nigeriji. Lahko pa mednarodno primerjamo najbolj nedvoumno in hkrati najhujše kaznivo dejanje – umor. V Sloveniji se je v letu 2012 po podatkih Svetovne banke zgodilo 0,7 umora in uboja na 100.000 prebivalcev, kar nas postavlja na rep držav v svetu. Za primerjavo: v Avstriji in Italiji je ta številka 0,9,  na Češkem en umor, tolikšno je tudi povprečje v državah evroobmočja.

Vendar se ne smemo zadovoljiti z nizkimi številkami kriminalitete v celotni državi, temveč nameniti pozornost najbolj prizadetim slovenskim regijam. A najti odgovor na vprašanje, zakaj so nekateri slovenski kraji bolj podvrženi nasilnemu kriminalu kot drugi, je izjemno težko. Mnogo dejavnikov za nasilje namreč sploh ne poznamo. Ali pa jih je praktično nemogoče raziskovati, poudarja Dragan Petrovec. Nemogoče je na primer raziskovati družinske odnose, ki privedejo do nasilja v družini.

Romi in priseljenci

Obenem se ne smemo ujeti v past prevelikega posploševanja, opozarja Petrovec. Za primer Kočevja in Grosuplja bi lahko uporabili brutalen jezik in rekli: »seveda, to so kraji polni ciganov, normalno da je tu veliko kriminala.« A svoj del krivde nosi tudi večinsko prebivalstvo. Če deprivilegirano populacijo potiskamo na družbeno obrobje in jo intenzivno ohranjamo tam, kamor po naše spada, torej čim dlje od nas, in jim tako omejujemo dostop do izobraževalnega, zdravstvenega sistema, primernih bivalnih standardov, potem lahko zagotovo pričakujemo še več takšnih težav.

Petrovcu pritrjuje tudi statistika. Murska Sobota na primer, v kateri prav tako prebiva precej Romov, je po nasilnem kriminalu šele na 38. mestu. Tudi Metlika je na 32. mestu izmed 58 upravnih enot.

Glede na statistične podatke pa bi se veljajo podobnim generalizacijam izogniti tudi pri priseljenski populaciji. Jesenice, v katerih se je glede na zadnji popis za »neslovence« opredelilo 27 odstotkov prebivalstva, so z 18 sumi nasilnih kaznivih dejanj na 10.000 prebivalcev sedmo najbolj mirno mesto v Sloveniji. Velenje z 18 odstotki »neslovencev« pa se po drugi strani glede na nasilni kriminal uvršča v vrh slovenskih mest. Slovensko povprečje neslovencev znaša 7 odstotkov.

Razloge je težko ugotoviti

Kaj pa so razlogi za nasilen kriminal? Po nekod k njemu prispevajo organizacijske težave, meni kriminolog Petrovec. Na primer ukinjanje policijskih postaj, ki imajo nesporen preventivni učinek. Tudi centri za socialno delo (CSD) delujejo preventivno. Če so centri obupno podhranjeni, bo problemov več. Na CSD z vedno višjimi zahtevami po »zbirokratiziranem« delovanju pritiska tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Namesto, da bi šli socialni delavci na teren, se ukvarjajo z birokracijo, ki jim jo je naprtilo ministrstvo.

V krajih z malo kriminala pa je treba iskati primere dobrih praks. Od dobrega dela policije in inšpekcij ter CSD, do lokalne skupnosti. Slednja, pa tudi šole, lahko imajo namreč veliko dobrih programov za preprečevanje nasilja v družbi, poudarja Petrovec.

Skupni imenovalec razlogov za nasilni kriminal pa je odsotnost socialne države. Odprava kričečih razlik v premoženju in v dostopnosti do temeljnih dobrin, od šolstva do zdravstva, ima pozitivne učinke tudi na omejevanje kriminalitete, meni Petrovec.

Manj socialne države – več nasilja

Povezavo med stopnjo nasilne kriminalitete in socialno problematiko opazijo tudi tisti, ki so prvi poklicani na pomoč v primeru nasilja Po opažanjih Marjana Fanka, šef slovenske kriminalistične policije, na ta trend kaže relativno večje število nasilnih kaznivih dejanj v vzhodnem delu Slovenije. »Severovzhodna Slovenija je bila v preteklih desetletjih zagotovo v večji meri izpostavljena socialni krizi, brezposelnosti, in vsem, kar je s tem povezano. In to zagotovo v večji meri privede do konfiktnih situacij, ki nato privedejo do nasilja. Ekonomski status, ki je povezan s socialnim stanjem in brezposelnostjo, je namreč bistven element vzrokov nasilnih dejanj,« poudarja Fank.

Fanku pritrjuje statistika. Regija z največ nasilnega kriminala, podravska, je glede na podatke Statističnega urada druga v Sloveniji glede na število prejemnikov denarne socialne pomoči. A po drugi strani je pomurska regija, v kateri socialni pomoč prejema najvišji odstotek prebivalcev, na repu lestvice nasilnega kriminala. To pa pritrjuje pojasnilom Dragana Petrovca  o mnogo različnih vzrokih za nasilni kriminal na posameznem področju.

Za določitev posameznih vzrokov za nasilen kriminal bi bilo zato po Petrovčevem mnenju pod drobnogled treba vzeti posamezno upravno enoto, in tam po razlogih povprašati lokalne policiste, socialne delavce, ravnatelje šol, občinske uslužbence. To bomo pri podcrto.si v sodelovanju s časnikom Dnevnik v prihodnje tudi storili.

Policiste na ulice

Poleg vzrokov za nasilje je pomembna tudi preventiva. Področjem »specifično sestavo prebivalstva«, kot so Kočevje, Grosuplje in Črnomelj policija po besedah šefa kriminalistov Fanka namenja posebno pozornost. A tu ne gre za celotno regijo ali upravno enoto, temveč za specifične rizične točke znotraj nje, kamor policija usmerja svoje sile.

Na področju z romsko populacijo poskušajo preprečevati tako konflikte znotraj romskih skupnosti kot konflikte med Romi in večinsko populacijo. »Največ pozornosti namenjamo delu z Romi, delu s skupnostjo, stalnimi kontakti, zaznavanjem problemov, nasveti. Seveda pa je odvisno od tega, kako smo v določenem okolju sprejeti. Odpiramo tudi pisarne na teh območjih. Da smo res vseskozi na voljo, da sprotno rešujemo težave. Seveda je pa vse konflikte nemogoče predvideti,« pove Fank.

Glede na absolutne številke nasilnega kriminala pa najbolj izstopajo strnjena spalna naselja v večjih mestih in kraji z veliko javnimi prireditvami. Zgostitev prebivalstva na majhnem območju po izkušnjah policistov namreč veča možnost konflikta in posledično nasilnih dejanj. Tako v primeru javnih prireditev kot v spalnih nasiljih je ključna povečana prisotnost policije. Če pa se pri javnih prireditvah še najde dovolj policistov za nadzor, so spalna naselja bolj problematična. Policist v patruljnem vozilu ne more narediti toliko, kot policist peš, med bloki, pojasni Fank. Slednji ima namreč neprimerno večji preventivni učinek.

A policijo omejuje kadrovska problematika, saj jih za tako patruljiranje preprosto ni dovolj. Ta kadrovska podhranjenost, ki so jo še poslabšali varčevalni ukrepi, je zato največja težava policije v boju proti nasilnemu kriminalu.

Fank ne želi špekulirati, koliko dodatnih policistov bi na primer potrebovali na ulicah Ljubljane. A sto dodatnih bi zagotovo zelo vplivalo na varnost prestolnice. Dobra novica pa je, da bi se želje šefa kriminalistov po več policistih na ulicah lahko kmalu uresničile. Z vstopom Hrvaške bodo lahko namreč velik del policistov z obmejnih področij, kjer je prisotnost policije za lokalno skupnost že preveč obremenjujoča, premestili v notranjost države.

Sodelovanje s prebivalci

Policiji lahko pri preprečevanju nasilja pomagajo tudi lokalne skupnosti. »Infrastrukturna ureditev območja lahko bistveno zmanjša kriminaliteto. Od osvetlitve, ureditve, umika zapuščenih objektov, ki so zbirališča nekaterih povzročiteljev nasilnega kriminala. S tega preventivnega vidika je lokalna skupnost prva, ki lahko nasilje občutno omeji. Naša naloga pa je, da jih na to opozarjamo. Kje so ti problemi in kakšne so rešitve in možnosti. Zato smo tudi aktivni v občinskih sosvetih, da jih opozarjamo in nudimo rešitve,« pove Fank.

Pomembno je še sodelovanje s šolami in centri za socialno delo. V osnovnih šolah je policija redni obiskovalec, ne samo z namenom osveščanja otrok glede nasilja, temveč tudi glede drog. Ta dejavnost se vsako leto krepi. Predavanja v šolah pogosto organizirajo skupaj s socialnimi delavci. Fank sodelovanje ocenjuje kot dobro, po njegovih besedah poteka nemoteno.

Katera zvrst nasilnega kriminala pa policiste trenutno najbolj skrbi? »Zagotovo je prioriteta tam, kjer so posledice najhujše. Pri vsakem umoru preverimo, kaj se je dogajalo v preteklosti, če bi ga bilo mogoče preprečiti. Tudi obravnava ostalih nasilnih dejanj je prioriteta. Nasilje med mladostniki, ulično nasilje, premoženjski delikti z elementi nasilja. Ker se zavedamo, da lahko premoženjski delikt z elementom nasilja zelo hitro privede do najhujše posledice. In tudi vemo, kako to vpliva na občutek varnosti ljudi – veliko bolj kot klasičen premoženjski delikt. Seveda smo soočeni tudi  z zgostitvami, na primer ropov. Spomnite se zgostitve ropov pošt. Vsako tako obliko smo omejili v preteklosti, seveda pa je težko predvideti, kaj se bo glede na pretekla dogajanja zgodilo v prihodnosti. Ko pride do porasta, pa takoj reagiramo,« pove Marjan Fank.

Umori

Skupno število nasilnih kriminalnih dejanj le delno osvetli problematiko nasilja. Za njeno razumevanje je namreč treba predstaviti tudi razporeditev najbolj značilnih nasilnih dejanj: umorov, ropov, povzročitev hudih telesnih poškodb, spolnega in družinskega nasilja. Različne oblike kriminala imajo namreč različne vzroke in s tem tudi različne ukrepe na njihovo omejitev.

Najprej se posvetimo najhujši obliki, umorom in ubojem. Tu prav tako vodi Kočevje, v katerem se je v zadnjih šestih letih zgodilo deset umorov, ubojev ali poskusov umora. To pomeni povprečno 0,94 umora, uboja  ali poskusa umora na 10.000 prebivalcev na leto. Sledijo mu Trebnje (0,83), Krško (0,70) in Ormož (0,69). Število nato močno upade, saj beleži Piran kot peti na lestvici le še 0,47 umora na 10.000 prebivalcev. Osem mest  pa ni v šestih letih zabeležilo niti enega umora ali poskusa umora. To so Ajdovščina, Cerknica, Dravograd, Postojna, Ruše, Tržič, Ribnica in Mozirje.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj umora in uboja na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj umorov/ubojev) do temno rdeče (največ umorov/ubojev).

Razlike so očitne tudi pri statističnih regijah. Povprečji za Jugovzhodno Slovenijo in Posavje znašata 0,47 umora na 10.000 prebivalcev, medtem ko beležita Notranjsko-Kraška in Koroška le 0,03 oziroma 0,07 umora na 10.000 prebivalcev.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj umora in uboja na 10.000 prebivalcev: regije

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj umorov/ubojev) do temno rdeče (največ umorov/ubojev).

Po besedah Marjana Fanka je število umorov danes občutno manjše kot v devetdesetih letih. Policiji je namreč uspelo zajeziti tiste, ki so bili posledica družinskih sporov. So pa umori danes za preiskovalce zahtevnejši, saj so v večini primerov načrtovani. Motivi segajo od čistega koristoljubja do maščevanja. »Ti so za policijo nov izziv,« pove Fank.

Hude telesne poškodbe

Naslednja hujša oblika nasilnega kriminala je povzročitev hude ali posebno hude telesne poškodbe. Medje sodi vse od težjih zlomov kosti do trajnih poškodb, na primer amputacij ali povzročitve invalidnosti. Statistika teh poškodb morda najbolje prikaže splošno pripravljenost prebivalstva za reševanje konfliktov na nasilen način.

Glede na policijsko statistiko so najbolj nasilni v Piranu, kjer beležijo 2,2 obravnavane povzročene hude in posebno hude telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev na leto. Ta statistika je sicer do neke mere varljiva, saj se število poškodb poveča v turističnih mesecih, torej julija in avgusta, ko je v mestu več ljudi. Med leti 2001 in 2013 je tako bilo julija in avgusta skupno povzročenih 11 oziroma 14 hudih in posebno hudih telesnih poškodb. Januarja le ena, februarja in marca pa le po tri.  Na drugem mestu je Celje s 1,9 poškodbe na 10.000 prebivalcev. Tretji pa je Lenart z 1,8 poškodbe na 10.000 prebivalcev na leto. Najmanj poškodb beležijo v Domžalah, Kamniku, Trbovljah in Logatcu  – povsod manj kot 0,4 telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj (posebno) hude telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj hudih in posebno hudih telesnih poškodb) do temno rdeče (največ hudih in posebno hudih telesnih poškodb).

Zanimiva je tudi razporeditev po slovenskih regijah. Tu prednjačita obe štajerski regiji: Podravska 1,26 obravnavane hude telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev letno in Savinjska z 1,17 poškodbe. Zdi se torej, da statistika potrjuje mit o večji nasilnosti Štajercev v primerjavi z ostalimi prebivalci Slovenije.

Najmanj hudih poškodb je povzročenih v zasavski in notranjsko-kraški regiji. V obeh beležijo manj kot 0,7 hude poškodbe na 10.000 prebivalcev na leto.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj (posebno) hude telesne poškodbe na 10.000 prebivalcev: regije

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj hudih in posebno hudih telesnih poškodb) do temno rdeče (največ hudih in posebno hudih telesnih poškodb).

Ropi in roparske tatvine

Spet drug motiv za nasilje pa je pridobitev premoženjske koristi – torej z ropom oziroma roparsko tatvino. Razlika je med njima je v času uporabe ali grožnje z nasiljem. Pri ropu želi storilec z grožnjo pridobiti materialno korist. Pri roparski tatvini pa storilec grozi ali uporabi nasilje, ko ga ujamejo pri tatvini.

Prestolnica države je v Sloveniji tudi prestolnica ropov. Policija v Ljubljani namreč letno obravnava 7,3 ropa na 10.000 prebivalcev . V Mariboru, ki je na drugem mestu, pa za tretjino manj. Skoncentriranost ropov na državno in štajersko prestolnico je logična. V obeh mestih je namreč največ »plena« za roparje. Najmanj ropov pa je v Ilirski Bistrici. Ta ni v šestih letih zabeležila niti enega ropa ali roparske tatvine.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj ropov in roparskih tatvin na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj ropov in roparskih tatvin) do temno rdeče (največ ropov in roparskih tatvin).

Mestni statistiki sledi tudi regijska, saj se največ ropov zgodi prav v Osrednjeslovenski in Podravski regiji. Najmanj ropov je v Pomurski in Koroški regiji.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj ropov in roparskih tatvin na 10.000 prebivalcev: regije

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj ropov in roparskih tatvin) do temno rdeče (največ ropov in roparskih tatvin).

Ropi so po besedah šefa kriminalistov Marjana Fanka pogosto posledica delovanja organiziranih kriminalnih skupin z Balkana. Zato je pri njihovem preprečevanju izjemnega pomena sodelovanje naše policije z balkanskimi. Če je sodelovanje uspešno in policijam uspe razbiti te skupine, to takoj povzroči upad ropov po Sloveniji.

Spolno nasilje

Posebna oblika nasilja je spolno nasilje, v katerega smo vključili tako posilstvo in spolne napade na odrasle osebe kot tudi spolne zlorabe mladoletnih in šibkejših. Tako kot pri hudih telesnih poškodbah tudi tu vodi Piran s 3,6 obravnavanih primerov spolnega nasilja na 10.000 prebivalcev letno. Z več kot tremi primeri letno se lahko »pohvalita« še Kočevje in Postojna. Najmanj spolnega nasilja pa je v Ajdovščini, Ilirski Bistrici in Cerknici.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj spolnega nasilja na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj spolnega nasilja) do temno rdeče (največ spolnega nasilja).

Med regijami pa po spolnem nasilju vodi Osrednjeslovenska s 2,4 obravnavanega primera letno na 10.000 prebivalcev. Najmanj spolnega nasilja beležita Gorenjska in Zasavska regija z manj kot 1,5 primera na 10.000 prebivalcev letno.

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj spolnega nasilja na 10.000 prebivalcev: regije

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj spolnega nasilja) do temno rdeče (največ spolnega nasilja).

Klasično spolno nasilje po opažanjih Marjana Fanka v Sloveniji upada. Pojavljajo pa se nove oblike, povezane s svetovnim spletom. Na primer nagovarjanje mladostnikov k spolnemu odnosu prek spletnih klepetalnic. Dragan Petrovec pa opozarja na previdnost pri interpretaciji podatkov o spolnem nasilju, saj se je pred časom zelo razmahnilo krivo ovajanje predvsem spolnega nasilja v družini. »Tudi advokati so znali v teh primerih svojim klientom svetovati: samo daj ovadbo, pa oče ali mama tri, štiri leta zagotovo ne bo prišla do otroka,« pove Petrovec.

Nasilje v družini

Največ nasilnih kriminalnih dejanj pa je v Sloveniji povezano z nasiljem v družini. Leta 2013 je policija obravnavala 1921 primerov nasilja v družini. Pred nasiljem v družini je s 2004 primeri le povzročitev lahke telesne poškodbe. A družinski spori so vzrok tudi za dobršen del lahkih, pa tudi težjih telesnih poškodb.

Kaznivo dejanje nasilja v družini, ki med drugim vključuje grdo ravnanje s partnerjem, poniževanje partnerja, siljenje v delo ali opustitev dela, omejevanje gibanja partnerju in povzročitev fizičnih poškodb, je kazenski zakonik uvedel šele leta 2008. Že naslednje leto je policija obravnavala več kot 2700 primerov družinskega nasilja.

Med leti 2008 in 2013 je bilo največ nasilja v družini v Grosuplju – kar 28 obravnavanih dejanj na 10.000 prebivalcev na leto. Sledijo mu Velenje, Trbovlje in Črnomelj (vsi po 23 obravnavanih dejanj). Najmanj družinskega nasilja so zabeležili v Kranju, Ajdovščini, Škofji Loki in Cerknici (povsod okoli pet primerov na 10.000 prebivalcev letno).

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj družinskega nasilja na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj družinskega nasilja nasilja) do temno rdeče (največ družinskega nasilja).

Z družinskim nasiljem najbolj obremenjena regija je Zasavska (19 primerov na 10.000 prebivalcev letno), Spodnjeposavska (17), Obalnokraška (16) in Koroška (15). Najmanj družinskega nasilja pa je na Gorenjskem (6) in Goriškem (7).

Povprečno letno število obravnavanih kaznivih dejanj družinskega nasilja na 10.000 prebivalcev: upravne enote

Povprečje med leti 2008 in 2013. Barvna skala je od temno zelene (najmanj družinskega nasilja nasilja) do temno rdeče (največ družinskega nasilja).

Ugotovitve analize policijske statistike se skladajo z izkušnjami socialnih delavcev na terenu, pove Sendi Murgel s Skupnosti centrov za socialno delo. Tudi po opažanjih socialnih delavcev je najmanj nasilja v družini na Gorenjskem in Goriškem. Torej v regijah, kjer je najmanj prejemnikov denarnih socialnih pomoči. V obeh regijah po podatkih statističnega urada to pomoč prejema okoli 2,4 odstotka prebivalcev.

V Zasavju je prejemnikov skoraj trikrat več. S šestimi odstotki prejemnikov denarnih socialnih pomoči se namreč Zasavje med regijami uvršča na tretje mesto. Prav slabše materialne razmere pogosto privedejo do bolj napetih odnosov v družini. »Veliko je samega stresa, ki ga od zunaj prinesemo v družinsko okolje,« pove Sendi Murgel.

A tudi tu je stvar bolj kompleksna. Vodilni regiji glede na število prejemnikov socialne pomoči, Pomurska (6,6 odstotka) in Podravska (6,4 odstotka) po nasilju v družini ne prednjačita. Med 12 statističnimi regijami sta šele na devetem  oziroma osmem mestu.

Zato morajo na družinsko nasilje vplivati še drugi vzroki. Eden izmed pomembnejših je po besedah Sendi Murgel sprejemljivost nasilnega obračunavanja partnerja  v nekaterih okoljih. Predvsem v tistih družinah, kjer so bili povzročitelji nasilja v mladih letih tudi sami žrtve nasilnega obnašanja svojih staršev, oziroma je bilo nasilje med staršema sprejemljiv način za urejanje konfliktov.

Popravek: V prvi verziji članka je pisalo, da je bilo v Kočevju med leti 2008 in 2013 sedem dokončanih umorov. Ta podatek ni točen, saj se je v Kočevju v tem času zgodil en umor in devet poizkusov umorov. Do napačnega navajanja je prišlo zaradi napake v policijskih evidencah obravnanih kaznivih dejanj.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev