Cankova je idilična majhna občina v Prekmurju, malo za Muro in tik ob avstrijski meji. Zaobjema osem geografsko zelo različnih vasic, ki se raztezajo na borih tridesetih kvadratnih kilometrih zelenih površin. Povprečnemu Slovencu je morda znana kot prijetna vikend destinacija za ogled Ledavskega jezera, zdravstveni delavci pa jo poznajo zaradi veliko manj prijetnih razlogov.

Cankova je občina, kjer je zdravstveno stanje Slovencev med najslabšimi v državi. Za prebivalca Cankove je 50 odstotkov več verjetnosti, da ga bo zadela srčna kap, kot za prebivalca najbolj zdrave občine v Sloveniji, Preddvora. Več kot dvakrat več ima možnosti, da ga bo zadela možganska kap. Bolj verjetno je, da se bo pri njem razvil rak, prav tako je bolj verjetno, da bo jemal zdravila za povišan krvni tlak in zdravila za zdravljenje duševnih bolezni. Prebivalci Cankove bodo bolj verjetno živeli manj zdravo življenje kot prebivalci katerekoli druge slovenske občine.

Rezultati Cankove resda izstopajo, a zgolj v državnem povprečju, v regionalnem pa niti ne. Podobne rezultate najdemo v Rogaševcih, ki ležijo severno od Cankove, v Tišini južno od Cankove, in bolj ali manj po vseh ostalih občinah v Prekmurju. Zakaj so Prekmurci toliko bolj nagnjeni k boleznim kot preostali del Slovenije?

Med slovenskimi občinami in njihovimi prebivalci obstajajo velike razlike v zdravstvenem stanju. Zemljevid splošnega zdravstvenega stanja v Sloveniji razseka državo na pol: med vzhodno in zahodno polovico Slovenije obstaja v zdravstvenem stanju prebivalstva tako velika razlika, kot da bi ločnica predstavljala nekdanjo mejo med Vzhodno in Zahodno Evropo. Slovenci iz vzhodne polovice države so v občutno slabšem zdravstvenem stanju kot prebivalci zahodne Slovenije.

Razlogov za neenakost v zdravstvenem stanju Slovencev je več, vsi pa imajo korenine v enem samem dejavniku: razvitosti občine in socialni ogroženosti njenih prebivalcev. Tako Cankova kot Rogaševci spadata med petnajst najmanj razvitih občin v Sloveniji. Prebivalci revnejših občin imajo slabše zdravstveno stanje kot prebivalci bolj razvitih občin, ker so po eni strani tradicionalno izpostavljeni bolj nezdravemu življenjskemu slogu, po drugi strani pa si primernega življenjskega sloga in primerne zdravstvene oskrbe niti ne morejo privoščiti.

Zdravje je pomembno za kakovost osebnega življenja, pomembno pa je tudi za razvoj gospodarstva na določenem območju. Za Slovenijo je trenutno značilen velik razkorak med pričakovano življenjsko dobo in pričakovanimi zdravimi leti življenja. Nezdravi prebivalci imajo bistveno slabšo kvaliteto življenja, poleg tega pa so breme za državo. Nezdrav Slovenec ne more delati in s plačevanjem prispevkov prispevati v skupno blagajno, poleg tega za njegovo zdravljenje plačujemo vsi. Za razvoj Slovenije in za to, da bomo s plačevanjem prispevkov za socialno varstvo ohranili in po potrebi povečali socialne pravice, je zdravje v državi treba izboljšati in poenotiti. Zmanjšanje neenakosti v zdravju bi moral biti zato eden izmed prioritetnih ciljev države. Tako občine kot država sicer trdijo, da si za zmanjšanje neenakosti v zdravju po državi že prizadevajo. Rezultati pa niso vzpodbudni.

Zakaj Prekmurci niso zdravi

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je marca 2016 prvič izdal publikacijo Zdravje v občini. NIJZ je po vzoru britanskih in angleških kolegov izbral devetindvajset specifičnih zdravstvenih kazalnikov, na podlagi katerih lahko sklepamo splošnem o zdravju in skrbi za zdravje v posameznih slovenskih občinah. Kazalniki prikazujejo življenjski slog posameznika, ki vpliva na zdravje, prikazujejo učinkovitost preventive na določenem območju, umrljivost in pa splošno zdravstveno stanje v posamezni občini.

Spletni medij podcrto.si je na podlagi desetih kazalnikov (primeri srčne kapi, možganske kapi, bolezni, neposredno pripisane alkoholu, zlomi kolka pri starejših občanih, novi primeri raka, povprečno število dni bolniške odsotnosti, število prejemnikov zdravil proti strjevanju krvi, za povišan krvni tlak, prejemnikov zdravil za duševne bolezni in pa zaradi sladkorne bolezni) izračunal indeks splošnega zdravstvenega stanja v posamezni občini. Pri tem smo sklepali, da tako več primerov bolniških sprejemov kot več prejemnikov zdravil za določeno bolezensko stanje kaže na slabše zdravstveno stanje v posamezni občini. Vse kazalnike smo enako obtežili in izračunali indeks splošnega zdravstvenega stanja v posamezni slovenski občini. Višji kot je indeks, slabše je zdravstveno stanje v občini.

Zemljevid: splošno zdravstveno stanje po slovenskih občinah.

Zdravstveno stanje je po državi izredno neenotno. Predeli, v katerih živijo Slovenci v najslabšem zdravstvenem stanju, so Prekmurje, Spodnja Savinjska dolina, Posavje in Koroška, načeloma pa velja, da ima vzhod države precej slabše zdravstveno stanje kot zahod. Slovenci, ki živijo na zahodu države, jemljejo manj bolniškega dopusta, manj je prejemnikov različnih zdravil in manj ljudi doživi srčno in možgansko kap.

A zdravje vseeno ni okoljsko pogojeno. »Okolje sigurno nekaj prispeva, ampak to so zelo parcialne stvari. Na primer delci v zraku – ni toliko raziskano, da ima to neposreden vpliv na tako majhna območja,« pove Tatjana Kofol Bric iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. »Bolj kot prostor – to smo prepričani – ima vpliv socialno-ekonomska neenakost.«

Reven Slovenec bo živel sedem let manj kot bogat

»Zdravje je seveda kompleksna reč,« pove Kofol Bric. »Ampak zadnja desetletja se je veliko začelo raziskovati izvore razlik v socialno-ekonomski neenakosti. Razlika med vzhodom in zahodom Slovenije je v socialno-ekonomskih determinantah na ravni posameznika, ki pa se potem združi v neko povprečje.«

Raziskovalci povezavo med zdravstvenem stanjem in socialno-ekonomskim položajem iščejo predvsem v merljivih podatkih – v izobrazbi posameznika, njegovem poklicu, dohodku in premoženju. Da sta revščina in splošno zdravstveno stanje neločljivo povezana, nam pokaže tudi zemljevid, ki prikazuje, katere slovenske občine so najbolj revne v Sloveniji. Zemljevida splošnega zdravstvenega stanja in revščine po državi sta si zelo podobna.

Zemljevid: revščina po slovenskih občinah. Revščina je izračunana za leto 2016, in sicer po metodologiji, ki smo jo uporabili v članku o revščini po slovenskih občinah. Indeks revščine je sestavljen iz povprečne neto plače, stopnje brezposelnosti in deleža občinskih stanovanj brez kopalnice in/ali stranišča.

Povezavo med socialno-ekonomskim statusom in zdravstvenim stanjem prebivalstva potrjujejo zdravstvene študije. Medicinska revija The Lancet je januarja letos izdala študijo, v kateri ugotavlja, da imajo osebe z slabšim socialno-ekonomskim položajem za dve leti in en mesec krajšo življenjsko dobo kot osebe z boljšim. V Sloveniji je ta razlika precej višja. Študije kažejo, da bo Slovenec, ki ima narejeno zgolj osnovno šolo, umrl v povprečju sedem let prej kot njegov bolj izobražen sosed, pove Tatjana Kofol Bric iz NIJZ.

S tem je po besedah Tatjane Kofol Bric najbolj povezan njegov življenjski slog. Bolj verjetno je, da bo človek s slabšim socialno-ekonomskim statusom kadil tobak, se visokotvegano opijal, se slabše prehranjeval in zanemarjal telesno dejavnost. Tudi s stresom naj bi se znal manj uspešno spopadati, saj za to naj ne bi razvil potrebnih mehanizmov, razloži Tatjana Kofol Bric. Vse to pripelje do tega, da je bolj izpostavljen zdravstvenim tveganjem in umre več let pred splošno pričakovano življenjsko dobo.

Problem je v tem, da se neenakosti skozi življenje nalagajo, pove Tatjana Kofol Bric. Otrok, ki se rodi revnejšim staršem, nima dobrih pogojev za razvoj, ne omogočajo mu jih starši in ne omogoča mu jih družba. »Ti že v štartu dosežeš manj šol, manj si slišal, kako je treba skrbeti za svoje zdravje, razviješ slabši življenjski slog, ker si v okolju, kjer se bolj pije in kadi, in to se nalaga,« oriše Tatjana Kofol Bric. »In na koncu, ko te pri 50. letih povabijo v Svit, (preventivni program zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesju, op. p.), se ljudje z osnovno izobrazbo odzovejo 20 odstotkov manj kot ostali. Še tega se ne udeležiš, ker imaš različne ovire – eno je to, da ne veš, za kaj gre, drugo pa, da je zate drago – pa je vse zastonj, ampak lahko je drago že to, da prideš do tja.«

Pri revščini in pri nezdravem življenjskem slogu gre za isto stvar – revščina hrani samo sebe. Človek, ki odrašča v okolju, ki mu ne nudi niti primerne informiranosti o zdravem življenjskem stilu, nima možnosti razviti zdravega življenjskega stila. Izziv sistema je, da mu omogoči izhod iz situacije in ne povečuje neenakosti tekom življenja, kakor to počne sedaj.

Mnogi so v nezdrav življenjski stil pahnjeni

Revni Slovenci so manj zdravi zato, ker živijo manj zdrav življenjski slog, in zato, ker si zdravega življenjskega sloga ne morejo privoščiti.

Med gospodarsko krizo je revščina v Sloveniji narasla. Stopnja tveganja revščine je iz 11,5 odstotka leta 2007 narasla na 14,3 odstotke leta 2015. Še bolj pomembno je, kot smo pisali na podcrto.si, da se povečuje dolgotrajnost in globina revščine, poleg tega vse več Slovencev živi v težkih ekonomskih razmerah, četudi ne pod uradno določenim pragom tveganja revščine. Skoraj tretjina Slovencev je leta 2015 izjavila, da težko oziroma zelo težko preživijo s svojimi dohodki.

Zdrava prehrana v takšni situaciji postane nedosegljiv luksuz. Skoraj za desetino Slovencev je že kakršenkoli dnevni obrok luksuz: po podatkih Statističnega urada RS (SURS) si leta 2015 osem odstotkov slovenskih gospodinjstev ni zmoglo privoščiti mesnega ali ekvivalentnega vegetarijanskega obroka vsaj vsak drugi dan.

Da imajo revni velikokrat težave z zagotavljanjem primerne prehrane, opažajo tudi na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Težave imajo predvsem tisti, ki morajo zaradi zdravstvenih razlogov slediti različnim dietam, a posledice nepravilne prehrane čutijo tudi ostali: »Seveda pa se neustrezna prehrana pozna tudi na telesni teži. Mnogi ljudje se bodisi zredijo bodisi izgubijo preveč telesne teže,« pove Maruša Kaučič Conde, predstavnica za stike z javnostjo na Zvezi prijateljev mladine.

In predvsem zemljevid prekomerne prehranjenosti otrok, ne pa toliko zemljevid visokotveganega opijanja ali kajenja pokaže, da je vzhodna polovica države v občutno slabšem stanju kot zahodna. Gre torej predvsem za dejavnik, ki ni vedno odvisen od posameznikove odločitve, temveč od njegove življenjske situacije.

Zemljevid: odstotek prekomerno prehranjenih otrok v posamezni občini.

Tisti ljudje, ki v revščini niso odraščali, temveč jih je vanjo pahnil sistem, razvijajo drugačne bolezni kot tisti, ki jih določajo življenjske okoliščine. Doktor Doplihar, ki je v Ljubljani ustanovil Ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, v kateri že zadnjih petnajst let dela kot zdravnik prostovoljec,  v svoji ambulanti v zadnjih letih opaža porast samostojnih podjetnikov, ki zaradi nemožnosti plačevanja prispevkov nimajo veljavnega zdravstvenega zavarovanja. Kot smo pisali na podcrto.si, v Sloveniji skoraj četrtina samostojnih podjetnikov živi pod pragom tveganja revščine. Doktor Doplihar jih sprejeme vsako leto več in ocenjuje, da v tem trenutku predstavljajo skoraj polovico vseh njegovih pacientov. Tudi za njihovo slabo zdravstveno stanje je kriv življenjski stil. Ampak izkazuje se na zelo drugačen način. Zaradi stresa jih ima večina psihične težave in situacijske psihoze, pove Doplihar.

Življenjski stil in zdravje sta neločljivo povezana. Da so revni ljudje v slabšem zdravstvenem stanju kot bogati, je gotovo. Revni so po eni strani že od otroštva bolj obdani z nezdravim življenjskim slogom, zato je bolj verjetno, da ga bodo tudi sami posvojili. Po drugi strani niti nimajo dostopa do zdravega življenjskega sloga. Zdrava prehrana je draga, kot so drage športne aktivnosti. Neenakosti ustvarjajo še več neenakosti. Razlike med revnimi in bogatimi se vedno bolj kažejo tudi v dostopnosti do zdravstva.

Čakalni vrsti se lahko izognete za 9,22 evra na mesec

»’Čakanja si ne morem privoščiti, saj zato preprosto nimam časa,’ pravi 43-letna doktorica zgodovine Aleksandra Berbelih Slana, muzejska direktorica, ki je nenehno ‘v pogonu’ doma in po svetu,« se glasi prvi stavek v oglasu zdravstvene zavarovalnice Adriatic Slovenica, ki je bil 7. aprila objavljen v enem izmed osrednjih slovenskih časopisov. Poleg Aleksandre, ki je za deset evrov mesečno s pomočjo Adriatic Slovenice že v nekaj dneh dobila datum za operacijo krčnih žil, časopisna stran prikazuje še urejeno starejšo gospo, ki zadovoljno sedi v čakalnici, misleč: »Super! V eni uri sem opravila pregled in slikanje kolena. Samo še izvid dobim!«

Osrednji prostor oglasa krasi značka s petimi zvezdicami, ki si jo je zavarovalnica podarila sama, ker, kot zagotavlja oglas, ponuja najugodnejše zavarovanje za specialiste in zdravila v Sloveniji. Za samo 9,22 evra na mesec zavarovalnica svojim zavarovancem zagotavlja pregled v zasebnih specialističnih ambulantah v najkrajšem možnem času, praviloma v desetih dneh.

»Tak oglas pomeni, da lahko izničimo vse vrednote naše medicine, saj pri tem humani del medicine odpade!« meni Aleksander Doplihar, ustanovitelj in dolgoletni prostovoljni zdravnik Ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja oziroma Pro bono ambulante v Ljubljani, medtem ko s prstom jezno udriha po časopisu.

Oglas Adriatica Slovenice je sporen, meni Doplihar. Čakalne dobe v zdravstvu so v Sloveniji še vedno predolge. NIJZ v mesečnem poročilu o čakalnih dobah sicer navaja, da je v aprilu za vsako zdravstveno storitev v Sloveniji obstajal izvajalec, pri katerem lahko pacient do storitve pride v zakonsko določenem roku. Ampak za operacijo nožnega palca, ki je potrebna zaradi kroničnega otekanja in bolečin pri hoji, je povprečna čakalna doba 906 dni.

Problematični so tudi pregledi v specialističnih ambulantah. Za pregled v specialistični ambulanti za revmatologijo je povprečna čakalna doba 337 dni, za dermatološko ambulanto 171,5 dni. Da lahko za 9 dodatnih evrov, ki jih plačaš zavarovalnici, preskočiš vrste in vse svoje sotrpine, je za Dopliharja katastrofa. »Ker če jih nekdo nima, ga prisiliš, da bo trpel dve leti, če jih ima, mu jih pa vzameš!«

»Ko so to objavili, sem čakal, da bo ministrstvo ali kdorkoli reagiral na to, vendar niti protikorupcijska komisija niti Ministrstvo za zdravje ni reagiralo,« pove Doplihar. »Preganja se, eventualno, preskakovanje čakalnih vrst v zdravstvu, to, da objavijo, da boš za 9 evrov preskočil svoje sotrpine, je pa dovoljeno, kar je čista korupcija.«

Slovenci izredno zadovoljni z zdravstveno oskrbo

Zdravstveni sistem je v Sloveniji zelo dostopen, se strinjajo Ministrstvo za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Urad za makroekonomske raziskave in razvoj (UMAR). Zavarovani so skoraj vsi Slovenci, kar 99,95 odstotkov, po oceni ministrstva 95 odstotkov tudi dopolnilno. Poleg tega ima več kot 99 odstotkov Slovencev dodeljenega osebnega zdravnika. »Z vidika zagotavljanja finančne dostopnosti zdravstva je sistem financiranja v Sloveniji zelo dober,« sporočajo iz UMAR-ja.

Slovenci naj bi bili poleg tega izredno zadovoljni z zdravniško oskrbo: leta 2013 je 99,8 odstotkov Slovencev v anketi, ki jo je izvedel Statistični urad RS (SURS), izjavilo, da nima nobenih nezadovoljenih zdravstvenih potreb.

Zaradi tega podatka je Slovenija mnoga leta po zadovoljenosti zdravstvenih potreb v Evropi celo prednjačila. Ampak anketno vprašanje, na katerega so odgovarjali Slovenci, ni povpraševalo o tem, ali so ljudje dobili primerno zdravniško oskrbo, temveč to, ali so videli zdravnika. Vprašanje se je glasilo: »Ali je _____ v zadnjih 12 mesecih kdaj resnično potreboval posvet pri zdravniku?« in »Ali se je _____ tudi posvetoval z zdravnikom?«

Dostopnost do osebnega zdravnika je za večino Slovencev zagotovljena. Ni pa vedno zagotovljena dostopnost do sekundarnega zdravstva in s tem primerna in pravočasna zdravniška oskrba. Tudi ta je vse pogosteje pogojena s socialno-ekonomskim statusom.

Na drug konec Slovenije za pregled ščitnice 

Med krizo je bil ključni varčevalni ukrep v zdravstvu povečanje doplačil za zdravstvene storitve in zdravila. Delež zasebnih sredstev v zdravstvu se je povečal.

UMAR sicer opozarja, da povečanje deleža zasebnih sredstev ni posledica neposrednih izdatkov iz žepa, temveč dviga zavarovalne premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Glede na to, da se je povišalo zavarovanje za vse, opozarja UMAR, se je breme plačevanja porazdelilo na celotno populacijo in ni obremenilo samo bolnih. Ministrstvo za zdravje podobno opaža, da je število zavarovancev z dopolnilnim zavarovanjem med krizo ostajalo približno enako.

Ampak s krizo in predvsem s čakalnimi vrstami so prišle tudi potrebe po večjih izdatkih iz žepa za zdravstvo, s tem problemom pa so se zelo drugače spopadla gospodinjstva z visokim kot tista z nizkim dohodkom. Po podatkih iz Ankete o potrošnji gospodinjstev, ki jo izvaja Statistični urad RS, se razlike v potrošnji za zdravje med revnimi in bogatimi gospodinjstvi povečujejo, in to že zadnjih deset let.

»V obdobju krize (od leta 2009 do 2012) so gospodinjstva v najnižjih dveh dohodkovnih kvintilih znižala svoje izdatke za zdravje, kar je povezano s tem, da so čedalje večji delež razpoložljivega dohodka namenila za hrano in druge nujne življenjske dobrine, odlagala pa so nakupe zdravstvenih storitev in zdravil, za katere je treba plačati neposredno iz žepa (zobozdravstvo, protetika, korekcijska očala),« sporočajo iz UMAR-ja. Najvišji dohodkovni razred je medtem po letu 2012 močno povečal porabo za zdravje, predvsem za ambulantne storitve.

Dostop do primerne zdravstvene oskrbe je v Sloveniji vedno dražji: zaradi čakalnih vrst se pojavljajo dodatna zavarovanja, tisti, ki si to lahko privoščijo, pomoč iščejo v zasebnih ambulantah, nenazadnje stane tudi prevoz do primerne oskrbe.

Tireološka ambulanta, ambulanta za zdravljenje ščitnice, na primer, ima dokaj visoke čakalne dobe. Najnižja je v Sežani, kjer glede na portal cakalnedobe.si znaša 55 dni. Tisti, ki želi pregled ščitnice opraviti čim prej, se bo na pregled naročil v Sežano. A mnogi nimajo te možnosti. Za 15,3 odstotka Prekmurcev, ki so leta 2015 živeli pod pragom tveganja revščine, pot čez celotno Slovenijo za zdravniški pregled najbrž ni realna opcija. Ti se bodo k zdravniku naročili v Murski Soboti. Čakali bodo 741 dni.

Doplihar: »Čakalne vrste so umetno ustvarjene«

Zdravstveni sistem je v Sloveniji zelo dostopen samo navidezno. Čakalne vrste povzročajo velik razkol med zdravstveno oskrbo revnih in bogatih Slovencev. Dovolj hitro zdravstveno oskrbo v tem trenutku prejemajo tisti, ki so si jo sposobni privoščiti. Tisti, ki si je niso, imajo oviran dostop do potrebnih zdravstvenih storitev. Razkol med njimi pa se še poglablja.

Čakalne dobe, ki so vir teh razlik, so posledica organizacije sistema in neustreznega načina plačevanja zdravstvenih storitev, sporočajo iz UMAR-ja, ne pa v financiranju zdravstvenega sistema.

Po mnenju doktorja Dopliharja problem ni niti v financiranju niti ne v pomanjkanju kadra. Glede na to, da obstajajo oglasi, da se lahko za devet evrov izogniš čakalnim vrstam, imamo dovolj kapacitet in so torej te vrste ustvarjene umetno, pravi Doplihar. Doktor za to krivi svoje kolege: »Zdravniki pozabljajo Hipokratovo prisego, pozabljajo, da je njihova dolžnost pomagati sočloveku, ne pa da vidijo samo denarnico bolnika in to, koliko ima noter.«

Po njegovem mnenju so čakalne vrste rezultat neustreznih politik zdravnikov in države.

Začelo se je že v osemdesetih, pri zobozdravnikih, pove Doplihar. Čakalne vrste v zobozdravstvu so nastale, ko so zobozdravniki tako svoje paciente kot opremo, s katero so delali, prinesli iz svojega delovnega mesta, zdravstvenega doma, k sebi domov, v svojo popoldansko ordinacijo. Popoldanska ordinacija uradno seveda ni obstajala, saj je bila ilegalna. A ker je občina zobozdravnikom vseeno poslala davčne napovedi, so jo plačali in predvidevali, da so s tem svojo dejavnost legalizirali.

Koncesijsko dejavnost je Slovenija uvedla leta 1991, po osamosvojitvi, ne da bi dejansko specificirala, kakšne so obveznosti koncesionarja, kako se vključuje v javno zdravstvo, in podobno. Po letu 2000 pa smo dobili dvoživkarstvo, pravi Doplihar. Zdravniki so začeli delati tako v javnem kot privatnem zdravstvu, s čimer je Slovenija izničila zakonsko določeno konkurenčno klavzulo, ki določa, da pri drugem izvajalcu ne moreš opravljati storitve, ki jo že opravljaš za svojega delodajalca.

Dvoživkarstvo med zdravniki je v Sloveniji postalo normalnost, in s tem čakalne dobe, ki so se po mnenju Dopliharja pojavile tam, kjer so se lahko. Doplihar pove: »Psihiatri, dermatologi, ortopedi in tako naprej se igrajo, ker njihovi pacienti ne bodo umrli, jih pa z bolečino in drugimi težavami prisilijo, da dodatno plačajo.«

Rezultat je vedno večja vloga zasebnih sredstev v zdravstvu, posledično pa tudi povečevanje neenakosti v zdravju.

Zdravstveni sistem je v Sloveniji dokaj dostopen na primarni ravni. V teoriji ima (skoraj) vsak možnost obiskati zdravnika. Obstajajo sicer skupine ljudi, ki nimajo dostopa niti do osnovnega zdravstvenega zavarovanja. To so izbrisani, Romi, brezdomci, vse pogosteje tudi samostojni podjetniki. Po podatkih ZZZS-ja je imelo konec leta 2016 zaradi neplačevanja prispevkov vsaj v zadnjem letu dni zamrznjeno osnovno zavarovanje skoraj 8.500 samostojnih podjetnikov in njihovih družinskih članov. Po podatkih Dopliharja je vseh ljudi v Sloveniji, ki nimajo dostopa do nikakršne zdravstvene oskrbe, okoli 50.000. Te v zdravstvenih domovih zavračajo in so odvisni od prostovoljnega dela zdravnikov v pro bono klinikah.

Ampak tudi storitve, ki naj bi bile na voljo vsem ljudem, ki imajo urejeno osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, so zelo različno dostopne različno premožnim Slovencem. Revni si ne morejo privoščiti, da bi prišli do storitev, za katere naj bi že plačevali zavarovanje.

Morda ne gre vedno za življenje in smrt – onkološki inštitut, na primer, si ne more privoščiti čakalnih vrst in razlikovanj med pacienti. Vedno pa gre za kakovost življenja. Čakalne vrste prisilijo revne ljudi, da več let živijo z bolečino, medtem ko bogatim omogočajo rešitev iz težav. Neenakost v zdravju producira socialno-ekonomsko neenakost, in obratno.

Preobremenjenost zdravnikov vodi v napake

Indeks splošnega zdravja občin sestavljajo tako kazalniki o zdravstvenih incidentih kot kazalniki, ki jih pogojujejo zdravniki in ne pacienti sami – to so kazalniki o številu ljudi, ki prejemajo določena zdravila. Koliko ljudi prejema zdravila, pa je odvisno predvsem od tega, koliko jih je zdravnik predpisal. Ali število prejemnikov zdravil dejansko odraža zdravstveno stanje v določeni občini, zato ni povsem zanesljivo.

»Mi predvidevamo, da je zdravnik vedno sledil doktrini predpisovanja zdravil za (določeno) bolezen,« pove Tatjana Kofol Bric iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). »Da je vedno predpisal to zdravilo vsem tistim, ki ga potrebujejo. Potem pa je seveda vprašanje, koliko tistih, ki to rabijo, je on odkril, oziroma koliko jih je k njemu prišlo.«

Povečano število prejemnikov zdravil za določeno bolezen lahko pomeni, da je na tem območju več dejavnikov tveganja, povsem mogoče pa pomeni zgolj to, da je populacija na tem območju bolje pregledana in ustrezno zdravljena. Kaj od tega je bolj verjetno, je po mnenju Tatjane Kofol Bric treba presojati lokalno.

Je pa kakovost dela družinskih zdravnikov po mnenju Tatjane Kofol Bric bolj pomembna kot pa samo število zdravnikov družinske medicine. Da število zdravnikov ne bi smelo pomembno vplivati na splošno zdravstveno stanje na posameznem območju, potrjujeta tudi UMAR in ministrstvo.

A kot smo že pisali na podcrto.si, glede na standarde zdravniške zbornice družinskih zdravnikov primanjkuje povsod po državi. Da jih je premalo in so zato preobremenjeni, opozarja tudi Zalika Klemenc Ketiš iz Združenja zdravnikov družinske medicine. »Preveliko število pacientov na dan, premalo časa, namenjenega enemu bolniku, nezmožnost celostne obravnave bolnika, slabše posvečanje študentom/specializantom …,« našteva vse posledice preobremenjenosti zdravnikov. Vsi ti problemi pa, priznava, vodijo v slabšo kakovost zdravstvene oskrbe v Sloveniji.

Kaže, da število zdravnikov povečini sicer ne igra bistvene vloge v splošnem zdravstvenem stanju. V večini države namreč večje število bolniških incidentov, kot so srčna kap, možganska kap in podobno, sicer sovpada z večjim številom prejemnikov zdravil. Izjema je Koroška, kjer je zdravstveno stanje med najslabšimi v državi, število prejemnikov zdravil pa je izjemno nizko.

Občinske politike vplivajo na zdravje prebivalstva

Ko je Nacionalni inštitut za javno zdravje pričel pripravljati publikacijo o splošnem zdravstvenem stanju v različnih občinah v Sloveniji, je to storil z enim ciljem v mislih: spodbuditi občinske politike, da začnejo razmišljati o tem, na kakšne načine bi lahko izboljšali splošno zdravstveno stanje v občini.

Podatki niso nastali zato, da bi vplivali na delo v zdravstvenih domovih. Stroka namreč dobro pozna lokalno situacijo in lahko nanjo vpliva. NIJZ do zdravstvenih domov dostopa na druge načine: predlaga ministrstvu, katere preventivne programe naj uvede v zdravstvenih domovih, uči, katere delavnice so potrebne in kako jih izvajati, ter podobno.

Gre predvsem za to, da se posamezniki začnejo zavedati, da imajo vpliv na svoje zdravje, pa tudi za to, da občinski politiki uvidijo, da zdravstveno stanje v občini ni odvisno samo od izključno zdravstvenih institucij, temveč tudi od občinskih politik.

»V zadnjih desetletjih so se lokalna okolja začela pojavljat kot območja, kjer ti lahko vplivaš na spremembe. In lokalna skupnost je okolje, kjer želimo, da se generirajo spremembe,« pove Tatjana Kofol Bric iz NIJZ.

Tatjana Kofol Bric poda primer, kako lahko občina vpliva na zdravstveno stanje svojih prebivalcev: občina, ki iz svojega proračuna financira polprofesionalni športni klub in njihova potovanja v tujino, lahko svoja sredstva usmeri v subvencioniranje športnih dejavnosti za socialno ogrožene otroke, poveča gibanje mladostnikov in vpliva na njihovo zdravje. Tako lahko občina vpliva tako na zmanjšanje neenakosti kot na izboljšanje splošnega zdravja.

Kofol Bric pravi, da so podatki pri občinah vzbudili veliko zanimanja in že sprožili nekatere ukrepe in akcijske načrte. A ko stanje preverimo pri nekaterih občinah, ki so se v lanskem letu odrezale najslabše, tega ni opaziti.

Občine Krško, Slovenj Gradec, Jesenice, Lendava in Trbovlje vse trdijo, da z različnimi politikami poskušajo vplivati na izboljšanje zdravstvenega stanja v občini. A pot do izboljšanja zdravstvenega stanja vidijo preko zdravstvenih domov: večinoma gre za finančno podporo lokalnim zdravstvenim domovom in omogočanje različnih zdravstvenih delavnic.

Pomembna pridobitev v Slovenj Gradcu, Trbovljah in Lendavi je ustrezna infrastruktura za gibanje na prostem. Ampak zavest o tem, da lahko s pomočjo sredstev iz občinskega proračuna zmanjšajo neenakosti in izboljšajo splošno zdravstveno stanje predvsem revnejših prebivalcev, še ni prisotna.

Čeprav lahko lokalna skupnost pomembno vpliva na izboljšanje zdravstvenega stanja svojih prebivalcev, neenakosti v zdravstvu ne more zmanjšati. »Pričakujemo odziv zdravstvenega resorja v naši državi, saj občina sama težko izboljša stanje na tem področju«, pišejo iz trboveljske pisarne za stike z javnostjo. Trbovlje svoja proračunska sredstva usmerjajo v obnovo športne infrastrukture in pridobitev novih športnih in igralnih površin.

Ampak občina lahko v najboljšem primeru preuči podatke publikacije NIJZ in jih v svojih politikah upošteva: če podatki kažejo, da se premalo otrok giba, lahko izboljšajo infrastrukturo in omogočijo subvencijo revnejšim otrokom. Če podatki pokažejo, da je odzivnost v program SVIT nizka, lahko o programu pripravijo predavanje in podobno. Ne more pa občina rešiti neenakosti v zdravju. Tu vstopi država.

Poglobljene analize na Pod črto omogočate bralci z donacijami. Spremljate naše delo? Že z 12 evri letno nam lahko pomagate pisati pomembne zgodbe: podcrto.si/podpri

Potrebujemo rešitev za zmanjšanje neenakosti

Če vprašamo doktorja Dopliharja, je rešitev za zmanjšanje neenakosti v zdravju jasna: ukiniti dodatno zavarovanje in uvesti solidarnostni sistem financiranja. Tako si vsi lahko privoščili primerno oskrbo. Ukiniti še dvoživkarstvo in izginile bodo tudi čakalne vrste. Vsi bodo do primerne oskrbe prišli pravočasno.

Ministrstvo za zdravje se v nekaterih pogledih strinja z Dopliharjem. Trenutna zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc namerava z novo reformo ukiniti dodatno zavarovanje in ga spremeniti v solidarnostni način plačevanja.

Glede čakalnih vrst je ministrstvo manj konkretno. Trenutno jih blaži s dodatnim denarjem za zmanjšanje čakalnih vrst. A UMAR opozarja, da lahko na tak način zgolj začasno dosežemo ugodne rezultate, za trajnejše skrajšanje čakalnih dob pa bodo potrebne sistemske spremembe, zlasti v načinu plačevanja storitev.

A glede na to, da je neenakost v zdravju direktna posledica neenakosti v socialno-ekonomskem statusu, se lahko zadeve lotimo tudi iz drugega zornega kota. Zdravje je odvisno od mnogih dejavnikov, zato je neenakost smiselno preprečevati tako v zdravstvenem kot v socialnem in drugih okoljih.

Neenakosti v zdravju ne bo več, ko ne bo več revščine, in za Tatjano Kofol Bric iz NIJZ je rešitev zelo kompleksna, a zelo enostavna hkrati: »Če gremo čisto iz vrha, Slovenija bi lahko imela strategijo preprečevanja neenakosti. In tako bi prišli iz velike državne politike na politiko sektorja.«

Strategije za preprečevanje neenakosti sicer nimamo, a Ministrstvo za zdravje pravi, da je preprečevanje neenakosti v zdravju eden pomembnejših ciljev Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva. »V resoluciji je zaveza, da bomo do leta 2025 za (…) zmanjšanje neenakosti v zdravju na ravni države ustvarili zdravju naklonjene življenjske razmere in zagotovili pogoje za bolj zdrav način življenja,« sporočajo z ministrstva.

Da je pri ustvarjanju zdravega okolja pomembno predvsem sodelovanje različnih služb, opozarjajo tako na lokalni kot na vladni ravni. Ministrstvo se je v resoluciji zavezalo, da bodo skrb za zdravje vpeljali tudi v regionalne in lokalne politike, da bodo povečali preventivo in osveščali prebivalce o skrbi za lastno zdravje, in da bo vzpostavilo sistem vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje. Kako bodo te cilje dosegli, sicer niso specificirali.

Vsi cilji, ki si jih je zadalo ministrstvo za zdravje, so zelo potrebni. Trenutno je zdravstveno stanje v Sloveniji zelo neenako: predvsem po razlikah v socialno-ekonomskem statusu, kar pa se odraža v razlikah po manj in bolj razvitih občinah.

Za osebno kvaliteto življenja, pa tudi za gospodarski razvoj vseh predelov države je nujno, da imajo vsi prebivalci možnost, da živijo zdravo, srečno in izpopolnjeno življenje. Problem zahteva velike in specifične rešitve, zahteva povezovanje med različnimi sektorji in celovito obravnavo. Trenutno sicer kaže, da se sektorji, ki delujejo izven zdravstva, šele začenjajo zavedati, da tudi oni soustvarjajo razmere v zdravstvu. Zaradi projekta »Zdravje v občini,« ki ga bo letno pripravljal NIJZ, bomo v prihodnje vsaj imeli možnost, da spremljamo zdravstveno stanje in prek njega prizadevanje za izboljšanje zdravstvenega stanja v posameznih občinah.