Revščina v Sloveniji: v katerih občinah se živi najslabše in zakaj

Na podlagi naše analize višin plač, opremljenosti stanovanj in brezposelnosti v občinah lahko preverite, kakšen je življenjski standard v vaši občini. Preberite tudi, zakaj se najrevnejše občine iz revščine ne morejo izkopati.

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 12 minut

Članek je objavljen tudi v Dnevnikovem Objektivu

Osilnica je najrevnejša občina v Sloveniji.
Osilnica je najrevnejša občina v Sloveniji. Foto: Wikipedia

V Kočevju nadaljujte pot proti jugu, v smeri Kočevske Reke. Od tam boste z avtom potrebovali le še 30 minut, da prispete v Osilnico – občino na meji s Hrvaško, ki šteje le 374 prebivalcev. Dežela Petra Klepca ji pravijo. Tako kot v mnogih drugih krajih na obrobju Slovenije se zdi življenje v Osilnici težko. Gre za eno najrevnejših občin v Sloveniji, če upoštevamo, koliko prebivalci zaslužijo na mesec, kakšna je stopnja brezposelnosti in kolikšen je delež naseljenih stanovanj brez osnovne infrastrukture – notranjega stranišča, kopalnice, elektrike ali vode.

Medtem ko se zlasti prebivalci evropske periferije vrtijo v krogu prekernosti in brezposelnosti, vse več njih pa tudi revščine, govor o revščini na evropski ravni pogosto nadomeščajo politično prijetnejši izrazi, kot so socialni problemi, socialno šibki in izključeni. A še posebej na obrobju oziroma jugu Evrope, kjer (dolgotrajna) brezposelnost potiska vse več ljudi v boj za golo materialno preživetje, se besedi revščina ne moremo izogibati. In tudi tako majhna država, kot je Slovenija, predstavlja mikrokozmos evropske slike z lastno periferijo, v kateri se zdi, da je kotanja revščine najgloblja. Zakaj se revščina zgošča v nekaterih obrobnih predelih Slovenije – periferiji periferije? Ena izmed resnic o revščini, ki nam jo izpovejo kraji na obrobju države, je, da v tem svetu ni mesta za starejše in brezposelne; državna politika zlasti na področju regionalnega razvoja pa nas vodi v razvoj, ki se izogiba besedi revščina. Zaenkrat se zdi, da bolj ko se Evropa razvija … in razvija … ni nič manj revščine.

Vzhodno od »raja«

Število posameznikov, ki v Sloveniji živijo pod pragom tveganja revščine, se je v zadnjih letih povečalo. Slovenija je po podatkih Eurostata v letih 2009 do 2013 doživela drugi največji porast revščine v EU, takoj za Grčijo, opozarja dr. Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo. Če je leta 2008 materialno pomoč, pri čemer gre večinoma za hrano, pri Rdečem Križu prejelo 105.430 posameznikov in družin, se je ta številka v petih letih povečala za kar 50 odstotkov; leta 2013 je bilo namreč že 156.442 prejemnikov. V letu 2013 je tako pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živelo 14,5 odstotka prebivalcev oziroma približno 291.000 oseb. Če bi od dohodka odšteli socialne transferje (ne pa pokojnin), pa bi v revščini živel vsak četrti prebivalec. Pri tem je treba opozoriti, da v Sloveniji merimo tako imenovano relativno revščino, to je, koliko ljudi je revnih glede na druge oziroma glede na srednjo vrednost razpoložljivega dohodka gospodinjstev  v državi.  V letu 2013 je živeti pod pragom revščine pomenilo, da je enočlansko gospodinjstvo razpolagalo z manj kot 593 evrov na mesec (neto dohodek).

V katerih delih države pa je največ revščine? Uradni podatki o stopnji tveganja revščine obstajajo tudi za statistične regije. Primež revščine je najbolj močan v vzhodni Sloveniji, zlasti v spodnjeposavski (okolica Krškega, Brežic, Sevnice…), pomurski in podravski regiji, kjer je leta 2013 približno četrtina prebivalstva živela pod pragom revščine. Če ne upoštevamo socialnih transferjev, se je leta 2013 v spodnjeposavski regiji stopnja tveganja revščine dvignila kar na 35 odstotkov, v Pomurju in Podravju pa bi vsak tretji prebivalec živel pod pragom revščine. V primerjavi z letom 2008 so sicer največji porast revščine doživele goriška, spodnjeposavska in zasavska regija.

revscina slo regije

revscina slo regije legenda

Podobna geografska porazdelitev revščine se nam izriše, ko pogledamo delež gospodinjstev, ki si lahko privoščijo enotedenske počitnice ali pokrijejo nepričakovane izdatke iz lastnih sredstev v višini 600 evrov. Realnost je takšna, da si je leta 2013 (zadnji anketni podatki) enotedenske počitnice lahko privoščila le približno polovica gospodinjstev v Pomurju in spodnjem Posavju, medtem ko je bil na državni ravni sedemdnevni oddih »na lepšem« nedosegljiv za več kot tretjino gospodinjstev.

pocitnice slo regije

pocitnice slo regije legenda

Revščina po občinah

Stopnje tveganja revščine Statistični urad RS na ravni občin ne meri, znani pa so nekateri drugi podatki, iz katerih lahko sklepamo na prisotnost revščine v občinah. V kolikor enako obtežimo podatke o povprečni mesečni neto plači (2014), stopnji registrirane brezposelnosti (marec 2015) in deležu naseljenih stanovanj, ki nimajo vseh elementov osnovne infrastrukture (notranje stranišče, kopalnica, voda, elektrika, 2011), se nam izriše zemljevid, ki je zelo podoben regijski sliki revščine.

Zemljevid: revščina v slovenskih občinah

Višja kot je vrednost indeksa, bolj je občina revna. Podrobnejša pojasnila o metodologiji izračuna indeksa revščine so na voljo na dnu članka.

Glede na izbrane podatke najdemo v Sloveniji občine z najrevnejšimi prebivalci večinoma v Prekmurju in Prlekiji, na Kočevskem, v Beli krajini in Halozah, in sicer v občinah kot: Osilnica (JV Slovenija), Hodoš (pomurska regija), Zavrč (podravska regija), Kuzma (pomurska regija), Gornji Petrovci (pomurska regija), Kostel (JV Slovenija), Dobrovnik (pomurska regija), Moravske Toplice (pomurska regija), Šalovci (pomurska regija) in Rogašovci (pomurska regija). Da bi si lažje predstavljali: v Osilnici je bila leta 2014 povprečna mesečna neto plača občana 695,04 evra, skoraj vsak četrti prebivalec je brezposeln (18,4-odstotna stopnja registrirane brezposelnosti, junij 2015), leta 2011 pa skoraj tretjina (28 odstotkov) naseljenih stanovanj ni imela osnovne infrastrukture. Treba je sicer opozoriti, da so občine v Sloveniji majhne enote in zlasti v primeru zelo majhnih občin so lahko statistični trendi bolj izpostavljeni kot v večjih.

Pri teh podatkih nas morajo skrbeti znaki dolgotrajne revščine in tako imenovane kulture revščine, v kateri obvelja pravilo »roditi se v revščino, živeti v revščini«; pravilo, na katerem se liberalni slogan enakih možnosti sesede. In že sedaj lahko sklepamo, da na prebivalce teh predelov Slovenije, zlasti Pomurja, preži nevarnost padca v začarani krog revščine – najbolj revne regije se namreč večinoma soočajo tudi z najvišjimi stopnjami dolgotrajne brezposelnosti oziroma deleža brezposelnih, ki so brez zaposlitve najmanj dve leti.

Ni prostora za starce

Skoraj več kot o geografiji revščine nam podatki o najrevnejših krajih Slovenije povedo o demografiji revščine. Ko pogledamo podrobneje, opazimo, da najrevnejša območja niso le območja z največ brezposelnimi, temveč so to tudi območja s starejšim in manj izobraženim prebivalstvom. Dr. Primož Pevcin s fakultete za upravo pravi, da je takšna razporeditev logična, saj gre za demografsko zelo ogrožena območja s prevladujočim starejšim prebivalstvom. Podobno zemljevid revščine interpretira tudi Davor Dominkuš, sekretar v kabinetu  ministrice za delo, družino in socialne zadeve, ki poudarja, da je stopnja tveganja revščine pri starejših izrazito višja kot pri drugih skupinah populacije;  za te občine pa je značilno prav to: prevladujoče starejše prebivalstvo, kjer ni mladih, manj je družin in manj rojstev.

In res je; Kostel, Hodoš in Osilnica so občine z največjim deležem prebivalstva, starega nad 65 let. A popolni trendi le redko obstajajo. V Sloveniji najdemo pravzaprav največji delež prebivalstva nad 65 let na Goriškem, sledi Pomurje; Zavrč, ena najrevnejših občin po naši metodologiji, pa je glede na ta delež najmlajša občina v Slovenija. Pri tem se pojavi vprašanje, kaj je drugače na Goriškem, da je kljub podobni starostni strukturi prebivalstva stopnja tveganja revščine bistveno nižja kot v Pomurju.

Foto: Wikipedia
Hodoš je druga najbolj revna občina v Sloveniji. Foto: Wikipedia

Na nekaterih revnih obronkih Slovenije lahko opazimo tudi začetek trenda depopulacije. Če upoštevamo gibanje rojstev in smrti kot tudi priseljevanj in odseljevanj, vidimo, da so bili v zadnjih desetih letih (2005–2014) »izginjanju« prebivalstva najbolj podvrženi kraji v Zasavju in Pomurju, ki so se soočali z največjim negativnim prirastom prebivalstva. Pomurska regija je imela v tem obdobju najmanjši naravni prirast v državi, lani pa je imela skupaj z zasavsko regijo tudi največji delež umrlih na 1000 prebivalcev.

Kakšno je življenje v dveh najrevnejših slovenskih občinah, Osilnici in Hodošu? Preberite.

Občine z najrevnejšim prebivalstvom, zlasti v Pomurju, pa se znajdejo tudi med tistimi, ki imajo najmanjši delež visoko izobraženega prebivalstva. Pet občin z najrevnejšim prebivalstvom po naši metodologiji je namreč med dvajsetimi slovenskimi občinami z najmanjšim deležem diplomantov terciarnega izobraževanja. Nizka izobrazba in visoka starost prebivalstva verjetno botrujeta dejstvu, da prebivalci Pomurja niso med tistimi, ki so se v zadnjih letih najbolj množično izseljevali. Če pogledamo porast selitev v obdobju 2007–2014 v primerjavi z obdobjem 1999–2006, so se v druge regije ali v tujino v največjem deležu izseljevali prebivalci zasavske in koroške regije. Največji porast priseljevanja pa so zabeležili v osrednjeslovenski in obalno-kraški regiji.

Poleg demografskih značilnosti v teh revnejših krajih tudi ni industrijskih dejavnosti, hkrati pa so precej oddaljeni od večjih gospodarskih središč. Dr. Pevcin opozarja, da je Slovenija gospodarsko zelo centralizirana država in v teh obrobnih krajih niti ni dnevnih migrantov, ki bi hodili na delo na primer v Ljubljano. Vedeti moramo, pravi, da so zaradi slabe cestne povezanosti deli Bele krajine včasih do drugih krajev v okolici dostopali prek Hrvaške. Podobno tudi Dominkuš opozarja, da so to zelo redko poseljeni in slabo povezani kraji, kjer ponekod tudi ni sodobnih telekomunikacijskih povezav (internetna povezava).

Ob teh podatkih bi se lahko vprašali, zakaj bi bilo to sploh vredno skrbi. Bomo pač vsi živeli v okolici Ljubljane, druge kraje pa spoznavali le še na vikend izletih. Dominkuš pri tem opomni na pomembno dejstvo: visoka brezposelnost med mladimi nakazuje na to, da tudi sam center države ni sposoben zagotoviti življenja mladim, medtem ko ruralna območja lahko ponudijo različne nove možnosti tudi za mlade.

Kaj sploh lahko občina naredi in kaj sploh želi narediti država?

Občine imajo zelo omejene možnosti blaženja revščine prebivalcev, zlasti manjše in tiste v revnejših predelih Slovenije. Po slovenski zakonodaji mora občina zagotoviti osnovno šolstvo in primarno zdravstveno varstvo občanov, po zakonu o lokalni samoupravi pa imajo občine tudi nalogo »pospeševati službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele« ter »ustvarjati pogoje za gradnjo stanovanj in skrbeti za povečanje najemnega socialnega sklada stanovanj«. Po zakonu o socialnem varstvu so občine med drugim pristojne za financiranje pravice invalidne osebe do družinskega pomočnika, zagotavljanje mreže javne službe za pomoč družini na domu ter kritje stroškov storitev v zavodih za odrasle, v kolikor so starejši opravičeni plačila.

Da lahko občine opravijo naloge, ki jim jih država zakonsko predpisuje, se jim vsako leto odmeri kos proračuna – tako imenovana povprečnina. Povprečnina je dejansko delež davka na dohodek prebivalcev (dohodnina) in po besedah dr. Mira Hačka z ljubljanske fakultete za družbene vede predstavlja približno polovico proračuna povprečne slovenske občine.

A občine vse težje izvajajo svoje socialne naloge. Dr. Haček opozarja, da so slovenske občine »izrazito podfinancirane«. Občine so bile letos v težkih pogajanjih z državo zaradi višine povprečnine. Na Skupnosti občin Slovenije (SOS) sporočajo, da se vse od leta 2009 povprečnina niža in da občine z njo lahko pokrijejo vse manjši delež stroškov za izvajanje svojih zakonsko predpisanih nalog. Po izračunu SOS je lani namesto 662,10 evra na prebivalca povprečnina znašala 536,99 evra, s čimer so občine lahko pokrile le dobrih 80 odstotkov stroškov. V prvi polovici letošnjega leta se je povprečnina spustila na 525 evrov, v drugi polovici leta pa se je kljub nasprotovanju SOS znižala na 519 evrov.

Foto: Images Money
Država občinam vseskozi niža sredstva. Foto: Images Money

Da je ohranjanje regionalnih neenakosti načrt vse od leta 1991, kako varčevati pri stroških države, pa meni dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. Opozarja, da v primeru krčenja sredstev na ravni države lahko trčiš na sindikate (v izobraževanju), lahko pa stroške brez večjega odpora krčiš pri revnih in pri občinah, zlasti ker imamo majhne razpršene občine in veliko centralizirano državo.

Davor Dominkuš z  ministrstva za delo, družino in socialne zadeve  pritrjuje, da v kolikor država preda določeno funkcijo lokalni skupnosti, je treba za to tudi priskrbeti ustrezna finančna sredstva. Možnost za občine pa vidi tudi v črpanju evropskih sredstev in opozori, da so bile prioritete občin v preteklem obdobju veliko bolj fokusirane v infrastrukturo, v nekaj, »kar je bilo vidno, in veliko manj v reševanje konkretnih problemov prebivalcev, kar je manj vidno in s čimer se župan in vodstvo občine težje pohvalijo«.

Pri črpanju evropskih sredstev, ki se lahko ponuja tudi kot blaženje posledic državnega krčenja sredstev občinam, pa se odpre nov pomislek. S črpanjem evropskih sredstev imajo pogosto največ težav prav manjše občine, preprosto že zaradi kadrovskih zmožnosti prijave na razpis in priprave potrebne dokumentacije.

Dr. Srečo Dragoš tako opozarja, da ko govorimo o revščini, se moramo zavedati, da »na mikroravni ne moreš sanirati revščine. Ravno zato se je pojavil najpomembnejši izum dvajsetega stoletja – socialna država.« Po njegovih besedah je za zmanjševanje revščine potrebna centralna državna politika, glavno odgovornost katere v Sloveniji nosi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Dr. Dragoš dvomi, da ima država resnični interes zmanjševanja revščine. Revščina v Sloveniji po njegovem mnenju ni stvar ekonomske krize. Tudi v času konjunkture se je delež revnih povečeval. Dvig revščine je nasprotno del namerne politike države od osamosvojitve naprej. Ker imamo stopnjo revščine še vedno pod evropskim povprečjem (16,7 odstotka), »je interes povečati revščino«, reče jasno. Zadaj pa je drža, da imamo »preveč bogato državo in preobsežen javni sektor«. Pri tem opozarja, da če pogledamo delež zaposlenih v sektorju socialnega varstva glede na delež zaposlenih v državi, vidimo, da je bilo prav socialno varstvo v času krize najbolj opustošeno. V krizi pa so največ plačali najrevnejši – prejemniki socialnih pomoči. Osnovna denarna socialna pomoč je bila znižana za 10 odstotkov. »Nobena poklicna kategorija ni doživela takšnega znižanja dohodkov.«

Spotike regionalne politike: Razvoj v kam?

Občine z najrevnejšimi prebivalci v Sloveniji so tudi ekonomsko prizadeta območja, ki so se v preteklih letih oziroma desetletjih pospešeno deindustrializirala. Hkrati, poudarja dr. Miro Haček s fakultete za družbene vede, imajo občine na področju gospodarstva najmanj lastnih vzvodov. Lahko podeljujejo subvencije, pomagajo ustvarjati obrtno-podjetniške cone, a »občinam ostane nič ali zelo malo za nenujne izdatke«.

Podobno kot pri socialni politiki je tudi na področju gospodarstva potrebna jasna državna strategija. Namesto o reindustrializaciji bi bilo danes primerno govoriti o možnostih oživljanja gospodarstva, pravi dr. Primož Pevcin s fakultete za upravo. Po njegovem mnenju tovarn v teh predelih ne bomo več postavljali, saj z industrijo z nizko dodano vrednostjo preprosto ne moremo konkurirati nizkim stroškom dela v drugih delih sveta.

Davor Dominkuš z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve poudari, da cilj ni samo poselitev območja, temveč odkrivanje in razvoj potencialov, ki so v teh območjih. Skoraj vsi sogovorci pa kot potencial teh krajev prepoznavajo kmetijstvo in turizem. Dr. Miro Haček omeni ekološko kmetovanje in nišni turizem, izkoriščanje geotermalne vode v vzhodni Sloveniji ali lesa v Kočevju. Tudi dr. Andrej Fištravec, podpredsednik sekcije mestnih občin pri Skupnosti občin Slovenije, pritrjuje in pravi, da občine vzhodne regije državi sporočajo, da vidijo zlasti turizem kot eno izmed centralnih razvojni točk regije. A država jim ne prisluhne, pravi, saj iz naslova kohezijskih sredstev za turizem nameni le približno 12 milijonov evrov.

Kohezijska sredstva. Mnogokrat slišane besede, morda malce manjkrat razložene. S kohezijsko politiko država črpa sredstva Evropske unije, ki so namenjena zmanjševanju »razvojnih« razlik držav članic. To poteka prek treh skladov: Evropskega socialnega sklada (ESS), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega kohezijskega sklada (EKS), pri čemer daje ESRR poudarek zadovoljevanju potreb gospodarstva oziroma podjetništva, ESS spodbujanju zaposlovanja, socialne vključenosti, tudi zmanjševanju revščine, EKS pa cilja na sektorje energetike, prometa in okolja. V obdobju 2014–2020 bo zahodna regija upravičena do 855 milijonov evrov, vzhodna pa do 1,27 milijarde evrov sredstev iz ESS in ESRR. Med enajstimi evropskimi cilji kohezijske politike do leta 2020 je zapisan tudi cilj »spodbujanja socialne vključenosti in boja proti revščini in kakršnikoli diskriminaciji«. In morda se bo bolje godilo tudi investicijam v kmetijstvu in turizmu – trajnostna pridelava hrane in trajnostni turizem sta namreč prepoznana kot ena izmed razvojnih prioritet Slovenije, v katero bi naj osredotočili kohezijska sredstva.

Evropska sredstva ne morejo rešiti vseh problemov občin. Foto: European Parliament
Evropska sredstva ne morejo rešiti vseh problemov občin. Foto: European Parliament

Četudi že obstaja kopica državnih dokumentov, s katerimi bomo usmerjali kohezijska sredstva, pa manjka krovni državni razvojni program za obdobje 2014–2020. Osnutek strategije razvoja Slovenije je namreč obtičal v predalih, zadnjo takšno strategijo smo oblikovali leta 2005 (do 2013). Na to opozarja tudi dr. Fištravec: »Delamo program z evropskimi razvojnimi cilji, nimamo pa lastnega programa, kar kaže na veliko pasivnost in konformizem nacionalne politike.« Četudi smo dandanes navajeni slišati »denarja ni«, se v tem primeru zdi, da nas financiranje prehiteva. Ko smo nekatere sogovornike tako povprašali še o regionalni politiki v Sloveniji, so nas presenečeno pogledali. Dr. Haček je rekel »kakšna regionalna politika?«, medtem ko je dr. Fištravec jasno dejal: »Mi regionalne politike v Sloveniji sploh nimamo.«

Dragi moj, na svidenje, vrni se še kdaj, vrni se še kdaj v … Osilnico?

Ko govorimo o obrobnih občinah Slovenije, ki jih pesti revščina, se kaj kmalu pojavi ideja povezovanja občin oziroma problem velikega števila občin v Sloveniji (212). Poleg pogajanj z državo, kjer je povezovanje občin dobrodošlo, saj lahko nastopajo kot enakovrednejši partner, je povezovanje občin smotrno tudi pri črpanju evropskih kohezijskih sredstev. A prav veliko število občin v Sloveniji, poudari dr. Miro Haček, pomeni, da se tudi v majhnih krajih razvijajo recimo vrtci in šole. Razdrobljenost občin pomeni torej, da se tudi v najbolj obrobnih krajih ustvarjajo in ohranjajo pogoji za življenje v njih. In bliže ko so občine prebivalcem, lažje prepoznavajo tako težave kot potenciale svojih krajev.

Četudi bi situacija v najrevnejših občinah Slovenije, kjer se spletajo demografske, gospodarske in infrastrukturne okoliščine, zahtevala celosten pristop, pa boste besedo revščina v regionalni politiki Slovenije težko zasledili. V njenem opisu na svoji spletni strani ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo jasno reče, da regionalna politika »ne sme biti socialna, ampak mora biti razvojna kategorija«. Pri tem se nam ponujata vprašanji: kakšen razvoj in kam nas vodi ta razvoj? Ciniki med nami bi pripomnili: do naslednje evropske finančne perspektive 2020–2027.

Metodologija analize revščine slovenskih občin

Za vsako občino smo spremenljivke višina neto mesečne plače, stopnja registrirane brezposelnosti in delež stanovanj, ki nimajo vse osnovne infrastrukture, standardizirali (od vrednosti posamezne spremenljivke za posamezno občino smo odšteli povprečje vrednosti spremenljivke za vse občine in jo delili s standardnim odklonom spremenljivke). Tako je povprečna vrednost vsake izmed standardiziranih spremenljivk nič, standardni odklon pa ena. Spremenljivko višina neto mesečne plače smo nato še obrnili. Tako dobljene spremenljivke za vsako občino smo sešteli in izračunali njihovo povprečje. Dobljena povprečja so indeks revščine v občinah.

Analiza bi bila z obteževanjem spremenljivk statistično seveda lahko bolj dodelana, vendar namen našega članka ni sestaviti natančen model za ocenjevanje revščine v občinah, temveč le približnega. Za natančnejši model bi bil namreč primeren akademski (znanstveni) članek.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

41 prispevkov

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

Zakaj mora biti delo domov za starejše bolj transparentno

Domovi za starejše v Sloveniji niso primorani spremljati kazalnikov kakovosti dela. Zato zakonodajalec ne pozna situacije, ki naj bi jo …

Tema: Socialna država
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno