Igorju Furlanu, nekdanjemu vodji predstavništva družbe Smelt v Rusiji in očetu bolj znanega oziroma razvpitega ljubljanskega poslovneža Roka Furlana, je davčna uprava maja 2011 odmerila dodatno plačilo 800.274 evrov davka na premoženje neznanega izvora. Kot nam je povedal Igor Furlan, po mnenju davčne uprave ni ustrezno pojasnil, od kod je dobil denar za nakup jahte. Vendar pa je premoženje Igorja Furlana še pred končanim davčnim nadzorom dobilo novega lastnika.

Sklep o uvedbi nadzora je davčna uprava Furlanu poslala septembra 2010. Decembra 2010 in januarja 2011 pa je Furlan svoje premoženje s tremi prodajnimi pogodbami prenesel na novega lastnika – podjetje Carlton Invest Limited iz Velike Britanije, je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja na podcrto.si pridobili od ljubljanskega okrožnega sodišča in iz javno dostopnih podatkov.

Sodeč po sodnih dokumentih je podjetje Carlton Invest postalo lastnik dvanajstih nepremičnin. Podatki o teh nepremičninah so v sodnih dokumentih zabrisani. Iz uradno dostopnih evidenc zemljiške knjige in geodetske uprave pa je razvidno, da je med njimi vsaj eno stanovanje v Luciji, hiša na Brezovici in stanovanje v Ljubljani.

Ali bi se lahko davčna uprava s prodajo teh nepremičnin poplačala? Sodeč po ocenjenih vrednostih nepremičnin, ki jih je na svoji spletni strani objavila geodetska uprava in ki so zdaj v lasti podjetja Carlton Invest, bi z njihovo prodajo Furlan lahko poplačal 800.000 evrov davčnega dolga. Stanovanje v ljubljanski Zeleni jami, veliko 172 kvadratnih metrov, je vredno okoli 284.000 evrov. Hiša na Brezovici, velika 160 kvadratnih metrov, je vredna okoli 175.000 evrov. Enainosemdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje v Rezidenci Park Lucija je vredno okoli 221.000 evrov. Še eno, 55 kvadratnih metrov stanovanje v isti rezidenci, je vredno okoli 183.000 evrov. Vse te nepremičnine, ki so bile še do leta 2010 v lasti Furlana, so danes po oceni geodetske uprave vredne 863.000 evrov.

Toda: ker lastnik nepremičnin ni več Furlan, temveč podjetje Carlton Invest, jih finančna uprava ne more zaseči za poplačilo davčnega dolga. Na finančni upravi sicer sumijo, da je Furlan nepremičnine le prenesel na podjetje Carlton Invest, torej mu Carlton Invest zanje ni plačal. V tem primeru bi lahko finančna uprava izpodbijala prenos nepremičnin in jih podjetju nato zarubila.

Podjetju Carlton Invest bi lahko nepremičnine zarubila tudi, če bi se izkazalo, da je lastnik tega podjetja Igor Furlan. A tu se zadeve zapletejo. Ni namreč znano, kdo je resnični lastnik podjetja Carlton Invest.

Kot je razvidno iz britanskega poslovnega registra, je lastnik Carlton Investa podjetje Bellsario LLC iz ameriške zvezne države Delaware. V tej ameriški zvezni državi pa podjetjem državnim organom ni treba posredovati podatkov o dejanskih lastnikih podjetja.

Igor Furlan je v pogovoru s podcrto.si zatrdil, da ne ve, kdo je končni lastnik podjetja Carlton Invest. Povedal je le, da lastnik ni on. Zagotovil pa nam je, da je nepremičnine podjetju prodal in zanje tudi dobil plačilo. Sodišču je Furlan zatrdil, da mu je Carlton Invest za nepremičnine plačal skupno 564.000 evrov, je razvidno iz sodnih dokumentov.

Tega denarja sicer ni namenil za poplačilo davčnega dolga, temveč za poplačilo drugih upnikov, nam je povedal Furlan. Ni nam pa želel povedati, s kom iz podjetja Carlton Invest se je dogovoril za prodajo nepremičnin. Pojasnil je še, da v hiši na Brezovici, ki jo je prodal podjetju, še kar živi, a da Carlton Investu zanjo plačuje najemnino.

Carlton Invest je sodeč po podatkih britanskega sodnega registra sicer tako imenovana speča družba. Speče družbe po definiciji britanske vlade nimajo prihodkov iz poslovanja ali investicij.

Glede davčnega dolga je Furlan pojasnil, da je davčna uprava pregledala njegove osebne finance med letoma 2005 in 2009. V tem času je kupil barko. Davčna uprava pa je po Furlanovih besedah ugotovila, da v tem času ni zaslužil toliko denarja, da bi si lahko barko tudi privoščil. Zato mu je obdavčila premoženje neznanega izvora.

Furlan je za podcrto.si povedal, da ta ugotovitev drži, saj je bil takrat že nekaj let v pokoju. Po njegovih besedah pa davčni inšpektorji niso upoštevali dejstva, da je barko kupil iz prihrankov. Te je med drugim nabral iz dediščine po umrlem očetu, ki je imel bančni račun v Švici. Prav tako je del svoje plače po lastnih besedah dobival iz švicarske podružnice Smelta, saj naj bi nekateri projekti, ki jih je vodil, potekali prek te podružnice. Po njegovih besedah davčne uprave te informacije niso zanimale. Na davčno odločbo se je večkrat pritožil, trenutno pa o pritožbi odloča upravno sodišče, nam je še pojasnil.

Uradne inštitucije molčijo

Kako lahko slovenski državni organi preverijo, ali so Furlanove trditve, da ni končni lastnik Carlton Investa, resnične? Z vprašanji, kako ravnajo v primerih, ko lastnik premoženja nekega dolžnika postane pravna oseba z neznanimi lastniki, smo se obrnili na finančno upravo (FURS), ljubljansko okrožno sodišče in pravosodno ministrstvo. Na vse tri inštitucije smo naslovili prošnjo za pogovor o tej problematiki. Vendar so ga vse tri zavrnile.

Na FURS nam na naše pisno vprašanje, kako uspešni so pri pridobivanju podatkov iz jurisdikcij, kot je Delaware, niso odgovorili. Zapisali so le splošen odgovor, da se FURS »poslužuje mednarodne  izmenjave informacij, ki poteka na podlagi bilateralnih dogovorov ali mednarodnih pogodb«.

Na okrožnem sodišču so v pisnem odgovoru zapisali, da gre v »navedeni vsebini za sistemska vprašanja«, zato so nam predlagali pogovor s pravosodnim ministrstvom. Na pravosodnem ministrstvu pa so nam odgovorili, da ne gre za sistemsko vprašanje in da naj se obrnemo na zbornico stečajnih upraviteljev. Z iskanjem premoženja dolžnikov v tujini se namreč po njihovem ukvarjajo stečajni upravitelji.

V pogovor je privolil nekdanji generalni sekretar zbornice stečajnih upraviteljev Aljoša Markovič. Povedal je, da je podatke iz davčnih oaz oziroma jurisdikcij, kot je Delaware, praktično nemogoče dobiti. »Problem je že v Avstriji – njim ni treba posredovati podatkov o davčnih računih. Ne dajo. Rečejo, da ni zakonske podlage, in konec.«

Takšne jurisdikcije podatkov o lastnikih podjetij ne posredujejo niti na podlagi sodne odredbe slovenskega sodišča, je še pojasnil Aljoša Markovič.

Sodišče umaknilo plombo z nepremičnin

V primeru Igorja Furlana sicer FURS ni bil povsem neaktiven. Kot je razvidno iz dokumentov, ki smo jih pridobili od ljubljanskega okrožnega sodišča, je finančna uprava decembra 2013 od sodišča zahtevala, da podjetju Carlton Invest z začasno odredbo prepove prodajo in obremenitev nepremičnin, ki so bile prej v lasti Igorja Furlana. Na finančni upravi so v vlogi zatrjevali, da je Furlan nepremičnine na Carlton invest brezplačno prenesel, da bi se izognil plačilu davka. Sodišče je nato še isti mesec podjetju res prepovedalo prodajo in obremenitev nepremičnin.

Toda aprila 2014 je po pritožbi Carlton Investa, ki ga je zastopal odvetnik Blaž Vrečko, sodišče umaknilo prepoved prodaje in obremenitve nepremičnin. Furlan je sodišču namreč predložil potrdilo banke v tujini, da je Carlton Invest Furlanu za nepremičnine plačal 564.000 evrov.

Finančna uprava je v postopku sicer opozorila, da bančno potrdilo ne vsebuje številk bančnih računov, na katere naj bi Carlton Invest Furlanu nakazal kupnino. Zato finančna uprava ne more preveriti, ali je bila kupnina dejansko plačana. Sodišče pa je odločilo, da mora Carlton Invest v tem primeru nakazilo kupnine dokazati le s stopnjo verjetnosti. In to je s posredovanjem bančnega potrdila po mnenju sodišča tudi storilo.

Kot gre sklepati iz sklepa sodišča, bo moral Carlton Invest plačilo za nepremičnine dokazati v pravdi. Toda v vmesnem času lahko podjetje nepremičnine preproda.

Če pa je Igor Furlan od Carlton Investa za nepremičnine resnično dobil denar in ga nato tudi porabil, pa bo imela finančna uprava zvezane roke. Po zakonu lahko namreč posle, v katerih je bilo nekaj prodano in dejansko plačano, izpodbija le v obdobju leto dni od prodaje premoženja. Glede na to, da je Igor Furlan nepremičnine prodal že konec leta 2010 in v začetku leta 2011, finančna uprava pa je tožbo proti njemu vložila šele leta 2013, se je ta rok že iztekel.

Finančna uprava ne ukrepa

Primer Igorja Furlana ni edini takšne vrste. Tudi premoženje njegovega sina Roka Furlana je po dokumentih tožilstva sodeč, dobilo lastnike iz Delawarea. Kot je razvidno iz sodnih dokumentov, je tudi Rok Furlan osebno finančni upravi dolžan več kot milijon evrov davka. Obenem pa sodeč po kazenski ovadbi, ki jo je proti njemu lani policija posredovala tožilstvu, nekdanje Furlanovo podjetje Sector beton svojim upnikom dolguje več kot tri milijone evrov.

Po policijski ovadbi sodeč (ki je Rok Furlan za podcrto.si ni želel komentirati), je Rok Furlan milijonske posle in imovino podjetja Sector beton prenesel na podjetji Projekt beton in Sector betonarne. Direktor obeh je še kar on sam. Lastništvo Projekt betona in Sector betonarn pa se prav tako konča v podjetjih neznanih lastnikov iz zvezne države Delaware. Lastnik Projekt betona in Sector betonarn je britansko podjetje Capital UK Investments Limited – uradno prav tako speča družba. Lastnik slednjega pa je družba Alpha Investments Group iz Delawarea. Zato ni jasno, kdo je resnični lastnik Projekt betona in Sector betonarn.

V primeru Roka Furlana bi lahko finančna uprava nekatere njegove prenose premoženja na druge lastnike najverjetneje izpodbijala. To bi lahko storila, če bi proti Roku Furlanu predlagala osebni stečaj, in pod pogojem, da od prenosa premoženja do začetka osebnega stečaja ni minilo več kot tri leta.

Rok Furlan je od julija 2014 res v osebnem stečaju. Predlagatelj osebnega stečaja je bil kar on sam. Že januarja 2011 pa je lastnik prej Furlanovega stanovanjsko-poslovnega kompleksa v Grosupljem, ki je po oceni geodetske uprave danes vredno dobrih 800.000 evrov, postala druga oseba.

Finančna uprava tega posla ne more več izpodbijati. Od prodaje nepremičnine februarja 2011 do začetka Furlanovega osebnega stečaja junija 2014 so namreč minila več kot tri leta. Marca 2019 bo Roku Furlanu dolg do finančne uprave tako odpisan. Zakaj ni torej FURS sam že prej predlagal Furlanovega osebnega stečaja?

FURS posameznih primerov ne komentira. Stečajni upravitelj Aljoša Markovič pa opozarja, da je problem neaktivnost finančne uprave.

Na to kaže tudi analiza, ki smo jo na podcrto.si že lani izvedli v primeru podjetij, ki so finančni upravi dolžna davek. Čeprav podjetja finančni upravi tudi po več let ne plačajo davka, slednja zoper njih ne predlaga stečaja. Obenem pa niso učinkoviti pri izterjavi dolgov. Kot so nam takrat pojasnili na finančni upravi, jim za učinkovito izterjavo manjka primerno usposobljenega osebja. Junija lani je neučinkovitost finančne uprave pri izterjavi dolgov v svojem revizijskem poročilu potrdilo tudi računsko sodišče.

Tudi Aljoša Markovič opozarja na neučinkovitost finančne uprave pri izterjavi dolžnikov. FURS lahko po njegovih besedah na podlagi uredbe od davčnih organov v nekaterih drugih državah pridobi podatke o tem, ali ima neka oseba v tej državi odprt transakcijski račun. Na podlagi te informacije bi lahko FURS dolžniku zarubil morebitna sredstva na računu v tujini. Toda Markovič po njegovih izkušnjah še ni doživel, da bi FURS kaj takega res naredil.

Bi lahko uradniki na finančni upravi pod krinko preobremenjenosti nekaterim dolžnikom tudi neupravičeno pogledali skozi prste zaradi drugih razlogov? Neaktivnost finančne uprave odpira tudi možnosti za korupcijo, se strinja Markovič.

Inštitucije morajo biti bolj aktivne

Aljoša Markovič zato opozarja, da bi morali biti upniki – torej tudi finančna uprava – bistveno bolj aktivni pri izterjavi dolgov in predlaganju stečajev. »Da pokažeš neko iniciativo, da nekdo ve, da obstaja možnost, da bo celotno njegovo premoženje predmet stečaja in unovčeno, sem prepričan, da na marsikoga to psihološko vpliva, ‘zdaj pa moram poplačati’.«

Na zbornici stečajnih upraviteljev so si sicer po Markovičevih besedah prizadevali, da bi lahko upniki kadar koli po stečaju izpodbijali takšne prodaje ali prenose premoženja dolžnikov na podjetja, ki (formalno) niso povezana z njimi. Po trenutni ureditvi lahko namreč upniki na sodišču izpodbijajo prodajo ali brezplačen prenos premoženja le za leto dni pred uvedbo stečaja. Izjema je stečaj fizičnih oseb, kjer lahko upniki brezplačne prenose premoženja izpodbijajo za obdobje petih let pred začetkom stečaja. Še do pred kratkim je bil ta rok le tri leta. S tem predlogom stečajni upravitelji do danes niso bili uspešni.

Končna rešitev je ukinitev davčnih oaz

V nekaterih primerih pa niti takšne spremembe zakonodaje ne bodo dokončno rešile problema skrivanja premoženja za neznanimi lastniki. Tak je primer Uroša Ogrina, nekdanjega direktorja družbe Grep, ki je gradila Športni park Stožice.

Uroš Ogrin je od aprila 2016 v osebnem stečaju. Družbi za upravljanje terjatev bank, torej posredno slovenskim davkoplačevalcem, je dolžan dobrih sedem milijonov evrov. Po poročanju Financ je dolg nastal zaradi osebnega poroštva za posojilo za gradnjo Športnega parka Stožice, ki ga je dal svojemu podjetju, Gradisu skupini G.

Vendar je Ogrin že leta 2011 na takrat njegovo podjetje Savol prenesel dve nepremičnini: dobrih 300 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Mesarski ulici v Ljubljani in stanovanjsko hišo v Ribčevem Lazu v Bohinju. Po poročanju Financ naj bi bili obe nepremičnini skupaj vredni okoli 630.000 evrov.

Nato je leta julija 2012 lastnik podjetja Savol postala speča družba Business Services Corporation Limited iz Velike Britanije. Ta družba je marca 2013 Ogrinu dovolila, da je v zemljiško knjigo zase in za svojo družino vpisal tako imenovano dosmrtno služnost stanovanja. Ogrin in še dva njegova družinska člana lahko tako do njihove smrti uporabljajo hišo v Ribčevem Lazu in stanovanje v Ljubljani.

Lastnik podjetja Savol je novembra 2015 nato postalo britansko podjetje Greyfield Developments Limited. Lastnik Greyfielda pa je vsaj od oktobra 2015 družba Sven Capital iz Delawarea. Podatki o lastnikih družbe Sven Capital tako niso znani.

Finančna uprava Ogrinove prodaje podjetja Savol, na katerega je prej prenesel svoje nepremičnine, ne more izpodbijati. Ogrin je Savol namreč prodal več kot tri leta pred začetkom osebnega stečaja. Ali je Ogrin prek družbe Sven Capital v resnici še kar lastnik svojih nepremičnin, pa je, kot rečeno, zaradi rezidentstva Svena Capital v Delawareu, nemogoče ugotoviti.

Ogrin je za podcrto.si sicer povedal, da družbe Sven Capital ne pozna. Ogrinova stečanja upraviteljica Jožica Vindiš pa je za podcrto.si povedala, da sumi, da bi lahko za podjetjem Sven Capital stal prav Ogrin.

Na podcrto.si pa smo januarja letos tudi ugotovili, da ima podjetje Sven Capital prek podjetij v Veliki Britaniji, na Slovaškem in na Cipru v lasti tudi okoli dva milijona vredne parcele v Kranjski Gori in v Dolenjem Logatcu. Če bi bil lastnik Svena Capital v resnici Ogrin, bi lahko upniki Ogrinu zasegli tudi te parcele.

Toda jurisdikcije, kot so Delaware in razna eksotična otočja v svetu, informacije o lastnikih podjetij skrbno skrivajo. Po lanskem poročanju Sunlight Foundation je v Delawareu prijavljenih več kot milijon podjetij – več kot je v tej zvezni državi prebivalcev. Po poročanju New York Timesa je zvezna država Delaware z dajatvami od podjetij, katerih lastniki ne prebivajo v tej zvezni državi, le v letu 2012 zaslužila okoli 860 milijonov dolarjev. To je tedaj predstavljalo kar četrtino prihodkov v proračunu te zvezne države. Privabljanje podjetij je za Delaware tako bolj pomembno od zagotavljanja transparentnosti lastništva teh podjetij. In prav možnost skritega lastništva je priljubljena storitev, s katero Delaware privablja podjetja.

Ali lahko naša država v tem primeru uvede kakšne koli ukrepe? Morda določi, da morajo podjetja iz davčnih oaz, ki poslujejo ali so lastnice premoženja v Sloveniji, pristojnim inštitucijam razkriti njihove končne lastnike, če želijo pri nas poslovati ali imeti kakršno koli lastnino? Ker se ne na finančni upravi, ne na sodišču in ne na pravosodnem ministrstvu o tej temi z nami niso želeli pogovarjati, odgovora na to vprašanje ne moremo podati.