V eni izmed slovenskih porodnišnic so nosečnici, ki je krvavela, zdravniki namesto krvi dajali le glukozo. Zaradi pomanjkanja krvi je nosečnica umrla.

Doktrina, da se osebi, ki krvavi, namesto krvi dovaja raztopino z glukozo, velja za starejše bolnike. Kri lahko namreč poviša pritisk, zaradi česar lahko poči žila v možganih. Pri nosečnicah pa je ob krvavitvi treba čim hitreje nadoknaditi izgubljeno kri, zato raztopina z glukozo ni primeren način zdravljenja.

Primer smrti nosečnice je za podcrto.si opisal upokojeni zdravnik Marjan Pajntar, pionir spremljanja kakovosti v zdravstvu pri nas. S primerom se je pred leti seznanil kot sodni izvedenec v zadevi.

Za smrt pacientke ne moremo kriviti zdravnika. Kriva je bila napačna doktrina, po kateri so v tisti porodnišnici zdravili krvavitev pri porodu. In zdravnik je po lastnem vedenju spoštoval doktrino in bolnico zdravil v skladu s prakso, za katero je verjel, da je najboljša.

Pajntar je kasneje primer predstavil na posvetu perinatologov. Udeležili so se ga predstavniki vseh slovenskih porodnišnic, razen ene. In prav v tej porodnišnici se je zgodil naslednji smrtni primer zaradi dovajanja glukoze namesto krvi.

Trditev, da moramo dvomiti v kakovost našega zdravstva – in naših zdravnikov – je lahko za koga provokativna. Lahko je tudi kontraproduktivna. Ne nazadnje bolnik svojemu zdravniku mora zaupati.

A to ne pomeni, da moramo sistemu slepo zaupati. Kot pokaže Pajntarjev primer, ima slepo zaupanje visoko ceno. Ta se meri tudi v človeških življenjih.

V javnosti na področju zdravstva prevladujeta dve temi. Prva so čakalne dobe. Druga pa (pre)visoki stroški pri nabavah zdravil in medicinskih pripomočkov.

Obe sta pomembni. A javna debata o kakovosti zdravstvenih storitev je vsaj enako – če ne še bolj – pomembna kot ostali dve.

Razlog, zakaj o kakovosti v zdravstvu govorimo le ob najbolj ekscesnih primerih – na primer ob nepotrebni smrti štirih mladih pacientov na otroški srčni kirurgiji v UKC Ljubljana – gre verjetno iskati v posebnem odnosu med zdravnikom in pacientom. Velika večina zdravljenj je uspešnih. In pacienti so seveda zdravniku, ki jih je ozdravil, neskončno hvaležni. In zato tudi solidarni.

In prav je tako. A to nas ne sme zavesti v lažno cono udobja.

Pri uveljavljanju kakovosti v zdravstvu imamo v Sloveniji velike težave. Kot smo v več člankih razkrili na podcrto.si, v Sloveniji ni uvedenega sistematičnega nadzora nad spremljanjem kakovosti dela v slovenskih bolnišnicah. Zato ni jasno, v katerih bolnišnicah zdravniki paciente zdravijo na najboljši možen način in kje so še možnosti za izboljšave.

Tak sistem je za spremljanje kakovosti obravnave bolnikov v slovenskih bolnišnicah v preteklosti poskušal razviti dr. Marjan Pajntar. A so njegovemu merjenju kakovosti v zadnjih letih ukinili financiranje. Po Pajntarjevem mnenju zato, ker vodilnih v bolnišnicah običajno ni bilo med najboljšimi zdravniki. Novega sistema zdravstveno ministrstvo do danes ni predstavilo.

Najboljše zdravilo za slabo kakovost je transparentnost. Treba je ugotoviti, katere zdravstvene ustanove imajo pri zdravljenju in kakovosti obravnave bolnikov boljše in katere slabše rezultate. Pa ne z namenom, da bi grajali – ali celo kaznovali – tiste zdravnike in zdravstvene ustanove, ki ne dosegajo takšne kakovosti. Glavni namen merjenja uspešnosti posameznih zdravstvenih ustanov mora biti prenos dobrih praks zdravljenja od ustanov in zdravnikov, ki dosegajo boljše rezultate, k tistim, katerih rezultati so slabši. In primerno izobraziti tiste zdravnike, ki jim sistem ni dal dovolj dobrega znanja za zdravljenje svojih pacientov. Treba je uvesti tudi tak sistem celotne zdravstvene oskrbe bolnika, ki bo čim bolj zmanjšal neželene zaplete pri zdravljenju.

Namesto celovitega sistema zagotavljanja kakovosti pa v slovenskem zdravstvenem sistemu vse sloni na posameznikih. Če se bo nek primarij zavzel za izboljšanje zdravljenja na svoji kliniki, se bo praksa izboljšala. Če se takšen primarij ne bo zavzel za spremljanje in izboljšanje kakovosti – toliko slabše za paciente.

To je lepo vidno na primeru zdravljenja srčne in možganske kapi v Sloveniji, ki smo ga opisali na podcrto.si. Po številu smrti zaradi srčne kapi je Slovenija med članicami kluba razvitih držav OECD z najboljšimi rezultati na četrtem mestu. Pri nas po sprejetju v bolnišnico zaradi srčne kapi umre 5,2 odstotka pacientov, povprečje v OECD znaša 8 odstotkov. Po besedah Sandre Tušar, državne sekretarke na ministrstvu za zdravje, je za ta rezultat najbolj zaslužen dr. Marko Noč. Uvedel je premišljen sistem zdravljenja srčne kapi od prvega stika med bolnikom in reševalci dalje. In rezultati kažejo, da sistem deluje.

Povsem drugačna je slika pri preprečevanju možganske kapi. Po številu smrti zaradi zamašitve žil (ishemična možganska kap) je Slovenija na tretjem mestu med državami OECD z najslabšimi rezultati. Povprečno v tridesetih dneh po kapi v bolnišnici umre 8,4 odstotka pacientov, v Sloveniji pa kar 13,2 odstotka. Pri zdravljenju možganskih kapi v Sloveniji očitno še ni bilo zavzetih posameznikov, ki bi uredili področje in preprečili nepotrebne smrti pacientov.

Z afero Radan so težave na nevrološki kliniki UKC Ljubljana dobile ogromno pozornosti javnosti. Manj znane, a morda še bolj skrb vzbujajoče pa so prav statistike preživetja kapi v UKC Ljubljana. Zaradi možganske kapi se je v UKC Ljubljana lani zdravilo 1133 pacientov. Umrlo jih je 176 oziroma 15,5 odstotka. Povprečje uspešnosti zdravljenja v primerljivih bolnišnicah v nemško govorečih državah je znašalo 9,2 odstotka. Ob doseganju takšnega rezultata bi lani možgansko kap v UKCL preživelo 72 bolnikov več.

Podobno slabe rezultate imajo v UKC Ljubljana tudi pri zdravljenju sepse.

 

Zgodbe na Pod črto omogočate bralci z donacijami. Podprite naše delo v 2017.

Na UKC Ljubljana smo se letos večkrat obrnili s prošnjo za pojasnilo teh številk. Sporočili so nam, da nam zadeve nimajo časa pojasniti in da naj jih o tem ponovno vprašamo v prihodnjem letu.

Brezbrižno obnašanje UKC Ljubljana ni eksces, ampak bolj kot ne pravilo. Ignoriranje vprašanja kakovosti zdravstvene oskrbe se začne pri ministrstvu za zdravje in konča v bolnišnicah. V članku o varnosti pacientov v slovenskih bolnišnicah smo ugotovili, da ministrstvo ne ve, katere bolnišnice primerno preprečujejo padce in preležanine težje bolnih in katere imajo s tem težave. Podobno je tudi pri drugih kazalcih kakovosti obravnavanja bolnikov. Po drugi strani pa bolnišnice pristojnim ne posredujejo podatkov o uspešnosti zdravljenja pacientov, čeprav so k temu zavezane.

Stroka je dokaj enotna: bolnišnice bi morali ob neposredovanju podatkov primerno kaznovati. Obenem pa ustanoviti posebno agencijo za kakovost v zdravstvu, ki bi spremljala in poskrbela za uvajanje najboljših praks zdravljenja v vse slovenske bolnišnice. Toda, kot nam je odkrito pojasnila Sandra Tušar z ministrstva za zdravje, za ustanovitev takšne agencije preprosto ni dovolj politične volje.

Na slabšo kakovost zdravljenja vpliva tudi objektivni dejavnik: pomanjkanje družinskih in otroških zdravnikov. Za dosego primernega števila zdravnikov glede na število prebivalcev bi potrebovali dodatnih 600 družinskih zdravnikov in 130 pediatrov na primarni ravni. Obenem bi morali zdravnike bolj enakomerno razporediti v državi. A ministrstvo za zdravje tudi na tem področju razmer ne rešuje.

Kakšne so posledice tega? Zaradi preobremenjenosti zdravnikov se dogajajo napake pri zdravljenju. Ker družinski in otroški zdravniki zaradi prezasedenosti okrevanja bolnikov ne morejo spremljati ambulantno, jih napotijo v bolnišnico. To pa bolnika izpostavlja tveganju novih okužb in novih zdravstvenih zapletov. Zato resno zboli več pacientov, kot bi jih, če bi imeli primerno urejeno primarno zdravstveno oskrbo.

Posebna sramota za ministrstvo za zdravje so poklicne bolezni. To temo smo na podcrto.si odprli že lani. Po mnenju poznavalcev je le med letoma 2000 in 2015 v Sloveniji za poklicno boleznijo zbolelo okoli 25.000 ljudi. A velika večina med njimi se sploh ne zaveda, da je za njihovo izgubo sluha, okvaro hrbtenice, boleča zapestja krivo delo, ki so ga opravljali. In da bi jih moral delodajalec pred takšnimi poškodbami zaščititi. Razlog za to je praktično neobstoječ sistem odkrivanja poklicnih bolezni pri nas. Kaj šele, da bi oboleli dobili pravične odškodnine.

Ministrstvo za zdravje tudi na tem področju že dve leti obljublja rešitve. Zgodilo se ni še nič.

Na podcrto.si nas praktično neobstoječ sistem nadzora nad kakovostjo zdravstva in brezbrižnost pristojnih ustanov zelo skrbi. Nismo edini. Celo evropska komisija je v poročilu o Sloveniji o preprečevanju in odpravljanju ekonomskih neravnovesij v razdelku o zdravstvu opozorila, da v Sloveniji ne obstaja standardiziran sistem za spremljanje kakovosti storitev v bolnišnicah.

Po mnenju evropske komisije je torej odsotnost spremljanja kakovosti v zdravstvu grožnja slovenskemu gospodarstvu. Bolj kot ekonomske posledice nas morajo seveda skrbeti posledice za naše zdravje. Zato bomo v prihodnjem letu temi kakovosti našega zdravstva namenili precejšnjo pozornost. Od odgovornih, predvsem od zdravstvenega ministrstva, bomo zahtevali jasna pojasnila, kako mislijo ukrepati. Do tega trenutka se na ministrstvu niso posebej izkazali, saj do danes niso pripravili potrebnih zakonodajnih sprememb za boljše spremljanje in uveljavljanje kakovosti v zdravstvu. Stoji tudi priprava predpisov za odkrivanje poklicnih bolezni. Državna sekretarka Sandra Tušar je prve spremembe predpisov, ki bodo bolnice zavezale k spremljanju kakovosti svojega dela, letos spomladi obljubila najkasneje za začetek leta 2017. Držali jo bomo za besedo.