Zakaj je varnost bolnikov v naših bolnišnicah vedno bolj ogrožena

Kakšna je možnost, da v kateri slovenski bolnišnici utrpite padec ali preležanino? Ker je skrb za varnost pacientov v državi na stranskem tiru, vam odgovora ne moremo dati. Lahko pa vam povemo, da bo padcev in preležanin v bolnišnicah zmeraj več.

Foto: Ajda Erznožnik
Foto: Ajda Erznožnik

Morda boste kdaj, ko boste v bolnišnici obiskali svojca ali pa boste celo primorani izkoristiti njene storitve, na hodniku opazili bolnika, obutega v rumene nogavice. Morda se vam bo kombinacija bolniške halje, spalne srajce in rumenih nogavic zazdela nekoliko komična. Morda se boste vprašali, ali ne bi mogle bolnišnice kupiti nogavic kakšne manj vpadljive barve.

Toda če na hodniku v bolnišnici zagledate bolnika v rumenih nogavicah, ki ob sebi nima zdravnika ali medicinske sestre, se ne zahahljajte. Raje nanj takoj opozorite koga izmed bolnišničnega osebja. Rumene nogavice imajo namreč prav poseben pomen. Opozarjajo, da je pri bolniku zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja velika verjetnost padca, ki se lahko konča s hudo poškodbo. Zato se tak bolnik ne sme sam sprehajati po bolnišnici.

Skrb za varnost pacientov, ko so ti na zdravljenju, je ena najpomembnejših nalog vsake zdravstvene ustanove. Pogosto lahko varnost bistveno izboljšamo z inovativnimi in poceni rešitvami, kot je živa barva nogavic, ki opozarja na ogroženost pacienta. A to ni dovolj. Bolnišnice potrebujejo dovolj zdravstvenega osebja in pogosto precej dragih pripomočkov, če želijo zagotavljati dovolj visoko stopnjo varnosti bolnikov.

Kako dobro skrbijo za varnost svojih pacientov slovenske zdravstvene ustanove? Ne vemo. Zaradi slabega sistema zbiranja podatkov o zagotavljanju varnosti in posledično pomanjkljivem nadzoru nad skrbjo za paciente ni jasno, v katerih slovenskih bolnišnicah so bolniki bolj in v katerih manj ogroženi. Predstavniki bolnišnic, stanovskih združenj in ministrstva se zato strinjajo, da moramo v Sloveniji nadzor nad varnostjo pacientov bistveno izboljšati. A občutnih sprememb ni na vidiku.

Preležanina je razžrla kožo do kosti

Kakšne posledice lahko ima slaba skrb za varnost bolnikov? Anja iz Ljubljane – njenega imena zaradi varovanja zasebnosti ne objavljamo (ime je znano uredništvu) – v zgodbi o svoji mami pokaže na hude posledice zanemarjanja skrbi za bolnike.
Anjina mama je več let bolehala za Alzheimerjevo boleznijo. Ko pred dobrim desetletjem zaradi napredovanja bolezni zanjo ni več mogel skrbeti njen mož, so se odločili, da je najboljša rešitev dom za ostarele. Ker je mama živela na Štajerskem, so se odločili za dom z mariborskega območja. “Poiskali smo boljši dom, bil je nov, zato tudi dražji, a s tem smo se sprijaznili.”

Že začetek bivanja v domu je bil nenavaden. Najprej je osebje v domu po Anjinem pričevanju mami iz nepojasnjenega razloga in brez posvetovanja z nevrologom nehalo dajati zdravila za blaženje Alzheimerjeve bolezni. Naslednje presenečenje je Anjo čakalo, ko je približno mesec dni po sprejemu mame v dom prišla na nenapovedan obisk. “Med kosilom je začela mama jamrati au, au, au. In čudno je zgledala v obraz.”

Anji so povedali, da jim je mama med previjanjem padla s postelje. A v domu temu niso posvečali preveč pozornosti. Anja je mamo peljala na urgenco in tam so ugotovili zlomljena ramo in nos. Mama je dobila mavec do pasu.
Ker je bila v tistem času sezona gripe, Anja nato svoje mame ni smela obiskati tri tedne. V tem času je bila mama prikovana na posteljo. Osebje doma je ni sprehajalo, mama pa je pozabila hoditi. “Mišice so ji čisto uplahnile. In takrat je dobila prve preležanine. Te so bile tako globoke, da je mama zaradi njih dobila pljučnico. Na infekcijskem oddelku so nam povedali, da je preležanina razžrla kožo do kosti.”

Anjina mama je bila v dom sprejeta pri svojih 76 letih, v domu pa je preživela še šest let. V tem času je trikrat dobila pljučnico, zaradi vnetij je pogosto pristala v bolnišnici. Med prevezovanjem preležanin različnim bolnikom si osebje doma menda ni menjavalo rokavic, zato se je mama vedno znova okužila z bakterijami, zatrjuje Anja.

Mama ji je umrla pred petimi leti. Anja pravi, da ne zaradi Alzheimerjeve bolezni, temveč zaradi utrujenosti. K temu so po njenem mnenju bistveno pripomogli zapleti zaradi padca in posledičnih preležanin oziroma, kot se slednje imenujejo strokovno, razjed zaradi pritiska.

Zavajajoči podatki

O skrbi za varnost varovancev v domovih za ostarele ni na voljo nikakršnih podatkov. So pa na voljo nekateri podatki o bolnišnicah. Te bi morale, glede na predpise, med drugim natančno beležiti število padcev in razjed zaradi pritiska, ki so jih utrpeli njihovi pacienti. Ta dva kazalnika sta najbolj primerna za ocenjevanje skrbi za varnost pacientov, saj je posameznih primerov padcev in razjed po bolnišnicah dovolj za statistično primerjavo. Tako je vsaj v teoriji. Praksa pa pokaže, da je s podatki nekaj narobe.

Bolnišnice morajo ministrstvu za zdravje vsake tri mesece poročati vrednosti posebnih kazalnikov padcev in razjed. Vrednost obeh kazalnikov je sestavljena iz izračuna števila razjed in padcev pacientov, ulomljeno s številom sprejetih pacientov oziroma številom bolnišničnih dni, ki so jih vsi pacienti preživeli v bolnišnici, ter pomnoženo s 100 oziroma 1000. Vrednosti kazalnikov posameznih bolnišnic je zato mogoče primerjati med seboj.

Kaj kažejo podatki? Preverili smo kazalnika padcev in razjed zaradi pritiska v enajstih slovenskih splošnih bolnišnicah v letih 2014 in 2015. Naša analiza pokaže na velike razlike med posameznimi bolnišnicami.

Poglejmo najprej padce pacientov. Na lestvici vodi brežiška bolnišnica z vrednostjo kazalnika 2,54. Najbolje se, po podatkih sodeč, odreže ptujska bolnišnica, z vrednostjo kazalnika le 0,39. Torej naj bi bilo po podatkih v ptujski bolnišnici glede na število pacientov šestkrat manj padcev kot v brežiški.

padci
Vir: slovenske splošne bolnišnice

Zgodba se ponovi pri razjedah zaradi pritiska. Tu se glede na zbrane podatke najslabše odreže naša najbolj prestižna bolnišnica, UKC Ljubljana, z vrednostjo kazalnika 1,21. Najboljša je bolnišnica v Izoli, z vrednostjo kazalnika 0,24. Torej v Izoli domnevno petkrat uspešneje preprečujejo razjede pri svojih pacientih kot v UKC Ljubljana.

Številke pokažejo tudi zanimiva nasprotja. Bolnišnica Brežice, ki je najslabša pri padcih, se pri preprečevanju razjed odreže precej dobro. Ptujska bolnišnica, ki beleži najmanj razjed na število pacientov, je pri preprečevanju padcev druga najslabša. Preseneča tudi slaba uvrstitev UKC Ljubljana: pri preprečevanju padcev so tretji najslabši, pri razjedah zaradi pritiska pa, kot rečeno, celo najslabši.

razjede
Vir: slovenske splošne bolnišnice

Kako pojasniti ta razhajanja po posameznih bolnišnicah? In zakaj je naša najbolj prestižna inštitucija tako slaba pri zagotavljanju varnosti pacientov? Po mnenju vseh strokovnjakov, s katerimi smo se pogovarjali, je težava v podatkih. Ti najverjetneje ne odražajo dejanskega stanja.

Ministrstvo za zdravje spremlja podatke o številu padcev in razjed več let. Z januarjem 2011 so bolnišnice podatke dolžne posredovati tudi na podlagi splošnega dogovora – posebne pogodbe o financiranju zdravstvenih storitev, ki jo bolnišnice vsako leto sklenejo z zdravstveno blagajno in ministrstvom. A nihče ne more jamčiti za točnost teh podatkov.

Po opažanju zbornice zdravstvene in babiške nege – stanovskega združenja medicinskih sester, tehnikov in babic – nekatere bolnišnice ne pošiljajo natančnih podatkov. Nekatere poročajo samo o padcih oziroma razjedah, ki so bolniku povzročili hujše zdravstvene posledice. Seveda je tudi v interesu bolnišnic, da so njihovi rezultati čim boljši, četudi morajo za to zamolčati določeno število padcev in razjed.

Logika je zato obratna, pravi Mircha Poldrugovac, ki je na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) odgovoren za kazalnike kakovosti v zdravstvu. Bolnišnice, ki beležijo višje število padcev oziroma razjed, imajo najverjetneje bolje vpeljan sistem spremljanja pa tudi preprečevanja teh dogodkov. Bolj nas mora torej skrbeti za tiste bolnišnice, ki poročajo o nenavadno nizkem številu primerov. Majhno število padcev in veliko število razjed ali obratno v posameznih bolnišnicah pa verjetno pokaže, da je sistem preprečevanja teh dogodkov odvisen od zavzetosti posameznikov, ki v posamezni bolnišnici skrbijo za eno izmed teh področij, in ne od učinkovitosti sistema oziroma celotne bolnišnice.

Namesto preprečevanja raje zdravimo

Padci in razjede pri bolnih in nepokretnih podaljšajo zdravljenje in znižujejo njegovo uspešnost. Zdravljenje takega pacienta je na koncu tudi dražje. Zato je skrb za varnost pacientov na tem področju tipičen primer, kako preventiva poceni zdravljenje, pove Sandra Tušar, prej strokovna direktorica jeseniške bolnišnice, zdaj pa državna sekretarka na ministrstvu za zdravje.

Kakšen je dober sistem preprečevanja padcev in razjed? Poglejmo najprej slednje. Medicinska sestra mora ob prihodu v bolnišnico s pomočjo posebne lestvice vsakega pacienta oceniti, kakšno je tveganje, da bo dobil razjedo zaradi pritiska. Na osnovi te ocene naredijo načrt preprečevanja razjed, pojasni Tušarjeva.

“Če sva normalno pokretna in prehranjena, ni šans, da dobiva razjedo. Za naju tako ne bodo naredili načrta. Razen če se operacija toliko zaplete, da bova pristala na intenzivni negi in bova nepokretna. Takrat sestre naredijo ponovno oceno. Za človeka, ki je slabo pokreten, bodo naredile načrt. Kolikokrat morajo nepokretnega obrniti. Levi bok, desni bok, hrbet, trebuh. Kje ga je treba podložiti. Pete, ritnice, tam, kjer je pritisk. Še posebno pri ljudeh, ki so slabo prehranjeni. Vključen je tudi načrt prehranjevanja – slabše prehranjenim dodajajo beljakovine in kalorije. Skratka, zelo kompleksna stvar.”

Tako kot Poldrugovac tudi Tušarjeva poudarja, da imajo bolnišnice z visoko stopnjo razjed na število pacientov v resnici najboljši sistem za preprečevanje razjed: “Ker jih največ prepoznajo, o njih največ poročajo!”

Podobno je pri padcih pacientov. Tudi tu morajo sestre za vsakega pacienta oceniti tveganje. “Če sva midva čisto v redu in nama ne bodo dali uspaval, ki bi vplivala na najino zavest, je verjetnost, da bova padala samo zjutraj, če zelo na hitro vstaneva. Na podlagi ocene tveganja osebje izvede ustrezne ukrepe. Paciente, ki so agresivni ali slabo vodljivi, se dejansko fizično fiksira na postelji. Tudi zato, da ne škodujejo samim sebi. Starejšim ob stranicah postelje namestijo ograjice, da ne padejo s postelje.” Pomembne so tudi takšne malenkosti, kot je postavitev opozorilnih tabel ob pomivanju tal, da so tla spolzka. Ali pa omenjene rumene nogavice.

Glavni namen spremljanja padcev in razjed v bolnišnicah ne bi smel biti kaznovanje slabših, temveč prenos dobrih praks v tiste bolnišnice, ki se pri zagotavljanju varnosti pacientov slabše odrežejo. A tu se pojavi težava. Kot rečeno, so podatki o padcih in razjedah nezanesljivi. Zato bi bilo treba stanje preveriti na terenu. Da bi ugotovili dejansko stanje, bi moralo nekaj ljudi več mesecev intenzivno preučevati zadevo, pravi Mircha Poldrugovac z NIJZ. S tem bi lahko našli dobre prakse v bolnišnicah in z njimi seznanili tiste, ki so pri preprečevanju padcev in razjed slabši. A za kaj takega se do danes še ni našel denar.

Ministrstvo ne ve, katere bolnišnice so dobre

Posledica je, da nihče ne ve, katere bolnišnice imajo vpeljane ustrezne sisteme za preprečevanje padcev in razjed in katere ne. V zadnjem poročilu o kakovosti v slovenskem zdravstvu v letih 2012 in 2013, ki je bilo izdano šele letos spomladi, sicer piše, da na primer pri padcih pacientov delijo bolnišnice v dve skupini: tiste, ki imajo vzpostavljen sistem ugotavljanja tveganja za padec in posledično poročanja in načrtovanja ukrepov za preprečevanje padcev; in tiste, ki takega sistema nimajo.

Izsek iz poročila o kazalnikih kakovosti v zdravstvu 2012-2013. Po poročilu sodeč v Sloveniji bolnišnice delimo v dve skupini: tiste, ki imajo sistem za preprečevanje padcev, in tiste, ki ga nimajo. A nihče ne ve, katere bolnišnice spadajo v prvo in katere v drugo skupino.
Izsek iz poročila o kazalnikih kakovosti v zdravstvu 2012-2013. Po poročilu sodeč v Sloveniji bolnišnice delimo v dve skupini: tiste, ki imajo sistem za preprečevanje padcev, in tiste, ki ga nimajo. A nihče ne ve, katere bolnišnice spadajo v prvo in katere v drugo skupino.

Ministrstvo za zdravje, ki je izdalo poročilo, smo zato prosili za podatek, katere slovenske bolnišnice imajo vzpostavljene te sisteme in katere ne. Odgovorili so nam, da s temi informacijami niso natančno seznanjeni. So pa nas napotili k dr. Saši Kadivec iz Bolnišnice Golnik, ki je napisala strokovni komentar k poročilu za področje padcev in razjed. A tudi Saša Kadivec nam je na naše vprašanje odgovorila: “S točnimi podatki, katera bolnišnica uporablja sheme in katera ne, ne razpolagam.”

O skrbi za varnost pacientov v posameznih bolnišnicah lahko tako sodimo le po pregovorno zanesljivih anekdotičnih dokazih. Slabo izkušnjo z našo največjo bolnišnico, UKC Ljubljana, je imel Ljubo, čigar primer smo opisali že v prvem članku o kakovosti v zdravstvu (zaradi varovanja zasebnosti uporabljamo izmišljeno ime, pravo je znano uredništvu).

Ljubu so morali pred dobrima dvema letoma presaditi jetra. A po transplantaciji so mu zaradi neznanih razlogov začeli odmirati prsti. Zdravniki so menili, da bi lahko odmiranje povzročala previsoka koncentracija kalcija v krvi, zato so mu kalcij umetno zniževali. Odmiranje prstov se je nato ustavilo, zdravniki pa so Ljubu pozabili ukiniti terapijo zmanjševanja kalcija. Zaradi hudega pomanjkanja kalcija v kosteh je nato Ljubo v začetku letošnjega leta med krči na dializi utrpel zlom medenice, kolka, stegnenice, obeh lopatic, roke in noge. Zaradi hudih poškodb je bil Ljubo nato priklenjen na bolniško posteljo. “Bil sem tik pred tem, da dobim preležanine. Ko več tednov ležiš na hrbtu, čutiš, da ni nobenega pretoka krvi, in taka koža začne odmirati. Kožo sem imel že čisto bledo.”

Ljubo je moral na pomoč poklicati svojo mamo. “Imam zelo skrbno mamo, obiskovala me je vsak dan in me obračala. Če bi dobil preležanine, bi jih zdravili. Preprečevali pa jih ne bi.” Izgovor bolnišničnega osebja je menda bil, da je na oddelku preveč bolnikov, zato ne morejo vsakega obračati. Svojci so morali Ljubu sami namesto bolnišnice celo kupiti posebne blazine za preprečevanje razjed zaradi pritiska, na katerih je nato ležal.

Nenavadno izkušnjo je doživel tudi Jan Šilec. Jana je oktobra 2011 zadela možganska kap. Čeprav so mu zdravniki najprej pripisovali minimalne možnosti za preživetje, se je po dveh tednih zbudil iz kome. Danes lahko živi samostojno.

Jan je v nasprotju z Ljubom z obravnavo v UKC Ljubljana zelo zadovoljen. Neljub dogodek pa je doživel v ljubljanskem rehabilitacijskem centru Soča, kamor so ga poslali na večmesečno rehabilitacijo. “En večer so pripeljali bolnika v mojo sobo. Bolnik ni vedel, kje je, kaj je, nič. Pa še slep je bil povrhu. Ta bolnik se je na vsak način poskušal zvleči s postelje, češ da mora oditi. Takrat sem bil še na vozičku in sem se postavil ob njega in ga držal. Začel sem klicati sestro, ‘alo, človek bo dol padel’. Sestre so se pa name razjezile, češ, zakaj vstajam s postelje. Odgovoril sem jim, da bo bolnik padel s postelje, in odgovorile so mi: ‘Pa naj!’ Povedal sem jim, da tega ne bom dovolil: zraven moje postelje ne bo nihče dol padel, pa četudi moram celo noč stati zraven njega!”

Kako torej v naši največji bolnišnici skrbijo za varnost pacientov? V UKC Ljubljana število padcev in razjed zaradi pritiska pri pacientih narašča. V letu 2015 je na primer padec v UKC po dostopnih podatkih utrpelo 1058 pacientov; 380 izmed njih se je pri padcu tudi poškodovalo. Leto prej se je bilo poškodb bistveno manj, pri padcu se je poškodovalo 234 pacientov. Podobno je pri razjedah: lani so jih prijavili 1295, leto prej pa za petino manj, 1036.

Zaradi boljše varnostne kulture v bolnišnici posamezni oddelki bolj skrbno poročajo o številu padcev, pojasnjuje Dominika Oroszy, pomočnica strokovne direktorice UKC za kakovost. V bolnišnici so tudi preučili razloge za padce in ugotovili, da se jih največ zgodi ponoči. Zdaj paciente spodbujajo, naj gredo na stranišče pred spanjem, da se izognejo vstajanju ponoči. A ob trenutnih kadrovskih omejitvah bodo varnostne razmere v ljubljanskem UKC vse slabše. “Ponoči morata dve sestri skrbeti za celoten oddelek tridesetih pacientov. Vzrok za več padcev in razjed je zmanjšanje ekip bolnišničnega osebja zaradi omejevanja nadurnega dela,” svari Oroszy.

Dve sestri le stežka primerno poskrbita za 30 nepokretnih bolnikov, ki jim grozi razjeda zaradi pritiska. Vsakega je treba namreč periodično obračati. Posledice pomanjkanja osebja pa so lahko tudi smrtonosne. “Koža je občutljiva, razpoka, naredi se rana, ki se zelo težko celi, zato se podaljša hospitalizacija. Ti pacienti so po navadi tudi zelo bolni. Zaradi razjede lahko pride do okužbe krvi, torej sepse. Pri globokih ranah je po navadi potrebna tudi plastična rekonstrukcija,” pove Dominika Oroszy.

Okužbe krvi so v ljubljanskem UKC, kot smo že pisali, hud problem. Od 778 bolnikov s sepso jih je lani umrlo kar 218 oziroma 28 odstotkov okuženih. Glede na rezultate primerljivih bolnišnic v tujini je cilj UKC smrtnost zmanjšati za vsaj 10 odstotnih točk, na slabih 18 odstotkov.

Hudo pomanjkanje osebja

Ali bolnišnicam skrb za primerno varnost pacientov res preprečuje pomanjkanje kadra? Po ocenah zbornice zdravstvene in babiške nege je v slovenskih bolnišnicah v povprečju za 30 odstotkov premalo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Na trgu je kadra sicer dovolj, a bolnišnice nimajo denarja, da bi ga zaposlile.

Težava ni le pomanjkanje medicinskih sester, temveč tudi njihova izobrazba. V večini bolnišnic ima okoli dve tretjini medicinskih sester le srednjo izobrazbo. To razmerje se sicer počasi spreminja; po letu 2020 bo po evropski direktivi šolanje za medicinsko sestro mogoče zaključiti le z diplomo, pojasnjuje Zdenka Kramar, sicer koordinatorka za vodenje sistema kakovosti in varnosti na ljubljanski pediatrični kliniki, ki z zbornico sodeluje na področju varnosti pacientov.

Stroka je sicer že v letu 2014 pripravila in potrdila tako imenovane kadrovske normative. Normativi določajo, koliko osebja zdravstvene nege potrebuje določen oddelek oziroma zdravstvena ustanova. Poleg števila bolnikov upoštevajo tudi strukturo pacientov – torej, ali se zdravijo pretežno lažji ali hujši bolniki.

Hitre menjave ministrov za zdravje v tem obdobju so normative postavile na stranski tir. Nova ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc pa naj bi zdaj začela normative tudi uveljavljati.

Število osebja zdravstvene nege bodo v skladu z normativi najprej povečali na intenzivnih oddelkih bolnišnic, pojasnjuje Ksenija Pirš, koordinatorka regijskih strokovnih društev zbornice. Vzrok tega je menda tudi medijsko poročanje o nedavnih napakah pri zdravljenjih v različnih slovenskih bolnišnicah. Toda tudi drugje je tako pomanjkanje kadrov, da “komaj živijo”, pristavi Zdenka Kramar.

Kadrovski normativi sicer predvidevajo, da bo sester v bolnišnicah dovolj do leta 2024. Torej morajo bolniki na optimalno oskrbo počakati še osem let.

Seveda pa so normativi le črka na papirju. Kdo bo zagotovil denar? “Če primerjate dunajsko bolnišnico in UKC Ljubljana ter pritok denarja obeh bolnišnic, potem je jasno, da s trenutnimi sredstvi ne bomo mogli narediti dosti več. Da se bo moralo nekaj sistemsko spremeniti. Je pa to politično vprašanje,” pove Zdenka Kramar.

Denar je glavni faktor tudi pri nabavi posebnih pripomočkov, ki so pomembni predvsem za preprečevanje razjed zaradi pritiska. Najbolj enostavna preventivna blazina stane okoli 700 evrov. Cene blazin za zelo ogrožene pa se lahko povzpnejo tudi na 15.000 evrov. “Da ne govorimo o posteljah, ki stanejo do 100.000 evrov!” pojasnjuje Zdenka Kramar. Zaradi visokih cen blazin in drugih pripomočkov teh v bolnišnicah primanjkuje. Ali bo pacient dobil razjedo ali ne, je torej odvisno tudi od sreče – ali bo blazina zanj v tistem trenutku na voljo ali ne.

Nabavo pripomočkov in s tem usodo pacientov kroji tudi dnevna bolnišnična politika. Od vodstva je namreč odvisno, koliko denarja bo bolnišnica namenila za varnost pacientov in koliko na primer za nove naprave. “Poglejmo nabavo pripomočkov – pa mi verjemite, povsod tako poteka. Naredi se spisek želja, recimo nabava materiala, letni načrt. Vsi – sestre in zdravniki – napišejo, kaj bi radi imeli. In ta spisek je vedno daljši. Na njem je recimo tisoč stvari, kupi pa se jih deset do dvajset. Kaj se kupi? Mašine, nov rentgen, morda še postelje. Za vse ostalo pa … Ni uravnovešeno,” pravi Zdenka Kramar.

Razlog za to je med drugim manjša avtonomija glavnih medicinskih sester, ki so v bolnišnici odgovorne za delo osebja zdravstvene nege. Moč teh sester je odvisna od dnevne bolnišnične politike. “Meni verjemite. Ko se zamenja direktor bolnišnice, mora iti tudi glavna sestra, ker je najbolj grozna itd. Ni povsod tako. A morala bi obstajati neka avtonomija, da sistem deluje, ne glede na to, kdo vodi bolnišnico.”

K večji avtonomiji zdravstvene nege bi po ocenah zbornice bistveno pripomogel zakon o zdravstveni negi. Ta bi določil jasno organiziranost zdravstvene nege, potrebna sredstva zanjo in dal medicinskim sestram večjo moč pri odločanju v bolnišnicah. Zakon je po besedah Zdenke Kramar že dalj časa pripravljen in v predalih zdravstvenega ministrstva čaka na nadaljnjo obravnavo.

Zaradi pomanjkanja kadrov in financ se na zbornici zdravstvene in babiške nege strinjajo z oceno Dominike Oroszy, da lahko v prihodnosti računamo na še več padcev in razjed prebivalstva. Drugi vzrok za to pa je staranje prebivalstva, zaradi česar je povprečni bolnik v bolnišnici vedno starejši in s tem tudi slabšega zdravja.

Imamo kazalnika, preventivnega delovanja pa ni

Kljub težavam na področju varnosti pacientov pa je v zadnjih letih po besedah Zdenke Kramar mogoče opaziti tudi določene izboljšave. Po novem se morajo medicinske sestre in zdravstveni tehniki vsakih sedem let udeležiti obveznega izobraževanja iz kakovosti in varnosti v zdravstvu. En dan izobraževanja na sedem let morda zveni malo. A to je le en del, pravi Zdenka Kramar. Fakultete z zdravstveno nego na dodiplomskih in podiplomskih študijskih programih uvajajo predmete iz kakovosti in varnosti v zdravstvu. Več poudarka varnosti je tudi ob uvajanju na delovno mesto. “Pomembno je, da smo prodrli, da sta kakovost in varnost zdaj obvezna izobraževalna vsebina. To nam je uspelo šele pod to ministrico.”

Leta 2012 so pričele slovenske bolnišnice obenem pridobivati tuje akreditacije, s katerimi naj bi dokazale določeno stopnjo kakovosti. Če bolnišnica ne dobi akreditacije, izgubi del javnih sredstev za delovanje.

Akreditacije med drugim zahtevajo tudi skrb za varnost pacientov. Zato so bolnišnice imenovale tako imenovane koordinatorje kakovosti, ki se ukvarjajo le s tem področjem. Če kdo vseskozi skrbi za kakovost, so rezultati boljši, poudarja Kramar.

Toda presojevalci, ki obiščejo bolnišnico, da bi presodili, ali ta zadostuje kriterijem, lahko v nekajdnevnem pregledu preverijo omejen del delovanja bolnišnice. Obenem so na trgu na voljo različne akreditacije – in vse niso enako kakovostne.

Obstaja tudi možnost konflikta interesov. Bolnišnice morajo za akreditacijo plačati, in vprašanje je, ali je bolnišnica pripravljena plačati tistim akreditacijskim hišam, ki ji zaradi strožjih kriterijev nato akreditacije ne bi podelile.

V ljubljanskem UKC, zbornici zdravstvene nege pa tudi na ministrstvu za zdravje so si zato edini: Slovenija potrebuje nacionalno agencijo, ki bi nadzorovala kakovost dela bolnišnic in s tem tudi primerno skrb za varnost pacientov. Poskrbela bi, da bi imele vse bolnišnice primerne sisteme za zagotavljanje varnosti, obenem pa bi lahko bolj učinkovito poskrbela za prenos dobrih praks, kot so na primer rumene nogavice. Razvila bi lahko tudi prepotrebno strategijo za zagotavljanje varnosti pacientov na ravni vse države.

“Imamo kazalnika padcev in razjed zaradi pritiska, preventivnega delovanja pa ni. Najprej bi morali ponoviti raziskavo o kulturi varnosti zaposlenih v zdravstvu,” je prepričana Zdenka Kramar. Raziskava, ki je bila na omejenem številu bolnišnic narejena 2013., je razkrila, kaj v sistemu šepa in kaj je treba popraviti. A nato ni nihče nadziral, ali so se bolnišnice dejansko izboljšale. Kot rečeno, niti ministrstvo samo trenutno ne ve, katere bolnišnice bolj in katere manj ustrezno skrbijo za varnost pacientov.

Državna sekretarka na ministrstvu Sandra Tušar sicer poudarja, da bodo morali tiste bolnišnice, ki nimajo ustreznih sistemov preprečevanja padcev in razjed, pozvati, naj jih pripravijo. Toda ker ne vedo, katere so te bolnišnice, bodo to storili le stežka. Tušarjeva sicer podpira idejo samostojne agencije za nadzor kakovosti, vendar pa trenutna politika tej ideji ni naklonjena, pojasni. Kakopak zaradi denarja, ki bi ga morali nameniti za tako agencijo. Tudi strošek desetih zaposlenih, ki bi jih po predvidevanju Sandre Tušar potrebovala agencija, naj bi bil namreč preveliko breme za državni proračun.

Najhujše napake se dogajajo pri zdravilih

Zmanjševanje razjed zaradi pritiska in padcev pacientov je pomemben del skrbi za varnost pacientov. A s področjem, ki ima menda še hujše posledice – napake pri zdravilih – se sistemsko v Sloveniji sploh ne ukvarjamo.

Glede na mednarodno strokovno literaturo se največ hudih napak pri zdravljenju zgodi zaradi napačnega predpisovanja in razdeljevanja zdravil. Po nekaterih ocenah naj bi kar deset do dvanajst odstotkov pacientov doživelo napako pri razdeljevanju zdravil, pojasnjuje Zdenka Kramar, sodelavka zbornice varstvene in babiške nege. A podatkov o napakah pri razdeljevanju zdravil pri nas ne spremlja nihče. Kaj šele da bi se na tem področju sprejeli kakršni koli sistemski ukrepi.

Spomnimo, žrtev kar dveh takih napak je bil v ljubljanskem UKC tudi Ljubo. Najprej so mu predolgo dajali zdravila za zniževanje kalcija v krvi, zato je utrpel več zlomov kosti. Zaradi napake pri dajanju zdravil pa bi bil skoraj umrl tudi, ko so mu dali sredstvo za širjenje žil. Sredstvo, ki se bolniku dovaja osem ur, je bolniška sestra v Ljubovo žilo po pomoti spustila v nekaj sekundah. “Takrat sem skoraj umrl. K sreči nisem izkrvavel. So že klicali ekipo za reanimacijo, a k sreči ni bilo potrebno,” je povedal za podcrto.si.

Napake se lahko pojavijo že pri predpisovanju zdravila. Predpis je lahko nečitljiv, lahko je napisana napačna doza ali pa je predpis pomanjkljiv – na primer manjka podatek o nosilni raztopini določenega zdravila. Nato se lahko pri razdeljevanju zmoti tudi medicinska sestra.

Posebno težavo tu pomeni motenje sester, pove Zdenka Kramar. “V jeseniški bolnišnici smo pred časom naredili dve študiji o motenju sester pri razdeljevanju zdravil. Če bi tisto prebrali, bi ‘dol padli’. Kolikokrat je sestra med razdeljevanjem motena. Če vas vseskozi kdo moti, boste prej ali slej naredili napako.”

Na osnovi raziskav so tako sprejeli zanimiv ukrep: sestro, ki razdeljuje zdravila, so oblekli v brezrokavnik, na katerega so napisali Ne moti. “Na začetku je bil posmeh. Najprej sem imela problem, da so sestre brezrokavnik sploh sprejele. Nato so se jim smejali zdravniki. Zdaj se nihče več ne smeje in sestra lahko v miru dela. Učinki so opazni, isto prakso so prevzeli na pediatrični kliniki,” odziv opiše Kramarjeva.

Vprašanje pa je, koliko bolnišnic se še trudi ukrepati na tem področju. Trenutni odgovor je: ne vemo.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 1 komentar

Objavljeno tudi v: Večer



Več iz teme: Zdravstvo

Zdravstveni sistem se v Sloveniji sooča z vse več očitki o korupciji, neučinkovitosti in nenamenski porabi sredstev. Analiziramo učinkovitost zdravstvenega sistema ter odkrivamo korupcijo in slabe poslovne prakse.

43 prispevkov

Ali domovi za starejše primerno poskrbijo za nas?

Na Pod črto smo od vseh domov za starejše po državi zbrali nekatere podatke o kakovosti oskrbe v domu.

Tema: Socialna država, Zdravstvo
Članek,

Revizija: dodatnega dela zdravnikov brez dovoljenj ne upa kaznovati nihče

Računsko sodišče: nekateri zdravniki iz javnih ustanov dodatno delo prek podjemnih pogodb še kar opravljajo brez ustreznih soglasij. Zaradi pomanjkanja …

Tema: Zdravstvo
Članek,

1 komentar

Dejan 18. 6. 2016, 10.55

Lapsus:
"Ptujska bolnišnica, ki beleži najmanj razjed na število pacientov, je pri preprečevanju padcev druga najslabša."

Res je, kakovost dela v slovenskem zdravstvu je nekje na zadnjem mestu, vendar je to povsem razumljivo, ko se morajo zaposleni prekomerno ukvarjati s tem, da je delo _sploh_ opravljeno. Brez denarja / brez kadra izboljšav pač ni za pričakovati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno