Zakaj bo moralo 13 občin vrniti sedem milijonov evrov sredstev EU za internetno omrežje

Že desetletje se država in občine trudijo na podeželju zgraditi hitra internetna omrežja. A zaradi hudih napak pri porabi denarja mora 13 občin vrniti milijonske zneske javnega denarja.

Članek je objavljen tudi na MMC RTV Slovenija

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno devet minut

Občina Sežana Foto: Marino-Sl/Wikipedia
Občina Sežana mora zaradi nepravilnosti pri dodelitvi poslov za gradnjo internetnega omrežja državi vrniti 1,37 milijona evrov. Foto: Marino-Sl/Wikipedia

Dostop do ustrezno hitre internetne povezave postaja že skorajda ena izmed temeljnih človekovih pravic. Z internetom so prepredene skoraj vse pore našega življenja: poslovanje v podjetju, opravljanje šolskih obveznosti, družabno življenje prek družbenih omrežij, elektronske pošte, spletnih strani za zmenke.

A mnogim uporabo interneta omejujejo izredno počasne povezave. Te so kruta resničnost predvsem za marsikaterega Slovenca na podeželju. Večina naše države je namreč tako imenovana bela lisa. To so podeželska področja, kjer telekomunikacijski operaterji nimajo poslovnega interesa za gradnjo hitrih internetnih omrežij. Potencialnih strank je tu enostavno premalo, da bi se podjetju izplačalo vložiti milijone evrov v položitev optičnih internetnih kablov. Posledica: hitrost interneta je za gospodinjstvo omejena z 2 megabitoma na sekundo ali celo manj.

Pokritje belih lis s hitrim internetnim omrežjem je ena izmed zahtevnejših nalog ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Od leta 2004 do danes je imelo MZIŠ za to nalogo na voljo na desetine evropskih milijonov. Ta sredstva je razdelilo občinam, slednje pa so z izgrajenimi omrežji priključke na hiter internet omogočile slabim 30.000 gospodinjstvom in podjetjem.

A vse zgodbe niso imele srečnega konca. Zaradi hudih napak pri porabi sredstev terja  MIZŠ od 13 občin po ukazu revizorjev finančnega ministrstva vračilo sredstev v skupni višini 7,6 milijona evrov. Občine so ta sredstva za izgradnjo omrežij že porabila.

Ker gre za manjše občine, bo vračanje sredstev hud udarec za njihove proračune. Zato se občine z vsemi pravnimi sredstvi borijo proti vračilu. A podrobnejši pogled v potek razpisov razkriva slabo vodenje projektov izgradnje širokopasovnih omrežij, za kar si krivdo delijo tako občine kot ministrstvo.

Kdo bo poskrbel za podeželje?

Slovenija je precej redko in razpršeno poseljena država. V mestih sta pri polaganju optičnega internetnega omrežja, ki omogoča velike hitrosti prenosa podatkov, konkurenčni bolj bila ponudnika Telekom in T2. Na podeželju pa se ponudnikom vlaganje v infrastrukturo ne izplača. Zato ostanejo ta področja po navadi brez sodobne infrastrukture, razloži Marjan Turk, generalni direktor direktorata za informacijsko družbo na MIZŠ.

A brez sodobne internetne infrastrukture ni lahko živeti – ali poslovati. “Mlada družina s šoloobveznimi otroki, a brez interneta – to ne gre skupaj. Internet je ena izmed osnovnih infrastruktur sodobne družbe, tako kot vodovod ali elektrika. V kolikor je ne bomo vzpostavili, se bomo morali soočiti z vedno večjim praznjenjem podeželja,” opozarja Marjan Turk.

Zemjevid: Bele lise v Sloveniji

B.Valancic_Karta_NEDOSTOP(1)-page-001
Bele lise v Sloveniji (območja, označena z vijolično barvo). Vir: MIZŠ

Ministrstvo sofinancira omrežja že 10 let

Bele lise brez širokopasovnih internetnih povezav obstajajo v okoli 170 slovenskih občinah. Te občine so lahko med letoma 2007 in 2013 na dveh razpisih kandidirale za 82 milijonov evrov evropskih in domačih proračunskih sredstev. Občine so se morale zanje boriti. Ministrstvo je na dveh javnih razpisih izbralo 43 občin, ki so po podatkih podjetja Vahta  z gradnjo omrežja 29.494 gospodinjstvom in podjetjem v tistih delih občin, kjer hitrosti zaradi preslabih kablov niso dosegale 2 megabitov na sekundo, omogočile priključke na hitri internet.

Vendar to še zdaleč ni zadoščalo za pokritje vseh belih lis. Za zagotovitev hitrosti do 100 megabitov na sekundo na omenjenih območjih bi po ocenah MIZŠ potrebovali desetkrat več denarja, torej kar okoli 800 milijonov evrov. Cilji ministrstva so sicer realnejši. Do leta 2020 si za nadaljnjo gradnjo omrežij želijo zagotoviti dodatnih 280 milijonov evropskih sredstev in denarja iz slovenskega proračuna. Po navadi se gradnja omrežij 85-odstotno financira iz evropskih, 15-odstotno pa iz domačih proračunskih sredstev.

GOSO1
Dobitnice javnih sredstev za izgradnjo internetnega omrežja. Vir: MIZŠ

 Revizorji odkrili napake, občine bodo vračale denar

Večina projektov je do zdaj potekala uspešno. Trinajst občin pa je med gradnjo omrežja doživelo šok. Revizorji urada za nadzor proračuna (UNP) so namreč pri izvedbi projektov v skupni vrednosti dobrih 32 milijonov evrov ugotovili tako hude nepravilnosti, da zdaj od občin zahtevajo vračilo 7,6 milijona evrov že porabljenih sredstev.

Zadnji primer, ki so ga revizorji UNP odkrili lani, se je zgodil v občinah Sežana, Ilirska Bistrica in Hrpelje-Kozina. Te občine so se skupaj z občino Komen pod vodstvom sežanske združile v konzorcij ter v začetku leta 2011 za gradnjo internetnega omrežja pridobile 10,5 milijona evrov javnih sredstev. Zdaj pa ministrstvo po ukazu revizorjev zahteva vračilo kar tretjine te vsote: 3,43 milijona evrov.

Kako so se lahko zgodile nepravilnosti s tako hudimi posledicami? Zgodba je zapletena, zato je treba najprej poznati potek razdeljevanja sredstev za gradnjo omrežij občinam.

Konec leta 2007 je MIZŠ objavil prvega izmed dveh javnih razpisov za sofinanciranje gradnje omrežij. Nanj so se prijavile, vsaka zase, tudi občine Sežana, Ilirska Bistrica, Hrpelje-Kozina in Komen. Uspela je le slednja in dobila 2,7 milijona evrov evropskih sredstev; z njimi je zgradila omrežje za del svojega ozemlja.

Za drugi javni razpis, objavljen sredi leta 2010, so se štiri občine združile v konzorcij in skupaj kandidirale ter nato pridobile 10,5 milijonov evrov sredstev. Ta vsota je bila precej višja od tiste, ki so jo zahtevale v prvem razpisu leta 2007, saj je MIZŠ drugače definiral obseg gradnje omrežja, ki ga mora izvesti občina. V prvem razpisu je morala občina zgraditi optično omrežje do posameznega naselja v občini, v drugem pa do vsakega gospodinjstva v naselju, kar je povečalo obseg gradbenih del – in s tem potrebna sredstva zanje.

Postopek kandidature na prvi javni razpis leta 2007 je za vse občine potekal po točno določenem vrstnem redu. Najprej so morale občine na javnem razpisu izbrati podjetje, ki bo izvedlo gradbena dela za postavitev omrežja. Postopek izbire je bil, kot to določa zakonodaja, odprt– za pridobitev posla so se lahko potegovala vsa zainteresirana podjetja. S tem se omogoči konkurenca med podjetji in posledično nižja cena gradnje omrežja.

Ko je občina izbrala izvajalca, se je lahko prijavila na razpis ministrstva. Pogodba med občino in izvajalcem je določala, da bo izvajalec zgradil omrežje (in bil za to plačan) le, če bo občina izbrana na javnem razpisu.

Sežana, Ilirska Bistrica in Hrpelje-Kozina so se zaradi neuspeha na prvem razpisu leta 2007 odločile za kandidaturo na drugem razpisu leta 2010. Tudi v tem primeru so morale še pred prijavo na razpis skleniti pogodbo z gradbenim podjetjem za gradnjo omrežja. In tu se je zgodila ključna napaka.

Sežana je že za potrebe prvega razpisa leta 2007 s Komunalnim stanovanjskim podjetjem d.o.o. sklenila pogodbo za gradnjo omrežja, po kateri bi podjetju plačala 1,9 milijona evrov. Nato je leta 2010 za potrebe drugega razpisa s podjetjem FMC Sistemski integrator sklenila pogodbo za gradnjo omrežja, po kateri bi podjetju zaradi povečanja obsega gradbenih del plačala 3,7 milijona evrov. Za Komunalno stanovanjsko podjetje je bil namreč 3,7 milijona vreden posel preobsežen za izvedbo.

A Sežana družbe FMC ni izbrala na javnem razpisu, kar ob takšnem povečanju vrednosti posla zapoveduje zakonodaja, temveč ji je posel dodelila neposredno. S tem pa je drugim podjetjem onemogočila konkuriranje, kar je huda kršitev zakona o javnem naročanju. Zato zdaj ministrstvo od občine Sežana zahteva vračilo 1,37 milijona evrov.

Podobna zgodba se je zgodila tudi pri občinah Ilirska Bistrica in Hrpelje-Kozina. Občini sta na prvem razpisu leta 2007 izvajalca FMC Sistemski integrator izbrali pravilno, z javnim razpisom. Pred drugim razpisom leta 2010 bi morali zaradi bistveno višje vrednosti posla izvajalca ponovno izbrati z javnim razpisom. Namesto tega sta posle podelili tri leta prej izbrani družbi FMC. Občina Ilirska Bistrica mora zato državi vrniti 1,9 milijona evrov, Občina Hrpelje-Kozina pa 130.000 evrov.

63760739_60351fd315_o
Trinajst občin mora zaradi ugotovljenih napak pri javnih naročilih vrniti skupno več kot sedem milijonov evrov. Foto: eheçåtzin

 Občine gredo na sodišče

Sredstva morajo občine vrniti iz svojega proračuna. To bo predvsem za sežansko in ilirskobistriško hud finančni zalogaj. Proračun Občine Sežana je lani znašal slabih 17 milijonov evrov, 1,37 milijona tako predstavlja kar 8 odstotkov njenega letnega proračuna. V še slabšem položaju je Občina Ilirska Bistrica, ki je lani prav tako znašal slabih 17 milijonov evrov. Zanjo 1,9 milijona evrov predstavlja kar 11 odstotkov letnih sredstev, ki jih ima na voljo.

Na Občini Sežana sicer upajo, da jim denarja ne bo treba vrniti. Ministrstvo je namreč zaradi menjave partnerja za gradnjo omrežja brez javnega razpisa od občine že januarja 2012 zahtevalo vračilo dobrih 450.000 evrov javnih sredstev. V tem primeru je bila sporna sama menjava partnerja, in ne dodelitev posla v bistveno višji vrednosti mimo javnega razpisa.

Občina se je pritožila na sodišču, le-to pa je v prvih sodbah ugodilo občini. Sodišče je namreč odločilo, da menjave izvajalca gradbenih del zakonodaja ne prepoveduje, ko občina glavnega izvajalca del zamenja s podizvajalcem. Na prvem razpisu leta 2007 je namreč FMC pri poslu kandidiral kot podizvajalec Komunalnega stanovanjskega podjetja. »Glede na dosedanje odločitve sodišča, pričakujemo ugoden izid za občino Sežana tudi v nadaljnjih postopkih,« nam je dejala Mateja Grzetič Žerjal, odgovorna za odnose z javnostjo na sežanski občini. A tokrat odkrite nepravilnosti so drugačne narave, saj gre za neposredno oddajo naročila posla bistveno višje vrednosti. To pa zakonodaja eksplicitno prepoveduje.

Napake tudi pri dveh drugih konzorcijih občin

Sežana, Ilirska Bistrica in Kozina niso edine občine, od katerih ministrstvo na podlagi revizorjev UNP zahteva vračilo denarja. Predlani so praktično enake napake pri javnem naročanju revizorji odkrili tudi pri konzorciju občin Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Šentrupert, Žužemberk in Sevnica. Občine so za gradnjo omrežja skupno pridobile 14,6 milijona evrov, država pa zdaj od njih zahteva skupno vračilo 2,4 milijona evrov.

Še leto dni starejši je primer konzorcija občin Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž. Konzorciju je MIZŠ dodelil 7,3 milijona javnih sredstev za gradnjo omrežja. A ker javnega naročila za gradnjo niso objavile v uradnem listu Evropske unije, s čimer bi bila z naročilom seznanjena in bi lahko zato zanj kandidirala tudi tuja gradbena podjetja, ministrstvo zdaj od njih terja vračilo 1,8 milijona evrov.

Ker razpisa za gradnjo omrežja ni objavila v evropskem uradnem listu, mora Občina Ormož državi vrniti Foto: Žiga/Wikipedia
Ker razpisa za gradnjo omrežja ni objavila v evropskem uradnem listu, mora konzorcij občin pod vodstvom Občine Ormož državi vrniti 1,8 milijona evrov. Foto: Žiga/Wikipedia

Kdo je kriv za napake?

Zahteve za vračilo ministrstva za šolstvo so ali še bodo končale na sodišču. Nanje se lahko namreč občine pritožijo. Sodni postopki pa se znajo vleči še leta. Če se bodo končali v korist države, bo izguba evropskih milijonov po tem, ko so ta sredstva že vložile v gradnjo omrežij, za občine boleča. Po drugi strani ni dvomov o tem, da so občine kršile zakon o javnem naročanju, zato je kazen upravičena.

A treba se je vprašati: zakaj občine niso upoštevale pravil in so gradbena podjetja raje izbirala mimo javnih razpisov? In pa: zakaj ministrstvo občin ni bolj nadzorovalo in jih že med izbirnim postopkom opozorilo na nepravilnosti pri izbiri izvajalcev?

Posvetimo se najprej drugemu vprašanju. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je kot organ, ki dodeljuje sredstva za gradnjo internetnih omrežij, odgovoren tudi za nadzor nad izvedbo projektov. Uslužbenci MIZŠ bi morali med projektom vseskozi nadzorovati pravilnost porabe denarja.Temu se strokovno reče administrativna kontrola. V okviru te kontrole bi morali po mnenju urada za nadzor proračuna tudi preverjati, ali so občine pravilno izvedle javna naročila za gradnjo omrežij.

Na MIZŠ se s tem ne strinjajo. Izbira izvajalca gradnje omrežja je po njihovem prepričanju občinska stvar, nanjo pa se lahko državni revizijski komisiji pritožijo konkurenčna podjetja, ki na razpisu niso bila izbrana. Ko je izbira pravnomočno končana, uslužbenci ministrstva o njej ne dvomijo več. Četudi je potekala na nezakonit način.

Svoje prepričanje na MIZŠ utemeljujejo s sodbo upravnega sodišča v primeru občine Kočevje. Ministrstvo občine na javnem razpisu za dodelitev sredstev za gradnjo širokopasovnega omrežja ni izbralo, zato je občina vložila tožbo na sodišče. V tožbi je kočevska občina med drugim zatrjevala, da nekatere druge občine gradbenih podjetij niso izbrale v skladu z zakonom. Sodišče je razsodilo v prid ministrstva – tudi z obrazložitvijo, da pravnomočno končan postopek izbire gradbenega podjetja na občinski ravni ministrstvu vzbuja dovolj visoko stopnjo zaupanja v izbiro izvajalca.

Na ministrstvu to odločbo sodišča razlagajo tako, da jim ni treba preverjati, ali je občina podjetje res izbrala v skladu z zakonom o javnem naročanju in evropskimi pravili. A občine so zakonodajo vseeno kršile, priznava Marjan Turk, vodja direktorata za informacijsko družbo na ministrstvu. Zato bodo pri MIZŠ v prihodnjih razpisih preverjali tudi način izbire izvajalca. »Ta del našega nadzora bomo morali bistveno ojačati,« dodaja Turk.

Hitenje zaradi kratkih rokov

Vprašanje, ki ostane, je: zakaj so občine sploh kršile zakonodajo o javnem naročanju? »Dejstvo je, da je treba biti pri evropskih razpisih zelo previden in zelo dosledno spoštovati pravilnike, zakonodajo … In občine se tu niso najbolje znašle,« meni Marjan Turk.

Prihodnji razpisi za gradnjo optičnih internetnih omrežij bodo bolje pripravljeni, obljubljajo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Foto: Mark Kaletka
Prihodnji razpisi za gradnjo optičnih internetnih omrežij bodo bolje pripravljeni, obljubljajo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Foto: Mark Kaletka

Težavo pa so občinam predstavljali tudi kratki razpisni roki. Občine so imele namreč za prijavo na drugi javni razpis leta 2010 le tri mesece časa. Ker so se na razpis lahko prijavile le z že pravnomočno izbranim izvajalcem del, se je mnogim z izbiro mudilo. Če se konkurenčna podjetja pritožijo državni revizijski komisiji, se lahko izbira precej zavleče. Zato so nekatere občine, da bi ujele razpisne roke, gradbena dela neposredno oddala podjetju, ko so ga že izbrale na prvem razpisu leta 2007.

(Pre)kratek rok za oddajo prijav na razpis za sofinanciranje gradnje omrežij je določilo ministrstvo. Je torej tudi MIZŠ odgovoren za položaj, v katerem so se zdaj znašle občine, ki morajo vračati denar? »Jaz bi rekel, da ne, ampak ker so potem podjetja drug proti drugemu vlagala zahtevke za revizijo izbire izvajalca za gradnjo omrežja …« Turk stavka ne dokonča.

Sokrivi ali ne, Turk zagotavlja, da bodo v prihodnjih razpisih bistveno podaljšali roke prijave. Ti bodo znašali vsaj šest mesecev ali pa še dlje.

»Žal nam je, da se je zgodilo, kar se je. Ampak, omrežja so zgrajena in se uporabljajo. Podoben model sofinanciranja gradnje omrežij bomo uporabili tudi v prihodnjih javnih razpisih, vendar z izboljšavami, ki bodo odpravile ugotovljene nepravilnosti,« za konec obljubi Turk.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 7 komentarjev



Več iz teme: Evropska sredstva

Nadzorujemo pravilnost in smotrnost porabe milijonov evrov, ki jih Slovenija dobiva iz evropskega proračuna.

47 prispevkov

Hišne preiskave v RC Savinja: že šesti razvojni center s sumom goljufij

Policisti so včeraj hišne preiskave v razvojnem centru Savinja Žalec opravili zaradi suma goljufije s sredstvi EU. Pri Pod črto …

Tema: Evropska sredstva, Kriminal
Članek,

Epizoda 24: izgubljeni milijoni v razvojnih centrih

Lažne študije, prebarvani stroji, goljufije in druge nepravilnosti v razvojnih centrih, ki bi morali postati gonilo tehnološkega napredka v Sloveniji.

Tema: Evropska sredstva, Nadzor nad javnim sektorjem, Podkast
Podcast,

7 komentarjev

Cray7 11. 5. 2015, 09.44

Kdo je kriv za napake? Po mojem mnenju je zadeva sistemsko problematična. Gradnjo optike po občinah bi morala urejevati državna (ali regionalna) služba v sodelovanju z občinami. Brezveze, da imamo za vsako občino razpise, če bi državna (regionalna) služba laže in bolj učinkovito urejala gradnjo. Primeri:
- optimalnejša gradnja med občinami
- zaradi večjih medočinskih projektov večja izbira večjih izvajalcev, manjši stroški
- več izkušenj pri gradnjah/operativi
- lažji nadzor

Glede na napisano sklepam, da so nekatere občine tudi premajhne, da bi pravilno izpeljale javno naročilo oziroma se zavedale posledic napak. Če je občina premajhna in rabi tako zelo aktivni nadzor ministrstva, zakaj potem sploh imamo občino?! Če mora ministrstvo "vse samo urediti", se lahko občino razpusti, pretvori nazaj v "krajevno skupnost" in bodo vse lokalne posege izvajale državne službe ;-))).

No, moje mnenje je, da bi morali imeti regionalne službe in veliko manj občin. Za izvedbo optike po celi državi pa bi morala zadeva biti v kakšni obstoječi državni službi. Roko na srce, ustrezno usposobljeno državno službo, ki bi to lahko peljala celo imamo in se celo nahaja pod okriljem tega direktorata ;-).

Mitar 11. 5. 2015, 09.48

Hi hi hi.

Morana 11. 5. 2015, 15.53

Morda obstaja podatek kakšen je dolg posameznih občin, kako kvalitetno se servisira in kaj se zgodi v primeru defaulta?

Glede na to, da smo v de facto stalnem kršenju ustave pri velikostih občin se ne bi čudil, če niso tudi v knjigah znane a zamolčane skrivnosti v višini nekaj sto miljonov, ki pa se priročno ne štejejo v dolg republike.

Goran 11. 5. 2015, 18.30

G.novinar
Sedaj bi prosil še, da v sodni praksi najdete pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št.I Cpg 1215/2013 z dne 23.10.2013, v kateri je pravnomočno odločeno, da očitane kršitve v konkretnem primeru štirih primorskih občin NI, in vprašate državne organe, zakaj kljub sodni odločitvi še vedno vztrajajo pri zahtevku za vračilo.
Predvsem pa se pozanimajte, za kaj so denar, ki ga državni organi zahtevajo nazaj od občin, že ponovno porabili.
Prosim da zgoraj navedeno naredite zaradi popolnosti informacije bralcem, in seveda zaradi določil Zakona o medijih.
Hvala

Anže Voh Boštic 11. 5. 2015, 18.53

Kot je že opisano v članku gre pri tej sodbi za menjavo podjetja za gradnjo brez javnega razpisa. Sodišče se ni opredelilo do dodelitve posla bistveno višje vrednosti brez javnega razpisa. O tem bo še odločalo. Počakajmo na odločitev sodišča.

Goran 11. 5. 2015, 19.05

Ni res, sodišče je napisalo, da Uredba, po kateri je država ugotavljala nepravilnost, v konkretnem primeru ne more biti uporabljena. In sodišče ne bo nič več odločalo, ker je odločitev pravnomočna. Ostali štirje postopki konkretnega primera so enaki (popolnoma enaki, zadevajo le štiri različne zahtevne za izplačilo štirih različnih mesecev), in sodba ne more biti drugačna.
Drugih postopkov, v katerih bi sodišče ugotavljalo pravilnost dodelitve sredstev pa pri primorskih občinah ni v teku!
Tudi sicer je bil domnevno nepravilni postopek izveden skladno z določili ZJN po postopku pogajanj brez predhodne objave, ker so bili v predhodnem razpisnem postopku (ki je pa bil voden po odprtem postopku) določeni pogoji izpolnjeni, in v skladu z določili ZJN ministrstvo za finance o postopku predhodno obveščeno, kot temu veleva zakon.
Zato pisati o tem, da počakajmo, ker da bo sodišče šele odločalo o pravilnosti dodelitve sredstev, ni ustrezno, ker temu ni tako.

Goran 11. 5. 2015, 19.16

Iz vidika korektnosti poročanja je citirana sodba pomembna tudi zaradi tega, ker je sodišče napisalo, da je predmet javnega financiranja v celoti izveden, in da oškodovanja proračuna (ne slovenskega ne evropskega) ni prišlo. Mislim, da je to pri vsem skupaj tisto, kar je bistven podatek, ki ga morajo bralci članka vedeti.
Hvala

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno