Uporabniki plina plačujemo za neučinkovitost upravljavcev omrežij

Po študijah agencije za energijo upravljavci za vzdrževanje plinskih omrežij porabijo preveč denarja. To razsipnost z omrežninami pokrijemo uporabniki plina.

Foto: Taylor Bennett/Flickr

Energetika Celje prebivalcem celjske občine zagotavlja ugodno uporabo plinskega omrežja. Gospodinjstvo s povprečno letno porabo plina, ki je priključeno na omrežje, na mesec plača le 15 evrov omrežnine. Ta cena za uporabo plinskega omrežja je najugodnejša med vsemi slovenskimi občinami.

Toda: kot gre sklepati iz študij in podatkov, ki smo jih pridobili od agencije za energijo, bi morala celjska energetika uporabnikom omrežja zaračunavati še nižjo omrežnino. Podjetje je namreč po študijah sodeč zelo stroškovno neučinkovito. To pomeni, da za vzdrževanje omrežja porabi bistveno več denarja kot primerljivi upravljavci plinskega omrežja.

Energetika Celje ni edina. Relativno neučinkovita je tudi Energetika Ljubljana, na omrežje katere je priključenih največ slovenskih gospodinjstev.

Po drugi strani pa so stroškovno najbolj učinkoviti zasebni upravljavci omrežij.

Zakaj je stroškovna učinkovitost upravljavcev omrežij pomembna? Po zakonu morajo uporabniki plinskih omrežij prek plačevanja omrežnine upravljavcem med drugim povrniti vse stroške, ki jih imajo slednji z vzdrževanjem omrežja. Bolj kot so upravljavci stroškovno neučinkoviti, višje vsote na položnicah lahko pričakujejo uporabniki omrežij.

Kaj so plinske omrežnine

Kot smo pojasnili že v novembra objavljenem članku o plinskih omrežninah, je račun za plin, ki ga dobijo gospodinjstva, sestavljen iz dveh glavnih postavk. Prva je plačilo za dejansko porabo plina. Torej, koliko kubičnih metrov plina je gospodinjstvo porabilo v enem mesecu. Gospodinjstva se lahko sama odločijo, pri katerem dobavitelju bodo kupovala plin. Če konkurent ponudi bolj ugodno ceno zemeljskega plina, lahko gospodinjstvo plin začne kupovati od konkurenta.

Druga postavka pa je plinska omrežnina. Omrežnina je v bistvu plačilo za uporabo plinskega omrežja, po katerem plin priteče do vaše hiše ali stanovanja. Gospodinjstva ponudnika tu seveda ne morejo zamenjati. V nobeni občini ne obstaja več »konkurenčnih« plinskih omrežij, saj bi bila gradnja podvojenih omrežij stroškovno nesmiselna. Gospodinjstva morajo tako omrežnino plačevati tistemu podjetju, ki v njihovi občini upravlja s plinskim omrežjem.

Plinska omrežnina je sestavljena iz treh glavnih postavk. Prva je strošek izgradnje omrežja, ki je amortiziran na določeno število let. Hipotetičen primer: strošek izgradnje omrežja v neki občini je znašal 30 milijonov evrov, ta vsota pa je amortizirana na 30 let. To pomeni, da bo upravljavec gospodinjstvom vsako leto zaračunal skupno milijon evrov za izgradnjo omrežja oziroma vsak mesec skupno dobrih 83.000 evrov. Ta strošek se nato glede na porabo plina porazdeli med vsa gospodinjstva in podjetja, ki so priključena na omrežje.

Druga postavka so stroški vzdrževanja omrežja, kot so na primer redna popravila omrežja. Tretja postavka pa je dobiček upravljavca omrežja. Po zakonu si lahko upravljavec na celotne stroške – torej amortizacijo za izgradnjo omrežja in stroške vzdrževanja – obračuna še dobrih pet odstotkov dobička.

Plačane plinske omrežnine upravljavcem omrežij (v evrih). Za povečavo klikni na tabelo. Vir: Agencija za energijo

Stroškovno neučinkoviti upravljavci omrežij

Kot rečeno, zakonodaja določa, da moramo stroške izgradnje in vzdrževanja omrežja v celoti pokriti uporabniki omrežja. Obenem pa nam upravljavec na te stroške zaračuna še petodstotni dobiček.

V poslovnem interesu upravljavcev omrežij je torej, da so ti stroški čim višji. Stroške bodo podjetju tako ali tako pokrila gospodinjstva, in višji kot so stroški, višji bo tudi dobiček podjetja. Če ima podjetje milijon evrov stroškov s plinskim omrežjem, bo gospodinjstvom na ta strošek zaračunalo še plačilo 50.000 evrov kot dobiček podjetja. Če ima podjetje dva milijona evrov stroškov z omrežjem, bo lahko gospodinjstvom zaračunalo že 100.000 evrov dobička.

Da bi preprečili takšno prakso upravljavcev plinskih omrežij, delovanje teh nadzoruje državna agencija za energijo. Podjetja, ki upravljajo s plinskimi omrežji v Sloveniji, agenciji vsaka tri leta pošljejo podatke o višini amortizacije in stroškov za vzdrževanje omrežja, ki jih nameravajo zaračunati gospodinjstvom. Agencija nato oceni upravičenost teh stroškov in jih nato po potrebi tudi zniža.

V okviru ugotavljanja upravičenosti višine stroškov je agencija v preteklosti ljubljanski Ekonomski fakulteti naročila tri študije za ugotavljanje stroškovne učinkovitosti podjetij. Študije so za obdobje med letoma 2007 in 2013 analizirale le stroške vzdrževanj že obstoječih omrežij, ne pa tudi stroške gradnje novih omrežij. Med stroške vzdrževanja že obstoječih omrežij spadajo na primer stroški popravil omrežja in stroški za plače tistih zaposlenih pri upravljavcih omrežij, ki se dejansko ukvarjajo z upravljanjem omrežja.

Stroški za vzdrževanje omrežij po posameznih upravljavcih (v evrih). Vir: Agencija za energijo

Študije so primerjale stroške vseh upravljavcev omrežij glede na posamezne značilnosti podjetja, na primer skupne dolžine omrežja, s katerim podjetje upravlja. Ugotovile so, da je bila večina operaterjev plinskih omrežij med letoma 2007 in 2013 stroškovno neučinkovitih. Med stroškovno relativno neučinkovita podjetja so se uvrstile tudi velike družbe v občinski lasti, kot sta Energetika Ljubljana in Energetika Celje.

Med najbolj stroškovno učinkovita podjetja pa so se uvrstili zasebni upravljavci omrežij: Istrabenz plini, Plinarna Maribor in Adriaplin.

Stroškovna učinkovitost upravljavcev omrežij. Vir: Agencija za energijo.

Kaj to pomeni za žep gospodinjstev? Na podlagi pridobljenih študij lahko podamo oceno za zadnje leto v študijah, torej leto 2013. Poglejmo Energetiko Ljubljana, ki je po prihodkih največji upravljavec plinskega omrežja v Sloveniji. Poleg Ljubljane z omrežjem upravlja še v šestih okoliških občinah.

Leta 2013 je Energetika Ljubljana gospodinjstvom v teh občinah zaračunala za skupno 12,6 milijona evrov plinske omrežnine. Od tega je za vzdrževanje omrežja občinam zaračunala 7,38 milijona evrov. Toda, sodeč po študijah je Energetika Ljubljana dosegala le 83-odstotno stroškovno učinkovitost v primerjavi z najučinkovitejšim podjetjem (Istrabenz plini). Kaj to pomeni? Glede na študijo bi lahko omrežje torej vzdrževala z dobrimi 6,14 milijona evrov. Gospodinjstva so Energetiki Ljubljana tako leta 2013 plačala skupno za 1,24 milijona evrov več stroškov plinskih omrežnin, kot bi jih plačala, če bi bila Energetika Ljubljana tako stroškovno učinkovita kot Istrabenz plini.

Energetika Ljubljana ni edini upravljavec, ki je bil v letu 2013 relativno precej stroškovno neučinkovit. Študija opozarja, da je stroškovno neučinkovita velika večina upravljavcev plinskih omrežij. Najbolj neučinkovita je bila Komunala Slovenj Gradec, ki je v primerjavi z Istrabenz plini dosegala le 63-odstotno stroškovno učinkovitost.

Če enak izračun kot v primeru Energetike Ljubljana ponovimo še pri vseh ostalih petnajstih upravljavcih omrežij, ugotovimo, da so ti upravljavci v letu 2013 gospodinjstvom za vzdrževanje plinskih omrežij skupno zaračunali 19,4 milijona evrov. Če pa bi vsi poslovali tako učinkovito kot Istrabenz plini, pa bi lahko svoja omrežja vzdrževali že s 16,8 milijona evrov.

V tistem letu so tako slovenska gospodinjstva upravljavcem vzdrževanje omrežij po študijah sodeč preplačala za 2,6 milijona evrov. Kot rečeno, polovico teh preplačil obsegajo preplačila Energetiki Ljubljana v višini 1,24 milijona evrov. Med upravljavci z relativno visokimi preplačili pa so še Energetika Celje (325.000 evrov preplačil), Domplan (286.000 evrov), Petrol in njegovo hčerinsko podjetje Petrol Energetika (192.000 evrov oziroma 134.000 evrov).

Nepravilnosti v javnem sektorju preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite naše delo v 2019.

Novejših podatkov ni na voljo

Zakaj govorimo le o letu 2013? Kot rečeno, novejših podatkov ni na voljo, saj agencija za energijo študij stroškovne učinkovitosti operaterjev omrežij po tem letu ni naročala. Vendar pa lahko na podlagi ukrepov agencije z veliko verjetnostjo sklepamo, da je večina podjetij še kar stroškovno premalo učinkovitih – in da to neučinkovitost tako ali drugače iz svojega žepa pokrijemo davkoplačevalci.

Kako lahko sklepamo na to? Agencija za energijo upravljavcem plinskih omrežij za vsako leto določi, za koliko odstotkov morajo posamezni upravljavci v tistem letu zaradi svoje stroškovne neučinkovitosti znižati stroške vzdrževanja svojih omrežij.

Najvišje letno znižanje stroškov, ki ga zapove agencija, znaša tri odstotke. V zadnjih treh letih – torej med 2016 in 2018 – je moralo vsako leto svoje stroške za tri odstotke znižati kar sedem izmed 15 upravljavcev omrežja. Skoraj polovica podjetij je torej tako stroškovno neučinkovita, da jim je agencija predpisala najbolj drastično zniževanje stroškov.

Med temi podjetji je tudi Energetika Celje. Ta ima v Sloveniji sicer najcenejše plinske omrežnine. Glede na študije je ta družba leta 2013 dosegala le 75-odstotno stroškovno učinkovitost v primerjavi z najbolj učinkovitim podjetjem. Energetika Celje nizke omrežnine gospodinjstvom torej ne zaračunava zato, ker je tako stroškovno učinkovita, temveč zaradi dejstva, da s svojim omrežjem pokriva gosto naseljeno območje z veliko odjemalci. Stroški vzdrževanja omrežja se tako porazdelijo med več uporabnikov kot na primer v redkeje poseljenih občinah.

Relativno neučinkovita ostaja tudi Energetika Ljubljana. V zadnjih treh letih je morala stroške svojega poslovanja vsako leto znižati za dva odstotka. Kot rečeno, je sicer na podlagi študije Energetika Ljubljana glede na najbolj učinkovito podjetje bila le 83-odstotno stroškovno učinkovita. Vendar pa je že tistega leta in vsa leta za tem agencija od te družbe zahtevala le dvoodstotno znižanje stroškov – in ne recimo 17-odstotnega, za kolikor bi Energetika Ljubljana morala znižati stroške, da bi postala tako učinkovita kot Istrabenz plini. Po pojasnilih agencije so se za takšno postopno znižanje stroškov odločili zato, ker bi zahteva po takojšnjem visokem znižanju stroškov preveč negativno vplivala na relativno neučinkovita podjetja.

Poleg Energetike Ljubljana je moralo v zadnjih treh letih stroške vzdrževanja omrežij za dva odstotka na leto znižati še pet podjetij. Eno podjetje – Adriaplin – jih je moralo znižati za odstotek na leto. Dve podjetij – Istrabenz plini in Plinarna Maribor – pa zahteve po znižanju stroškov nista dobili.

Zahteve agencije za energijo za znižanje stroškov za vzdrževanje omrežij, izražene kot faktorji. Faktor 0,010 pomeni, da mora upravljavec stroške v tistem letu znižati za en odstotek, faktor 0,020 pomeni, da mora upravljavec stroške v tistem letu znižati za dva odstotka, faktor 0,030 pa pomeni, da mora upravljavec stroške v tistem letu znižati za tri odstotke. Zahteve agencije do posameznih upravljavcev za leta 2018, 2019, 2020 in 2021 so enake kot za obdobje 2016–2017.

Za prihodnje triletno obdobje – torej med letoma 2019 in 2021 – je agencija vsem upravljavcem omrežij predpisala enaka letna znižanja stroškov kot v zadnjih treh letih. Torej agencija večino podjetij še kar dojema kot stroškovno relativno neučinkovitih.

Kaj pravijo upravljavci omrežij

S prošnjo za komentar študij o stroškovni (ne)učinkovitosti podjetij smo se obrnili tudi na tri večje upravljavce plinskih omrežij, ki jim je agencija predpisala bodisi tri bodisi dvoodstotno znižanje stroškov vzdrževanja omrežij na letni ravni. (Identitete podjetij javno ne objavljamo, da ne bi zaradi pogovorov z nami utrpeli negativnega odziva regulatorja). Vsa tri podjetja so izrazila pomisleke o zanesljivosti študij. Poudarila so, da so si operaterji omrežij med seboj precej različni in da delujejo pod različnimi pogoji poslovanja, na katera ne morejo vplivati. Zaradi tega dvomijo v to, da so zares tako neučinkoviti, kot kaže študija.

Da je treba biti pri teh rezultatih pazljiv, sta sicer opozorili tudi avtorici študij – Nevenka Hrovatin in Jelena Zorić z ljubljanske ekonomske fakultete. Kot sta zapisali v povzetku ugotovitev študij, bi lahko v primeru posameznih podjetij zaradi objektivnih okoliščin res prišlo do preveč negativne ocene o stroškovni učinkovitosti tega podjetja. Zato sta agenciji tudi svetovali, da naj posluša argumente podjetij in jim v primeru upravičenih argumentov določi milejše zahteve po znižanju stroškov vzdrževanja omrežij.

Vendar pa primerjava podatkov iz študij in zahtev agencije pokaže, da se ti prekrivajo. Podjetja, ki so bila po ugotovitvah študije stroškovno relativno neučinkovita, so nato od agencije praviloma dobila bolj stroge zahteve za znižanje stroškov poslovanja.

Zakaj se torej podjetja ne pritožijo na stroge zahteve agencije, če se ne strinjajo z ugotovitvami študij o njihovi relativni neučinkovitosti? Stroge zahteve po znižanju stroškov za podjetja nenazadnje pomenijo poslovno škodo. V primeru nestrinjanja z zahtevami po znižanju stroškov se lahko podjetja pritožijo na upravno sodišče. To nato odloči, ali so zahteve agencije upravičene.

Vsa podjetja, ki smo jih povprašali, zakaj se ne pritožijo na sodišče, če mislijo, da jim agencija s strogimi zahtevami po zniževanju stroškov dela krivico, so nam odgovorila, da se z regulatorjem ni dobro prerekati. Agencija za energijo jim namreč lahko po njihovem pojasnilu kot državna ustanova, ki nadzoruje in regulira njihovo dejavnost na področju plinskih omrežij, precej zagreni poslovanje.

A ta argument podjetij se ne zdi iskren – še posebno zato, ker, kot so nam pojasnili predstavniki podjetij, stroškov vzdrževanja omrežja ne znižajo, temveč izpad prihodkov pokrijejo iz svojega dobička od poslovanja. Težko je verjeti, da so v primeru dejansko neupravičenih zahtev agencije za spoštovanje teh zahtev podjetja pripravljena žrtvovati lasten dobiček.

Če pa je temu res tako, pa to odpira drugo vprašanje. Večina stroškovno neučinkovitih podjetij je v javni lasti, v lasti občin. Morebiten dobiček teh podjetij na koncu leta ostane lastniku – torej se prelije v občinski proračun. Če pa ta podjetja dobiček porabljajo za pokrivanje svoje stroškovne neučinkovitosti, pa s tem dejansko oškodujejo občinske proračune – torej javna sredstva, ki so namenjena za dobrobit občanov in občank.

Na primer: Energetika Ljubljana je med letoma 2009 in 2011 vsako leto za vzdrževanje svojega plinskega omrežja povprečno porabila 7,50 milijona evrov, je razvidno iz podatkov, ki so nam jih posredovali z agencije. Leta 2013 pa je agencija Energetiki Ljubljana zapovedala znižanje stroškov. Tako je lahko v tistem letu Energetika Ljubljana gospodinjstvom in podjetjem na njenem omrežju zaračunala le za 7,38 milijona evrov stroškov za vzdrževanje omrežja. Če Energetika Ljubljana stroškov tudi dejansko ni znižala s 7,50 na 7,38 milijona evrov, je morala 120.000 evrov pokriti iz lastnih sredstev oziroma iz lastnega dobička.

Ta sredstva bi v nasprotnem primeru lahko dobil proračun ljubljanske občine. V letu 2014 je nato agencija Energetiki Ljubljana odobrila le še za 7,25 milijona evrov stroškov. Če so dejanski stroški Energetike Ljubljana v tistem letu spet znašali 7,50 milijona evrov, je morala iz lastnega dobička pokriti že 250.000 evrov stroškov za vzdrževanje plinskega omrežja. V naslednjih letih bi se ta razlika še povečevala.

Nujnost revizije sistema

Podatkov, koliko stroškov so Energetika Ljubljana in ostala podjetja dejansko imela z vzdrževanjem svojih plinskih omrežij, na agenciji za energijo sicer ne zbirajo. Zato ni možno ugotoviti, kako stroškovno (ne)učinkoviti so upravljavci plinskih omrežij v tem trenutku.

A zaradi visokih vsot in tveganja za oškodovanje občinskih proračunov bi ti podatki morali biti na voljo. Že v novembrskem članku o plinskih omrežninah smo opozorili na velike razlike v višini plinskih omrežnin v posameznih občinah in sporno grupiranje občin pri obračunavanju plinske omrežnine. Tudi zaradi nenavadno velike stroškovne neučinkovitosti operaterjev omrežij je po našem mnenju celoten sistem zrel za revizijo računskega sodišča ali kakšne druge pristojne inštitucije. Da bi bila takšna revizija smiselna, je za oddajo Koda v komentarju ugotovitev Pod črto poudaril tudi nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes.

Računsko sodišče sicer načrtov za revizijo sistema oskrbe s plinom (še) nima. Dokler pa takšna revizija ne bo opravljena, javnost ne bo izvedela, za koliko je v zadnjih letih upravljavcem preplačala skrb za omrežje. Kaj šele, da bi se pogovarjali o nadaljnjih ukrepih za boljšo zaščito potrošnikov.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Plinske omrežnine

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Nadzor nad javnim sektorjem

Kako dobro delujejo javna uprava in državna podjetja, ki jih plačujemo davkoplačevalci oziroma so odgovorni državljanom? Nadzorujemo zaposlovanje, učinkovitost in korupcijo v javnem sektorju.

73 prispevkov

Epizoda 16: komentar pogovora s premierjem Marjanom Šarcem

V tokratnem podkastu pojasnjujemo, zakaj ne moremo biti zadovoljni z odgovori predsednika vlade.

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem, Podcast
Podcast,

Intervju s premierjem Šarcem: veliko anekdot, malo konkretnosti

Premierja Marjana Šarca smo vprašali, kakšne ukrepe pripravlja vlada na področjih, ki jih preiskujemo pri Pod črto. Z odgovori ne …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Mnenje,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno