Zakaj v nekaterih občinah plačujete višje plinske omrežnine kot v drugih

V Ljubljani povprečno gospodinjstvo za omrežnino mesečno plača 22 evrov. V Celju le 15 evrov, v Murski Soboti kar 30 evrov. Razlog za razlike v ceni je tudi sporno grupiranje občin pri izračunu omrežnin.

Ilustracija: Metod Blejec

Za prebivalce Celja je uporaba plinskega omrežja precej ugodna. Povprečno gospodinjstvo v celjski občini mesečno za plinsko omrežnino plača le 15 evrov. Povsem drugače je v občini Velenje. Jugovzhodna meja velenjske občine je od severne meje celjske oddaljena le dobra dva kilometra. Kljub temu pa gospodinjski uporabniki plinskega omrežja v Velenju za uporabo plinskega omrežja na mesec plačajo dvakrat več kot Celjani – kar dobrih 32 evrov. Na leto torej povprečno velenjsko gospodinjstvo za plinsko omrežnino plača dobrih 200 evrov več kot povprečno celjsko.

Primera Celja in Velenja sta dva ekstrema. Med njima se gibljejo mesečne cene plinskih omrežnin v ostalih občinah. V Ljubljani, na primer, povprečna omrežnina znaša slabih 23 evrov na mesec. V Kranju znaša dobrih 19 evrov, v Mariboru 20 evrov in pol.

Povprečna gospodinjstva v manjših občinah praviloma plačajo več. V Hrastniku, Polzeli, Radencih na primer plačajo 30 evrov na mesec, v Domžalah in Komendi slabih 29 evrov, v Muti 27 evrov. Nekatere manjše občine imajo po drugi strani bistveno nižjo ceno od zgornjih. v Šenčurju, na primer, bo povprečni uporabnik omrežja plačal le dobrih 19 evrov mesečne omrežnine.

Zakaj se cene omrežnin med posameznimi občinami tako zelo razlikujejo? Oziroma, kako je možno, da prebivalci primerljivih občin plačujejo tako različne višine plinskih omrežnin?

Pri Pod črto smo v letošnjem letu iskali odgovor na to vprašanje. Odkrili smo relativno zapleten sistem izračunavanja višine omrežnine v posameznih občinah, ki je po zbranih podatkih bistveno bolj ugoden za upravljavce plinskih omrežij kot za potrošnike. Ugotovili smo tudi, da gospodinjstva v nekaterih občinah s plačili omrežnine »subvencionirajo« gospodinjstva v drugih občinah.

Plinske omrežnine

Kaj so pravzaprav plinske omrežnine?

Račun za plin, ki ga dobijo gospodinjstva, je sestavljen iz dveh glavnih postavk. Prva je plačilo za dejansko porabo plina. Torej, koliko kubičnih metrov plina je gospodinjstvo porabilo v enem mesecu. Gospodinjstva se lahko sama odločijo, pri katerem dobavitelju bodo kupovala plin. Če konkurent ponudi bolj ugodno ceno zemeljskega plina, lahko gospodinjstvo plin začne kupovati od konkurenta.

Druga postavka pa je plinska omrežnina. Omrežnina je v bistvu plačilo za uporabo plinskega omrežja, po katerem plin priteče do vaše hiše ali stanovanja. Gospodinjstva ponudnika tu seveda ne morejo zamenjati. V nobeni občini ne obstaja več »konkurenčnih« plinskih omrežij, saj bi bila gradnja podvojenih omrežij stroškovno nesmiselna. Gospodinjstva morajo tako omrežnino plačevati tistemu podjetju, ki v njihovi občini upravlja s plinskim omrežjem.

Pri Pod črto smo na podlagi javno dostopnih podatkov izračunali, koliko znaša cena mesečne omrežnine za gospodinjstvo s povprečno letno porabo plina v različnih slovenskih občinah. Podatki so razvidni iz spodnjega zemljevida.

Zemljevid: stroški omrežnine po posameznih občinah za povprečno gospodinjstvo

Za podrobnosti o posamezni občini kliknite na občino na zemljevidu. V belo obarvanih občinah plin ni na voljo.

Kot je razvidno iz zemljevida, je plinsko omrežje na voljo v malo manj kot polovici slovenskih občin – natančneje v osemdesetih. Razvidne pa so tudi precejšnje razlike v cenah. Te se za povprečne porabnike plina gibljejo med 15 evri mesečno v celjski občini in 32 evri mesečno v velenjski oziroma šoštanjski občini. Ostale občine plačujejo ceno med tema dvema zneskoma. (Izjema je občina Rogatec, kjer povprečni uporabnik plačuje le 8,5 evra na mesec. Zakaj, pojasnjujemo pod tem člankom.

Razlike v ceni

Zakaj nastajajo takšne razlike v ceni?

Za odgovor na to vprašanje moramo najprej vedeti, kaj točno plačujemo, ko plačamo račun za omrežnino. Strošek omrežnine je sestavljen iz dejanskega stroška gradnje plinskega omrežja in stroška vzdrževanja omrežja. Na te stroške si podjetje nato obračuna še zakonsko določenih dobrih pet odstotkov dobička.

Strošek gradnje omrežja se linearno amortizira na največ 35 let. Če je gradnja omrežja na primer stala 35 milijonov evrov, bo podjetje vsako leto uporabnikom obračunalo milijon evrov kot strošek gradnje. Stroški vzdrževanja pa predstavljajo vse stroške, ki jih ima podjetje z zagotavljanjem brezhibno delujočega in varnega omrežja.

Do razlik v cenah omrežnine med posameznimi občinami prihaja zaradi več dejavnikov. Prvi je gostota poseljenosti. V občinah z večjim mesti lahko z enako velikim omrežjem pokrijemo več prebivalcev. Zato se tudi cena za izgradnjo in vzdrževanje razdeli med več gospodinjstev. S tem je strošek omrežnine na posamezno gospodinjstvo seveda nižji.

Drugi dejavnik je starost omrežja. V občinah, kjer so omrežja tako stara, da so uporabniki podjetjem že pokrili stroške gradnje omrežja, podjetja zaračunavajo le še vzdrževanje omrežja. Takšen primer je ljubljansko plinsko omrežje in starejša omrežja v nekaterih drugih občinah.

Tretji pomemben dejavnik je po pojasnilih Petrola stroškovna učinkovitost upravljavcev omrežij. Torej, kako uspešen je posamezen upravljalec pri zniževanju stroškov gradnje in vzdrževanja omrežja.

Četrti dejavnik pa je tako imenovana soudeležba naročnikov pri gradnji plinovoda. Kot so nam pojasnili pri Petrolu, so v preteklosti podjetja bodočim uporabnikom omrežja zaračunala tudi po več tisoč evrov priključnine na omrežje. S tem denarjem so nato financirala del gradnje omrežja. Petrol pa zaračuna le nekaj 100 evrov priključnine. Zato glavnino stroška za izgradnjo omrežja prevali v mesečno položnico za omrežnino. S tem strankam omogoči obročno plačevanje gradnje omrežja. To prakso so v zadnjih letih po besedah Petrola prevzela tudi ostala podjetja.

Različne cene plinskih omrežnin lahko torej v dobršni meri razložimo z zgoraj naštetimi dejavniki. Najdražjo omrežnino plačujejo v Velenju in Šoštanju – povprečnega uporabnika na mesec stane 32,4 evra. V velenjski komunali pojasnjujejo, da je na omrežje v občinah Velenje in Šoštanj skupno priklopljeno le 280 uporabnikov. Zato je tudi cena omrežnine visoka. Na komunalo smo naslovili tudi vprašanje, zakaj je na omrežje priklopljenih tako malo uporabnikov. Odgovora na to vprašanje nismo dobili.

Zaradi nižje gostote poseljenosti so omrežnine praviloma dražje v občinah z manj prebivalci. Prav tako je omrežnina cenejša v občinah, kjer so omrežja že relativno stara in so uporabniki že plačali za celotno izgradnjo omrežja.

Sporno grupiranje občin

Toda, kot smo ugotovili v preiskavi, cena omrežnine v posamezni občini ne odraža dejanskih stroškov gradnje in vzdrževanja omrežja v tej občini. Upravljavci omrežij namreč gospodinjstvom v vseh občinah, v katerih upravljajo z omrežjem (razen izjem), zaračunavajo iste cene omrežnine.

Kaj to pomeni? Petrol povprečnemu gospodinjskemu uporabniku plinskega omrežja v vseh občinah, v katerih upravlja z omrežjem, zaračuna 28,60 evra na mesec – in to ne glede na dejanske stroške vzdrževanja omrežja v tej občini. To pa gospodinjstva postavlja v nenavaden in, kot se zdi, nepošten položaj. Občine, v katerih je vzdrževanje plinskega omrežja na posameznega uporabnika cenejše, subvencionirajo tiste občine, kjer je vzdrževanje omrežja na posameznega uporabnika dražje.

Podobno je z ostalimi upravljavci. Na primer, povprečen uporabnik omrežja Adriaplina plača 21,64 evra mesečno ne glede na to, v kateri občini prebiva. Povprečen uporabnik omrežja Mestnih plinovodov pa ne glede na občino, v kateri prebiva, plača 30,06 evra na mesec.

Zakaj je tako? Tako uradno določa energetski zakon. Po tem zakonu mora posamezen upravljavec omrežja izračunati skupne stroške izgradnje in vzdrževanja omrežij v vseh občinah, v katerih ima plinsko omrežje. Nato pa mora te stroške enakomerno porazdeliti med vse uporabnike omrežja v teh občinah.

Zakaj menimo, da je je sistem nepošten?

Poglejmo najprej hipotetičen primer. Recimo, da imamo upravljavca omrežja, ki upravlja s plinovodnim sistemom v le eni občini – občini A. V tej občini A je na omrežje priključeno 1000 gospodinjstev. Povprečno gospodinjstvo na mesec plača 30 evrov omrežnine. Od teh 30 evrov je 20 evrov strošek amortizacije za gradnjo omrežja in 10 evrov strošek za vzdrževanje omrežja. Predpostavimo še, da je občina s podjetjem sklenila koncesijo za 30 let.

Kaj torej to pomeni? Povprečno gospodinjstvo bo v tej občini 30 let plačevalo 30 evrov mesečno za omrežnino. Od 31. leta dalje pa bodo stroški za gradnjo omrežja pokriti. Zato bodo od tega leta dalje gospodinjstva v občini A plačevala le še 10 evrov omrežnine na mesec – toliko, kolikor znaša strošek vzdrževanja omrežja.

Zdaj pa predpostavimo, da se podjetje, ki upravlja z omrežjem v občini A, točno po 30 letih od izgradnje omrežja v občini A odloči za gradnjo omrežja v še eni občini. Recimo ji občina B. Za lažji izračun še predpostavimo, da bo tudi v tej občini na omrežje priključenih 1000 gospodinjstev in da bo strošek omrežnine tudi njih stal povprečno 30 evrov na mesec – 20 evrov za gradnjo omrežja in 10 evrov za vzdrževanje. Vendar pa v občini B za razliko od občine A ne bodo plačali 30, temveč le 20 evrov omrežnine na mesec. Zakaj?

Podjetje bo v primeru občine A lahko zdaj upoštevalo le še 10 evrov stroška za vzdrževanje omrežja na povprečno gospodinjstvo na mesec (gradnja je namreč že v celoti poplačana). Pri občini B pa bo podjetje lahko upoštevalo tako stroške gradnje (20 evrov) kot vzdrževanja (10 evrov) omrežja. Stroške z omrežjem bo nato v skladu z zakonom enakomerno razdelilo na obe občini. Namesto, da bi občina A plačevala 10 evrov, občina B pa 30 evrov, bo povprečno gospodinjstvo tako v občini A kot v občini B plačevalo 20 evrov na mesec za omrežnino. Tako so gospodinjstva v občini A najprej 30 let plačevala stroške celotnega svojega omrežja, nato pa so pričela subvencionirati stroške omrežja občine B. Zato bodo gospodinjstva v občini A namesto 10 plačevala 20 evrov na mesec. Občina B pa bo zaradi te subvencije naslednjih 30 let namesto polnih 30 evrov stroškov izgradnje in vzdrževanja prav tako plačevala le 20 evrov stroškov za omrežje.

Primer Adriaplina

Takšni primeri sicer niso le hipotetični. Dogajati se bodo začeli že kmalu. Poglejmo dejanski primer občine Laško. Po podatkih, ki smo jih pridobili od Agencije za energijo, bodo gospodinjstva v občini Laško podjetju Adriaplin stroške za izgradnjo omrežja odplačala do leta 2024. Takrat bo občina Laško pričela subvencionirati druge občine pod okriljem Adriaplina, ki še niso poplačale celotnih stroškov gradnje omrežja. Na primer, gospodinjstva v občini Štore, ki je prav tako pod okriljem Adriaplina, bodo stroške izgradnje omrežja poplačala šele 2029. Tako bodo gospodinjstva v občini Laško po letu 2024 pet let subvencionirala gospodinjstva v občini Štore.

Podobno je tudi pri Petrolu. Petrol je omrežje v občini Domžale zgradil leta 2002, stroški njegove gradnje pa bodo poplačani leta 2032. V občini Dobrovnik pa je Petrol omrežje zgradil leta 2015, stroški gradnje pa bodo poplačani leta 2050. Gospodinjstva v občini Domžale bodo tako med letoma 2032 in 2050 subvencionirala gospodinjstva v Dobrovniku.

A sporni učinek grupiranja občin se bo v primeru občin pod okriljem Adriaplina pokazal že precej prej kot čez pet, deset ali petnajst let. Viden bo že v začetku prihodnjega leta.

Letos je Adriaplin namreč kupil podjetje Mestni plinovodi. Mestni plinovodi so prav tako upravljali z omrežjem v več slovenskih občinah. Pred nakupom je Adriaplin pod svojim okriljem imel 18 občin, Mestni plinovodi pa 11. Z nakupim pa je Adriaplin od Mestnih plinovodov prevzel upravljanje omrežij v 11 občinah. S tem bo postal upravljalec z največjim številom občin v Sloveniji – upravljal bo z omrežji v kar 29 občinah.

Povprečen uporabnik omrežja Adriaplin trenutno plača 21,64 evra omrežnine na mesec. Povprečen uporabnik omrežja Mestnih plinovodov pa 30,06 evra na mesec.  V skladu z zakonom pa bo moral Adriaplin od prihodnjega leta dalje v vseh svojih občinah – po novem torej devetindvajsetih – zaračunati enotno ceno omrežnine.

Špekuliramo lahko, da bo ta nova omrežnina znašala okoli 26 evrov na mesec. Omrežnina se bo tako prvotnim 18 občinam pod okriljem Adriaplina zvišala. Enajstim občinam pod okriljem Mestnih plinovodov pa se bo znižala. Prebivalci prvotnih 18 občin bodo torej za omrežnino v bodoče morali plačevati nekaj evrov več mesečno le zaradi dejstva, ker je Adriaplin kupil Mestne plinovode. S tem bodo pričeli »subvencionirati« cene omrežnine v enajstih občinah, ki so bile prej pod okriljem Mestnih plinovodov.

Plinske omrežnine preiskujemo tudi s pomočjo donacij bralcev. Podprite naše delo tudi v letu 2019.

(Ne)poštenost sistema

Zakaj zakonodaja določa takšno grupiranje občin? Za odgovor smo povprašali Agencijo za energijo in Petrol, ki je bil do nedavnega z 22 občinami pod svojim okriljem operater v največ slovenskih občinah.

Agencija za energijo je državni regulator plinskih omrežij. Med drugim preverja, ali so operaterji izračunali točne stroške gradnje in vzdrževanja omrežja. Na koncu mora operaterju odobriti višino omrežnine, ki jo operater zaračuna uporabnikom omrežja.

Tako Petrol kot Agencija za energijo sta odgovorila, da takšno grupiranje občin vzpodbuja razvoj in gradnjo novih plinskih omrežij v občinah, kjer omrežja še ni. Na ta način torej uporabniki plina v občinah z že zgrajenim omrežjem in več priključenih uporabnikov z višjim plačevanjem omrežnine od dejanskega stroška gradnje in vzdrževanja omrežja operaterju subvencionirajo gradnjo novih omrežij.

Je ta sistem pravičen?

Podoben sistem subvencioniranja je v Sloveniji že uveljavljen pri oskrbi z električno energijo. Vsa gospodinjstva v Sloveniji plačujemo iste cene omrežnine za električna omrežja. Cene omrežnine so torej odvisne le od porabe elektrike, ne pa od občine bivanja. Prebivalci gosto naseljenih območji tako na primer subvencioniramo prebivalce v redkeje poseljenih. Tak sistem je smiseln zato, ker država oskrbo z električno energijo vidi kot eno izmed temeljnih nalog, ki jih mora izvajati – kot tako imenovano obvezno gospodarsko javno službo. Tako tisti v gosto poseljenih območjih s plačevanjem enotne omrežnine omogočijo cenovno ugodnejšo oskrbo z elektriko tudi prebivalcem redkeje poseljenih območjih. Slednji bi si namreč težje privoščili plačevanje visokih omrežnin za vzdrževanje razvejanih energetskih omrežij na redko poseljenem terenu.

Pri plinu pa je zgodba drugačna. Oskrba s plinom namreč ni obvezna gospodarska javna služba. Zato se lahko vsaka občina odloči, ali bo zgradila plinsko omrežje ali ne. In zato po pojasnilih Agencije za energijo tudi nimamo enotnih cen plinske omrežnine za vsa slovenska gospodinjstva.

Tako pridemo do trenutne ureditve, ko uporabniki omrežja nekaterih občin morajo subvencionirati druge občine, drugim pa to ni treba. Na primer, Energetika Celje ima omrežje le v Celju – gosto poseljeni občini. Zato povprečen uporabnik v Celju plača le 15 evrov omrežnine na mesec. Energetika Ljubljana pa ima poleg ljubljanske še omrežja v na Brezovici, Igu in ostalih redkeje poseljenih občinah. Povprečen uporabnik Energetiki Ljubljana plača 22,64 evra omrežnine na mesec. S tem plačilom uporabniki v ljubljanski občini subvencionirajo uporabnike v manjših občinah.

V primeru elektrike je solidarnost smiselna. Toda, kot rečeno, so v primeru električnega omrežja solidarna vsa slovenska gospodinjstva na gosteje poseljenih območjih. Pri plinskem omrežju pa le določena.

Bi bilo torej smiselno tudi v primeru plinskih omrežnin uvesti podoben sistem kot pri elektriki? Torej, da bi Agencija za energijo na podlagi dejanskih stroškov gradnje in oskrbe vseh plinskih omrežij določila enotno ceno za vse uporabnike plinskih omrežij v Sloveniji? Na Agenciji za energijo nam na to vprašanje niso odgovorili naravnost. V odgovoru so zapisali, da »se moramo zavedati, da je regulacija proces, v katerem je treba upoštevati številne različne dejavnike, hkrati pa je ves čas v ospredju zagotavljanje enakopravnosti in pravičnosti ter optimalnih potencialnih koristi odjemalcev«.

Petrolove omrežnine so med dražjimi. Foto: Petrol

Zmagovalci so operaterji

Kot lahko sklepamo iz zbranih podatkov, so glavni zmagovalci v trenutnem sistemu operaterji plinskih omrežij. Določba o enotnih cenah v občinah, v katerih upravljajo z omrežjem, jih namreč ščiti pred morebitno poslovno izgubo. Po drugi strani pa jim zagotavlja stabilne dobičke v omenjeni višini dobrih petih odstotkov skupnih stroškov gradnje in vzdrževanja omrežja.

Poglejmo, zakaj. Na primer, da nek operater, ki že upravlja z omrežjem v več občinah, plinsko omrežje zgradi v dodatni občini. Vendar se v tej dodatni občini na omrežje priključi malo gospodinjstev. S tem stroški gradnje in vzdrževanja omrežja v tej občini presežejo dohodke iz omrežnin. V zdajšnjem sistemu bo tak operater to izgubo enostavno razporedil po ostalih občinah. Uporabniki omrežja v teh občinah bodo tako v prihodnjih letih plačevali nekoliko višjo omrežnino, da bodo operaterju pokrili izgubo v novi občini.

Pri Petrolu so nam pojasnili, da se do neke mere takšna izguba dejansko lahko prenese na uporabnike omrežja v drugih občinah. Ob tem pa so dodali, da bi Agencija za energijo ob previsokih podražitvah omrežnine ukrepala in visokih podražitev ne bi dopustila.

Sistem zrel za revizijo?

Vpogled v sistem plinskih omrežnin osvetljuje sporen način zaračunavanja plinskih omrežnin. Trenutni sistem je mešanica tržnega in solidarnega načina financiranja plinskih omrežij. Posledica tega je dejstvo, da nekateri uporabniki plinskih omrežij s plačevanjem višjih omrežnin morajo subvencionirati uporabnike v drugih občinah, drugim uporabnikom pa tega ni treba.

Izrisujeta se dve možnosti bolj pravičnega sistema. Prva je, da uporabniki v vsaki občini plačujejo le za stroške gradnje in vzdrževanja omrežja v lastni občini. Seveda pa bi imel tak sistem negativen vpliv predvsem na redko poseljene občine, kjer bi se cene plinskih omrežnin najverjetneje močno zvišale.

Druga možnost pa je dejansko solidarni sistem deljenja stroškov za gradnjo in vzdrževanje plinskih omrežij –  takšen, kot ga že poznamo pri elektriki. V tem sistemu bi vsi uporabniki plina v Sloveniji plačevali iste cene plinske omrežnine, stroški izgradnje in vzdrževanja omrežij pa bi se izračunali za celotno Slovenijo. Plinske omrežnine bi se prebivalcem gosto poseljenih občin tako nekoliko zvišale, v redkeje poseljenih pa nekoliko znižale.

Zaradi kompleksnosti samega sistema, pa tudi pomanjkljivih odgovorov odgovornih, je težko priti do bolj natančnih ocen, kako nepošten je trenutni sistem do uporabnikov plinskih omrežij. Do bolj podrobnih informacij je težko priti tudi zato, ker tistih, ki jih tak sistem najbolj zadeva – torej občin – podrobnosti kot kaže ne zanimajo. S prošnjo za mnenje o grupiranju občin smo se namreč obrnili na Skupnost občin Slovenije – interesno združenje, v katerega je vključena velika večina slovenskih občin. Odgovorili so nam, da naj se za informacije o plinskih omrežninah obrnemo na Agencijo za energijo.

Primerna ustanova za revidiranje trga s plinskimi omrežninami bi najverjetneje bilo Računsko sodišče. Predstavnike slednjega smo seznanili z našimi ugotovitvami glede različnih cen omrežnin po posameznih občinah in jih vprašali, če so že razmišljali o izvedbi revizije na tem področju. Odgovorili so nam, da je »program dela za izvrševanje revizijske pristojnosti računskega sodišča zaupen dokument (49. člen Poslovnika Računskega sodišča Republike Slovenije), [zato] vam natančnejših informacij v zvezi z načrtovanjem revizije s tega področja ne moremo posredovati«.

 

Primer Sežane in Rogatca

Kot že zapisano, zakonodaja v Sloveniji določa, da morajo imeti posamezni upravljavci plinskih omrežij enotno ceno za vse občine, v katerih upravljajo z omrežjem. Vendar pa v vseh primerih ni tako. Petrol v večini svojih občin povprečnemu uporabniku omrežja zaračuna 28,60 evra omrežnine na mesec. V občini Sežana, na primer, pa Petrol povprečnemu uporabniku zaračuna le 23,77 evra na mesec.

Do razlike prihaja, ker je sežansko plinsko omrežje priklopljeno na italijansko prenosno plinsko omrežje, in ne na slovenskega. Plin se po državi prenaša prek tako imenovanega prenosnega omrežja in nanj se priključujejo distribucijska omrežja v občinah. Ker je v primeru Sežane italijansko prenosno omrežje bližje od slovenskega, je bil v primeru Sežane priklop na italijansko omrežje cenejša opcija od priklopa na slovenskega. Uporabniki plina v Sežani plačujejo drugačno dajatev za uporabo prenosnega omrežja, zato zakon v teh primerih zapoveduje, da mora omrežnino za take občine vsak upravljavec omrežja izračunavati posebej.

Poseben primer je občina Rogatec. V Rogatcu z omrežjem prav tako upravlja Petrol, povprečni uporabnik plina pa plača le 8,54 evra omrežnine na mesec. Cena je tako nizka, ker so si v tej občini občani in podjetja omrežje zgradili z lastnimi sredstvi. Petrolu tako plačujejo le za vzdrževanje omrežja.

 

Metodologija izračuna

Podatke o cenah omrežnine smo pridobili iz odlokov, objavljenih v uradnem listu. Izračunali smo omrežnino za povprečnega gospodinjskega uporabnika, ki po pojasnilu Agencije za energijo letno porabi 1000 kubičnih metrov plina. K stroškom omrežnine smo prišteli tudi strošek mesečne meritve porabe plina, ki jo morajo plačevati uporabniki plinskih omrežij.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Plinske omrežnine

Deli zgodbo 4 komentarji



Več iz teme: Nadzor nad javnim sektorjem

Kako dobro delujejo javna uprava in državna podjetja, ki jih plačujemo davkoplačevalci oziroma so odgovorni državljanom? Nadzorujemo zaposlovanje, učinkovitost in korupcijo v javnem sektorju.

69 prispevkov

IT v UKC Ljubljana: tveganje za paciente in obremenitev za zaposlene

V ljubljanskem kliničnem centru že leta pri svojem delu uporabljajo razdrobljene in nedodelane IT-sisteme. Za zaposlene to pomeni višje administrativne …

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

IT-posli državne volilne komisije: aplikacije preplačali za več 100.000 evrov

Državna volilna komisija za IT-podporo volitev namesto ene uporablja kar tri različne aplikacije. Na ta račun podjetjem preplačuje IT-storitve.

Tema: Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

4 komentarji

Andrej Jevšenak 24. 11. 2018, 14.58

Petrol (monopolist na področju Slovenskih Konjic) veselo ROPA tudi Konjičane. Ne pomaga, če spremeniš dobavitelja, omrežnina "pripada" Petrolu. Pa še nesramni so, ne dobiš nobenih pojasnil (če ti ni všeč, pa te lahko odklopimo). Smrdi po korupciji, MONOPOL ala PETROL.

Prijazni bralec 24. 11. 2018, 15.18

Prijazen nasvet vsem bralcem.
Plin in kurilno olje sta passé. Razmislite o menjavi ogrevanja na toplotno črpalko. Investicija v TP se povrne v 7 do 8 letih tudi če vzamete kredit. Tudi če ste plinsko peč kupili včeraj.
Torej imate dve možnosti. Vzamete kredit, kupite toplotno črpalko in čez 7 let boste imeli toplotno črpalko in prihranek. (Kredit poplačate sproti s prihranki pri ogrevanju.)
Ali pa ne naredite nič in čez 7 let, boste imeli še vedno isto peč in brez prihranka.
Za to ne potrebujete denarja, električno omrežje pa že imate.

APMMB2 27. 11. 2018, 08.08

Včasi je imel kruh enako ceno od Triglava pa do Vardara.
Ali si želimo vrnitev teh lepih časov?

Tomo Lipnik 5. 12. 2018, 06.37

V Velenju imamo dve plinski postaji (za severno in južno vejo lokalnega plinovodnega omrežja) s kapaciteto za 2420 gospodinjskih odjemalcev.
Zgrajeno je 598 priključkov.
Priključeno pa samo 281 uporabnikov (vir KPV 2009) .
ZAKAJ?
Plinovodno omrežje ni bilo načrtovano po ekonomskih načelih ampak iz ekoloških razlogov. Po uvedbi plačevanja visoke omrežnine so se pričeli množični fizični odklopi z omrežja že tako maloštevilnih uporabnikov plina. Šele pred kratkim (mnogo prepozno) je KPV uvedel cenovno sprejemljivo omrežno skupino za gospodinjsko porabo do 500m3, ki je ustavila fizične odklope.
OBRAZLOŽITEV:
Ekološka sanacija doline je vključevala tudi odpravo individualnih kurišč s priključki na toplovodno omrežje povsod tam, kjer je to mogoče. Prvotni načrti so bili spremenjeni po izgradnji plinovoda za Koroško. Severna veja lokalnega plinovodnega omrežja še vedno ni dokončana, izgradnja južne pa je po izgradnji toplovoda v Bevčah, Podkraju in Lokovici tudi vprašljiva, čeprav so vseeno zgradili plinsko postajo v Trebuši samo za trgovski center Velenjko!
Ni nepomembno, da je bil pred izgradnjo plinovoda na Koroško zavrnjen občinski načrt blokovske izgradnje na Turnskih travnikih, kamor bi umestili tudi nadomestilo za porušeno šolo in gasilski dom v Škalah (Škalam bi se približal toplovod). Lokalna skupnost je dobila v zameno za škodo povzročeno pri izgradnji plinovoda na Koroško prvo plinsko postajo (v Škalah). Krajevna skupnost Škale-Hrastovec pa je odškodnino (za načrtovano odlagališče produktov čiščenja dimnih plinov v TEŠ) porabila za izgradnjo prvih 25 km plinovodnega omrežja s 311 priključki. Krajani so bili zaradi zelo onesnaženega okolja ekološko osveščeni in so se množično priključili na plinovodno omrežje tudi zaradi načina financiranja in ugodne cene plina, pa še omrežnine ni bilo treba plačevati.
EKO POLITIKA:
Država vlaga ogromna sredstva za ekološke subvencije. Ne zna pa s primerno zakonodajo ohraniti že doseženo raven kvalitete okolja. Množični prehod s plina na trda goriva je zaradi previsoke omrežnine v Šaleški dolini tudi resen okoljski problem.
Gospodinjstvo, ki uporablja plin za ogrevanje in gretje vode plača letno 500 evrov več omrežnine kot v Celju. (RTV SLO oddaja KODA 4.12. od 11. minute dalje)
Iz podatka o povprečni omrežnini lahko izračunamo, da je v Velenju prešlo s plina na druge vire ogrevanja 2/3 gospodinjstev. Po dimu iz dimnikov sodeč večinoma na trda goriva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno