Soavtor: Anže Voh Boštic

Dostop do informacij je temelj vsake demokracije. Še posebej do informacij o delovanju tistih inštitucij, ki jim ustava in zakoni dajejo moč upravljanja z družbo.

Zato smo se lani prvič odločili za test odzivnosti javnih organov na vprašanja državljana. Postavili smo jim vprašanje o stroških službenih potovanj njihovega predstojnika – torej vprašanje, na katerega po zakonu morajo odgovoriti. Rezultati so bili slabi – odgovorilo nam je le 60 odstotkov organov.

Na podlagi naših ugotovitev je decembra lani inšpektorat za javni sektor uvedel inšpekcijski nadzor. Za nadzor pa smo se odločili tudi mi. Letos poleti smo namreč 12 ministrstvom, 11 mestnim občinam in 29 organom v sestavi ministrstev na uraden naslov elektronske pošte kot državljan ponovno poslali preprosto vprašanje: koliko so znašali stroški nakupa in vzdrževanja njihovega voznega parka v letu 2013.

Pri tem poudarjamo, da nas dejanski stroški niso zanimali. Zanimalo nas je le, če bodo organi na vprašanje odgovorili v predpisanih 20 delovnih dneh, kot jim to zapoveduje zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Finančni podatki javnih ustanov so namreč po zakonu dostopni javnosti. Zato jih organi na zaprosilo državljana morajo posredovati.

V našem vprašanju se tudi nismo sklicevali na zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Kot je pred letom dni pojasnila nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar ZDIJZ vsebuje določilo: »tudi če se posameznik izrecno ne sklicuje na zakon, a odgovorna oseba vidi, da gre za zahtevo po tem zakonu, mora v skladu z ZDIJZ tudi ravnati.«

Rezultati letos podobni lanskim

In kakšni so rezultati letošnjega testa? Le za spoznanje boljši od lanskih. Zahtevano informacijo smo dobili od 67 odstotkov institucij (lani 60 odstotkov). Mestna občina Velenje in ministrstvo za zunanje zadeve sta nam samoiniciativno posredovala tudi nazoren izpis iz finančnega informacijskega sistema, kar je še posebej pohvalno.

Mestna občina Celje pa nam je na naše vprašanje poslala zaprosilo, da naj jim sporočimo, na kakšen način se želimo seznaniti z dokumenti o stroških. Odgovor celjske občine zato obravnavamo kot ustrezen, saj tega v našem vprašanju nismo navedli, v kolikor pa bi jim na elektronsko pošto odgovorili, bi podatke v želeni obliki tudi dobili.

Enajst organov oziroma 21 odstotkov se za naše vprašanje ni zmenilo. Šest organov oziroma 12 odstotkov pa je zahtevalo pravno podlago za naša vprašanja (lani trije organi). Spraševali so nas, zakaj podatke potrebujemo oziroma ali zanje zaprošamo kot novinar ali kot občan.

Takšna vprašanja po pojasnilih nekdanje informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar niso na mestu. »Spraševati, zakaj nekdo potrebuje informacije, je nezakonito. Tudi vprašanje, ali gre za novinarja ali klasično ZDIJZ vprašanje kogarkoli drugega, je brez pomena, saj bi moral javni uslužbenec, ko gre za dostop do dokumentov in ne za odgovor na neko vprašanje, vedeti, da za vse, torej tudi za novinarje, v takšnih primerih velja ZDIJZ in ne zakon o medijih. Tudi rok je za vse v takšnih primerih enak, 20 delovnih dni.«

Ob tem naj dodamo, da organom nismo napisali, da gre za novinarsko vprašanje, niti se jim nismo predstavili kot novinarji. Vprašanja pa so bila poslana iz zasebne elektronske pošte. Zato tak odziv organov smatramo za neustrezen.

Boljša odzivnost ministrstev

Na lanskem testu nam ni odgovorilo pet ministrstev, eno pa nam je poslalo nerazumljive podatke. Tokrat odgovorov nismo dobili od štirih. Prezrli sta nas dve: Ministrstvo za infrastrukturo in prostor in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Podlago za vprašano pa je zahtevalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Ministrstvo za finance nam je sicer poslalo podatke za svoje organe, ne pa glede sebe.  Zanimivo je, da so bila bolj odzivna ministrstva, ki so padla na lanskem testu. Ministrstva, ki pa so nam lani odgovorila v predpisanem roku, pa so letos našo zahtevo ignorirala.

Porazni rezultati inšpektoratov

Pričakovali bi, da se bodo inšpektorati do črke držali zakona, glede na to, da so zadolženi za spremljanje spoštovanja zakonodaje na svojem področju. Temu ni bilo tako, saj so zahtevane podatke posredovali le trije izmed vprašanih inšpektoratov. Štirje so zahtevali zakonsko podlago, eden pa je našo prošnjo povsem prezrl.

Spodbudna odzivnost ostalih organov ministrstev

Agencije, uprave in uradi so se na naše zahteve večinoma odzvale, pri tem pa so nam zahtevano posredovale razmeroma hitro. Pojavili so se primeri, ko so nam odgovarjale preko službe za odnose z javnostmi svojega krovnega ministrstva in nas v nadalje prosile, da se za podobne prošnje poslužimo teh kanalov.

Porazen odziv organov smo zaznali pri organih na Ministrstvu za obrambo, kjer se za naše prošnje ni zmenil niti Generalštab slovenske vojske niti Uprava RS za zaščito in reševanje.

Slaba odzivnost Mestnih občin

Kar pet Mestnih občin nam ni posredovalo zahtevanih podatkov o stroških voznega parka. Tako kranjska kot ptujska sta zahtevali pravno podlago za poizvedbo, medtem ko se Mestne občine Koper, Slovenj Gradec in Murska Sobota za naše poizvedbe sploh niso zmenile.

Organi, ki nam na lanskem in na letošnjem testu niso posredovali zahtevanih podatkov:

Ker so letošnje ugotovitve le za spoznanje boljše od lanskih, smo se za komentar ponovno obrnili na nekdanjo informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar. »Rezultati kažejo, da marsikateri organ javnega sektorja še vedno špekulira in se mu ne ljubi posredovati informacij. To je nedopustno, saj bi se morali zavedati, da informacije niso last posameznih javnih uslužbencev, temveč so javno dobro,« je ostra Musarjeva.

Hitrost odgovora

Vprašanje o stroških voznega parka je bilo enostavno, organ pa lahko podatke o njih dobi z nekaj kliki v informacijskem sistemu. Zato smo tudi preverili, kako hitro so nam odgovorili tisti organi, ki so nam posredovali zahtevane informacije.

Ministrstva, ki so nam odgovorila, so za to v povprečju potrebovala 3 delovne dni.

Občine so v povprečju potrebovale 4,3 delovnega dne, pri čemer jim je rezultat kvarila predvsem Mestna občina Maribor.

Organi v sestavi ministrstevso za odziv potrebovali povprečno 3,5 dni. Uprava RS za varstvo pred sevanji nam je odgovoril še isti dan, čemur je verjetno botrovalo to, da nima lastnega voznega parka.

Informativna analiza stroškov voznega parka

Kot zanimivost na koncu dodajamo še podatke o stroških voznega parka, ki smo jih pridobili. Organe smo povprašali tako o stroških vzdrževanja kot o stroških za nakup novih avtomobilov. Bralce moramo opozoriti na dejstvo, da smo zahtevali podatke le za leto 2013, zato sledeča analiza ne more biti reprezentativna.

V stroških izstopa predvsem Mestna občina Ljubljana, ki ima v primerjavi z ostalimi skoraj petkrat višje stroške vzdrževanja voznega parka. Razlog temu, pojasnjuje MOL, je 56 službenih vozil v poslovnem najemu. Te stroške smo za potrebe primerjave opredelili kot stroške vzdrževanja.

Pri ministrstvih po pričakovanjih izstopa ministrstvo za obrambo. Z njim bi lahko primerjali podatke ministrstva za notranje zadeve, a jih žal nismo prejeli.

Več stroškov je nastalo pri organih ministrstev. Pri policiji so pohiteli s pojasnilom, da je večina denarja za nakup (544.116 evrov) prišla iz evropskih sredstev. Visok strošek so pojasnjevali tudi pri finančni upravi, ki je s 1. 8. 2014 pod seboj združila carinsko in davčno upravo; že leta 2013 so namreč za potrebe inšpekcijskega nadzora na terenu kupili dodatna vozila.