Maja Baškovič, do januarja letos predsednica okrožnega sodišča v Krškem, je v letu 2014 poleg plače v višini 36.367 bruto in dobrih 3000 evrov dodatka za dežurstvo dobila še 10.825 evrov bruto dodatka za stalno pripravljenost. Podobno tudi takratni podpredsednik in zdajšnji predsednik tega sodišča, Gojmir Pešec: poleg 34.312 evrov osnovne bruto plače in dobrih 1000 evrov za dežurstvo je dobil še 9919 evrov bruto za stalno pripravljenost.

Oba sta sodeč po podatkih o plačah funkcionarjev za leto 2014, ki jih je naš vir od ministrstva za javno upravo pridobil z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, na samem vrhu po izplačilih dodatka za stalno pripravljenost. Nista pa edina, ki sta za pripravljenost dobila visoke zneske. Kar 20 sodnikov v Sloveniji je v letu 2014 (zadnji podatki, ki jih imamo) dobilo več kot 7500 evrov za stalno pripravljenost. Poleg krških so med njimi še sodniki okrožnih sodišč na Ptuju, v Murski Soboti, Kopru, Novi Gorici in Slovenj Gradcu.

Tabela: plače in dodatki izbranih sodnikov v letu 2014 (v EUR)

Za vsako uro stalne pripravljenosti dobi sodnik plačanih 20 odstotkov osnovne bruto urne postavke redne plače. Preračun čez prst pokaže, da je morala biti predsednica krškega okrožnega sodišča v letu 2014 poleg rednega, 40-urnega delavnika, stalno pripravljena povprečno 60 ur na teden oziroma kar 3100 ur na leto.

V času stalne pripravljenosti mora biti sodnik dosegljiv in na poziv tudi priti v službo. Kako je torej možno, da je sodnik poleg rednega dela še vsak teden obremenjen s 50 ali 60 urami stalne pripravljenosti? In kako to vpliva na njegovo delo?

Kot nam je pojasnila docentka psihologije dela Eva Boštjančič z ljubljanske filozofske fakultete, je stalna pripravljenost v javnem sektorju pogosto zlorabljena in se uporablja za nadomeščanje pomanjkanja delovne sile. A to ima lahko svoje posledice. »Ure, ki so v posameznem delovnem tednu namenjene počitku, naj bi bile temu tudi namenjene, saj naše telo kot tudi naša psiha potrebujeta obdobja odklopa, sprostitve ter ukvarjanje s prostočasnimi aktivnostmi. Dolgoročno lahko takšen občutek stalne pripravljenosti, kot tudi pogosto ali celo dolgotrajno delo v času pripravljenosti, vodi k manjši zbranosti, večji utrujenosti, zmanjšani delovni učinkovitosti ter počasnejšemu reagiranju in s tem pogostejšim napakam pri delu. Ti posamezniki lahko postanejo v odnosu do strank slabši poslušalci, neprijazni, zadirčni, manj tolerantni, vzkipljivi. Dolgoročno pa lahko to posameznika pripelje do različnih in številnih psihosomatskih obolenj, izgorelosti, kot tudi negativnih posledic na zasebno življenje,« tako psihologinja.

Toda, kot so nam pojasnili z ministrstva za javno upravo, noben predpis za celoten javni sektor ne določa, koliko časa je lahko javni uslužbenec stalno pripravljen. To v nekaterih panogah, na primer pri zdravnikih, določa kolektivna pogodba. Drugje ni omejitev. »Vlada je predlagala ureditev pogojev za odrejanje stalne pripravljenosti v Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti in v okviru tega tudi določitev zgornje meje dopustnega števila ur, ko bi lahko bil posamezni javni uslužbenec v stalni pripravljenosti. Sindikati so predlog načelno podprli, usklajevanja o konkretnih rešitvah pa trenutno še potekajo,« so nam še sporočili z ministrstva.

Za mnenje o dolgotrajni stalni pripravljenosti nekaterih sodnikov smo povprašali tudi pravosodno ministrstvo in vrhovno sodišče. A oba glede problematike molčita. »Vrhovno sodišče takšnega mnenja glede primernosti ne more ustvarjati ali podajati. Takšno mnenje bi lahko bilo le osebno, mnenje institucije pa se lahko ustvari v okviru postopkov oziroma odločitev v teh postopkih,« je v odgovoru zapisal Gregor Strojin, tiskovni predstavnik vrhovnega sodišča. Na ministrstvu za pravosodje so si za odgovore na naša vprašanja o velikem številu ur stalne pripravljenosti nekaterih sodnikov vzeli več kot dva tedna, nato pa zapisali: »Za podrobnejša pojasnila o konkretnih primerih se prosimo obrnite na Vrhovno sodišče.«

Stalno pripravljeni se ne sestajajo

Visoka izplačila za stalno pripravljenost pa porajajo vprašanje, zakaj morajo sodniki sploh biti toliko časa stalno pripravljeni. Kot nam je pojasnil Gregor Strojin z vrhovnega sodišča, so sodniki stalno pripravljeni predvsem zaradi izvajanja kazenskih preiskovalnih postopkov – nujnih procesnih ravnanj in odločanja o človekovih pravicah. Z drugimi besedami, zaradi odločanja o priporu osumljenca kaznivega dejanja. V nekaterih primerih hudih kaznivih dejanj, predvsem umorov, se preiskovalni sodnik odloči tudi za oseben ogled kraja kaznivega dejanja.

Po zakonu o kazenskem postopku mora policija osumljenca najkasneje v 48 urah po pridržanju privesti k preiskovalnemu sodniku, ki odloča o nadaljnjem priporu. Na odločitev preiskovalnega sodnika je možna pritožba, o kateri odloči senat treh sodnikov. Senat mora prav tako odločiti v roku 48 ur po podani pritožbi.

Kot so nam pojasnili na sodišču v Krškem, imajo zaradi majhnosti sodišča za zagotavljanje stalne pripravljenosti enega preiskovalnega sodnika čez cel teden na voljo le pet sodnikov, za zagotavljanje dežurnega senata treh sodnikov  čez vikend pa osem sodnikov. Sodniki vsako leto oddelajo skupno 6784 ur stalne pripravljenosti kot preiskovalni sodniki in 10.176 ur kot člani dežurnih senatov.

Preiskovalni sodniki v Krškem so bili v času stalne pripravljenosti klicani na delo in kot dežurni sodniki lani opravili 222,27 nadure, so nam sporočili s tega sodišča. Drugačna zgodba pa je pri senatu treh sodnikov. Čeprav so sodniki skupaj dobili plačanih več kot 10.000 ur stalne pripravljenosti za sojenje v dežurnem senatu, se ta senat lani ni sestal niti enkrat.

Za podatke o delu dežurnih senatov smo povprašali tudi ostala okrožna sodišča v Slovenji. Od enajstih okrožnih sodišč se poleg Krškega še v štirih – Celju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu in Novem mestu – dežurni senat lani ni sestal niti enkrat. Na drugem največjem sodišču, v Mariboru, kot tudi v Novi Gorici, se je sestal le trikrat. Na Ptuju se je sestal dvakrat. V Kranju in Kopru pa nam odgovora niso dali z obrazložitvijo, da o tem ne vodijo evidence. Izjema je dežurni senat okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je v letu 2015 obravnaval kar 863 kazenskih zadev.

Zakaj torej sodišča plačujejo stalno pripravljenost sodnikov v dežurnih senatih, če se ti, z izjemo ljubljanskih, ne sestajajo, oziroma se sestanejo do trikrat na leto? Da jim sodnikov za to ne bi bilo treba plačevati, dokazuje okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Tam so nam ob podatku, da se njihov dežurni senat ni nikoli sestal, dodali, da so zato stalno pripravljenost za dežurni senat sredi lanskega leta ukinili. »Dežurni senat določi predsednica sodišča z odredbo po potrebi, na podlagi obvestila preiskovalnega sodnika o obravnavanju zadeve, za katero se rok za odločitev izteče v soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prosti dan, in sicer izmed sodnikov, ki niso razporejeni na reševanje zadeve in so dosegljivi.« Torej – sodnikom omogočijo več primernega počitka in obenem porabijo manj denarja za izplačila dodatka za stalno pripravljenost.

Zaradi ničelnega ali izjemno nizkega števila obravnavanih zadev pred dežurnimi senati na ostalih okrožnih sodiščih bi bilo morda smiselno urediti zadeve tudi tako, da vse takšne zadeve med vikendi in prazniki obravnava dežurni senat v Ljubljani. A nameni pravosodnega ministrstva in vrhovnega sodišča ne gredo v to smer. Oboji se namreč zavzemajo oziroma pripravljajo na skorajšnjo uvedbo enotnega prvostopenjskega sodnika. Enotni sodnik pomeni združitev okrožnega in okrajnega sodnika v eno funkcijo, in tak sodnik bi lahko nato tudi dežural kot preiskovalni sodnik ali član dežurnega senata. S tem bi omejili visoka izplačila za stalno pripravljenost nekaterim okrožnim sodnikom, saj bi jim lahko na pomoč priskočili zdajšnji okrajni.

A število dežurnih senatov po sodiščih v Sloveniji bi ostalo enako. Na ministrstvu za pravosodje so sicer še zapisali, da ocenjujejo, »da je obstoječa mreža sodišč v Sloveniji potrebna prenove in racionalizacije in v zvezi s tem že pripravljamo predloge«. Kakšni bodo ti predlogi, niso pojasnili.